SloKJV - John - 12

12:1  Potem je Jezus, šest dni pred pasho, prišel v Betanijo, kjer je bil Lazar, ki je bil mrtev, katerega je obudil od mrtvih.

12:2  Tam so mu pripravili večerjo in Marta je stregla, toda Lazar je bil eden izmed teh, ki je z njimi sedel za mizo.

12:3  Tedaj je Marija vzela funt zelo dragocenega mazila iz narde in mazilila Jezusova stopala in s svojimi lasmi obrisala njegova stopala, in hiša je bila napolnjena z vonjem mazila.

12:4  § Potem reče eden izmed učencev, Juda Iškarijot, Simonov sin, ki naj bi ga izdal:

12:5  „Zakaj ni bilo to mazilo prodano za tristo denarjev in dano revnim?“

12:6  § To je rekel, ne ker bi skrbel za revne, temveč zato, ker je bil tat in je imel mošnjo ter nosil, kar je bilo dano vanjo.

12:7  Potem je Jezus rekel: „Pustite jo pri miru, to je zadržala za dan mojega pokopa.

12:8  Kajti revne imate vedno s seboj, mene pa nimate vedno.“

12:9  Veliko ljudi izmed Judov je torej vedelo, da je bil tam. Niso pa prišli samo zaradi Jezusa, temveč, da bi lahko videli tudi Lazarja, katerega je obudil od mrtvih.

12:10  Toda visoki duhovniki so se posvetovali, da bi mogli usmrtiti tudi Lazarja,

12:11  zato ker je zaradi tega razloga mnogo izmed Judov odšlo proč in verovalo v Jezusa.

12:12  Naslednji dan je mnogo ljudi, ki so prišli na praznik, ko so slišali, da v Jeruzalem prihaja Jezus,

12:13  vzelo mladike palmovih dreves in mu odšlo naproti, da ga srečajo ter klicali: „Hozana: ‚Blagoslovljen je Izraelov Kralj, ki prihaja v Gospodovem imenu.‘“

12:14  In Jezus, ko je našel mladega osla, je sédel nanj, kakor je pisano:

12:15  „Ne boj se, hči sionska, glej, tvoj Kralj prihaja, sedeč na osličjem žrebiču.“

12:16  Teh stvari njegovi učenci sprva niso razumeli, toda, ko je bil Jezus poveličan, potem so se spomnili, da so bile te stvari pisane o njem in da so mu te stvari storili.

12:17  Množica torej, ki je bila z njim, ko je Lazarja poklical iz njegovega groba in ga obudil od mrtvih, je pričevala.

12:18  Zaradi tega razloga ga je množica tudi srečala, ker so slišali, da je storil ta čudež.

12:19  Farizeji so torej med seboj govorili: „[Ali] ne zaznate kako ničesar ne prevladate? Glejte, svet je odšel za njim.“

12:20  In med njimi so bili neki Grki, ki so ob prazniku prišli gor oboževat.

12:21  Isti so torej prišli k Filipu, ki je bil iz Betsajde v Galileji in ga prosili, rekoč: „Gospod, mi bi videli Jezusa.“

12:22  Filip prihaja ter pove Andreju in prav tako Andrej ter Filip povesta Jezusu.

12:23  In Jezus jima je odgovoril, rekoč: „Ura je prišla, da naj bi bil Sin človekov poveličan.

12:24  Resnično, resnično, povem vam: ‚Razen če pšenično zrno ne pade na tla in ne umre, ostaja sámo; toda če umre, obrodi mnogo sadu.‘

12:25  Kdor ima rad svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa svoje življenje na tem svetu sovraži, ga bo ohranil za večno življenje.

12:26  Če katerikoli človek služi meni, naj mi sledi; in kjer sem jaz, tam bo tudi moj služabnik; če katerikoli človek služi meni, ga bo moj Oče počastil.

12:27  Sedaj je moja duša vznemirjena in kaj naj rečem? ‚Oče, reši me pred to uro.‘ Toda zaradi tega razloga sem prišel v to uro.

12:28  ‚Oče, proslavi svoje ime.‘“ Tedaj je tja prišel glas iz nebes, rekoč: „Proslavil sem ga in ponovno ga bom proslavil.“

12:29  Množica torej, ki je stala poleg in to slišala, je rekla, da je zagrmelo; drugi so rekli: „Angel mu je govoril.“

12:30  Jezus je odgovoril in rekel: „Ta glas ni prišel zaradi mene, temveč zaradi vas.

12:31  Sedaj je sodba tega sveta, sedaj bo princ tega sveta izgnan ven.

12:32  § In jaz, če bom povzdignjen z zemlje, bom k sebi pritegnil vse ljudi.“

12:33  To je rekel, ker je naznanil kakšne smrti naj bi umrl.

12:34  Množica mu je odgovorila: „Iz postave smo slišali, da Kristus ostaja večno; in kako praviš ti: ‚Sin človekov mora biti dvignjen?‘ Kdo je ta Sin človekov?“

12:35  Potem jim je Jezus rekel: „Še malo časa je z vami svetloba. Hodíte, dokler imate svetlobo, da ne bi nad vas prišla tema, kajti kdor hodi v temi, ne ve kam gre.

12:36  Dokler imate svetlobo, verujte v svetlobo, da boste lahko otroci svetlobe.“ Te besede je govoril Jezus in odšel ter se skril pred njimi.

12:37  Toda čeprav je pred njimi storil toliko čudežev, kljub temu niso verovali vanj,

12:38  da se je lahko izpolnila izjava preroka Izaija, ki je govoril: ‚Gospod, kdo je veroval našemu poročilu in komu se je razodel Gospodov laket?‘

12:39  Torej niso mogli verovati, zato ker je ta Izaija ponovno rekel:

12:40  ‚Oslepel je njihove oči in zakrknil njihovo srce, da ne bi mogli videti s svojimi očmi niti razumeti s svojim srcem in ne bi bili spreobrnjeni in bi jih jaz ne ozdravil.‘

12:41  Te besede je izrekel Izaija, ko je videl njegovo slavo in govoril o njem.

12:42  Vendar so tudi med visokimi vladarji mnogi verovali vanj, toda zaradi farizejev ga niso priznali, da ne bi bili izločeni iz sinagoge,

12:43  kajti bolj so ljubili hvalo ljudi kakor Božjo hvalo.

12:44  Jezus je zaklical in rekel: „Kdor veruje vame, ne veruje vame, temveč v tistega, ki me je poslal.

12:45  In kdor vidi mene, vidi tistega, ki me je poslal.

12:46  Prišel sem, svetloba na svet, da kdorkoli veruje vame, ne bi ostal v temi.

12:47  In če katerikoli človek sliši moje besede in ne veruje, ga ne sodim jaz, kajti nisem prišel, da svet sodim, temveč da svet rešim.

12:48  Kdor zavrača mene in ne sprejema mojih besed, ima nekoga, ki ga sodi; beseda, ki sem jo govoril, ta ista ga bo sodila na poslednji dan.

12:49  Kajti nisem govoril sam od sebe, temveč Oče, ki me je poslal, mi je dal zapoved, kaj naj rečem in kaj naj govorim.

12:50  In jaz vem, da je njegova zapoved večno življenje. Karkoli torej govorim, govorim tako, celó kakor mi je rekel Oče.“