SloKJV - Matthew - 13

13:1  Isti dan je Jezus odšel iz hiše in se usedel ob morski obali.

13:2  In k njemu so bile zbrane skupaj velike množice, tako da je odšel na ladjo in se usedel, vsa množica pa je stala na bregu.

13:3  In v prispodobah jim je govoril mnoge besede, rekoč: „Glejte, sejalec je odšel sejat

13:4  in ko je sejal, je nekaj semen padlo poleg poti in prišla je perjad ter jih požrla.

13:5  Nekaj jih je padlo na kamnita mesta, kjer niso imela veliko zemlje in so nemudoma pognala, ker niso imela globine zemlje

13:6  in ko je bilo sonce zgoraj, so bila ožgana in ker niso imela korenine, so ovenela.

13:7  In nekaj jih je padlo med trnje in trnje je pognalo ter jih zadušilo.

13:8  Toda druga so padla v dobro zemljo in obrodila sad, nekatera stoternega, nekatera šestdeseternega, nekatera trideseternega.

13:9  Kdor ima ušesa, da slišijo, naj posluša.“

13:10  In prišli so učenci ter mu rekli: „Zakaj jim govoriš v prispodobah?“

13:11  Odgovoril je in jim rekel: „Ker je vam dano spoznati skrivnosti nebeškega kraljestva, toda njim to ni dano.

13:12  Kajti kdorkoli ima, njemu bo dano in imel bo večje obilje; toda kdorkoli nima, od njega bo vzeto proč celó to, kar ima.

13:13  Zatorej jim govorim v prispodobah, ker gledajo, a ne vidijo in poslušajo, a ne slišijo niti ne razumejo.

13:14  In v njih se je izpolnila Izaijeva prerokba, ki pravi: ‚S poslušanjem boste slišali, pa ne boste razumeli; in gledali boste ter videli, pa ne boste zaznali;

13:15  kajti srce teh ljudi je otopelo in njihova ušesa so naglušna in svoje oči so zaprli, da ne bi lahko kadarkoli s svojimi očmi videli in s svojimi ušesi slišali in bi s svojim srcem razumeli ter bi bili spreobrnjeni in bi jih jaz ozdravil.

13:16  Toda blagoslovljene so vaše oči, ker vidijo, in vaša ušesa, ker slišijo.

13:17  Kajti resnično, povem vam: ‚Da je veliko prerokov in pravičnih ljudi želelo videti te stvari, katere vi vidite, pa jih niso videli; in slišati te besede, ki jih vi slišite, pa jih niso slišali.‘

13:18  Poslušajte torej prispodobo o sejalcu.

13:19  Kadar kdorkoli sliši besedo o kraljestvu, pa je ne razume, potem pride ta zlobni in izdere to, kar je bilo posejano v njegovo srce. To je tisti, ki je seme sprejel poleg poti.

13:20  Toda kdor je seme sprejel na kamnita mesta, je isti kakor kdor sliši besedo in jo takoj z radostjo sprejme,

13:21  vendar v sebi nima korenine, toda nekaj časa vztraja. Ko pa zaradi besede nastane stiska ali preganjanje, on v kratkem greši.

13:22  Tudi tisti, ki je seme sprejel med trnje, je tisti, ki sliši besedo. Skrb tega sveta in zapeljivost bogastev pa zadušita besedo in on postaja brez sadu.

13:23  Toda kdor je seme sprejel v dobro zemljo, je tisti, ki sliši besedo in jo razume, ki prav tako prinaša sad in obrodi, eden stoternega, drugi šestdeseternega, [spet] drugi trideseternega.“

13:24  Podal jim je drugo prispodobo, rekoč: „Nebeško kraljestvo je podobno človeku, ki je na svojo njivo posejal dobro seme.

13:25  Toda medtem ko so ljudje spali, je prišel njegov sovražnik in med pšenico posejal plevel ter odšel svojo pot.

13:26  Toda, ko je bilka pognala in obrodila sad, potem se je prikazal tudi plevel.

13:27  Služabniki hišnega gospodarja so torej prišli in mu rekli: ‚Gospod, ali nisi v svojo njivo posejal dobro seme? Od kod ima potem le-ta plevel?‘

13:28  Rekel jim je: ‚To je storil sovražnik.‘ Služabniki so mu rekli: ‚Hočeš potem, da gremo in ga poberemo?‘

13:29  Toda rekel je: ‚Ne, da ne bi medtem ko pobirate plevel, z njim izruvali tudi pšenice.

13:30  Naj oboje skupaj raste do žetve, in ob času žetve bom rekel žanjcem: ‚Zberite skupaj najprej plevel in ga povežite v svežnje za sežig, toda pšenico zberite v moj skedenj.‘“

13:31  Podal jim je drugo prispodobo, rekoč: „Nebeško kraljestvo je podobno zrnu gorčičnega semena, ki ga je človek vzel in posejal na svoji njivi;

13:32  ki je zares najmanjše od vseh semen, toda, ko to zraste, je največje med zelišči in postane drevo, tako da pridejo ptice neba in prenočujejo na njegovih vejah.“

13:33  Povedal jim je drugo prispodobo: „Nebeško kraljestvo je podobno kvasu, katerega je ženska vzela in skrila v treh merah grobo mlete moke, dokler ni bilo vse prekvašeno.“

13:34  Vse te besede je Jezus množici govoril v prispodobah; brez prispodobe pa jim ni govoril,

13:35  da bi se lahko izpolnilo, kar je bilo rečeno po preroku, rekoč: „Svoja usta bom odprl v prispodobah, izrekel bom besede, ki so bile od ustanovitve sveta hranjene na skrivnem.“

13:36  Tedaj je Jezus množico poslal proč in odšel v hišo, in njegovi učenci so prišli k njemu, rekoč: „Pojasni nam prispodobo o poljskem plevelu.“

13:37  Odgovoril je in jim rekel: „Kdor seje dobro seme, je Sin človekov.

13:38  Njiva je svet. Dobro seme so otroci kraljestva, toda plevel so otroci zlobnega.

13:39  Sovražnik, ki jih je posejal, je hudič. Žetev je konec sveta, žanjci pa so angeli.

13:40  Kakor je torej plevel pobran in v ognju sežgan, tako bo ob koncu tega sveta.

13:41  Sin človekov bo poslal svoje angele in iz njegovega kraljestva bodo pobrali vse stvari, ki so padle v greh in tiste, ki počno krivičnost;

13:42  in vrgli jih bodo v ognjeno talilno peč. Tam bo tarnanje in škripanje z zobmi.

13:43  Potem bodo pravični zasijali kakor sonce v kraljestvu svojega Očeta. Kdor ima ušesa, da slišijo, naj posluša.

13:44  Ponovno, nebeško kraljestvo je podobno zakladu, skritemu na njivi. Ko ga je človek našel, ga skrije in zaradi radosti gre in proda vse, kar ima in to polje kupi.

13:45  Ponovno, nebeško kraljestvo je podobno trgovcu, ki išče lepe bisere,

13:46  ki je, ko je našel en biser velike vrednosti, šel in prodal vse, kar je imel ter ga kupil.

13:47  Ponovno, nebeško kraljestvo je podobno mreži, ki je bila vržena v morje in je zajela od vseh vrst,

13:48  katero so, ko je bila polna, odvlekli do obale in se usedli ter dobre zbrali v posode, toda slabe so vrgli proč.

13:49  Tako bo torej ob koncu sveta. Prišli bodo angeli in bodo zlobne oddvojili od pravičnih,

13:50  in jih vrgli v ognjeno talilno peč. Tam bo tarnanje in škripanje z zobmi.“

13:51  § Jezus jim reče: „Ste razumeli vse te besede?“ Rečejo mu: „Da, Gospod.“

13:52  Tedaj jim je rekel: „Zato je vsak pisar, ki je poučen o nebeškem kraljestvu, podoben človeku, ki je hišni gospodar, ki prinaša iz svojega zaklada nove in stare stvari.“

13:53  In pripetilo se je, ko je Jezus zaključil te prispodobe, da je odšel od tam.

13:54  In ko je prišel v svojo lastno deželo, jih je v njihovi sinagogi učil, do take mere, da so bili osupli in rekli: „Od kod ima ta človek to modrost in ta mogočna dela?

13:55  Ali ni to tesarjev sin? Ali ni njegova mati imenovana Marija? In njegovi bratje Jakob in Jožef in Simon in Juda?

13:56  In njegove sestre ali niso vse z nami? Od kod ima potem ta človek vse te stvari?“

13:57  In pohujševali so se nad njim. Toda Jezus jim je rekel: „Prerok ni brez spoštovanja, razen v svoji lastni deželi in v svoji lastni hiši.“

13:58  In tam zaradi njihove nevere ni storil veliko mogočnih del.