SloChraska - Luke - 1

1:1  Ker so že mnogi poskusili spisati poročilo o dogodkih, ki so med nami popolnoma izpričani,

1:2  kakor so nam jih izročili tisti, ki so od začetka vse sami videli in so bili služabniki besede,

1:3  namenil sem se tudi jaz, ko sem vse od začetka skrbno izprašal, po vrsti to pisati tebi, častiti Teofil,

1:4  da spoznaš resničnost besed, v katerih si bil poučen.

1:5  Bil je v dneh Heroda, kralja judejskega, duhovnik po imenu Zaharija, iz vrste Abijeve, in ženo je imel iz hčerá Aronovih, in ime ji je bilo Elizabeta.

1:6  Bila sta pa oba pravična pred Bogom, živeč po vseh zapovedih in postavah Gospodovih brez madeža.

1:7  In nista imela otrok, ker je bila Elizabeta nerodovitna, in oba sta se že bila postarala.

1:8  Zgodi se pa, ko je po redu vrste svoje opravljal duhovsko službo pred Bogom,

1:9  da ga zadene žreb, naj zažge kadilo, ko vstopi v svetišče Gospodovo.

1:10  In vsa množica ljudstva je bila zunaj in je molila ob uri kajenja.

1:11  Prikaže pa se mu angel Gospodov, stoječ na desni strani kadilnega oltarja.

1:12  In Zaharija se ustraši, ko ga zagleda, in groza ga obide.

1:13  Angel mu pa reče: Ne boj se, Zaharija, kajti uslišana je molitev tvoja, in žena tvoja Elizabeta ti porodi sina, in imenuj ime njegovo Janez.

1:14  In on ti bo v radost in veselje, in veliko se jih bo radovalo rojstva njegovega.

1:15  Kajti velik bo pred Gospodom; in vina in močne pijače ne bo pil in s svetim Duhom bo napolnjen že od materinega telesa.

1:16  In veliko sinov Izraelovih bo izpreobrnil h Gospodu, njih Bogu.

1:17  Pojde namreč pred njim v duhu in moči Elijevi, da obrne srca očetov k otrokom in nepokorne k razumnosti pravičnih, da postavi Gospodu ljudstvo pripravljeno.

1:18  Pa reče Zaharija angelu: Po čem naj spoznam to? Jaz sem vendar starec in moja žena je že priletna.

1:19  In angel odgovori in mu reče: Jaz sem Gabriel, ki stojim pred obličjem Božjim in sem poslan, naj govorim s teboj in ti oznanim to veselo vest.

1:20  In glej molčal boš in ne boš mogel govoriti do dne, ko se to zgodi, ker nisi veroval besedam mojim, ki se izpolnijo v svojem času.

1:21  In ljudstvo je čakalo Zaharija, in čudili so se, da se tako dolgo mudi v svetišču.

1:22  Ko pa pride ven, ne more jim govoriti, in spoznajo, da je videl prikazen v svetišču; a on jim le namigava in ostane nem.

1:23  In zgodi se, ko se dopolnijo dnevi službe njegove, da odide na dom svoj.

1:24  A po teh dneh spočne Elizabeta, žena njegova, in se skriva pet mesecev,

1:25  govoreč: Tako mi je storil Gospod v dneh, ko se je ozrl name, da me reši sramote moje med ljudmi.

1:26  V šestem mesecu pa pošlje Bog angela Gabriela v mesto galilejsko, ki mu je ime Nazaret,

1:27  k devici, zaročeni možu, ki mu je bilo ime Jožef, iz hiše Davidove, in devici je bilo ime Marija.

1:28  § In angel pride k njej in reče: Zdrava, z milostjo obdarovana! Gospod je s teboj, blagoslovljena si med ženami.

1:29  Ona pa se prestraši besede njegove in premišljuje, kakšen bi bil ta pozdrav.

1:30  In angel reče: Ne boj se, Marija, kajti našla si milost pri Bogu.

1:31  In glej, spočela boš v telesu in rodila sina, in imenuj ime njegovo Jezus.

1:32  Ta bode velik in Sin Najvišjega se bo imenoval; in Gospod Bog mu bo dal prestol Davida, očeta njegovega,

1:33  in kraljeval bo v hiši Jakobovi vekomaj in kraljestvu njegovemu ne bo konca.

1:34  Marija pa reče angelu: Kako bo to, ko moža ne poznam?

1:35  In angel odgovori in ji reče: Sveti Duh pride nadte in moč Najvišjega te obsenči; zato se bo Sveto, ki se porodi, imenovalo Sin Božji.

1:36  In glej Elizabeta sorodnica tvoja, tudi ona je spočela sina v starosti svoji; in ta mesec je šesti njej, ki jo imenujejo nerodovitno.

1:37  Kajti nobene besede ne bo pri Bogu, ki se ne bi mogla izpolniti.

1:38  Marija pa reče: Glej, dekla sem Gospodova; zgodi se mi po besedi tvoji! In angel odide od nje.

1:39  Odpravi pa se Marija te dni in gre jadrno v gore, v mesto Judovo,

1:40  ter pride v hišo Zaharijevo in pozdravi Elizabeto.

1:41  In zgodi se, ko začuje Elizabeta pozdrav Marijin, da zaigra dete v telesu njenem; in Elizabeta se napolni svetega Duha

1:42  in zakliče z močnim glasom in reče: Blagoslovljena si ti med ženami, in blagoslovljen je sad telesa tvojega.

1:43  In odkod meni to, da je prišla Gospoda mojega mati k meni?

1:44  Kajti, glej, ko je prišel glas pozdrava tvojega v ušesa moja, je veselja zaigralo dete v telesu mojem.

1:45  In blagor ji, ki je verovala, ker se dopolni, kar ji je rekel Gospod.

1:46  In Marija reče: Duša moja poveličuje Gospoda,

1:47  in duh moj se je razveselil v Bogu, Zveličarju mojem,

1:48  ker se je ozrl na nizkost dekle svoje. Kajti glej, odslej me bodo blagrovali vsi rodovi,

1:49  ker mi je storil velike reči on, ki je mogočen, in sveto je ime njegovo,

1:50  in usmiljenje njegovo traja od roda do roda tistim, ki se ga bojé.

1:51  Pokazal je moč z roko svojo, razkropil je ošabne v misli njih srca.

1:52  Pahnil je mogočnike s prestola in ponižne je povišal.

1:53  Lačne je nasitil z dobrimi rečmi in bogate je odpravil prazne.

1:54  Sprejel je Izraela, hlapca svojega, da se spomni usmiljenja svojega,

1:55  Kakor je govoril očetom našim, Abrahamu in semenu njegovemu na vekomaj.

1:56  Marija pa ostane pri njej kake tri mesece, in se vrne na svoj dom.

1:57  A Elizabeti se dopolni čas, da porodi, in rodi sina.

1:58  In njeni sosedje in sorodniki zaslišijo, da je poveličal Gospod usmiljenje svoje na njej, in se radujejo ž njo.

1:59  In zgodi se osmi dan, da pridejo obrezovat dete in ga kličejo po imenu očeta njegovega, Zaharija.

1:60  A mati njegova odgovori in reče: Ne, ampak Janez se bo imenoval.

1:61  In reko ji: Saj ni nikogar v sorodstvu tvojem, ki bi mu bilo tako ime.

1:62  In pomignejo očetu njegovemu, kako hoče, da bi ga imenovali.

1:63  In veli si dati tablico in napiše takole: Janez mu je ime. In vsi se začudijo.

1:64  In pri tej priči se odpro usta njegova in jezik se mu razveže, in govori, hvaleč Boga.

1:65  In strah obide vse njih sosede in po vsem Judejskem pogorju se pripoveduje o vseh teh rečeh.

1:66  In vsi, ki jih slišijo, si jih vtisnejo v srce, govoreč: Kaj neki bo iz tega deteta? Zakaj roka Gospodova je bila ž njim.

1:67  In Zaharija, oče njegov, se napolni svetega Duha in prorokuje, govoreč:

1:68  Hvaljen Gospod, Bog Izraelov, ki je obiskal ljudstvo svoje in mu pripravil odrešenje,

1:69  in nam povzdignil rog zveličanja v hiši Davida, služabnika svojega,

1:70  (kakor je govoril z usti svetih prorokov svojih, ki so bili od nekdaj),

1:71  rešitev od sovražnikov naših in iz rok vseh, ki nas mrze;

1:72  da izkaže usmiljenje očetom našim in se spomni svete zaveze svoje,

1:73  prisege, ki jo je prisegel Abrahamu, očetu našemu,

1:74  da nam bo dal, da mu, rešeni iz rok sovražnikov svojih, služimo brez straha

1:75  v svetosti in pravičnosti pred njim vse svoje žive dni.

1:76  In ti, dete, se boš imenovalo prorok Najvišjega; kajti pojdeš pred obličjem Gospodovim, da mu pripraviš poti

1:77  in daš ljudstvu njegovemu spoznanje zveličanja, ki je v odpuščenju njih grehov,

1:78  po prisrčnem usmiljenju Boga našega, po katerem, nas je obiskal Vzhod z višave,

1:79  da obsije tiste, ki sedé v temi in v senci smrti, da vodi noge naše na pot miru.

1:80  Dete pa je raslo in se krepilo v duhu, in v puščavi je bilo do dne, ko se pokaže Izraelu.