SloChraska - Micah

Chapter 1

1:1  Beseda Gospodova, ki je prišla Mihu iz Moraste v dneh Jotama, Ahaza in Ezekija, kraljev Judovih, ki jo je v prikazni slišal o Judi in Jeruzalemu.

1:2  Čujte, ljudstva vsa, in pazi, o zemlja in vse, kar je na njej! In Gospod Jehova bodi priča zoper vas, Gospod iz templja svoje svetosti!

1:3  Kajti glejte, Gospod prihaja iz kraja svojega in pride doli in bo stopal po višavah zemlje.

1:4  In gore se bodo topile pod njim in doline pokale kakor vosek pri ognju, kakor vode, ki se izlivajo po strmini.

1:5  Vse to se zgodi zavoljo pregrehe Jakobove in zavoljo grehov hiše Izraelove. Odkod je pregreha Jakobova? ni li iz Samarije? In odkod so višave Judove? Niso li iz Jeruzalema?

1:6  Zato naredim Samarijo v grobljo na polju, kakor ko hočejo zasaditi vinograd, in pomečem kamenje njeno v dolino in odkrijem njene temelje.

1:7  In vse njene ulite podobe se razbijejo in vsa njena darila se sežgo z ognjem, in vse malike njene razrušim; kajti nabrala jih je iz vlačugarskega plačila in v vlačugarsko plačilo se povrnejo.

1:8  Zato hočem plakati in tuliti, hoditi kakor oplenjen vsega in nag; zaženem plakanje kakor šakali in žalovanje kakor noji.

1:9  Zakaj rana njena je neozdravljiva; razlezla se je do Jude, sega prav do vrat ljudstva mojega, do Jeruzalema.

1:10  Ne povejte tega v Gatu, nikar ne jokajte! V Betleafri se valjam po pepelu.

1:11  Pojdi na ono stran, prebivalka v Šafirju, z odkrito sramoto; prebivalka v Zaananu ni šla ven; plakanje v Betezelu vam ne dopušča, da bi tam počivali.

1:12  Kajti prebivalka v Zarotu trepeta za svoje imetje; ker od Gospoda je prišla nesreča doli k vratom Jeruzalema.

1:13  Naprezi hitre konje v vozove, prebivalka v Lahisu! Ti si bila začetek greha hčeri sionski; kajti v tebi so se našle pregrehe Izraelove.

1:14  Zato moraš dati odpovedno darilo Morešetu v Gatu. Hiše v Akzibu bodo v prevaro kraljem Izraelovim.

1:15  Še ga pripeljem k tebi, prebivalka v Maresi, ki te dobi v last. Prav do Adulama pride slava Izraelova.

1:16  Obrij se in ostrizi se zavoljo otrok svojega veselja; razširi si plešo kakor jastreb! Kajti morali so iti od tebe v sužnost.

Chapter 2

2:1  Gorje jim, ki izmišljajo krivičnost in pripravljajo hudobnost na ležiščih svojih! Ko zasveti jutro, jo izvršujejo, ker je v moči njih roke.

2:2  Želja jih je po njivah, pa jih ugrabijo, in po hišah, pa jih vzemo, in silo delajo možu in hiši njegovi, človeku in dediščini njegovi.

2:3  Zatorej pravi tako Gospod: Glej, namerjam nesrečo zoper to rodovino, ki ji ne odtegnete svojih vratov in pod katero ne boste več ošabno hodili, ker čas je hud.

2:4  Tisti dan začno zabavljico o vas in zapojo žalostinko: „Zgodilo se je!“ bodo pravili, „docela smo opustošeni. Delež ljudstva mojega zamenja lastnika; kako ga odjemlje meni! Odpadniku razdeljuje naše njive.“

2:5  Zato ne boš imel nikogar, ki bi zate vrgel mersko vrvico ob žrebanju v zboru Gospodovem.

2:6  „Ne oznanjajte!“ oznanjajo lažiproroki. Ako se ne oznanja onim, ne mine sramota.

2:7  Se li bo reklo, hiša Jakobova, da je nagle jeze Gospod? So li takšna dejanja njegova? Niso li besede moje prijazne njemu, ki živi pošteno?

2:8  Še ondan se je uprlo ljudstvo moje kakor sovražnik: iznad suknje jemljete plašč njim, ki gredo brezskrbno mimo, ki so nasprotni vojski.

2:9  Žene ljudstva mojega podite iz hiš njih veselja, njih otročičem kradete moj kras za vselej.

2:10  Vstanite in pojdite! ker ta dežela ni vam počivališče zavoljo nečednosti, ki uničuje, in to s strašno pogubo.

2:11  Ko bi bil človek, ki se žene za vetrom in sleparsko laže: „Prorokoval ti bom o vinu in močni pijači“, ta bi bil prorok temu ljudstvu!

2:12  Gotovo te zberem, o Jakob, tebe vsega; gotovo skupim ostanek Izraelov; skupaj jih denem kakor ovce v Bozri, kakor čredo na njenem pašniku, da bode velik hrup od množice ljudi.

2:13  Prodiralec pojde gori pred njimi; proderejo in pojdejo skozi vrata in bodo skozi nje hodili ven; in njih kralj pojde pred njimi in Gospod na njih čelu.

Chapter 3

3:1  In rekel sem: Čujte, prosim, glave Jakobove in knezi hiše Izraelove! Ni li vam dolžnost, da znate pravico?

3:2  ki sovražite dobro in ljubite hudo, trgate kožo ljudem in meso ž njih kosti;

3:3  ki žrete ljudstva mojega meso in jim derete kožo in lomite kosti ter jih pripravljate kakor v lonec in kakor meso, ki se deva v kotel.

3:4  Tedaj bodo klicali h Gospodu, pa jim ne odgovori; in skrije jim obličje svoje tisti čas primerno temu, kakor so hudobno delali.

3:5  Tako pravi Gospod o prorokih, ki zapeljavajo ljudstvo moje, ki kličejo, dokler imajo kaj gristi z zobmi: Mir! njemu pa, kdor jim ničesar ne da v usta, napovedujejo vojsko:

3:6  Zato vam pride noč, da ne boste imeli prikazni, in tema, da ne boste prorokovali; in solnce zatone prorokom ter dan jim otemni.

3:7  In sramovali se bodo vidci in osramočeni bodo vedeži, in vsi si zakrijejo ustnice, ker ni odgovora Božjega.

3:8  Jaz pa sem napolnjen z močjo po duhu Gospodovem in s sodbo in hrabrostjo, da bi oznanjal Jakobu pregreho njegovo in Izraelu njegov greh.

3:9  Čujte to, pravim, glave hiše Jakobove in knezi hiše Izraelove, ki studite pravo sodbo in zvijate vse, kar je ravno,

3:10  ki zidate Sion s krvjo in Jeruzalem s krivico!

3:11  Mestne glave sodijo za darila in duhovniki v njem uče za plačilo in proroki v njem vedežujejo za denar; vendar se opirajo na Gospoda in govore: Mar ni Gospod med nami? nesreča ne pride nad nas nobena!

3:12  Zato se bo zavoljo vas oral Sion kakor njiva in Jeruzalem postane groblja in gora hiše božje z gozdom obrastel grič.

Chapter 4

4:1  In zgodi se v poslednjih dneh, da bo utrjena gora hiše Gospodove na čelu vseh gorá in povišana nad hribe; in ljudstva bodo vrela k njej.

4:2  In mnogi poganski narodi pojdejo in poreko: Pridite in pojdimo na goro Gospodovo in k hiši Boga Jakobovega! In učil nas bo pota svoja, in hodili bomo po njegovih stezah. Kajti s Siona pride postava in beseda Gospodova iz Jeruzalema.

4:3  In on bode sodnik med mnogimi ljudstvi in bo karal močne poganske narode v daljavi. In prekujejo svoje meče v orala in sulice v kosirje, ne vzdigne narod zoper narod meča in ne bodo se več učili vojske.

4:4  A sedeli bodo vsak pod svojo trto in pod svojo smokvo, in nihče jih ne bo strašil; kajti usta Gospoda nad vojskami so govorila.

4:5  Kajti vsa ljudstva hodijo, vsako v imenu svojega boga, mi pa hodimo v imenu Gospoda, Boga svojega, vedno in vekomaj.

4:6  Tisti dan, govori Gospod, zberem, kar je šepavo, in spravim vkup, kar je zavrženo, in nje, s katerimi sem hudo ravnal;

4:7  in storim tisto, kar je šepalo, za ostanek, in tisto, kar je bilo daleč zavrženo, v mogočen narod; in Gospod jim bo kraljeval na gori Sionu odslej do vekomaj.

4:8  In ti, stolp črede, hrib hčere sionske, do tebe dospe in k tebi pride prejšnje gospostvo, kraljestvo hčere jeruzalemske.

4:9  Sedaj pa zakaj toliko vpiješ? Ni li kralja v tebi? ali pa je poginil svetovalec tvoj, da so te prijele bolečine kakor porodnico?

4:10  Trpi bolečine in trudi se kakor porodnica, o hči sionska! kajti sedaj pojdeš ven iz mesta in boš prebivala na polju in prideš prav do Babela. Ondi boš oteta, ondi te Gospod odkupi iz pesti sovražilcev tvojih.

4:11  In sedaj so se zbrali zoper tebe mnogi narodi, ki pravijo: Bodi oskrunjena in oko naše naj gleda veselje svoje na Sionu!

4:12  Ali oni ne poznajo misli Gospodovih in ne umejo sklepa njegovega; kajti zbral jih je kakor snope na gumno.

4:13  Vstani in mlati, hči sionska! kajti tvoj rog napravim železen in tvoje parklje bronaste, da razmaneš mnoga ljudstva ter da posvetiš njih dobiček Gospodu in njih imetje Gospodarju vse zemlje. –

Chapter 5

5:1  Sedaj pa zberi čete svoje, o hči čet! oblego so napravili zoper nas; s palico bodo tepli po licu sodnika Izraelovega.

5:2  In ti, Betlehem Efrata, premajhen, da bi bil med tisoči Judovimi: iz tebe mi pride tisti, ki ima biti vladar v Izraelu; njega izviri so od starodavnosti, od dni večnosti.

5:3  Zato jih izroči stiskalcem do časa, ko porodnica porodi; in ostanek bratov njegovih se povrne k sinovom Izraelovim.

5:4  In bo stal in pasel čredo svojo v moči Gospodovi, v veličastju imena Gospoda, Boga svojega. In bodo mirno prebivali; kajti sedaj bode velik do koncev zemlje.

5:5  In ta mož bode naš mir. Ko pride Asirec v deželo našo in ko stopi v palače naše, tedaj postavimo zoper njega sedem pastirjev in osem knezov med ljudmi.

5:6  In pasli bodo deželo Asirsko z mečem in deželo Nimrodovo med vrati njegovimi; in On otme nas Asircu, ko pride v deželo našo in ko stopi čez naše meje.

5:7  In ostanek Jakobov bode sredi mnogih narodov kakor rosa od Gospoda, kakor dež na travo, kar ne čaka nikogar in ničesar ne pričakuje od otrok človeških.

5:8  In ostanek Jakobov bode med poganskimi narodi, sredi mnogih ljudstev kakor lev med živalmi v gozdu, kakor mlad lev med čredami ovac, ki jih, ko gre skozi nje, tepta in trga, in ni ga, ki bi otel.

5:9  Povzdignjena bodi roka tvoja nad tvojimi zatiralci in vsi sovražniki tvoji naj bodo iztrebljeni!

5:10  In zgodi se tisti dan, govori Gospod, da iztrebim konje tvoje izsredi tebe in uničim vozove tvoje.

5:11  In razdenem mesta dežele tvoje in vse gradove tvoje razrušim.

5:12  In izničim vedeževanje iz roke tvoje in čarovnikov ne boš več imel.

5:13  In odpravim rezane podobe tvoje in poslikane stebre izsredi tebe, in ne boš se več klanjal rok svojih delu.

5:14  In izrujem Ašere, ki so sredi tebe, in pogubim mesta tvoja.

5:15  In maščevanje izvršim v jezi in srdu nad poganskimi narodi, ki niso poslušali.

Chapter 6

6:1  Čujte vendar, kar pravi Gospod: Vstani, pravdaj se vpričo gorá in hribi naj slišijo tvoj glas!

6:2  Poslušajte, o gore, pravdo Gospodovo, in vi nepremični temelji zemlje! Zakaj pravdo ima Gospod z ljudstvom svojim in z Izraelom mora obračunati.

6:3  Ljudstvo moje, kaj sem ti storil in s čim sem ti bil nadležen? Izpričaj zoper mene!

6:4  Kajti pripeljal sem te gori iz dežele Egiptovske in te odrešil iz hiše sužnjev, in poslal sem pred teboj Mojzesa, Arona in Mirjamo.

6:5  Ljudstvo moje, spomni se vendar, kaj je imel v mislih Balak, kralj moabski, in kaj mu je odgovoril Balam, sin Beorjev; kaj se je godilo od Sitima do Gilgala, da spoznaš pravična dela Gospodova! –

6:6  S čim naj stopim pred Gospoda, se priklonim Bogu višave? Naj li stopim predenj z žgalnimi žrtvami, z enoletnimi teleti?

6:7  Ali se bo Gospod veselil tisoč ovnov, desettisoč potokov olja? Ali naj dam prvenca svojega za prestopek svoj, svojega telesa sad za greh duše svoje?

6:8  Naznanil ti je, o človek, kaj je dobro; in kaj zahteva Gospod od tebe, nego da strežeš pravici in ljubiš usmiljenje in da hodiš ponižno z Bogom svojim?

6:9  Glas Gospodov kliče mestu – in mož zdrave pameti se bo bal tvojega imena. Poslušajte šibo in njega, ki jo je pripravil!

6:10  So li še zakladi krivičnosti v hiši brezbožnikovi in premajhna mera, ki je prokleta?

6:11  „Bodem li mar čist ob krivični tehtnici in če imam lažnive uteži v mošnji?“

6:12  Njih bogatini so polni silovitosti in njih prebivalci govore laž in imajo prevarljive jezike v ustih!

6:13  Zato te tudi jaz udarim neozdravljivo, te opustošim zavoljo grehov tvojih.

6:14  Jedel boš, pa se ne nasitiš, in prazno ti ostane v notranjščini; v stran boš spravljal, a ne otmeš ničesar; in kar otmeš, izročim meču.

6:15  Sejal boš, pa ne boš žel; olivke boš tlačil, a z oljem se ne boš mazilil, tudi mošt, pa vina ne boš pil.

6:16  Kajti drže se postav Omrijevih in ravnajo prav kakor hiša Ahabova in žive po njih svetu: zato da te izdam ljudem v strmenje in prebivalce mesta v žvižganje; in nosili boste ljudstva mojega sramoto.

Chapter 7

7:1  Gorje meni! ker mi je, kakor ko so obrali sadje, kakor ko paberkujejo v vinogradu: ni ga grozda, da bi ga použil, ne zgodnje smokve, ki je želi duša moja.

7:2  Pobožni je izginil z zemlje in ni ga poštenjaka med ljudmi: vsi skupaj preže na kri, vsak lovi svojega brata z mrežo.

7:3  Po zlu sta iztegnjeni obe roki, da se jim le posreči. Knez zahteva, in sodnik sodi za plačilo, in velikaš izreka pogubo, ki je želi, in tako spletajo vse vkup.

7:4  Najboljši izmed njih je kakor trnov grm, najpoštenejši je kakor trnje v plotu. Dan tvojih stražarjev, tvoje obiskovanje je prišlo; sedaj nastane njih zmešnjava.

7:5  Ne verujte prijatelju, ne zanašajte se na zaupnika; varuj vrata svojih ust pred njo, ki ti leži v naročju!

7:6  Kajti sin se norčuje iz očeta, hči se upira materi, snaha tašči; sovražniki človeku so domačini njegovi.

7:7  A jaz bom gledal na Gospoda, čakal bom Boga rešenja svojega; usliši me Bog moj.

7:8  Ne veséli se nad menoj, sovražnica moja! ako sem padel, zopet vstanem; ako sedim v temi, Gospod mi je luč.

7:9  Srd Gospodov bom prenašal, kajti grešil sem zoper njega; dokler se ne potegne za pravdo mojo in ne izvrši sodbe zame. Privede me ven na luč, gledal bom pravičnost njegovo.

7:10  In videla bo to sovražnica moja, in sramota jo pokrije, ki mi je rekala: Kje je Gospod, Bog tvoj? Oči moje jo bodo z veseljem gledale: sedaj jo pogaze kakor blato na ulicah.

7:11  Dan pride, ko se zgrade zidovi tvoji. Tisti dan se daleč razširi tvoja meja;

7:12  tisti dan pridejo k tebi iz Asirije in iz mest egiptovskih in od Egipta do velereke in od morja do morja in od gore do gore.

7:13  In zemlja postane puščava zavoljo prebivalcev svojih, zavoljo sadu njih dejanj.

7:14  „Pasi ljudstvo svoje s palico svojo, čredo svoje dediščine, ki osamela prebiva v gozdu, sredi Karmela; naj se pasejo v Basanu in Gileadu kakor v dneh starodavnih!“

7:15  Dam jim videti čudovita dela kakor v dneh, ko si šel iz dežele Egiptovske.

7:16  Poganski narodi bodo to videli in sram jih bode vse moči svoje; polože roke na usta, njih ušesa ogluše;

7:17  prah bodo lizali kakor kače, kakor laznina na zemlji; pritrepetavali bodo iz gradov svojih; s strahom se obrnejo do Gospoda, Boga našega, in bali se bodo spričo tebe.

7:18  Kdo je, Bog mogočni, enak tebi, ki odpuščaš krivico in izpregleduješ prestopek ostanku dediščine svoje? Ti ne držiš jeze vekomaj, ker se veseliš milosti.

7:19  Ti se nas vnovič usmiliš, pogaziš krivice naše; ti vržeš v morja globočino vse grehe naše.

7:20  Ti izkažeš resnico Jakobu in Abrahamu milost, kakor si jo prisegel očetom našim od dni starodavnih.