SloChraska - Acts

Chapter 1

1:1  Prvo knjigo torej sem napisal, o Teofil, o vsem, kar je začel Jezus delati in učiti

1:2  do dneva, ko je bil gori vzet, potem ko je dal zapovedi apostolom po svetem Duhu, ki jih je bil izvolil;

1:3  ki se jim je tudi živega izkazal po svojem trpljenju z mnogimi prepričevalnimi znamenji, ko se jim je štirideset dni prikazoval in govoril o kraljestvu Božjem.

1:4  In ko je bil ž njimi zbran, jim je zapovedal, naj ne odidejo iz Jeruzalema, temuč naj čakajo obljube Očetove, ‚ki ste jo slišali od mene;

1:5  kajti Janez je sicer krstil z vodo, ali vi boste krščeni s svetim Duhom ne dolgo po teh dneh‘.

1:6  Ti pa, ki so se bili sešli, so ga torej vpraševali, govoreč: Gospod, ali boš v tem času vnovič postavil kraljestvo v Izraelu?

1:7  On pa jim reče: Ni vaša stvar, da bi znali čase in ure, ki jih je določil Oče po svoji samooblasti;

1:8  temuč prejmete moč, ko pride sveti Duh na vas, in boste mi priče v Jeruzalemu in po vsej Judeji in Samariji in do kraja zemlje.

1:9  In ko je to povedal, se je vzdignil vpričo njih; in oblak ga je vzel izpred njih oči.

1:10  In ko so strmeli za njim, gredočim v nebo, glej, pristopita k njim dva moža v beli obleki,

1:11  ki tudi rečeta: Možje Galilejci, kaj stojite in zrete na nebo? Ta Jezus, ki je bil vzet od vas gori v nebo, prav tako pride, kakor ste ga videli, da je šel v nebo.

1:12  Tedaj so se vrnili v Jeruzalem z gore, ki se imenuje Oljska in je blizu Jeruzalema, en sobotni dan hoda.

1:13  In ko so prišli v mesto, stopijo v gornjo izbo, kjer so prebivali: Peter in Jakob in Janez in Andrej, Filip in Tomaž, Bartolomej in Matevž, Jakob Alfejev in Simon Gorečnik in Juda Jakobov.

1:14  Vsi ti so bili ene misli stanovitni v molitvi, z ženami in Marijo, materjo Jezusovo, in z brati njegovimi.

1:15  In v te dni vstane Peter sredi bratov in reče (bila pa je zbrana množica kakih sto in dvajset oseb):

1:16  Možje in bratje, moralo se je izpolniti pismo, ki ga je napovedal sveti Duh z usti Davidovimi o Judu, ki je bil vodnik tem, ki so ujeli Jezusa.

1:17  Kajti prištet je bil nam in je z nami prejel delež te službe.

1:18  Ta je torej pridobil njivo s plačilom svoje krivičnosti in se je, padši strmoglavo, po sredi razpočil in se je izsul ves drob njegov.

1:19  In to se je razglasilo med vsemi, ki prebivajo v Jeruzalemu, tako da se imenuje tista njiva v lastnem njih jeziku Akeldama, to je: Krvava njiva.

1:20  Pisano je namreč v knjigi psalmov: „Pusto naj postane domovje njegovo, in ne bodi nikogar, ki bi prebival v njem“; in „Škofjo službo njegovo naj prejme drugi“.

1:21  Zato mora eden teh mož, ki so z nami hodili ves čas, dokler je Gospod Jezus z nami prebival,

1:22  začenši od krsta Janezovega prav do dne, ko je bil gori vzet od nas: eden teh mož mora biti z nami vred priča vstajenja njegovega.

1:23  In postavijo dva: Jožefa, ki se imenuje Barsaba, s priimkom Just, in Matija,

1:24  molijo in reko: Ti, Gospod, ki poznaš srca vseh, pokaži, katerega od teh dveh si izvolil,

1:25  da prejme mesto te službe in apostolstva, ki je od njega odstopil Juda, da je šel v svoj kraj.

1:26  In vržejo kocke zanju, in kocka pade na Matija; in prištet je bil enajsterim apostolom.

Chapter 2

2:1  In ko pride petdeseti dan, so bili vsi ene misli skupaj.

2:2  Kar nastane šum z neba kakor piš silnega vetra in napolni vso hišo, kjer so sedeli.

2:3  In se jim prikažejo razdeljeni jeziki kakor ognjeni, in sedejo na slehernega med njimi;

2:4  in vsi se napolnijo svetega Duha in začno govoriti v drugih jezikih, kakor jim je Duh dajal izgovarjati.

2:5  Bivali so pa takrat v Jeruzalemu Judje, bogaboječi možje, iz vsakega naroda, ki je pod nebom.

2:6  Ko je pa nastal ta šum, se snide množica, in groza jih obide: zakaj vsak izmed njih sliši, da govore v njegovem jeziku.

2:7  In vsi se zavzemajo in čudijo ter govore: Glej, niso li vsi ti, ki govore, Galilejci?

2:8  In kako mi slišimo vsak svoj jezik, ki smo se v njem rodili?

2:9  Parčani in Medi in Elamljani, in ki prebivamo v Mezopotamiji, Judeji in Kapadociji, Pontu in Aziji,

2:10  Frigiji in Pamfiliji, v Egiptu in v krajih Libije pri Cireni, in prišleci iz Rima, Judje in pojudenci,

2:11  Krečani in Arabci: slišimo, da nam govore v naših jezikih velika dela Božja.

2:12  In vsi se zavzemajo in strmé, drug drugemu govoreč: Kaj če to biti?

2:13  A drugi se posmehujejo in govore: sladkega vinca so se napili.

2:14  Tedaj se ustopi Peter z enajsterimi in povzdigne glas svoj in jih ogovori: Možje Judje in vsi, ki prebivate v Jeruzalemu, to vam bodi na znanje in poslušajte besede moje!

2:15  Ti namreč niso pijani, kakor vi menite, ker je šele tretja ura dne;

2:16  temuč to je, kar je rečeno po proroku Joelu:

2:17  „In zgodi se v poslednjih dneh, pravi Bog: izlijem od Duha svojega na vse človeštvo, in prorokovali bodo sinovi vaši in hčere vaše; in mladeniči vaši bodo videli prikazni, in starcem vašim se bodo sanjale sanje;

2:18  in tudi na hlapce svoje in na dekle svoje v tistih dneh izlijem od Duha svojega, in bodo prorokovali.

2:19  In pokažem čudeže gori na nebu in znamenja doli na zemlji, kri in ogenj in kajenje dima;

2:20  solnce se spremeni v temo in mesec v kri, preden pride dan Gospodov, veliki in preslavni.

2:21  In zgodi se, da vsak, kdor bo klical ime Gospodovo, bo zveličan“.

2:22  Možje Izraelci, poslušajte te besede: Jezusa Nazarečana, moža, ki ga je Bog potrdil za vas z močmi in čudeži in znamenji, ki jih je Bog po njem storil med vami, kakor sami veste,

2:23  tega, izdanega po trdno določenem sklepu in previdnosti Božji, ste vzeli in po rokah krivičnikov na križ razpeli in umorili.

2:24  Njega je Bog obudil, oprostivši ga bolečin smrti; ker tudi ni bilo mogoče, da bi ga bila ona držala.

2:25  David namreč pravi glede njega: „Gledal sem Gospoda vedno pred seboj, ker je na desnici moji, da ne omahnem.

2:26  Tega se je razveselilo srce moje in se je obradoval jezik moj, pa še tudi meso moje bo počivalo v upanju,

2:27  ker ne pustiš duše moje v državi smrti in tudi ne daš, da bi Svetnik tvoj videl trohnenje.

2:28  Naznanil si mi pota življenja, napolniš me z veseljem pred obličjem svojim“.

2:29  Možje in bratje, naj bo dovoljeno, govoriti vam svobodno o očaku Davidu: da je umrl in bil pokopan, in grob njegov je pri nas do tega dne.

2:30  Ker pa je bil prorok in je vedel, da se mu je s prisego zavezal Bog, da posadi enega iz plodu ledja njegovega na prestol njegov,

2:31  je videl naprej in povedal o vstajenju Kristusovem, da se ni pustila duša njegova v državi smrti in tudi meso njegovo ni videlo trohnenja.

2:32  Tega Jezusa je Bog obudil, čemur smo mi vsi priče.

2:33  Z desnico Božjo torej povišan in prejemši obljubo svetega Duha od Očeta, je izlil to, kar vi zdaj vidite in slišite.

2:34  Kajti David ni šel gori v nebesa, nego sam pravi: „Rekel je Gospod Gospodu mojemu: Sedi na desnico mojo,

2:35  dokler ne položim sovražnikov tvojih nogam tvojim za podnožje.“

2:36  Za gotovo vedi torej vsa hiša Izraelova, da je Bog i za Gospoda i za Kristusa postavil tega Jezusa, ki ste ga vi križali.

2:37  Ko so pa to slišali, jih zbode v srce ter reko Petru in drugim apostolom: Kaj nam je storiti, možje in bratje?

2:38  Peter jim pa reče: Izpokorite se in naj se krsti vsakdo izmed vas v imenu Jezusa Kristusa v odpuščenje grehov svojih, in prejmete dar svetega Duha.

2:39  Kajti za vas velja ta obljuba in za otroke vaše in za vse, ki so še daleč, kolikorkoli jih pokliče Gospod, Bog naš.

2:40  In z mnogimi drugimi besedami pričuje in jih opominja, rekoč: Rešite se tega popačenega rodu!

2:41  Kateri so torej besedo njegovo radi sprejeli, so bili krščeni; in pridružilo se jih je tisti dan kakih tri tisoč duš.

2:42  Bili so pa stanovitni v nauku apostolov in v bratovski zvezi in v lomljenju kruha in v molitvah.

2:43  Obšel je pa vsako dušo strah; in veliko čudežev in znamenj se je godilo po apostolih.

2:44  Vsi pa, ki so bili sprejeli vero, so bili skupaj in vse so imeli skupno;

2:45  in so prodajali lastnine in imetja ter jih razdeljevali vsem, kakor je kdo potreboval.

2:46  In vsak dan so bili stanovitno ene misli v templju, in po hišah so lomili kruh in prejemali jed z veseljem in preprostim srcem,

2:47  hvaleč Boga in imajoč milost pri vsem ljudstvu. Gospod pa jim je prideval vsak dan teh, ki so se zveličevali.

Chapter 3

3:1  Peter in Janez pa sta šla gori v tempelj ob uri molitve, ob devetih.

3:2  In nosili so nekega moža, ki je bil hrom od materinega telesa, in so ga pokladali vsak dan v templju pred vrata, ki se imenujejo Lepa, da je prosil miloščine teh, ki so hodili v tempelj.

3:3  Ko ta vidi Petra in Janeza, da hočeta stopiti v tempelj, prosi, da bi mu dala miloščino.

3:4  Pogleda pa Peter nanj z Janezom in veli: Poglej na naju!

3:5  In on vpre oči vanju, misleč, da od nju kaj prejme.

3:6  Peter pa veli: Srebra in zlata nimam; kar pa imam, to ti dam. V imenu Jezusa Kristusa Nazarečana vstani in hodi!

3:7  In prime ga za desno roko in ga vzdigne: in takoj se utrde stopala njegova in gležnji.

3:8  In poskočivši, stoji in začne hoditi, in gre ž njima v tempelj, hodeč in poskakujoč in hvaleč Boga.

3:9  In vidi ga vse ljudstvo, da hodi in hvali Boga;

3:10  in ga spoznajo, da je tisti, ki je zaradi miloščine sedel pri Lepih vratih templja: in prevzame jih groza in strmenje ob tem, kar se mu je prigodilo.

3:11  Ko se je pa ta ozdravljenec držal Petra in Janeza, priteče k njim vse ljudstvo zelo prestrašeno v lopo, ki se imenuje Salomonova.

3:12  Videč pa to, odgovori Peter ljudstvu: Možje Izraelci, kaj se čudite temu, ali kaj naju gledate, kakor da bi bila z lastno močjo ali pobožnostjo storila, da ta hodi?

3:13  Bog Abrahamov in Izakov in Jakobov, očetov naših Bog, je oslavil Služabnika svojega Jezusa, ki ste ga vi izdali in zatajili pred obličjem Pilatovim, ko je on sodil, naj se izpusti.

3:14  A vi ste Svetnika in Pravičnika zatajili in ste prosili, naj vam da ubijalca,

3:15  Začetnika življenja pa ste umorili! Tega je Bog obudil iz mrtvih, čemur smo mi priče.

3:16  In po veri v ime njegovo je tega, ki ga vidite in poznate, utrdilo ime njegovo; in vera, ki je po njem, mu je dala to popolno zdravje vpričo vseh vas.

3:17  Ali sedaj, bratje, vem, da ste to storili iz nevednosti, kakor tudi poglavarji vaši.

3:18  Bog pa je, kar je naprej oznanil z usti vseh prorokov, da bo njegov Maziljenec trpel, tako dopolnil.

3:19  Izpokorite se torej in izpreobrnite, da se izbrišejo grehi vaši, da tako pridejo časi poživljenja od obličja Gospodovega

3:20  in pošlje za vas določenega Maziljenca Jezusa,

3:21  ki ga sicer mora nebo sprejeti do časov preuredbe vsega, kar je Bog povedal z usti svetih prorokov svojih od nekdaj.

3:22  Mojzes je že rekel: „Proroka vam zbudi Gospod, Bog vaš, izmed bratov vaših kakor mene; njega poslušajte v vsem, karkoli vam bo govoril.

3:23  Zgodi se pa, da se vsaka duša, ki ne bo poslušala tega proroka, iztrebi izmed ljudstva“.

3:24  Pa tudi vsi proroki od Samuela in poznejši, kolikorkoli jih je govorilo, so tudi oznanili te dni.

3:25  Vi ste sinovi prorokov in zaveze, ki jo je Bog sklenil z očeti vašimi, govoreč Abrahamu: „In v semenu tvojem bodo blagoslovljene vse rodovine zemlje“.

3:26  Vam najprej je zbudil Bog Služabnika svojega Jezusa in ga poslal blagoslavljat vas, da se sleherni izpreobrne od hudobij svojih.

Chapter 4

4:1  Ko sta pa govorila ljudstvu, pristopijo k njima duhovniki in poglavar templja in saduceji,

4:2  ki jih je zelo peklo, da učita ljudstvo in oznanjujeta v Jezusu vstajenje iz mrtvih.

4:3  In polože nanju roke in ju denejo v ječo do jutra; kajti bil je že večer.

4:4  Mnogo teh pa, ki so slišali njun govor, je sprejelo vero; in število mož je naraslo na kakih pet tisoč.

4:5  Zgodi se pa drugi dan, da se zbero njih poglavarji in starejšine in pismarji v Jeruzalemu,

4:6  in Ana, veliki duhovnik, in Kajfa in Janez in Aleksander in kolikor jih je bilo iz višjega duhovskega rodu;

4:7  in ko so ju postavili na sredo, vprašajo: S kakšno močjo ali v čigavem imenu sta vidva to storila?

4:8  Tedaj jim Peter, napolnivši se svetega Duha, reče: Poglavarji naroda in starejšine!

4:9  Če naju danes izprašujete za dobroto, ki sva jo storila bolnemu človeku, kako je on ozdravel:

4:10  znano bodi vsem vam in vsemu ljudstvu Izraelovemu, da po imenu Jezusa Kristusa Nazarečana, ki ste ga vi križali, ki ga pa je Bog obudil iz mrtvih, po njem stoji ta pred vami zdrav.

4:11  On je kamen, ki ste ga vi zidarji zavrgli, pa je postal glava voglu.

4:12  In v nikomer drugem ni zveličanja; zakaj ni ga tudi pod nebom ljudem danega drugega imena, po katerem bi se mi mogli zveličati.

4:13  Ko pa vidijo srčnost Petrovo in Janezovo in zaznajo, da sta neučena in preprosta človeka, se začudijo; in ju spoznajo, da sta hodila z Jezusom.

4:14  Videč tudi človeka, ki je ozdravel, da stoji ž njima, niso imeli kaj ugovarjati.

4:15  Velé jima pa, naj gresta ven iz zbora, in se posvetujejo med seboj,

4:16  govoreč: Kaj bomo storili tema človekoma? kajti da se je očividen čudež po njiju zgodil, je znano vsem, ki prebivajo v Jeruzalemu, in ne moremo utajiti.

4:17  Ali da se to ne razglasi dalje med ljudstvom, jima zapretimo, naj nobenemu človeku nikoli več ne govorita o tem imenu.

4:18  In ju pokličejo ter jima zapovedo, naj nikdar več ne zineta in ne učita o imenu Jezusovem.

4:19  A Peter in Janez odgovorita in jim rečeta: Ali je prav pred Bogom, da vas bolj poslušava nego Boga, sodite sami.

4:20  Ne moreva namreč, da ne bi govorila tega, kar sva videla in slišala.

4:21  Oni pa jima še bolj zaprete in ju izpuste, ker niso našli, kako bi ju kaznovali, zavoljo ljudstva, ker so vsi hvalili Boga za to, kar se je zgodilo.

4:22  Imel je namreč več nego štirideset let človek, na katerem se je zgodil ta čudež ozdravljenja.

4:23  Ko so ju pa izpustili, prideta k svojim in jim sporočita, kar so jima rekli višji duhovniki in starejšine.

4:24  Oni pa, ko so to slišali, povzdignejo ene misli glas k Bogu in reko: O Gospod, ti si Bog, ki si ustvaril nebo in zemljo in morje in vse, kar je v njih;

4:25  ki si rekel po svetem Duhu z usti našega Očeta Davida, hlapca svojega: „Zakaj se togote pogani in ljudstva izmišljajo prazne reči?

4:26  Postavljajo se kralji zemlje in poglavarji se zbirajo zoper Gospoda in zoper Maziljenca njegovega“.

4:27  Kajti zbrali so se zares v tem mestu zoper svetega Služabnika tvojega, Jezusa, ki si ga pomazilil, Herod in Poncij Pilat s pogani in ljudstvom Izraelovim,

4:28  da store, kar je naprej določila roka tvoja in sklep tvoj, da naj se zgodi.

4:29  In sedaj, Gospod, poglej na njih pretenje in daj hlapcem svojim, da z vso srčnostjo govore besedo tvojo,

4:30  s tem, da iztegneš roko svojo na ozdravljanje, in da se znamenja in čudeži gode po imenu svetega Služabnika tvojega, Jezusa.

4:31  In ko so odmolili, se potrese mesto, ki so v njem bili zbrani, in vsi se napolnijo svetega Duha; in govorili so besedo Božjo srčno.

4:32  Množica teh pa, ki so sprejeli vero, je bila enega srca in enega duha; tudi nihče ni govoril, da je kaj njegovega od tega, kar je imel, temuč vse jim je bilo skupno.

4:33  In z veliko močjo so dajali apostoli pričevanje za vstajenje Gospoda Jezusa, in milost velika je bila na vseh njih.

4:34  Ni ga bilo namreč ubožca med njimi: kajti koliko jih je bilo, ki so imeli njive ali hiše, ti so jih prodajali, in so prinašali izkupiček tega, kar so prodali,

4:35  in pokladali apostolom pred noge: in oddelilo se je vsakemu, kolikor je potreboval.

4:36  Jožef pa, ki so mu apostoli dali priimek Barnaba (kar se tolmači: Sin tolažbe), levit, s Cipra po rodu,

4:37  je imel njivo, pa jo je prodal in prinesel denar in ga položil apostolom pred noge.

Chapter 5

5:1  A neki mož, Ananija po imenu, s Safiro, ženo svojo, je prodal posestvo,

5:2  in nekaj od izkupila je utajil z vednostjo žene svoje; in prinese en del in ga položi apostolom pred noge.

5:3  Peter pa reče: Ananija, zakaj je satan napolnil srce tvoje, da si lagal svetemu Duhu, in si utajil nekaj od izkupička njive?

5:4  Ali ne bi bila, ko bi jo bil obdržal, tebi ostala? in ko je bila prodana, ali ni bila v tvoji oblasti? Kaj, da si to reč položil v srce svoje? Nisi lagal ljudem, ampak Bogu.

5:5  Ko je pa Ananija slišal te besede, pade in izdahne. In velik strah obide vse, ki so to slišali.

5:6  Mladeniči pa vstanejo ter ga pripravijo k pogrebu, odneso in pokopljejo.

5:7  Zgodi se pa kake tri ure pozneje, da pride tudi žena njegova, ne vedoč, kaj se je zgodilo.

5:8  Peter pa jo ogovori: Povej mi, ali sta za toliko prodala njivo? Ona pa reče: Da, za toliko.

5:9  Peter ji pa reče: Zakaj sta se dogovorila, da bosta izkušala Duha Gospodovega? Glej, noge teh, ki so pokopali moža tvojega, so pred durmi in te poneso ven.

5:10  In pri tej priči mu pade pred noge in izdahne. In ko mladeniči vstopijo, jo najdejo mrtvo in jo odneso ven in pokopljejo poleg moža njenega.

5:11  In velik strah je obšel vso cerkev in vse, ki so to slišali.

5:12  Po rokah apostolov pa se je godilo veliko znamenj in čudežev med ljudstvom; (in vsi so bili ene misli v lopi Salomonovi.

5:13  A od drugih se jim ni upal nihče pridružiti; vendar pa jih je ljudstvo visoko čislalo.

5:14  In čimdalje več jih je pristopalo, ki so verovali Gospodu, množice mož in žen;)

5:15  da so celo nosili bolnike na ulice in jih pokladali na postelje in odre, da bi vsaj senca mimoidočega Petra obsenčila koga od njih.

5:16  Shajala pa se je tudi množica iz sosednjih mest v Jeruzalem, in so prinašali bolnike in tiste, ki so jih mučili nečisti duhovi; in vsi so bili ozdravljeni.

5:17  Vstane pa veliki duhovnik in vsi njegovi pristaši (ki so ločina saducejev), in napolnijo se zavisti,

5:18  in iztegnejo roke po apostolih in jih denejo v občno ječo.

5:19  Toda angel Gospodov odpre po noči vrata in jih izpelje iz ječe, rekoč:

5:20  Pojdite in ustopite se in govorite v templju ljudstvu vse besede tega življenja.

5:21  Ko so pa to slišali, gredo zjutraj v tempelj ter učé. Pride pa veliki duhovnik in njegovi pristaši, ter skličejo veliki zbor in vse starejšine sinov Izraelovih in pošljejo v ječo, naj jih pripeljejo.

5:22  A služabniki, prišedši v ječo, jih ne najdejo; in vrnejo se ter sporoče,

5:23  rekoč: Ječo smo sicer našli z vso skrbjo zaprto in varuhe stoječe pred vrati; ko smo pa odprli, nismo nikogar notri našli.

5:24  Ko pa slišijo te besede poglavar templja in višji duhovniki, pridejo v veliko zadrego zastran njih in vprašajo, kaj neki bo iz tega?

5:25  Pa pride nekdo in jim sporoči, rekoč: Glej, možje, ki ste jih deli v ječo, stoje v templju in uče ljudstvo.

5:26  Tedaj odide poglavar s služabniki ter jih pripelje, ne siloma, ker so se bali ljudstva, da jih ne bi kamenalo.

5:27  In ko jih pripeljejo, jih postavijo pred zbor. In veliki duhovnik jih vpraša,

5:28  rekoč: Ali vam nismo ostro naročili, da ne smete učiti o tem imenu? In glej, napolnili ste Jeruzalem z naukom svojim in hočete na nas spraviti kri tega človeka!

5:29  Peter in apostoli odgovore in reko: Boga je treba bolj poslušati nego ljudi.

5:30  Bog očetov naših je obudil Jezusa, ki ste ga vi obesili na les in umorili.

5:31  Tega je Bog z desnico svojo povišal za Kneza in Zveličarja, da dodeli Izraelu izpokorjenje in odpuščenje grehov.

5:32  In mi smo mu priče teh reči in tudi sveti Duh, katerega je Bog dal tem, ki so pokorni njemu.

5:33  Ko so pa to slišali, so se silno srdili, in mislili so jih umoriti.

5:34  Pa vstane v zboru neki farizej, Gamaliel po imenu, učenik postave, spoštovan od vsega ljudstva, in ukaže, naj apostole malo odvedejo.

5:35  In jim reče: Možje Izraelci, pazite nase pri teh ljudeh, kaj hočete storiti.

5:36  Kajti pred temi dnevi je vstal Tevda, govoreč, da je on nekaj, in pridružilo se mu je število mož, kakih štiristo; on je bil ubit in vsi, ki so ga poslušali, so se razpršili in so bili uničeni.

5:37  Za tem je vstal Juda Galilejec, v dneh popisovanja, in je potegnil dosti ljudstva za seboj; tudi on je poginil in vsi, ki so ga poslušali, so se razkropili.

5:38  In zato vam sedaj pravim: odstopite od teh ljudi in jih pustite! Zakaj, če je od ljudi ta naklep ali to delo, se razdere;

5:39  če je pa od Boga, ga ne morete razdreti; da se morda ne pokažete Bogu nasprotnih.

5:40  In poslušali so ga: in pokličejo apostole in jih pretepo ter jim naroče, naj ne govore o imenu Jezusovem, in jih izpuste.

5:41  Oni gredo torej izpred velikega zbora in se vesele, da so bili spoznani za vredne, trpeti sramoto za ime njegovo.

5:42  In niso nehali v templju in po hišah vsak dan učiti in oznanjevati evangelija o Jezusu, da je Kristus.

Chapter 6

6:1  V teh dnevih pa, ko so se učenci množili, nastane godrnjanje grških Judov zoper Hebrejce, da se pri vsakdanji postrežbi zanemarjajo njih vdove.

6:2  In dvanajsteri skličejo množico učencev in reko: To ne gre, da bi mi besedo Božjo opuščali in oskrbovali mize.

6:3  Ozrite se torej, bratje, po sedmih možeh izmed sebe, ki so na dobrem glasu, polni svetega Duha in modrosti, da jih postavimo nad tem opravilom;

6:4  a mi se bomo marljivo držali molitve in službe besede.

6:5  In ta beseda je bila vsej množici pogodu; ter izvolijo Štefana, moža polnega vere in svetega Duha, in Filipa in Prohora in Nikanora, Timona in Parmena in Nikolaja, pojudenca iz Antiohije.

6:6  Te postavijo pred apostole, in molijo in pokladajo nanje roke.

6:7  In beseda Božja je rasla, in število učencev se je silno množilo v Jeruzalemu; tudi precejšnja množica duhovnikov je bila pokorna veri.

6:8  Štefan pa, poln milosti in moči, je delal velike čudeže in znamenja med ljudstvom.

6:9  In vstane jih nekaj iz takoimenovane shodnice Libertinov in Cirencev in Aleksandrijcev, in iz shodnice teh, ki so bili iz Cilicije in Azije, in se prepirajo s Štefanom.

6:10  Ali niso se mogli upirati modrosti in Duhu, po katerem je govoril.

6:11  Tedaj nahujskajo može, ki naj bi rekli: Slišali smo ga govoriti kletvine zoper Mojzesa in Boga.

6:12  Ter razdražijo ljudstvo in starejšine in pismarje, ga napadejo in ga zgrabijo in pripeljejo v veliki zbor.

6:13  In postavijo krive priče, ki izpričajo: Ta človek ne neha govoriti kletvin zoper ta sveti kraj in zoper postavo.

6:14  Slišali smo ga namreč, da pravi: Ta Jezus Nazarečan razdene to mesto in premeni šege, ki nam jih je izročil Mojzes.

6:15  In ostro ga pogledajo vsi, ki sede v velikem zboru, in vidijo obličje njegovo kakor obličje angela.

Chapter 7

7:1  In veliki duhovnik reče: Je li to tako?

7:2  On pa reče: Možje, bratje in očetje, poslušajte! Bog slave se je prikazal očetu našemu Abrahamu, ko je bil v Mezopotamiji, preden se je nastanil v Haranu,

7:3  in mu je rekel: Odidi iz zemlje svoje in od rodovine svoje, in pojdi v zemljo, ki ti jo pokažem.

7:4  Tedaj je odšel iz zemlje Kaldejske in se je nastanil v Haranu. In odtod, ko je bil oče njegov umrl, ga je Bog preselil v to zemljo, v kateri vi sedaj prebivate.

7:5  In ni mu dal dediščine v njej, še za stopinjo noge ne, in jo je obljubil dati njemu v posest in semenu njegovemu za njim, ko še ni imel sina.

7:6  Rekel je pa Bog tako: „Seme tvoje bo priseljeno v tuji zemlji, in sužnosti ga podvržejo in hudo bodo ravnali ž njim štiristo let.

7:7  Toda narod, ki mu bodo sužnjevali, bom sodil jaz, je dejal Bog; in potem izidejo in bodo meni služili na tem mestu“.

7:8  In dal mu je zavezo obreze; in tako je rodil Izaka in ga je obrezal osmi dan, in Izak Jakoba, in Jakob dvanajstere očake.

7:9  In očaki so iz nevoščljivosti prodali Jožefa v Egipt; a Bog je bil ž njim

7:10  in ga je rešil iz vseh nadlog njegovih in mu dal milost in modrost pred Faraonom, kraljem egiptovskim, ki ga je postavil za poglavarja nad Egiptom in vso hišo svojo.

7:11  Prišla pa je lakota nad vso zemljo Egiptovsko in Kanaansko in velika nadloga; in niso našli živeža očetje naši.

7:12  Ko pa je slišal Jakob, da je žita v Egiptu, je poslal tja očete naše prvikrat;

7:13  in v drugo so spoznali Jožefa bratje njegovi, in znana je postala Faraonu rodovina Jožefova.

7:14  Pošlje pa Jožef in pokliče očeta svojega Jakoba in vse sorodstvo svoje, petinsedemdeset duš.

7:15  In prišel je Jakob doli v Egipt, in tam je umrl on in očetje naši;

7:16  in prinesli so jih v Sihem in položili v grob, ki ga je kupil Abraham za ceno v srebru od sinov Hemorjevih v Sihemu.

7:17  Ko se je pa bližal čas obljube, ki jo je prisegel Bog Abrahamu, je raslo ljudstvo in se množilo v Egiptu,

7:18  dokler ni začel vladati v Egiptu drug kralj, ki ni poznal Jožefa.

7:19  Ta je zvijačno ravnal z rodom našim in zatiral očete naše, da so morali izpostavljati otroke svoje, da bi ne ostali živi.

7:20  V tem času se je rodil Mojzes in je bil prijeten Bogu; in tri mesece so ga redili v hiši očeta njegovega.

7:21  A ko je bil izpostavljen, ga je vzela hči Faraonova in ga je odgojila sebi za sina.

7:22  In naučil se je Mojzes vse modrosti Egipčanov, in je bil mogočen v svojih besedah in dejanjih.

7:23  Ko je pa dopolnil štirideset let, mu je prišlo na misel, obiskati brate svoje, sinove Izraelove.

7:24  In ko je videl nekoga, da trpi krivico, ga je obranil in v maščevanje tega, ki je krivico trpel, je ubil Egipčana.

7:25  Menil je pa, da njegovi bratje umejo, da jim hoče Bog po njegovi roki dati odrešenje; toda oni niso tega razumeli.

7:26  A drugi dan je prišel k njim, ko so se prepirali, in jih je miril, rekoč: Možje, vi ste bratje; zakaj delate krivico drug drugemu?

7:27  Tisti pa, ki je delal krivico bližnjemu, ga odpahne, rekoč: „Kdo te je postavil za poglavarja in sodnika nad nami?

7:28  Ali me hočeš ubiti, kakor si včeraj ubil Egipčana?“

7:29  Mojzes je pa pobegnil na to besedo in je bil tujec v zemlji Madianski, kjer je rodil dva sina.

7:30  In ko se je dopolnilo štirideset let, se mu je prikazal v puščavi gore Sinajske angel v plamenu gorečega grma.

7:31  Ko je pa Mojzes to videl, se je začudil prikazni; in ko pristopi, da bi pogledal, se mu oglasi glas Gospodov:

7:32  „Jaz sem Bog očetov tvojih, Bog Abrahamov in Izakov in Jakobov“. Mojzes pa strepeta in si ne upa tja pogledati.

7:33  Reče pa mu Gospod: „Sezuj obuvalo z nog svojih; kajti mesto, ki na njem stojiš, je sveta zemlja.

7:34  Dobro sem videl stisko ljudstva svojega, ki je v Egiptu, in njih zdihovanje sem slišal; in stopil sem doli, da jih rešim. In sedaj pridi, pošljem te v Egipt“.

7:35  Tega Mojzesa, ki so se ga bili odrekli, rekoč: Kdo te je postavil za poglavarja in sodnika? tega je Bog poslal kot poglavarja in odrešenika s pomočno roko angela, ki se mu je bil prikazal v grmu.

7:36  Ta jih je izpeljal, delajoč čudeže in znamenja v Egiptu in na Rdečem morju in v puščavi štirideset let.

7:37  Ta je tisti Mojzes, ki je rekel sinovom Izraelovim: „Proroka vam obudi Gospod Bog izmed bratov vaših kakor mene“.

7:38  Ta je tisti, ki je bil pri zboru v puščavi z angelom, ki mu je govoril na gori Sinajski, in z očeti našimi; tisti, ki je prejel besede življenja, da nam jih da;

7:39  ki mu pa niso hoteli biti pokorni očetje naši, ampak so ga zavrgli in obrnili srca svoja v Egipt,

7:40  rekši Aronu: „Naredi nam bogove, ki naj hodijo pred nami; zakaj temu Mojzesu, ki nas je izpeljal iz zemlje Egiptovske, ne vemo, kaj se mu je zgodilo“.

7:41  In ulili so tele tiste dni in so darovali daritev maliku in se veselili izdelka svojih rok.

7:42  Bog pa se je odvrnil in jih je izdal, naj služijo zvezdam neba, kakor je pisano v knjigi prorokov: „Ali ste mi darovali klalne in žgalne daritve štirideset let v puščavi, hiša Izraelova?

7:43  temuč nosili ste šator Molohov in boga Remfana zvezdo, podobe, ki ste jih naredili, da se jim poklanjate. Zato pa vas preselim onostran Babilona“.

7:44  Šator pričevanja so imeli očetje naši v puščavi, kakor je ukazal ta, ki je rekel Mojzesu, naj ga naredi po podobi, ki jo je videl.

7:45  Ta šator so tudi prejeli očetje naši in so ga sem prinesli z Jozuetom, ko so posedli deželo poganov, ki jih je izgnal Bog izpred obličja očetov naših, do dni Davidovih;

7:46  ki je našel milost pred Bogom in je prosil, da bi našel prebivališče Bogu Jakobovemu.

7:47  A Salomon mu je sezidal hišo.

7:48  Ali Najvišji ne prebiva v svetiščih, z rokami narejenih, kakor pravi prorok:

7:49  „Nebo mi je stol, a zemlja podnožje nogam mojim. Kakšno hišo mi sezidate? pravi Gospod; ali katero naj bo mesto počivanju mojemu?

7:50  Ni li roka moja vsega tega naredila?“

7:51  Trdovratni in neobrezanih src in ušes! Vi se vedno upirate Duhu svetemu, kakor očetje vaši, tako vi.

7:52  Katerega od prorokov niso preganjali očetje vaši? In pomorili so te, ki so naprej oznanjali prihod Pravičnika, čigar izdajalci in ubijalci ste sedaj postali vi,

7:53  ki ste prejeli postavo po uredbi angelov, in je niste ohranili.

7:54  Ko so pa to slišali, jih je zbodlo v srce, in škripali so z zobmi zoper njega.

7:55  On pa, poln svetega Duha, se ozre na nebo in ugleda slavo Božjo in Jezusa, stoječega na desnici Božji,

7:56  in reče: Glej nebesa vidim odprta in Sina človekovega, stoječega na desnici Božji.

7:57  In zakriče z močnim glasom in si zamaše ušesa pa planejo ene misli nanj,

7:58  in ga ženo ven iz mesta in lučajo kamenje vanj. In priče položé oblačila svoja pred noge mladeniču, ki mu je bilo ime Savel.

7:59  In pobijajo s kamenjem Štefana, ki kliče h Gospodu in reče: Gospod Jezus, sprejmi Duha mojega!

7:60  In poklekne in zavpije z močnim glasom: Gospod, ne štej jim tega greha! In rekši to, je zaspal.

Chapter 8

8:1  Savel pa se je ž njimi radoval njegove smrti. In nastalo je ta dan veliko preganjanje cerkve, ki je bila v Jeruzalemu; in vsi so se razkropili po judejskih in samarijskih krajih, razen apostolov.

8:2  Pokopali pa so Štefana pobožni možje in so zelo plakali za njim.

8:3  A Savel je zatiral cerkev, in je hodil po hišah in vlačil može in žene ter jih izročal v ječo.

8:4  Tisti pa, ki so se bili razkropili, so hodili okrog, oznanjujoč besedo evangelija.

8:5  A Filip je šel doli v samarijsko mesto in jim je propovedoval Kristusa.

8:6  In množica je pazila enega duha na to, kar je pravil Filip, poslušajoč in gledajoč znamenja, ki jih je delal.

8:7  Kajti nečisti duhovi so izhajali iz mnogih obsedencev, vpijoč z močnim glasom; in veliko mrtvoudnih in hromih je ozdravelo.

8:8  In nastala je velika radost v tem mestu.

8:9  Bil je pa neki mož, po imenu Simon, že dokaj časa v mestu, ki se je pečal s čarovništvom in mamil ljudstvo samarijsko, govoreč, da je on nekaj velikega;

8:10  katerega so vsi poslušali, od najmanjšega do največjega, govoreč: Ta je moč Božja, ki se imenuje velika.

8:11  Poslušali so ga pa zato, ker jih je bil dolgo časa mamil s čarodejstvi.

8:12  Ko so pa verovali Filipu, ki je oznanjeval evangelij o kraljestvu Božjem in o imenu Jezusa Kristusa, so se dali krstiti možje in žene.

8:13  Tudi Simon sam je sprejel vero, in po svojem krstu se je držal Filipa; in videč znamenja in velike čudeže, ki so se godili, je strmel.

8:14  Ko so pa apostoli v Jeruzalemu slišali, da je sprejela Samarija besedo Božjo, pošljejo k njim Petra in Janeza.

8:15  In ko sta prišla doli, sta molila zanje, da bi prejeli svetega Duha.

8:16  Zakaj na nobenega izmed njih še ni bil prišel, ampak bili so samo krščeni v ime Gospoda Jezusa.

8:17  Tedaj sta pokladala roke nanje, in so prejemali svetega Duha.

8:18  Videč pa Simon, da se po pokladanju rok apostolov daje sveti Duh, jima prinese denarja

8:19  in reče: Dajta tudi meni to oblast, da prejme svetega Duha, na kogarkoli položim roke.

8:20  Peter pa mu reče: Srebro tvoje naj s teboj vred pogine, ker meniš, da se more dar Božji dobiti za denar.

8:21  Nimaš ga dela, ne deleža v tej reči, kajti srce tvoje ni odkrito proti Bogu.

8:22  Izpokori se torej od te hudobnosti svoje in prosi Gospoda, če bi se ti morda odpustila namera srca tvojega.

8:23  Kajti vidim te, da si v žolču grenkobe in v zvezi krivice.

8:24  Simon pa odgovori in reče: Prosita vidva zame Gospoda, da ne pride name nič tega, kar sta rekla.

8:25  Ona torej, potem ko sta izpričala in govorila besedo Gospodovo, sta se vračala v Jeruzalem in mnogim vasem Samarijanov oznanjevala evangelij.

8:26  Angel Gospodov pa je govoril Filipu in dejal: Vstani in pojdi proti poldnevu, na cesto, ki pelje iz Jeruzalema doli v Gazo; ona je pusta.

8:27  In vstane ter odide. In glej, mož iz Etiopije, komornik in oblastnik Kandake, kraljice etiopske, ki je bil nad vsemi njenimi zakladi in je bil prišel molit v Jeruzalem,

8:28  se vrača domov, in sedeč na vozu svojem, prebira proroka Izaija.

8:29  Duh pa reče Filipu: Pristopi in pridruži se temu vozu.

8:30  Filip pa priteče in ga sliši, da bere proroka Izaija, ter reče: Ali pa umeš, kar bereš?

8:31  On pa reče: Kako bi neki mogel, če me kdo ne napoti? In zaprosi Filipa, naj vstopi in sede k njemu.

8:32  Vrsta pisma, ki jo je bral, pa je bila ta: „Pelje se kakor ovca na klanje, in kakor jagnje molči pred strižcem svojim, tako ne odpre ust svojih.

8:33  V ponižanju njegovem se je preklicala sodba njegova. A rod njegov kdo razloži? kajti življenje njegovo se vzame od zemlje“.

8:34  Izpregovori pa komornik in reče: Prosim te, o kom govori to prorok? o sebi ali o kom drugem?

8:35  Filip pa odpre usta in, začenši od tega pisma, mu oznani blagovestje o Jezusu.

8:36  Ko se pa tako peljeta po cesti, prideta k vodi; in komornik reče: Glej, voda! kaj brani, da bi bil krščen?

8:37  § Filip pa reče: Če veruješ iz vsega srca, smeš. In odgovori in reče: Verujem, da je Jezus Kristus Sin Božji.

8:38  In ukaže ustaviti voz; in oba stopita v vodo, Filip in komornik, in ga krsti.

8:39  Ko pa stopita iz vode, vzame Duh Gospodov Filipa; in ni ga več videl komornik, zakaj nadaljeval je vesel svojo pot.

8:40  A Filip se je znašel v Azotu, in gredoč dalje, je oznanjeval evangelij vsem mestom, dokler ni prišel v Cezarejo.

Chapter 9

9:1  Savel pa, še vedno dihteč pretenje in morjenje zoper učence Gospodove, pristopi k velikemu duhovniku

9:2  in izprosi od njega pisem v Damask do shodnic, če najde kake pristaše tega pota, bodisi može ali žene, da jih zvezane pripelje v Jeruzalem.

9:3  Na poti pa, ko se je že bližal Damasku, se zgodi, da ga nagloma obsije svetloba z neba.

9:4  In pade na zemljo in zasliši glas, da mu pravi: Savel, Savel, kaj me preganjaš?

9:5  On pa reče: Kdo si, Gospod? A Gospod reče: Jaz sem Jezus, ki ga ti preganjaš.

9:6  Ali vstani in pojdi v mesto, in tam se ti pove, kaj ti je treba storiti.

9:7  Možje pa, ki so ž njim šli, se ustavijo in strmé, ko glas sicer slišijo, pa nikogar ne vidijo.

9:8  In Savel vstane s tal; ko pa odpre oči, ne vidi ničesar. Tedaj ga primejo za roko in pripeljejo v Damask.

9:9  In tri dni ni videl, in ni jedel, ne pil.

9:10  Bil je pa neki učenec v Damasku, po imenu Ananija; in Gospod mu veli v prikazni: Ananija! On pa reče: Tu sem, Gospod.

9:11  A Gospod njemu: Vstani in pojdi v ulico, ki se imenuje Ravna, in vprašaj v hiši Judovi po nekem Taršanu, ki se imenuje Savel. Kajti glej, moli,

9:12  in je videl v prikazni moža, po imenu Ananija, da vstopi in položi nanj roke, da bi izpregledal.

9:13  Ananija pa odgovori: Gospod, slišal sem od mnogih o tem možu, koliko hudega je storil svetim tvojim v Jeruzalemu.

9:14  In tu ima oblast od velikih duhovnikov zvezati vse, ki kličejo ime tvoje.

9:15  Gospod pa mu veli: Pojdi; zakaj posoda izvoljena mi je on, da ponese ime moje pred pogane in kralje in sinove Izraelove.

9:16  Jaz namreč mu pokažem, koliko mora trpeti za moje ime.

9:17  In Ananija odide in pride v hišo, ter položivši nanj roke, reče: Savel, brat! Gospod me je poslal, Jezus, ki se ti je prikazal na poti, po kateri si šel, da izpregledaš in se napolniš svetega Duha.

9:18  In precej padejo z oči njegovih kakor luskine, in takoj izpregleda. In vstane ter se da krstiti.

9:19  In vzame jedi in se pokrepča. In bil je nekaj dni z učenci, ki so bili v Damasku.

9:20  In precej je po shodnicah oznanjeval Jezusa, da je on Sin Božji.

9:21  In zavzemali so se vsi, ki so ga slišali, in so govorili: Ni li ta tisti, ki je zatiral v Jeruzalemu te, ki so klicali to ime? in sem je bil prišel zato, da jih zvezane popelje k višjim duhovnikom!

9:22  Savel pa je čimdalje prihajal močnejši in begal Jude, ki so bili v Damasku, trdno dokazujoč, da je ta Kristus.

9:23  Ko je pa minilo dosti dni, se posvetujejo Judje, kako ga bodo umorili;

9:24  ali Savel zve za njih zalezovanje. Stražijo pa tudi pri vratih noč in dan, da bi ga umorili;

9:25  toda učenci njegovi ga vzemo po noči in ga spuste čez zid po vrvi v košu.

9:26  Ko pa pride v Jeruzalem, se je poskušal pridružiti učencem; ali vsi so se ga bali, ker niso verjeli, da je učenec.

9:27  Barnaba pa ga vzame in pripelje k apostolom in jim razloži, kako je bil na poti videl Gospoda in da je v Damasku srčno govoril v imenu Jezusovem.

9:28  In bival je ž njimi, hodeč v Jeruzalemu ven in noter in srčno govoreč v imenu Gospodovem.

9:29  Govoril je pa tudi in se prepiral z grškimi Judi; a oni so ga nameravali umoriti.

9:30  Ko pa zvedo to bratje, ga odpeljejo doli v Cezarejo in ga pošljejo v Tars.

9:31  Tako je zdaj cerkev po vsej Judeji in Galileji in Samariji imela mir in je napredovala; in ker je hodila v strahu Gospodovem in v tolažbi svetega Duha, se je razmnoževala.

9:32  Zgodi se pa, ko je Peter obiskoval vse, da pride tudi k svetim, ki so prebivali v Lidi.

9:33  In tu najde nekega človeka, po imenu Eneja, ki je že osem let ležal v postelji, ker je bil mrtvouden.

9:34  In Peter mu veli: Eneja, Jezus Kristus te ozdravlja; vstani in postelji si sam! In precej vstane.

9:35  In videli so ga vsi, ki so prebivali v Lidi in Saronu, in so se izpreobrnili h Gospodu.

9:36  A v Jopi je bila neka učenka, po imenu Tabita (ki se imenuje, če raztolmačiš: Srna); ta je bila polna dobrih del in miloščin, ki jih je delila.

9:37  Zgodi se pa tiste dni, da zboli in umrje; in omivši jo, jo polože v gornjo izbo.

9:38  Ker je pa Lida blizu Jope in so učenci slišali, da je Peter tam, pošljejo k njemu dva moža, proseč, naj ne odlaša priti k njim.

9:39  Peter pa vstane in gre ž njima. In ko pride, ga peljejo v gornjo izbo; in vse vdove ga obstopijo, jokajoč in kažoč suknje in oblačila, ki jim jih je delala Srna, dokler je bila ž njimi.

9:40  Peter pa izžene vse ven ter poklekne in moli; nato se obrne k truplu in reče: Tabita, vstani! In ona odpre oči, in ko ugleda Petra, sede.

9:41  In podavši ji roko, jo vzdigne; in pokliče svete in vdove ter jim jo pokaže živo.

9:42  In to se razglasi po vsej Jopi, in veliko jih je sprejelo vero v Gospoda.

9:43  Zgodi se pa, da je dosti dni prebil v Jopi pri nekem Simonu strojarju.

Chapter 10

10:1  Bil je pa neki mož v Cezareji, po imenu Kornelij, stotnik čete, ki se je imenovala Laška,

10:2  pobožen in bogaboječ z vso hišo svojo, ki je dajal veliko miloščine ljudem in je molil k Bogu neprenehoma.

10:3  Ta je videl v prikazni razločno, okoli devete ure po dnevi, angela Božjega, da je prišel k njemu in mu rekel: Kornelij!

10:4  On pa pogleda nanj, se preplaši in reče: Kaj je, Gospod? On pa mu veli: Molitve tvoje in miloščine tvoje so prišle v spomin pred Bogom.

10:5  In sedaj pošlji v Jopo mož in pokliči Simona, ki ima priimek Peter.

10:6  On gostuje pri nekem Simonu strojarju, čigar hiša je pri morju.

10:7  Ko pa odide angel, ki je govoril ž njim, pokliče dva domačih svojih in pobožnega vojaka izmed teh, ki so mu vedno služili,

10:8  in razloživši jim vse, jih pošlje v Jopo.

10:9  A drugi dan, ko so ti bili na potu in so se mestu bližali, gre Peter na streho molit, okoli šeste ure.

10:10  Postane pa lačen in hoče kaj zaužiti; ko pa pripravljajo, se zamakne

10:11  in ugleda nebo odprto in da prihaja navzdol nekaka posoda kakor velik prt, in se za četvere vogle spušča na zemljo;

10:12  v njej so bili raznovrstni četveronožci in zveri in golazen zemlje in ptice nebeške.

10:13  In veli mu glas: Vstani, Peter, kolji in jej!

10:14  Peter pa reče: Nikakor ne, Gospod, kajti nikoli še nisem jedel kaj nagnusnega ali nečistega.

10:15  In glas mu zopet v drugič veli: Kar je Bog očistil, ne imej ti za nečisto.

10:16  To pa se je zgodilo trikrat; in takoj je bila posoda vzeta gori v nebo.

10:17  Ko pa je Peter sam pri sebi preudarjal, kaj bi neki pomenila ta prikazen, ki jo je videl, glej, možje, ki jih je bil poslal Kornelij, so izprašali hišo Simonovo in so stali pred vrati.

10:18  In pokličejo ter vprašajo, če Simon, s priimkom Peter, tu gostuje.

10:19  Medtem pa, ko Peter še premišljuje o prikazni, mu veli Duh: Glej, trije možje te iščejo.

10:20  Vstani torej, stopi doli in pojdi ž njimi brez pomišljevanja; zakaj jaz sem jih poslal.

10:21  In Peter gre doli k možem in jim reče: Glejte, jaz sem, ki ga iščete. Kaj je vzrok, da ste prišli?

10:22  Oni pa reko: Kornelij stotnik, mož pravičen in bogaboječ, ki je na dobrem glasu pri vsem ljudstvu judovskem, je prejel povelje od svetega angela, naj te pokliče v hišo svojo, da sliši besede od tebe.

10:23  Pokliče jih torej noter in vzame pod streho. A drugi dan vstane in odide ž njimi, in nekaj bratov iz Jope gre ž njim.

10:24  In drugega dne pridejo v Cezarejo. A Kornelij jih je pričakoval, ko je bil sklical sorodnike svoje in bližnje prijatelje.

10:25  In zgodi se, ko gre Peter noter, da mu pride Kornelij naproti in mu pade k nogam ter ga moli.

10:26  Peter pa ga vzdigne, rekoč: Vstani! Tudi jaz sem človek.

10:27  In razgovarjaje se ž njim, stopi noter in jih najde veliko zbranih,

10:28  in jim reče: Vi veste, da ni dovoljeno Judu, družiti se ali hoditi k ljudem drugega naroda; a meni je Bog pokazal, naj ne imenujem nikogar nagnusnega ali nečistega.

10:29  Zato sem tudi brez ugovora prišel, ko sem bil poklican. Vprašam torej, iz katerega vzroka ste poslali pome?

10:30  In Kornelij reče: Pred štirimi dnevi do te ure sem molil ob devetih v hiši svoji; in glej, mož se postavi pred menoj v svetlem oblačilu in veli:

10:31  Kornelij, uslišana je molitev tvoja in miloščine tvoje so v spominu pred Bogom.

10:32  Pošlji torej v Jopo in pokliči Simona s priimkom Peter; on gostuje v hiši Simona strojarja pri morju.

10:33  Zato sem precej poslal k tebi, in ti si prav storil, da si prišel. Sedaj torej smo vsi mi tu pred obličjem Božjim, da slišimo vse, kar ti je ukazano od Gospoda.

10:34  Tedaj odpre Peter usta in reče: V resnici spoznavam, da Bog ne gleda na lice,

10:35  temuč v vsakem narodu mu je prijeten, kdor se ga boji in dela pravično;

10:36  po besedi, ki jo je poslal sinovom Izraelovim, oznanjujoč blagovestje o miru po Jezusu Kristusu – ta je vsem Gospod!

10:37  Vi veste, kaj se je godilo po Judeji, počenši od Galileje, po krstu, ki ga je oznanjeval Janez,

10:38  veste o Jezusu Kristusu iz Nazareta, kako ga je pomazilil Bog s svetim Duhom in z močjo; ki je hodil okrog, deleč dobrote in ozdravljajoč vse, ki so bili obvladani od hudiča, ker je bil Bog ž njim.

10:39  In mi smo priče vsemu, kar je storil v deželi Judov in v Jeruzalemu; ki so ga tudi na les obesili in umorili.

10:40  Tega je Bog obudil tretji dan in dal, da so ga videli,

10:41  ne vse ljudstvo, nego priče, poprej izvoljene od Boga, mi, ki smo ž njim jedli in pili, potem ko je bil vstal iz mrtvih.

10:42  In on nam je ukazal, naj propovedujemo ljudstvu in pričamo, da je on od Boga postavljeni sodnik živih in mrtvih.

10:43  Temu pričajo vsi proroki, da prejme po imenu njegovem odpuščenje grehov vsak, kdor veruje vanj.

10:44  Ko je Peter še govoril te besede, pride sveti Duh na vse, ki so poslušali besedo.

10:45  In zavzemo se verniki iz obreze, ki so bili prišli s Petrom, da se je tudi na pogane izlil dar svetega Duha;

10:46  kajti slišali so jih govoriti jezike in poveličevati Boga. Tedaj izpregovori Peter:

10:47  Ali more kdo zabraniti vodo, da se ne bi krstili ti, ki so prejeli svetega Duha, kakor tudi mi?

10:48  In ukaže jih krstiti v imenu Jezusa Kristusa. Tedaj ga zaprosijo, naj ostane pri njih nekoliko dni.

Chapter 11

11:1  Zaslišijo pa apostoli in bratje, ki so bivali po Judeji, da so tudi pogani sprejeli besedo Božjo.

11:2  Ko pa je prišel Peter v Jeruzalem, so se prepirali ž njim, ki so bili iz obreze,

11:3  in so dejali: K možem neobrezanim si šel in si jedel ž njimi!

11:4  Peter pa začne in jim razloži vse po vrsti, govoreč:

11:5  Molil sem v mestu Jopi, in zamaknjen vidim prikazen: nekaka posoda, kakor velik prt, gre navzdol in se za štiri vogle spušča z neba, in pride do mene.

11:6  In ko pogledam vanjo, opazim in ugledam četveronožce in zver in golazen zemlje in ptice nebeške.

11:7  Zaslišim pa tudi glas, da mi pravi: Vstani, Peter, kolji in jej!

11:8  In rečem: Nikakor ne, Gospod, kajti nič nagnusnega ali nečistega ni nikoli prišlo v usta moja.

11:9  Odgovori mi pa glas z neba v drugič: Kar je Bog očistil, ne imej ti za nečisto.

11:10  To pa se je zgodilo trikrat, in zopet je bilo vse vzeto v nebo.

11:11  In glej, v tem trenutku stoje trije možje pred hišo, v kateri sem bil, poslani k meni iz Cezareje.

11:12  In Duh mi veli, naj grem ž njimi brez pomišljevanja. Šlo je pa z menoj tudi tehle šest bratov, in vstopili smo v hišo moževo.

11:13  In povedal nam je, kako je videl angela v hiši svoji, da je pristopil in rekel: Pošlji v Jopo in pokliči Simona s priimkom Peter,

11:14  ki ti bo govoril besede, po katerih boš zveličan ti in vsa hiša tvoja.

11:15  Ko pa jim začnem govoriti, pride sveti Duh nanje, kakor na nas v začetku.

11:16  Tu sem se spomnil besede Gospodove, kakor je povedal: Janez sicer je krstil z vodo, ali vi boste krščeni s svetim Duhom.

11:17  Ko jim je torej dal Bog prav ta dar kakor tudi nam, ko smo sprejeli vero v Gospoda Jezusa Kristusa: kdo pa sem bil jaz, da bi jaz mogel Bogu zabraniti?

11:18  Ko so pa to slišali, so se pomirili, in slavili so Boga, rekoč: Torej tudi poganom je Bog dal izpokorjenje za življenje!

11:19  Tisti pa, ki so se razkropili po stiski, ki je bila nastala spričo Štefana, so prehodili vse kraje prav do Fenicije in Cipra in Antiohije, nikomur ne oznanjujoč besede Božje, razen samo Judom.

11:20  Bili so pa nekateri izmed njih Ciprani in Cirenci, ki so, prišedši v Antiohijo, govorili tudi Grkom in oznanjevali evangelij Gospoda Jezusa.

11:21  In roka Gospodova je bila ž njimi; in veliko število se jih je, sprejemši vero, izpreobrnilo h Gospodu.

11:22  In glas o njih pride do ušes cerkvi, ki je bila v Jeruzalemu: in odpošljejo Barnaba, naj gre v Antiohijo.

11:23  Ko pride ta in vidi milost Božjo, se razveseli in opominja vse, naj s stanovitnim srcem vztrajajo pri Gospodu.

11:24  Bil je namreč dober mož in poln svetega Duha in vere. In veliko ljudstva se tu pridruži Gospodu.

11:25  Barnaba pa odide v Tars iskat Savla; in ko ga je našel, ga pripelje v Antiohijo.

11:26  Zgodi se pa, da sta bila celo leto pri zborovanjih v cerkvi in sta učila precejšnjo množico, in da so učenci najprvo v Antiohiji bili imenovani Kristjani.

11:27  V tej dneh so pa prišli iz Jeruzalema proroki v Antiohijo.

11:28  In vstane eden izmed njih, po imenu Agab, ter oznani po Duhu, da nastane velika lakota po vsem svetu, ki je tudi prišla za Klavdija cesarja.

11:29  Tedaj sklenejo učenci, vsak po zmožnosti svoji, poslati v pomoč bratom, ki so prebivali v Judeji;

11:30  to so tudi storili, poslavši starejšinam po roki Barnabovi in Savlovi.

Chapter 12

12:1  V ta čas pa dvigne Herod kralj roke, da bi mučil nekatere od cerkve.

12:2  In umori Jakoba, brata Janezovega, z mečem.

12:3  In videč, da je to pogodu Judom, seže dalje in ujame Petra. Bili so pa dnevi presnih kruhov.

12:4  In ko ga ujame, ga posadi v ječo in izroči štirim četvoricam vojakov, naj ga stražijo; in po Veliki noči ga je hotel privesti pred ljudstvo.

12:5  Petra so torej varovali v ječi; a cerkev je molila zanj k Bogu neprenehoma.

12:6  Ko ga pa je hotel Herod privesti pred ljudstvo, tisto noč je spal Peter med dvema vojakoma, vkovan v dvojne verige; varuhi pred vrati pa so stražili ječo.

12:7  In glej, angel Gospodov pristopi, in svetloba se zasveti v izbi; in udari Petra v bok in ga zbudi, rekoč: Vstani hitro! In verige mu padejo z rok.

12:8  Angel mu pa veli: Opaši se in obuj opanke svoje. In storí tako. In mu veli: Ogrni si plašč in pojdi za menoj.

12:9  In izide in gre za njim; in ni vedel, da je resnično, kar se je godilo po angelu, temuč menil je, da vidi prikazen.

12:10  Ko pa preideta mimo prve straže in druge, dospeta do železnih vrat, ki so držala v mesto, in ta se jima odpro sama od sebe; ter stopita ven in preideta eno ulico, in precej se loči angel od njega.

12:11  In Peter se zave in reče: Sedaj vem zares, da je poslal Gospod angela svojega in me je otel iz roke Herodove in vsega, kar je pričakovalo ljudstvo judovsko.

12:12  In razmislivši to, pride do hiše Marije, matere Janeza s priimkom Marko, kjer jih je bilo veliko zbranih, ki so molili.

12:13  Ko pa potrka Peter na vežna vrata, pristopi deklica, po imenu Roda, poslušat, kdo je.

12:14  In spoznavši glas Petrov, od veselja ne odpre vrat, ampak zbeži noter in sporoči, da stoji Peter pred vrati.

12:15  Oni ji pa reko: Meša se ti. Ali ona trdi, da je tako. Oni pa pravijo: Njegov angel je.

12:16  A Peter čaka in trka. Ko pa odpro, ga ugledajo in ostrme.

12:17  Namignivši pa z roko, naj molče, jim razloži, kako ga je Gospod izpeljal iz ječe, in reče: Sporočite to Jakobu in bratom. In izide in odrine v drug kraj.

12:18  Ko se je pa zdanilo, ni bil majhen strah med vojaki, kaj da se je s Petrom zgodilo.

12:19  Herod pa, ko ga je zahteval in ga ni našel, izpraša varuhe in jih ukaže odpeljati na smrt. In odide iz Judeje v Cezarejo, ter tu prebiva.

12:20  Bil je pa jezen na Tirce in Sidonce; a oni ene misli pridejo k njemu in, pregovorivši zase Blasta, komornika kraljevega, prosijo miru, zato ker je njih dežela dobivala živež iz kraljevine.

12:21  A v določeni dan obleče Herod kraljevsko oblačilo in sede na prestol in jim je govoril.

12:22  Ljudstvo pa mu je vpilo: Božji glas je to, a ne človeški.

12:23  Pri tej priči pa ga udari angel Gospodov, zato ker ni dal slave Bogu: in črvi so se ga lotili, in je umrl.

12:24  A beseda Gospodova je rasla in se razširjala.

12:25  Barnaba in Pavel pa sta se vrnila iz Jeruzalema, ko sta bila izvršila službo ljubezni, in sta privedla s seboj Janeza s priimkom Marko.

Chapter 13

13:1  Bili so pa v cerkvi, ki je bila v Antiohiji, proroki in učitelji: Barnaba in Simeon, ki se je imenoval Niger, in Lucij Cirenc, in Manahem, ki je bil odgojen s Herodom četrtnikom, in Savel.

13:2  Ko so pa oni opravljali službo Gospodu in se postili, veli sveti Duh: Odločite mi Barnaba in Savla za delo, na katero sem ju poklical.

13:3  Tedaj so ju, ko so se bili postili in molili in položili nanju roke, odpustili.

13:4  Ona pa, poslana od svetega Duha, gresta doli v Selevcijo, in odtod se peljeta po morju na Ciper.

13:5  In ko prideta v Salamino, oznanjujeta besedo Božjo po shodnicah Judov; imela sta pa tudi Janeza s seboj za strežnika.

13:6  In ko sta prešla ves otok do Pafa, najdeta nekega čarovnika, lažnivega proroka, ki je bil Jud in mu je bilo ime Barjezus;

13:7  in bil je pri namestniku Sergiju Pavlu, pametnem možu. Ta je poklical Barnaba in Pavla in želel slišati besedo Božjo.

13:8  Ali ustavljal se jima je Elima, čarovnik (tako namreč se tolmači ime njegovo), prizadevajoč si, da bi namestnika odvrnil od vere.

13:9  Savel pa, ki se imenuje tudi Pavel, se napolni svetega Duha ter ga ostro pogleda

13:10  in reče: O, poln vsakršne zvijače in vsakršne hudobije, sin hudičev, sovražnik vsake pravičnosti, ali ne boš nehal prevračati ravnih potov Gospodovih?

13:11  In sedaj, glej, roka Gospodova je zoper tebe in oslepiš in ne boš videl solnca do nekaj časa. In pri tej priči se zgrneta nanj mrak in tema, in tipajoč okoli, išče, kdo bi ga za roko vodil.

13:12  Tedaj je namestnik, videč, kaj se je zgodilo, sprejel vero in se je čudil nauku Gospodovemu.

13:13  Ko se pa odpeljejo iz Pafa, pridejo Pavel in njegova sopotnika v Pergo v Pamfiliji. Janez pa se loči od njiju in se vrne v Jeruzalem.

13:14  Ona pa gresta iz Perge naprej in prideta v Pisidijsko Antiohijo. In v sobotni dan gresta v shodnico in sedeta.

13:15  Po branju postave in prorokov pa pošljejo načelniki shodnice k njima s tem poročilom: Moža in brata, če imata besedo opomina in tolažbe za ljudstvo, govorita!

13:16  Vstane torej Pavel in pomigne z roko, naj umolknejo, ter reče: Možje Izraelci in kateri se bojite Boga, poslušajte!

13:17  Bog tega naroda, Izraela, je izvolil očete naše in povišal ljudstvo, ko je prebivalo na tujem v zemlji Egiptovski, in s povzdignjeno roko jih je izpeljal iz nje.

13:18  In okoli štirideset let je imel potrpljenje ž njih vedenjem v puščavi.

13:19  In pokončavši sedem narodov v zemlji Kanaanski, jim je razdelil v dediščino njih zemljo

13:20  za kakih štiristo in petdeset let. In potem jim je dajal sodnike do Samuela proroka.

13:21  In odtlej so zahtevali kralja, in dal jim je Bog Savla, sinu Kisovega, moža iz rodu Benjaminovega, štirideset let.

13:22  In ko je bil tega zavrgel, jim je za kralja obudil Davida, ki mu je tudi pričujoč rekel: Našel sem Davida, sina Jesejevega, moža po srcu svojem, ki bo delal vso voljo mojo.

13:23  Iz njegovega semena je Bog po svoji obljubi privedel Izraelu Zveličarja, Jezusa,

13:24  potem ko je Janez, nastopivši pred javnim prihodom njegovim, oznanil krst izpokorjenja vsemu ljudstvu Izraelovemu.

13:25  Ko je pa Janez tek svoj dopolnjeval, je dejal: Nisem tisti, ki menite, da sem. Toda glejte, za menoj prihaja, ki mu nisem vreden odvezati obuvala z nog.

13:26  Možje in bratje, sinovi rodu Abrahamovega in kateri se med vami boje Boga: nam se je poslala beseda tega zveličanja.

13:27  Zakaj prebivalci v Jeruzalemu in njih poglavarji ga niso spoznali in so s svojo sodbo izpolnili govore prorokov, ki se vsako soboto bero;

13:28  in dasi niso našli nobene krivde za smrt, so vendar prosili Pilata, naj ga umori.

13:29  In ko so dovršili vse, kar je bilo pisano o njem, so ga sneli z lesa in položili v grob,

13:30  A Bog ga je obudil iz mrtvih.

13:31  In prikazoval se je več dni tem, ki so bili ž njim vred prišli iz Galileje v Jeruzalem, ki so zdaj njegove priče pred ljudstvom.

13:32  In mi vam oznanjujemo blagovestje o obljubi, ki je bila dana očetom, da jo je Bog izpolnil nam, njih otrokom, obudivši Jezusa,

13:33  kakor je tudi pisano v drugem psalmu: „Sin moj si ti; jaz sem te danes rodil“.

13:34  Da ga je pa obudil iz mrtvih, da se ne vrne več v trohnenje, o tem je rekel tako: „Dam vam obljube Davidove, svete in zanesljive“.

13:35  Zato pravi tudi na drugem mestu: „Ne daš, da bi Svetnik tvoj videl trohnenje“.

13:36  David namreč, ko je bil ob svojem času poslužil volji Božji, je zaspal in položili so ga k očetom njegovim in je videl trohnenje.

13:37  Ta pa, ki ga je Bog obudil, ni videl trohnenja.

13:38  Znano vam torej bodi, možje in bratje, da se vam po njem oznanjuje odpuščenje grehov;

13:39  in vsega, česar se niste mogli opravičiti v Mojzesovi postavi, se v njem opraviči vsak, kdor veruje.

13:40  Glejte torej, da ne pride na vas, kar je rečeno v prorokih:

13:41  „Glejte, zaničevalci, in čudite se in izginite; zakaj jaz delam delo v dneh vaših, delo, ki ga ne boste verovali, če vam kdo natanko pove.“

13:42  Ko sta pa šla iz shodnice, so ju prosili, naj bi jim še drugo soboto govorila te besede.

13:43  In ko se je zbor razšel, gre veliko Judov in pobožnih pojudencev za Pavlom in Barnabom, ki ž njimi govorita in jih izpodbujata naj vztrajajo v milosti Božji.

13:44  A drugo soboto se je skoro vse mesto zbralo, da bi slišali besedo Božjo.

13:45  Videč pa Judje množice, se napolnijo zavisti in ugovarjajo temu, kar je pravil Pavel, nasprotujoč in preklinjajoč.

13:46  In Pavel in Barnaba srčno rečeta: Vam se je morala najprej govoriti beseda Božja; toda ker jo zametujete in se sami za nevredne štejete večnega življenja, glej, obračava se do poganov.

13:47  Kajti tako nam je zapovedal Gospod: „Postavil sem te za luč poganom, da bodeš v zveličanje vsem do konca zemlje“.

13:48  Ko so pa pogani to slišali, so se veselili in slavili besedo Gospodovo; in sprejeli so vero, kolikor jih je bilo odločenih za večno življenje.

13:49  Beseda Gospodova pa se je raznašala po vsej deželi.

13:50  Judje pa naščujejo pobožne in odlične žene in mestne prvake, in provzročijo preganjanje zoper Pavla in Barnaba ter ju izženo iz svojih krajev.

13:51  A ona sta otresla prah z nog svojih nanje, in prišla sta v Ikonijo.

13:52  Učenci pa so se napolnjevali veselja in svetega Duha.

Chapter 14

14:1  Zgodi se pa v Ikoniji, da sta skupno šla v judovsko shodnico in sta tako govorila, da je vero sprejela velika množica Judov in Grkov.

14:2  Tisti Judje pa, ki niso verovali, naščujejo in nahujskajo duše poganov zoper brate.

14:3  Ostala sta tam torej dosti časa, srčno govoreč v Gospodu, ki je pričeval za besedo milosti svoje in dajal, da so se znamenja in čudeži godili po njunih rokah.

14:4  Mestna množica se pa razdeli, in eni so bili za Jude, drugi pa za apostola.

14:5  Ko so se pa vzdignili pogani in Judje s poglavarji svojimi, da bi ju sramotili in kamenali,

14:6  zvesta za to in pobegneta v likaonski mesti Listro in Derbo in v okolico;

14:7  in tu sta oznanjevala evangelij.

14:8  In v Listri je sedel neki mož, brez moči v nogah, hrom od materinega telesa, ki ni nikoli hodil.

14:9  Ta posluša Pavla, ko govori; on pa vpre oči vanj in videč, da ima vero, da ozdravi,

14:10  reče z močnim glasom: Stopi na noge svoje pokonci! In poskoči in začne hoditi.

14:11  Ko pa vidi ljudstvo, kar je Pavel storil, povzdignejo glas in kličejo likaonski: Bogova sta v človeški podobi prišla doli k nam.

14:12  In imenovali so Barnaba Jupitra, a Pavla Merkurja, ker je bil on prvi govornik.

14:13  In duhovnik Jupitra, ki je imel tempelj pred mestom, pripelje juncev in prinese vencev k vratom ter jima hoče z ljudstvom darovati.

14:14  Ko pa to zaslišita apostola, Pavel in Barnaba, si raztrgata oblačila in skočita med ljudstvo, kričeč

14:15  in govoreč: Možje! kaj to delate? Tudi midva sva človeka, z vami enake narave, in vam oznanjujeva blagovestje, da se od teh ničevih reči obrnete k živemu Bogu, ki je ustvaril nebo in zemljo in morje in vse, kar je v njih;

14:16  ki je v preteklih časih pustil vse narode, da so hodili po svojih potih.

14:17  Vendar pa sebe ni pustil brez pričevanja s tem, da je delil dobrote, dajal vam z neba dež in rodovitne čase in napolnjeval srca vaša z jedjo in veseljem.

14:18  In tako govoreč, sta le s težavo ustavila ljudstvo, da jima ni darovalo.

14:19  Pride pa tja nekaj Judov iz Antiohije in Ikonije, ki pregovore ljudstvo, da kamenajo Pavla in ga izvlečejo iz mesta, misleč, da je umrl.

14:20  Ko pa ga učenci obstopijo, vstane in pride v mesto. In drugi dan odide z Barnabom v Derbo.

14:21  In ko sta oznanila evangelij temu mestu in sta pridobila dosti učencev, sta se vrnila v Listro in Ikonijo in Antiohijo,

14:22  potrjujoč duše učencev in jih opominjajoč, da naj vztrajajo v veri in da nam je treba po mnogih stiskah priti v kraljestvo Božje.

14:23  In postavita jim starejšine v vsaki cerkvi in jih v molitvi in s postom priporočita Gospodu, ki so bili vanj sprejeli vero.

14:24  In prehodita Pisidijo in prideta v Pamfilijo,

14:25  in ko sta govorila besedo v Pergi, gresta doli v Atalijo;

14:26  in odtod se odpeljeta po morju v Antiohijo, odkoder sta bila izročena milosti Božji na delo, ki sta ga bila izvršila.

14:27  Ko pa dojdeta tja in zbereta cerkev, sporočita, koliko reči je Bog ž njima storil in da je odprl poganom vrata vere.

14:28  In prebila sta tu ne malo časa z učenci.

Chapter 15

15:1  In pridejo nekateri iz Judeje in uče brate: Če se ne obrežete po šegi Mojzesovi, se ne morete zveličati.

15:2  Ko je torej nastal razpor in sta se Pavel in Barnaba nemalo prepirala ž njimi, sklenejo, da naj gredo Pavel in Barnaba in nekateri drugi izmed njih gori k apostolom in starejšinam v Jeruzalem zaradi tega vprašanja.

15:3  Ko jih je torej cerkev spremila, so šli skozi Fenicijo in Samarijo, pripovedujoč izpreobrnjenje poganov, in so s tem napravljali veliko radost vsem bratom.

15:4  Ko so pa dospeli v Jeruzalem, so jih ljubeznivo sprejeli cerkev in apostoli in starejšine, in sporočili so, koliko reči je Bog ž njimi storil.

15:5  Ali vstane jih nekaj od ločine farizejev, ki so bili vero sprejeli, in reko: Obrezovati se morajo, in naročiti se mora, naj izpolnjujejo postavo Mojzesovo.

15:6  In apostoli in starejšine se zbero, da presodijo to reč.

15:7  Ko so se pa že mnogo prepirali, vstane Peter in jim reče: Možje in bratje! Vi veste, da je od prvih dni Bog med vami izbral, da bi po mojih ustih slišali pogani besedo evangelija in sprejeli vero.

15:8  In Bog, ki pozna srca, je izpričal zanje, davši jim svetega Duha, kakor tudi nam,

15:9  in nobenega razločka ni postavil med nami in njimi, ko je po veri očistil njih srca.

15:10  Sedaj torej, kaj izkušate Boga, da nakladate učencem jarem na vrat, ki ga ne očetje naši, ne mi nismo mogli prenašati?

15:11  Temuč verujemo, da se po milosti Gospoda Jezusa Kristusa zveličamo prav tako, kakor tudi oni.

15:12  Vsa množica pa umolkne; in poslušajo Barnaba in Pavla, ki pripovedujeta, kolika znamenja in čudeže je Bog storil po njiju med pogani.

15:13  Ko sta pa umolknila, izpregovori Jakob in reče: Možje in bratje, čujte me!

15:14  Simon je povedal, kako je Bog najprvo obiskal pogane, da bi izmed njih prejel ljudstvo imenu svojemu.

15:15  In s tem se ujemajo besede prorokov, kakor je pisano:

15:16  „Potem se vrnem in zopet zgradim dom Davidov, ki je padel: in razvaline njegove zopet sezidam in ga postavim,

15:17  da ljudje, ki ostanejo, poiščejo Gospoda in vsi pogani, ki se je nad njimi klicalo ime moje:

15:18  pravi Gospod, ki to, od vekomaj znano, izvršuje“.

15:19  Zato sodim jaz, naj se ne nadlegujejo ti, ki se izmed poganov izpreobrnejo k Bogu;

15:20  ali naj se jim piše, da naj se zdržujejo ognušenja z maliki in nečistosti in zadavljenega in krvi.

15:21  Kajti Mojzes jih ima od starodavnih časov dosti po vseh mestih, ki ga oznanjujejo, ko se vsako soboto njegova postava čita po shodnicah.

15:22  Tedaj so apostoli in starejšine z vso cerkvijo sklenili izvoliti može izmed sebe in poslati v Antiohijo s Pavlom in Barnabom: Juda, s priimkom Barsaba, in Sila, ki sta bila voditelja med brati.

15:23  In poslali so po njih to pismo: apostoli in starejšine in bratje pozdravljajo brate izmed poganov, ki so po Antiohiji in Siriji in Ciliciji.

15:24  Slišali smo, da so nekateri izmed nas izšli in so vas zbegali s svojim govorjenjem in zmotili duše vaše, katerim nismo ničesar naročili;

15:25  zato smo sklenili, ene misli zbrani, izvoliti može in poslati k vam z ljubljenima našima Barnabom in Pavlom,

15:26  človekoma, ki sta žrtvovala življenje svoje za ime Gospoda našega Jezusa Kristusa.

15:27  Poslali smo torej Juda in Sila, ki bosta tudi sama ustno isto povedala.

15:28  Vzvidelo se je namreč svetemu Duhu in nam, nobenega bremena vam več ne nakladati, razen teh potrebnih reči:

15:29  da se zdržujte malikom darovanega in krvi in zadavljenega in nečistosti. Če se boste tega varovali, boste prav delali. Zdravi!

15:30  Poslanci so torej, ko so jih bili odpravili, prišli v Antiohijo; pa zbero množico in izroče pismo.

15:31  Ko so ga pa prebrali, so se razveselili te tolažbe.

15:32  A Juda in Sila, ki sta bila tudi proroka, sta tolažila in utrjevala brate z mnogimi besedami.

15:33  In ko sta nekaj časa tu prebila, so ju odpustili bratje v miru k tem, ki so ju bili poslali.

15:34  § [Sklenil je pa Sila tam ostati.]

15:35  A Pavel in Barnaba sta se pomudila v Antiohiji in sta učila in oznanjevala besedo Gospodovo še z mnogimi drugimi.

15:36  Čez nekoliko dni pa reče Pavel Barnabu: Vrniva se in obiščiva brate po vseh mestih, ki sva v njih oznanila besedo Gospodovo, da vidiva, kako se jim godi.

15:37  Barnaba je pa hotel, da bi vzela s seboj tudi Janeza, ki se je imenoval Marko.

15:38  Pavlu pa se je bolje zdelo, da tega, ki se je ločil od njiju v Pamfiliji in ni šel ž njima na delo, ne bi jemala s seboj.

15:39  In nastane razpor, tako da se ločita drug od drugega, in Barnaba vzame Marka in se odpelje po morju na Ciper.

15:40  A Pavel si izbere Sila in odpotuje, priporočen milosti Božji od bratov.

15:41  In hodil je po Siriji in Ciliciji in je utrjeval cerkve.

Chapter 16

16:1  Pride pa v Derbo in Listro. In glej, neki učenec je bil tu, po imenu Timotej, sin žene Judinje, ki je verovala, očeta pa Grka;

16:2  za njega so dobro pričali bratje, ki so bili v Listri in Ikoniji.

16:3  Tega je hotel Pavel, da bi šel ž njim; in ga vzame in obreže zavoljo Judov, ki so bili v tistih krajih, kajti vsi so vedeli za očeta njegovega, da je bil Grk.

16:4  Ko so pa hodili po mestih, so izročali bratom naredbe, ki so jih sklenili apostoli in starejšine v Jeruzalemu, naj se po njih ravnajo.

16:5  Tako so se cerkve utrjevale v veri in njih število se je množilo vsak dan.

16:6  In šli so skozi Frigijsko in Galacijsko deželo, ko jim je zabranil sveti Duh govoriti besedo Božjo v Aziji;

16:7  in ko so prišli proti Miziji, so poskušali iti v Bitinijo: ali Duh Jezusov jim ni pustil.

16:8  A ko so prešli mimo Mizije, pridejo doli v Troado.

16:9  In prikaže se Pavlu po noči prikazen. Neki mož, Macedonec, je stal, proseč ga in govoreč: Pridi v Macedonijo in pomagaj nam.

16:10  Ko je pa to prikazen videl, smo si prizadeli precej, da gremo naprej v Macedonijo, prepričani, da nas je Gospod poklical, da jim oznanimo evangelij.

16:11  Ko smo se torej odpeljali iz Troade, smo prišli naravnost v Samotracijo, in drugi dan v Neapol,

16:12  in odtod v Filipe, ki so prvo mesto te strani Macedonije in rimska naselbina. V tem mestu pa smo bivali nekoliko dni.

16:13  A v sobotni dan smo šli ven za vrata k reki, kjer smo menili, da bo kraj molitve, in smo sedli, in govorili ženam, ki so se bile zbrale.

16:14  In neka žena, po imenu Lidija, prodajalka škrlata, iz mesta Tiatir, ki je častila Boga, je nas poslušala; tej je Gospod odprl srce, da je pazila na to, kar je Pavel govoril.

16:15  Ko pa je bila krščena in njena družina, nas je prosila, rekoč: Če ste sodili, da sem verna Gospodu, pridite v hišo mojo in tu ostanite; in nas je primorala.

16:16  Zgodi se pa, ko smo šli na molitveni kraj, nas sreča neka deklica, ki je imela vedeževalnega duha in je veliko dobička donašala gospodarjem svojim z vedeževanjem.

16:17  Ta je šla za Pavlom in za nami in vpila, govoreč: Ti ljudje so Boga Najvišjega služabniki, ki vam oznanjujejo pot zveličanja.

16:18  A to je delala mnogo dni. Pavla je pa bolelo, in obrne se in veli temu duhu: Ukazujem ti po imenu Jezusa Kristusa, da odidi iz nje. In izšel je še tisto uro.

16:19  Ko pa vidijo njeni gospodarji, da jim je minilo upanje do dobička, primejo Pavla in Sila in ju vlečejo na trg k poglavarjem mesta;

16:20  ter ju pripeljejo k uradnikom in reko: Ti ljudje motijo naše mesto, ker so Judje

16:21  in oznanjujejo šege, ki jih mi ne smemo sprejemati, ne izpolnjevati, ker smo Rimljani.

16:22  In ljudstvo tudi vstane zoper njiju; in uradniki jima raztrgajo oblačila ter ju vele šibati.

16:23  In ko so ju zelo pretepli, ju vržejo v ječo, naročivši ječarju, naj ju skrbno varuje.

16:24  Prejemši tako zapoved, ju on vrže v notranjo ječo in jima dene noge v klado.

16:25  Opolnoči pa sta Pavel in Sila molila in pela hvalnice Bogu, jetniki pa so ju poslušali.

16:26  Kar nastane velik potres, tako da se zgane temelj jetnišnice; in pri tej priči se vsa vrata odpro in vsem jetnikom odpade železje.

16:27  Ko se pa ječar prebudi in vidi vrata ječe odprta, izdere meč in se hoče umoriti, misleč, da so jetniki pobegnili.

16:28  Pavel pa zakliče z močnim glasom, rekoč: Ne stori si nič žalega, saj smo vsi tu.

16:29  On pa si veli luč, skoči noter in pade drhteč Pavlu in Silu pred noge,

16:30  in izpelje ju ven in reče: Gospoda, kaj mi je treba storiti, da se zveličam?

16:31  Ona pa rečeta: Veruj v Gospoda Jezusa, in zveličal se boš ti in hiša tvoja.

16:32  In govorita mu besedo Gospodovo in vsem, ki so bili v hiši njegovi.

16:33  In vzame ju s seboj še tisto nočno uro ter jima izmije rane, in pri tej priči je bil krščen on in vsi njegovi.

16:34  In pelje ju gori v hišo svojo in jima pripravi večerjo in se raduje, ker je postal z vso hišo svojo veren Bogu.

16:35  Ko se je pa zdanilo, pošljejo uradniki biriče, naj reko: Izpusti tista moža:

16:36  Ječar pa sporoči te besede Pavlu: Poslali so uradniki, naj vaju izpustim. Sedaj torej odidita in potujta v miru.

16:37  Ali Pavel jim reče: Šibali so naju, ki sva Rimljana, očitno brez pravde in sodbe ter vrgli v ječo, in sedaj naju hočejo skrivaj izgnati? Ne tako, marveč sami naj pridejo in naju izpeljejo!

16:38  Biriči pa sporoče te besede uradnikom. A oni se preplašijo, ko slišijo, da sta Rimljana,

16:39  ter pridejo in jima prijazno prigovarjajo; in ju izpeljajo in prosijo, naj zapustita mesto.

16:40  Ko sta pa izšla iz ječe, stopita k Lidiji; in tu vidita brate ter jih potolažita in gresta naprej.

Chapter 17

17:1  In šla sta skozi Amfipol in Apolonijo in prišla v Solun, kjer je bila shodnica Judov.

17:2  In Pavel gre po svoji navadi k njim in se razgovarja ž njimi tri sobote na podlagi pisem,

17:3  razodevajoč in dokazujoč, da je moral Kristus trpeti in vstati iz mrtvih, in da ‚ta Jezus, ki ga vam jaz oznanjujem, je Kristus‘.

17:4  In nekateri izmed njih so se dali prepričati in so se pridružili Pavlu in Sili, tudi pobožnih Grkov velika množica in imenitnih žen ne malo.

17:5  Ali Jude je zavist prevzela, in ko so privzeli nekaj hudobnih mož izmed druhali in zbrali trumo, so napravili vstajo v mestu. In obstopijo hišo Jazonovo in ju iščejo, da bi ju pripeljali pred ljudstvo.

17:6  Ko pa ju niso našli, privlečejo Jazona in nekatere brate pred mestne poglavarje, vpijoč: Ti, ki ves svet narobe prevračajo, ti so tudi sem prišli,

17:7  in Jazon jih je sprejel; in ti vsi delajo zoper cesarjeve postave, govoreč, da je drug kralj, namreč Jezus.

17:8  Tako vznemirijo ljudstvo in mestne poglavarje, ki so to poslušali.

17:9  A ko so prejeli zadoščenje od Jazona in drugih, so jih pustili.

17:10  Bratje pa naglo po noči odpravijo Pavla in Sila v Berejo. Ko prideta tja, gresta v shodnico Judov.

17:11  Ti so bili blažji od Solunčanov; ti so sprejeli besedo z vsem poželenjem in so vsak dan preiskovali pisma, če je temu tako.

17:12  In tako jih je veliko izmed njih sprejelo vero, tudi odličnih grških žen in mož ne malo.

17:13  Ko so pa Judje v Solunu zvedeli, da oznanjuje Pavel besedo Božjo tudi v Bereji, pridejo tudi tja, da nahujskajo in vznemirijo ljudstvo.

17:14  Ali bratje so tedaj Pavla naglo odpravili, da je šel v primorje; a Sila in Timotej sta ostala tam.

17:15  Ti pa, ki so Pavla spremljali, so ga pripeljali do Aten; in ko so prejeli sporočilo od Sila in Timoteja, naj bi kar najhitreje prišla k njemu, so se vrnili.

17:16  Ko ju je pa Pavel čakal v Atenah, se togoti duh njegov v njem, ko vidi, da je mesto polno malikov.

17:17  Razgovarja se torej v shodnici z Judi in pobožnimi ter na trgu vsak dan s tistimi, na katere se je nameril.

17:18  A tudi nekateri izmed epikurejskih in stoiških modrijanov so se prepirali ž njim; in nekateri so govorili: Kaj hoče ta kvasač povedati? A drugi: Zdi se, da je oznanjevalec tujih bogov - ker jim je oznanjeval evangelij o Jezusu in vstajenju.

17:19  In ga vzemo in odpeljejo na Areopag, govoreč: Moremo li zvedeti, kakšen je ta novi nauk, ki ga ti oznanjuješ?

17:20  Kajti nekaj čudnega nam prinašaš v ušesa; zato hočemo zvedeti, kaj če to biti.

17:21  Vsi Atenčani in tujci, ki so tam bivali, niso pa za nič drugega tolikanj marali, nego pripovedovati ali poslušati kaj novega.

17:22  Ustopivši se pa sredi Areopaga, reče Pavel: Možje Atenčani, po vsem vidim, da ste nekako prebogaboječi.

17:23  Ko sem se namreč izprehajal po mestu in ogledoval svetišča vaša, sem našel tudi oltar, ki je na njem bilo napisano: Nepoznanemu Bogu. Kar torej častite, dasi tega ne poznate, to vam jaz oznanjujem.

17:24  Bog, ki je ustvaril svet in vse, kar je na njem, on, ki je neba in zemlje Gospodar, ne prebiva v svetiščih, ki so z rokami narejena;

17:25  tudi se mu ne streže s človeškimi rokami, kakor da bi česa potreboval, ko sam daje vsem življenje in dihanje in vse;

17:26  in je naredil, da iz ene krvi ves rod človeški prebiva po vsem licu zemlje, določivši odmenjene čase in meje njih prebivanju:

17:27  da bi iskali Boga, ne bi ga li kako otipali in našli, ko vendar ni daleč nobenemu od nas.

17:28  Zakaj v njem živimo in se gibljemo in smo, kakor so tudi nekateri vaših pesnikov rekli: Saj tudi rodu njegovega smo.

17:29  Ker smo torej Božjega rodu, ne smemo misliti, da je božanstvo podobno zlatu ali srebru ali kamenu, obdelanemu po umetelnosti in iznajdljivosti človeški.

17:30  Bog torej ukazuje sedaj, ne ozirajoč se na čase nevednosti, vsem ljudem povsod, naj se izpokore;

17:31  zato ker je določil dan, ob katerem bo sodil vesoljni svet v pravičnosti po možu, ki ga je za to odločil, podavši vero vsem s tem, da ga je obudil iz mrtvih.

17:32  Ko so pa slišali o vstajenju mrtvih, so se nekateri posmehovali, a drugi so rekli: O tem te bomo v drugič slišali.

17:33  In tako je Pavel odšel izmed njih.

17:34  A nekateri možje so se mu pridružili in sprejeli vero; med njimi je bil tudi Dionizij Areopagit in žena po imenu Damara, in drugi ž njima.

Chapter 18

18:1  Potem se je Pavel ločil iz Aten in prišel v Korint.

18:2  In tu je našel nekega Juda, po imenu Akvila, iz Ponta po rodu, ki je bil nedavno prišel s Priscilo, ženo svojo, iz Italije zato, ker je bil zapovedal Klavdij vsem Judom, naj odidejo iz Rima. In šel je k njima,

18:3  in ker je bil istega rokodelstva, je ostal pri njiju, in delali so skupaj; bila sta namreč po rokodelstvu delavca šatorov.

18:4  In razgovarjal se je v shodnici vsako soboto in prepričeval Jude in Grke.

18:5  Ko sta pa prišla iz Macedonije Sila in Timotej, je bil Pavel ves navdušen za besedo Božjo in je pričeval Judom, da Jezus je Kristus.

18:6  Ko so pa oni nasprotovali in preklinjali, si otrese oblačila in jim reče: Kri vaša vam pridi na glavo. Čist jaz odslej pojdem k poganom.

18:7  In gre odtod in pride v hišo nekega Titija Justa po imenu, ki je častil Boga in čigar hiša je bila tik shodnice.

18:8  Krisp pa, načelnik shodnice, je postal veren Gospodu z vso hišo svojo; in veliko Korinčanov, ki so poslušali, je verovalo in se dalo krstiti.

18:9  Reče pa Gospod Pavlu po noči v prikazni: Ne boj se, temuč govori in ne molči;

18:10  zakaj jaz sem s teboj, in nihče te ne napade, da ti stori kaj hudega; kajti imam veliko ljudstvo v tem mestu.

18:11  In prebil je tu eno leto in šest mesecev, učeč besedo Božjo med njimi.

18:12  Ko pa je bil Galion namestnik v Ahaji, so Judje ene misli napadli Pavla; in pripeljejo ga na sodišče,

18:13  govoreč: Ta nagovarja ljudi, naj časte Boga zoper postavo.

18:14  Ko pa hoče Pavel odpreti usta, reče Galion Judom: Ko bi bila kaka krivica ali hudobno dejanje, o Judje, bi vas poslušal po dolžnosti;

18:15  ker so pa vprašanja za nauk in za imena in za vašo postavo, glejte sami; jaz nočem biti sodnik v teh rečeh.

18:16  In odžene jih od sodišča.

18:17  Tedaj zgrabijo vsi Sostena, načelnika shodnice, in ga bijejo pred sodiščem; ali Galion se ni nič zmenil za to.

18:18  Pavel pa, ko je še dosti dni ostal tu, se poslovi z brati in se odpelje po morju v Sirijo in ž njim Priscila in Akvila, ko si je ostrigel glavo v Kenhrejah: imel je namreč obljubo.

18:19  Pridejo pa v Efez, in onadva ostaneta tam. A on gre v shodnico in se razgovarja z Judi.

18:20  Ko ga pa prosijo, naj ostane dalje časa ž njimi, ne privoli,

18:21  ampak poslovi se ž njimi, rekoč: Vrnem se zopet k vam, če Bog hoče. In odpelje se iz Efeza,

18:22  in ko pristane v Cezareji, gre gori in pozdravi cerkev; potem gre doli v Antiohijo.

18:23  In ko se nekaj časa pomudi tu, odide in prehodi zapored Galacijsko stran in Frigijo, utrjujoč vse učence.

18:24  Prišel pa je v Efez neki Jud, po imenu Apolo, Aleksandrijan po rodu, zgovoren mož; in bil je jako zveden v pismih.

18:25  Ta je bil poučen v potu Gospodovem, in goreč v duhu je govoril in učil pridno to, kar zadeva Jezusa, dasi je poznal samo krst Janezov.

18:26  In ta začne srčno oznanjevati v shodnici. Ko sta ga pa Akvila in Priscila slišala, ga vzameta k sebi in mu še natančneje razložita pot Božjo.

18:27  Ko pa je hotel iti naprej v Ahajo, so ga izpodbujali bratje in pisali tamošnjim učencem, naj ga sprejmo. In ko je prišel tja, je po milosti veliko pripomogel tistim, ki so bili sprejeli vero.

18:28  Kajti krepko je zavračeval Jude pred ljudstvom, dokazujoč iz pisem, da Jezus je Kristus.

Chapter 19

19:1  Zgodi se pa, ko je bil Apolo v Korintu, da pride Pavel, prehodivši gorenje strani, v Efez in tu najde nekaj učencev;

19:2  in jim reče: Ali ste prejeli svetega Duha, ko ste postali verni? Oni mu pa reko: Saj še slišali nismo, da je sveti Duh.

19:3  In reče: Na kaj torej ste bili krščeni? Oni pa reko: Na krst Janezov.

19:4  Pavel pa reče: Janez je krstil s krstom izpokorjenja, govoreč ljudstvu, da naj verujejo v tega, ki prihaja za njim, to je Jezusa.

19:5  Ko so pa to slišali, se dado krstiti v ime Gospoda Jezusa.

19:6  In ko poklada Pavel nanje roke, pride sveti Duh nanje, in govore jezike in prorokujejo.

19:7  Bilo jih je pa vseh skup kakih dvanajst mož.

19:8  In ko pride v shodnico, srčno oznanjuje in govori tri mesece in prepričava o kraljestvu Božjem,

19:9  Ko so se pa nekateri zakrknili in niso hoteli biti pokorni, hudo govoreč o potu Gospodovem pred množico, odstopi od njih in odloči učence, ter govori vsak dan v Tiranovi šoli.

19:10  To pa je trpelo dve leti, tako da so slišali besedo Gospodovo vsi, ki so prebivali v Aziji, Judje in Grki.

19:11  In ne male čudeže je delal Bog po rokah Pavlovih;

19:12  tako da so na bolnike pokladali celo potne prte ali predpasnike od života njegovega, in bolezni so jih puščale in hudobni duhovi so izhajali iz njih.

19:13  Poskusili so pa tudi nekateri izmed Judov, ki so okrog hodili in hudiče rotili, klicati ime Gospoda Jezusa na tiste, ki so imeli hudobne duhove, govoreč: Zaklinjam vas pri Jezusu, ki ga Pavel oznanjuje.

19:14  Bilo je pa sedem sinov nekega žida Skeve, višjega duhovnika, ki so to delali.

19:15  Odgovori pa hudobni duh in reče: Jezusa poznam in za Pavla vem; vi pa, kdo ste?

19:16  In skočivši nanje, premaga človek, v katerem je bil duh hudobni, dva izmed njih in ju zdela tako, da naga in ranjena ubežita iz tiste hiše.

19:17  To pa je prišlo na znanje vsem, Judom in Grkom, ki so prebivali v Efezu; in strah jih je obšel vse, in ime Gospoda Jezusa se je poveličevalo.

19:18  Mnogi tudi teh, ki so bili sprejeli vero, so prihajali ter priznavali in razodevali dela svoja.

19:19  A mnogi tistih, ki so uganjali vraže, so znesli knjige in jih sežgali vpričo vseh; in ko so sešteli njih ceno, so našli, da so veljale petdeset tisoč srebrnikov.

19:20  Tako je beseda Gospodova rasla z močjo in se utrjevala.

19:21  A ko se je to dopolnilo, se nameni Pavel v duhu, da pojde, prehodivši Macedonijo in Ahajo, v Jeruzalem in reče: Potem, ko bom tam, moram videti tudi Rim.

19:22  Pošlje pa v Macedonijo dva od tistih, ki so mu služili, Timoteja in Erasta; sam ostane še nekaj časa v Aziji.

19:23  Nastane pa v ta čas ne majhen hrup zavoljo pota Gospodovega.

19:24  Neki srebrar namreč, Demetrij po imenu, ki je delal srebrne tempeljčke Diani, je dajal umetnikom ne malo dobička.

19:25  In skliče te in druge take delavce in reče: Možje, veste, da imamo od tega dela blagostanje svoje,

19:26  in vidite in slišite, da ne samo v Efezu, temuč skoro po vsej Aziji je ta Pavel veliko ljudstva pregovoril in odvrnil, govoreč, da to niso bogovi, ki so z rokami narejeni.

19:27  Ni pa samo nevarnost, da pride to delo naše na nič, ampak tudi, da se bo za nič štel velike boginje Diane tempelj in se skrajša veličastvo te, ki jo časti vsa Azija in vesoljni svet.

19:28  Ko so pa to slišali, se napolnijo jeze in zakriče, rekoč: Velika je Diana Efežanov!

19:29  In po vsem mestu zavlada zmešnjava; in zaženo se enodušno na gledališče in zgrabijo s seboj Gaja in Aristarha, Macedonca, sopotovalca Pavlova.

19:30  Ko je pa Pavel hotel iti med ljudstvo, ga niso učenci pustili.

19:31  Pa tudi nekateri azijskih poglavarjev, ki so mu bili prijatelji, so k njemu poslali in ga prosili, naj ne gre v gledališče.

19:32  Vpili so pa eni to, drugi drugo; kajti bil je zbor poln zmešnjave, in največ jih je bilo, ki niso vedeli, zakaj so se sešli.

19:33  A nekateri so izvlekli Aleksandra izmed množice, ko so ga tudi Judje naprej potiskali. Aleksander pa zamahne z roko, naj umolknejo, in hoče ljudstvu govoriti.

19:34  Ko pa spoznajo, da je Jud, vzdignejo vsi en glas in vpijejo kaki dve uri: Velika je Diana Efežanov!

19:35  Mestni pisar pa, ko je množico pomiril, reče: Možje Efežani! kateri človek je, ki bi ne vedel, da mesto Efežanov je varuh svetišču velike Diane in od Jupitra padle podobe?

19:36  Ker se torej temu ne more ugovarjati, je treba, da se umirite in se v ničemer ne prenaglite.

19:37  Kajti pripeljali ste sem ta moža, ki nista ne svetišča oropala, ne boginje naše preklinjala.

19:38  Če imajo pa Demetrij in umetniki, ki so ž njim, tožbo zoper koga, sodišča so in namestniki so; naj tožijo drug drugega.

19:39  Če pa zahtevate kaj drugega, se to obravna v postavnem zboru.

19:40  Kajti v nevarnosti smo tudi, da bomo zatoženi zavoljo današnje vstaje, in nobenega nimamo vzroka, s katerim bi mogli dati odgovor za ta hrupni shod.

19:41  § In rekši to, je razpustil zbor.

Chapter 20

20:1  Ko je pa ta hrup nehal, pokliče Pavel učence in jih potolaži, in poslovivši se odide, da potuje v Macedonijo.

20:2  In prehodi te strani in opominja učence z mnogimi besedami, in pride v Grško.

20:3  In prebivši tu tri mesece, sklene vrniti se skozi Macedonijo, ker so ga Judje zalezovali, ko se je hotel po morju odpeljati v Sirijo.

20:4  Spremljali pa so ga do Azije: Sopater Pirijev iz Bereje, od Solunčanov pa Aristarh in Sekund, in Gaj iz Derbe in Timotej, od Azijcev pa Tihik in Trofim.

20:5  Ti so bili šli naprej in nas čakali v Troadi.

20:6  A mi smo se po dneh presnih kruhov odpeljali iz Filip, in prišli smo k njim v Troado v petih dneh; tu smo se pomudili sedem dni.

20:7  A prvi dan po soboti, ko smo se zbrali, da bi lomili kruh, jim je govoril Pavel, ker je hotel drugi dan odpotovati, in je podaljšal govor svoj do polnoči;

20:8  bilo je pa dosti svetilnic v gornji izbi, kjer smo bili zbrani.

20:9  Sedel je pa neki mladenič, po imenu Evtih, na oknu, in ko je Pavel le še govoril, trdno zaspi; in premagan od spanja, pade s tretjega nadstropja doli, in vzdignejo ga mrtvega.

20:10  Pavel pa gre doli in se skloni nanj ter ga objame in reče: Pomirite se; kajti duša njegova je v njem.

20:11  Nato gre zopet gori, prelomi kruh in jé, govori ž njimi še mnogo, dokler se ne zdani, in tako odpotuje.

20:12  A mladeniča so pripeljali živega, in bili so ne malo potolaženi.

20:13  A mi smo že prej stopili na ladjo in se odpeljali v Ason, kjer smo imeli sprejeti Pavla; tako je bil namreč naročil, hoteč sam priti peš.

20:14  Ko se je pa bil v Asonu k nam pridružil in smo ga vzeli na ladjo, smo prišli v Mitileno;

20:15  in odpeljavši se odtod, smo prišli drugi dan Hiju nasproti, in dan pozneje smo pripluli k Samu, in ko smo v Trogiliji prenočili, smo prišli drugi dan v Milet.

20:16  Odločil je bil namreč Pavel, da se bomo peljali mimo Efeza, da se ne bi v Aziji zamudil; kajti hitel je, da bi bil, ako bi mu bilo mogoče, Binkoštni dan v Jeruzalemu.

20:17  Iz Mileta pa pošlje v Efez in pokliče starejšine cerkve.

20:18  Ko pa pridejo k njemu, jim reče: Vi veste, kako sem od prvega dne, ko sem prišel v Azijo, ves čas bil z vami,

20:19  služeč gospodu z vso ponižnostjo in mnogimi solzami in med izkušnjami, ki so me zadele vsled zalezovanja Judov;

20:20  kako nisem nič koristnega izpustil, da ne bi bil vam oznanil in vas učil očitno in po hišah,

20:21  pričujoč Judom in Grkom izpreobrnjenje k Bogu in vero v Gospoda našega Jezusa Kristusa.

20:22  In sedaj, glejte, zvezan v duhu, grem v Jeruzalem, ne vedoč, kaj se mi tam prigodi,

20:23  razen da mi sveti Duh po vseh mestih priča in pravi, da me čakajo vezi in stiske.

20:24  Ali življenja svojega ne štejem vrednega zase niti besede, da le dokončam tek svoj in službo, ki sem jo prejel od Gospoda Jezusa, da popričam evangelij milosti Božje.

20:25  In sedaj, glejte, jaz vem, da ne boste več videli obličja mojega vi vsi, ki sem med vami hodil, propovedujoč kraljestvo Božje.

20:26  Zato vam pričujem današnji dan, da sem čist krvi vseh;

20:27  zakaj ničesar nisem zamolčal, da vam ne bi bil oznanil vse volje Božje.

20:28  Pazite torej nase in na vso čredo, v kateri vas je sveti Duh postavil za škofe [Škof, da pasete cerkev Božjo, ki si jo je pridobil z lastno krvjo.

20:29  Jaz vem, da pridejo po odhodu mojem med vas grabljivi volkovi, ki ne bodo prizanašali čredi;

20:30  in izmed vas samih vstanejo možje, ki bodo govorili popačene nauke, da bi potegnili učence za seboj.

20:31  Zato čuvajte, spominjajoč se, da tri leta noč in dan nisem nehal s solzami opominjati slehernega iz vas.

20:32  In sedaj vas, bratje, priporočam Bogu in besedi milosti njegove, ki more dovršiti vaš napredek in dati delež med vsemi posvečenimi.

20:33  Srebra ali zlata ali oblačila nisem od nikogar poželel;

20:34  sami veste, da so tele roke prislužile, kar je bilo treba meni in tistim, ki so bili z menoj.

20:35  V vsem sem vam dal zgled, da se je treba tako truditi in podpirati slabotne in spominjati se besed Gospoda Jezusa, da je on rekel: Veliko bolje je dati nego vzeti.

20:36  In ko je to povedal, poklekne na kolena in moli ž njimi vsemi.

20:37  In velik jok je nastal med vsemi, in oklenivši se vratu Pavlovega, so ga poljubovali,

20:38  žalostni največ zavoljo besede, ki jo je rekel, da ne bodo več videli obličja njegovega. In spremili so ga na ladjo.

Chapter 21

21:1  Ko smo se pa odtrgali od njih in se odpeljali, smo prišli naravnost v Kon, drugi dan v Rod in odtod v Pataro.

21:2  In ko smo našli ladjo, ki je imela jadrati v Fenicijo, smo stopili nanjo in se peljali.

21:3  Ko smo pa ugledali Ciper, smo ga pustili na levi strani in se peljali v Sirijo, in izkrcali smo se v Tiru; tu namreč je imela ladja iztovoriti blago.

21:4  In ko smo našli učence, smo ostali tu sedem dni; ti so pravili Pavlu po Duhu, naj ne hodi gori v Jeruzalem.

21:5  Ko smo pa te dni dopolnili, smo se odpravili, in spremljali so nas vsi z ženami in otroki ven za mesto; in pokleknivši na bregu, smo molili.

21:6  In ko smo se poslovili drug od drugega, smo stopili na ladjo, a oni so se vrnili domov.

21:7  Mi pa, ko smo vožnjo iz Tira dokončali, smo prišli v Ptolemajdo, in pozdravivši se z brati, smo ostali en dan pri njih.

21:8  A drugi dan smo odrinili in prišli v Cezarejo; in šli smo v hišo Filipa evangelista, ki je bil eden izmed sedmerih, in ostali smo pri njem.

21:9  Ta pa je imel štiri hčere device, ki so prorokovale.

21:10  Ko smo se pa več dni mudili, pride iz Judeje neki prorok, po imenu Agab;

21:11  ko pride ta k nam, vzame pas Pavlov in, zvezavši si roke in noge, reče: To veli sveti Duh: Moža, čigar je ta pas, zvežejo tako Judje v Jeruzalemu in ga izroče poganom v roke.

21:12  Ko smo pa to slišali, smo ga prosili mi in ondišnji, naj ne hodi gori v Jeruzalem.

21:13  Tedaj odgovori Pavel: Kaj delate, da jokate in mi trgate srce? Saj jaz sem pripravljen ne le biti zvezan, ampak tudi umreti v Jeruzalemu za ime Gospoda Jezusa.

21:14  In ko ga nismo mogli pregovoriti, smo umolknili, rekši: Volja Gospodova se zgódi!

21:15  A po teh dneh smo se pripravili in šli gori v Jeruzalem.

21:16  Šlo je pa z nami tudi nekaj učencev iz Cezareje, ki so peljali s seboj nekega Mnasona s Cipra, starega učenca, ki smo pri njem imeli gostovati.

21:17  Ko smo pa prišli v Jeruzalem, so nas radostno sprejeli bratje.

21:18  A drugi dan je šel Pavel z nami k Jakobu, kjer so se sešli vsi starejšine.

21:19  In ko se je bil ž njimi pozdravil, je pripovedoval vse po vrsti, kaj je storil Bog med pogani po njegovi službi.

21:20  Oni pa, ko so to slišali, so slavili Boga; in njemu reko: Vidiš, brat, koliko tisoč jih je med Judi, ki so sprejeli vero, in vsi so vneti za postavo.

21:21  Slišali pa so zate, da učiš odstop od Mojzesa vse Jude, ki so med pogani, in praviš, naj ne obrezujejo sinov svojih in se tudi ne ravnajo po starih šegah.

21:22  Kaj je torej storiti? Gotovo [se zbere množica, kajti] zaslišijo, da si prišel.

21:23  To torej stóri, kar ti povemo: So pri nas štirje možje, ki imajo obljubo na sebi;

21:24  te vzemi k sebi in očisti se ž njimi in plačaj zanje, da si ostrižejo glave, in vsi bodo zvedeli, da ni res, kar so o tebi slišali, ampak da tudi sam redno živiš in izpolnjuješ postavo.

21:25  Glede tistih pa, ki so izmed poganov sprejeli vero, smo sklenili in pisali, da naj se varujejo malikom darovanega in krvi in zadavljenega in nečistosti.

21:26  Tedaj vzame k sebi Pavel može, in očistivši se ž njimi drugi dan, gre v tempelj in oznani, kdaj se dopolnijo dnevi očiščevanja, dokler se ni darovala daritev za vsakega od njih.

21:27  Ko so se pa sedmeri dnevi skoro dokončali, ga ugledajo v templju Judje iz Azije, razdražijo vse ljudstvo ter polože nanj roke,

21:28  kričeč: Možje Izraelci, pomagajte! Ta je tisti človek, ki povsod uči vse zoper naše ljudstvo in postavo in ta kraj, in vrhutega je tudi Grke pripeljal v tempelj in oskrunil ta sveti kraj.

21:29  Videli so bili namreč poprej Trofima Efežana ž njim v mestu, in o njem so mislili, da ga je Pavel pripeljal v tempelj.

21:30  In vse mesto se je vzdignilo in ljudstvo je drlo skupaj; in zgrabivši Pavla, so ga vlekli ven iz templja; in precej so zaprli vrata.

21:31  Ko so ga pa že hoteli umoriti, pride glas do tisočnika vojaške trume, da se je vzdignil ves Jeruzalem.

21:32  Ta vzame takoj vojakov in stotnikov in priteče nadnje. Ko pa ugledajo tisočnika in vojake, nehajo bíti Pavla.

21:33  Tedaj se tisočnik približa in ga prime, in veli ga vkleniti v dve verigi, ter vpraša, kdo da je in kaj je storil.

21:34  In eni vpijejo to, a drugi drugo med ljudstvom. Ko pa ni mogel nič gotovega zvedeti zavoljo hrupa, ga ukaže odpeljati v grad.

21:35  In ko pride do stopnic, se prigodi, da ga morajo vojaki nesti zavoljo sile druhali;

21:36  kajti šla je za njim množica ljudstva, kričeč: Pogubi ga!

21:37  Ravno pa, ko hočejo Pavla peljati v grad, reče on tisočniku: Ali smem kaj govoriti s teboj? On pa reče: Znaš grški?

21:38  Nisi li torej tisti Egipčan, ki je pred temi dnevi napravil upor in izpeljal v puščavo štiri tisoč razbojnikov?

21:39  Pavel pa reče: Jaz sem Jud iz Tarsa, meščan ne neznatnega mesta v Ciliciji; prosim pa te, dovoli mi govoriti ljudstvu.

21:40  In ko mu je dovolil, namigne Pavel, stoječ na stopnicah, z roko ljudstvu, naj umolknejo; in ko nastane velika tihota, govori k njim v hebrejskem jeziku takole:

Chapter 22

22:1  Možje, bratje in očetje, poslušajte sedaj moj zagovor proti vam!

22:2  Ko pa slišijo, da jim v hebrejskem jeziku govori, so še bolj tiho. In on reče:

22:3  Jaz sem mož Jud, rojen v Tarsu v Ciliciji, odgojen pa v tem mestu pri nogah Gamalielovih, poučen po natančnosti postave naših očetov, in bil sem vnet za Boga, kakor ste vsi vi danes,

22:4  ki sem preganjal ta pot celó do smrti, ko sem može in žene vezal in v ječo izročal,

22:5  kakor mi to more izpričati tudi veliki duhovnik in vse starejšinstvo; od katerih sem prejel tudi pisem do bratov v Damasku in sem tja šel, da bi pripeljal tudi tiste, ki so tam bili, zvezane v Jeruzalem, da bi jih kaznovali.

22:6  Zgodi se pa, ko grem in se bližam Damasku, da me okoli poldne nagloma obsije velika svetloba z neba;

22:7  in padem na tla in slišim glas, da mi pravi: Savel, Savel, kaj me preganjaš?

22:8  Jaz pa odgovorim: Kdo si, Gospod? In mi reče: Jaz sem Jezus Nazarečan, ki ga ti preganjaš.

22:9  Tisti pa, ki so bili z menoj, so sicer videli svetlobo, ali glasu njega, ki mi je govoril, niso slišali.

22:10  In rečem: Kaj naj storim, Gospod? Gospod pa mi veli: Vstani in pojdi v Damask, in tam se ti pove o vsem, kar ti je odločeno, da storiš.

22:11  Ko pa nisem videl od bleščeče te svetlobe, so me peljali za roko, ki so bili z menoj, in sem prišel v Damask.

22:12  Neki Ananija pa, mož pobožen po postavi, ki ima dobro pričevanje od vseh Judov, ki tam prebivajo,

22:13  pride k meni, pristopi in mi reče: Savel, brat, izpregledaj! In tisto uro sem izpregledal in pogledal nanj.

22:14  On pa reče: Bog očetov naših te je vnaprej določil, da spoznaš voljo njegovo in vidiš Pravičnega in slišiš glas iz ust njegovih;

22:15  kajti priča mu boš pri vseh ljudeh o tem, kar si videl in slišal.

22:16  In sedaj, kaj se obotavljaš? Vstani, daj se krstiti in operi grehe svoje, kličoč ime Gospodovo.

22:17  Zgodi se pa, ko sem se bil vrnil v Jeruzalem in sem v templju molil, da sem se zamaknil,

22:18  in videl sem ga, da mi pravi: Pohiti in odidi naglo iz Jeruzalema, ker ne sprejmo pričevanja tvojega o meni.

22:19  In jaz rečem: Gospod, sami vedo, da sem jaz zapiral v ječe in tepel po shodnicah te, ki verujejo v tebe;

22:20  in ko se je prelivala kri Štefana, pričevalca tvojega, sem tudi jaz stal zraven in sem se ž njimi veselil smrti njegove ter varoval oblačila tistih, ki so ga pobijali.

22:21  In veli mi: Pojdi, kajti jaz te pošljem daleč tja med pogane.

22:22  In poslušali so ga do te besede, in tu povzdignejo glas in kriče: Proč z zemlje s takšnim! ker ni prav, da živi.

22:23  Ko so pa vpili in raz sebe metali oblačila in prah lučali kvišku,

22:24  ga ukaže tisočnik odpeljati v grad, rekši, naj ga mučijo z biči, da bi zvedel, kaj je vzrok, da tako vpijejo nad njim.

22:25  Ko so ga pa z jermeni pritegnili, reče Pavel stotniku, ki je zraven stal: Smete li človeka Rimljana, in to še ne obsojenega bičati?

22:26  Ko pa sliši to stotnik, pristopi in sporoči tisočniku, rekoč: Kaj boš storil? Ta človek namreč je Rimljan.

22:27  Pristopi pa tisočnik in mu reče: Povej mi, če si ti Rimljan? On pa reče: Sem.

22:28  In tisočnik odgovori: Jaz sem za veliko denarja pridobil to državljanstvo. A Pavel reče: Jaz sem se pa tudi rodil Rimljan.

22:29  Tedaj precej odstopijo od njega, ki so ga imeli mučiti; pa tudi tisočnik se zboji, ko je zvedel, da je Rimljan in da ga je dal zvezati.

22:30  Drugi dan pa, ker je hotel za gotovo zvedeti, za kaj ga Judje tožijo, ga oprosti vezi in ukaže priti višjim duhovnikom in vsemu velikemu zboru. In pripelje Pavla doli in ga postavi mednje.

Chapter 23

23:1  Pavel pa smelo pogleda na veliki zbor in reče: Možje in bratje! Jaz sem z vso dobro vestjo živel pred Bogom do današnjega dne.

23:2  Veliki duhovnik Ananija pa ukaže tistim, ki so stali pri njem, naj ga udarijo po ustih.

23:3  Tedaj mu reče Pavel: Udaril te bo Bog, stena pobeljena! Ti tu sediš, da bi me sodil po postavi, in zoper postavo me veliš bíti?

23:4  Tisti pa, ki so zraven stali, reko: Velikega duhovnika Božjega psuješ?

23:5  Pavel pa reče: Nisem vedel, bratje, da je veliki duhovnik; pisano je namreč: „Poglavarja naroda svojega ne preklinjaj“.

23:6  Vedoč pa, da jih je nekaj saducejev, nekaj pa farizejev, zavpije Pavel v velikem zboru: Bratje, jaz sem farizej, sin farizejev; zavoljo upanja in vstajenja od mrtvih sem na sodbi.

23:7  Ko je pa to rekel, nastane razpor med farizeji in saduceji, in zbor se razdeli.

23:8  Saduceji namreč pravijo, da ni vstajenja in tudi angela in duha ne, farizeji pa priznavajo oboje.

23:9  In nastane velik krik; in nekateri pismarji od strani farizejske vstanejo, se prepirajo in reko: Nič hudega ne vidimo na tem človeku; kako pa, če mu je duh govoril ali angel?

23:10  Ko je pa nastal velik razpor, se je bal tisočnik, da ne bi Pavla raztrgali, ter ukaže vojakom, naj pridejo doli in ga siloma potegnejo izmed njih ter odpeljejo v grad.

23:11  Drugo noč pa pristopi Gospod k njemu in reče: Srčen bodi! Zakaj kakor si v Jeruzalemu pričal zame, tako moraš tudi v Rimu pričati.

23:12  Ko se je pa zdanilo, se zbere nekaj Judov, in se zarote, da ne bodo ne jedli, ne pili, dokler ne ubijejo Pavla.

23:13  Bilo jih je pa več nego štirideset, ki so sklenili tako zaroto.

23:14  Ti pristopijo k višjim duhovnikom in starejšinam in reko: S prisego smo se zakleli, da ne okusimo ničesar, dokler ne ubijemo Pavla.

23:15  Sedaj torej vi z velikim zborom naznanite tisočniku, naj ga jutri pripelje doli k vam, kakor da bi hoteli natančneje preiskati njegovo zadevo; a mi smo pripravljeni, da ga ubijemo, preden se približa.

23:16  Slišal je pa o tem zalezovanju sin sestre Pavlove, ter pride in stopi v grad in sporoči Pavlu.

23:17  Pavel pa pokliče enega od stotnikov in reče: Tega mladeniča odpelji k tisočniku, ima mu namreč nekaj sporočiti.

23:18  On ga torej vzame in pripelje k tisočniku ter reče: Jetnik Pavel me je poklical in prosil, naj tega mladeniča popeljem k tebi, ki ima nekaj govoriti s teboj.

23:19  In tisočnik ga prime za roko in odstopi ž njim na stran in vpraša: Kaj je, kar imaš povedati?

23:20  In reče: Judje so se dogovorili, da te poprosijo, da bi jutri pripeljal Pavla v veliki zbor, kakor da bi hotel kaj natančnejšega izprašati zanj.

23:21  Ti jih pa ne poslušaj: zalezuje ga namreč izmed njih več nego štirideset mož, ki so se zarotili, da ne bodo ne jedli, ne pili, dokler ga ne umore; in sedaj so pripravljeni in čakajo obljube tvoje.

23:22  Tedaj tisočnik odpusti mladeniča, naročivši mu: Naj nikomur ne poveš, da si mi to naznanil.

23:23  In pokliče dva stotnika in veli: Pripravite dvesto vojakov, da pojdejo do Cezareje, in sedemdeset konjikov in dvesto suličnikov po tretji uri v noči;

23:24  ukaže tudi, naj imajo živino pripravljeno, da Pavla posade nanjo in ga zdravega pripeljejo k Feliksu, namestniku.

23:25  In napiše pismo, ki se je takole glasilo:

23:26  Klavdij Lizija pozdravlja častitega namestnika Feliksa.

23:27  Tega moža so Judje zgrabili in ga hoteli umoriti; ali prišel sem z vojsko in ga otel, ko sem zvedel, da je Rimljan.

23:28  Hoteč pa zvedeti vzrok, zakaj ga tožijo, sem ga peljal v njih veliki zbor;

23:29  in našel sem, da ga tožijo za vprašanja svoje postave, da pa nima nobene krivice, za katero bi bil vreden smrti ali spon.

23:30  Ko se mi je pa naznanil naklep, ki so ga kovali zoper tega moža, sem ga poslal zdajci k tebi, sporočivši tudi tožnikom, naj pred teboj povedo, kar imajo zoper njega. Zdrav!

23:31  Tedaj so vojaki, kakor jim je bilo naročeno, vzeli Pavla in ga odpeljali po noči v Antipatrido.

23:32  A drugi dan so se vrnili v grad, pustivši konjike, da so šli ž njim.

23:33  Ko pridejo ti v Cezarejo, oddado pismo namestniku in postavijo tudi Pavla predenj.

23:34  Ko pa prebere pismo, ga vpraša, iz katere pokrajine je, in zvedevši, da je iz Cilicije,

23:35  reče: Zaslišal te bom, kadar pridejo tudi tožniki tvoji. In ukaže, naj ga varujejo v dvorcu Herodovem.

Chapter 24

24:1  Čez pet dni pa pride doli veliki duhovnik Ananija z nekaterimi starejšinami in z nekim govornikom Tertulom; ti pridejo pred namestnika s tožbo zoper Pavla.

24:2  Ko pa je bil ta poklican, začne tožiti Tertul, govoreč: Da imamo veliko miru po tebi in da je tvoja previdnost dala temu narodu izvrstne izboljšave,

24:3  to vselej in povsod, častiti Feliks, pripoznavamo z vso hvaležnostjo.

24:4  Ali da te dalje ne nadlegujem, prosim, da bi nas poslušal ob kratkem po svoji dobroti.

24:5  Našli smo namreč tega človeka, da je kakor kuga in snovač razporov med Judi po vsem svetu in prvoboritelj za krivoverstvo Nazarejcev,

24:6  ki je tudi poskusil oskruniti tempelj. Njega smo tudi zgrabili in po svoji postavi hoteli soditi;

24:7  toda prišel je Lizija tisočnik ter nam ga je z veliko silo iztrgal iz rok,

24:8  ukazavši tožnikom njegovim, naj gredo k tebi. Od njega moreš sam, ko izprašaš, zvedeti vse to, za kar ga mi tožimo.

24:9  In tej tožbi so se pridružili tudi Judje in pritrdili, da je res tako.

24:10  Pavel pa odgovori, ko mu je namestnik namignil, da naj govori: Ker vem, da si že mnogo let sodnik temu narodu, se bom zagovarjal toliko srčneje:

24:11  ko lahko zveš, da ni več nego dvanajst dni, kar sem prišel molit v Jeruzalem;

24:12  in niso me našli v templju, da bi se bil s kom prepiral ali da bi bil napravljal hrup med ljudstvom, ne po shodnicah, ne po mestu;

24:13  in tudi dokazati ti ne morejo, za kar me sedaj tožijo.

24:14  To ti pa priznavam, da po poti, ki jo imenujejo krivoverstvo, tako služim Bogu naših očetov, da verujem vse, kar je pisano v postavi in v prorokih,

24:15  in da imam upanje v Boga, ki se ga tudi ti sami držé, da bode vstajenje mrtvim, i pravičnim i nepravičnim.

24:16  V tem si pa sam prizadevam, da bi vsekdar imel brezmadežno vest pred Bogom in ljudmi.

24:17  Čez več let pa sem prišel, da donesem miloščine narodu svojemu in daritve;

24:18  pri tem so me našli očiščenega v templju, ne z množico, ne s hrupom: bili so pa to neki Judje iz Azije,

24:19  ki bi morali tu pred teboj stati in tožiti, če imajo kaj zoper mene.

24:20  Ali naj ti sami povedo, če so našli krivico na meni, ko sem stal pred velikim zborom,

24:21  razen menda tega edinega glasu, ki sem ga zavpil, stoječ med njimi: Zavoljo vstajenja mrtvih me danes sodite.

24:22  Feliks pa odloži njih reč, natančno vedoč, za kaj gre pri tej poti, in reče: Kadar Lizija tisočnik pride doli, razsodim vašo stvar.

24:23  In stotniku ukaže, da je Pavla varovati, in naj se mu polajša in se nikomur izmed njegovih ne brani mu streči.

24:24  A čez nekaj dni pride Feliks z Druzilo, ženo svojo, ki je bila Judinja, in pokliče Pavla predse, in slišal ga je o veri v Kristusa Jezusa.

24:25  Ko pa je govoril o pravičnosti in zdržljivosti in prihodnji sodbi, se prestraši Feliks in odgovori: Za sedaj pojdi; a kadar bom imel priličen čas, te zopet pokličem.

24:26  Zraven se je pa tudi nadejal, da mu Pavel da denarja, zato ga je tudi pogosteje klical k sebi in se ž njim razgovarjal.

24:27  Ko sta se pa dopolnili dve leti, dobi Feliks za naslednika Porcija Festa. Ker si je pa Feliks želel pridobiti hvaležnost Judov, je pustil Pavla zvezanega.

Chapter 25

25:1  Ko je bil torej Fest prišel v deželo, se napoti čez tri dni iz Cezareje v Jeruzalem.

25:2  In oglasijo se pri njem višji duhovniki in prvaki Judov kot tožniki zoper Pavla in ga prosijo,

25:3  zahtevajoč to milost zoper njega, da bi ga poslal v Jeruzalem; in so zalezovali, da bi ga umorili na poti.

25:4  Toda Fest odgovori, da Pavla varujejo v Cezareji, in da pojde on sam kmalu zopet tja.

25:5  Kateri so torej med vami pooblaščenci, reče, naj gredo z menoj, in če je kaj nepristojnega na tem možu, naj ga tožijo.

25:6  In ko je prebil med njimi ne več kakor osem ali deset dni, odide v Cezarejo; in drugi dan sede na sodni stol in ukaže Pavla pripeljati.

25:7  Ko ga pa pripeljejo, ga obstopijo Judje, ki so prišli iz Jeruzalema, in izrekajo zoper njega mnoge in hude dolžitve, ki jih ne morejo dokazati,

25:8  ko se Pavel zagovarja: Nič se nisem pregrešil zoper postavo Judov, ne zoper tempelj, ne zoper cesarja.

25:9  Fest pa, hoteč si pridobiti hvaležnost Judov, izpregovori k Pavlu in reče: Hočeš iti gori v Jeruzalem, da te bom tam sodil za te obtožbe?

25:10  Pavel pa reče: Pred cesarjevim sodnim stolom stojim, kjer moram biti sojen. Judom nisem storil ničesar krivega, kakor tudi sam prav dobro veš.

25:11  Če sem pa kriv in sem storil kaj smrti vrednega, se ne branim umreti; če pa ni nič tega, česar me tožijo, me ne more nihče njim izdati. Na cesarja se sklicujem.

25:12  Tedaj se Fest pogovori s svetovalstvom in odgovori: Na cesarja si se sklical, k cesarju pojdeš.

25:13  Ko je pa minilo nekoliko dni, prideta Agripa kralj in Bernika v Cezarejo pozdravljat Festa.

25:14  Ko sta se pa več dni tam mudila, razloži Fest kralju Pavlovo zadevo, rekoč:

25:15  Nekega moža je pustil Feliks v ječi, ki so ga, ko sem bil v Jeruzalemu, prišli tožit višji duhovniki in starejšine Judov, zahtevajoč, naj ga obsodim.

25:16  Tem sem odgovoril, da ni navada pri Rimljanih, da bi se izdal kak človek na smrt, dokler obtoženec nima tožnikov pred licem in se mu ne da priložnost, zagovarjati se zoper obtožbo.

25:17  Ko so se torej tukaj sešli, sem sedel brez vsega odlašanja drugi dan na sodni stol in ukazal moža pripeljati.

25:18  Njegovi tožniki pa, ko so nastopili, mu niso očitali nobene take krivice, kakršne sem pričakoval jaz,

25:19  ampak neka sporna vprašanja o svojem bogočastju so imeli zoper njega in o nekem Jezusu, ki je umrl in je Pavel o njem trdil, da živi.

25:20  Jaz pa, ne vedoč, kako bi s preiskavo te pravde postopal, sem rekel, ako bi hotel iti v Jeruzalem in tam sojen biti za to.

25:21  Toda ko se je Pavel oglasil, da naj ga varujemo do cesarjeve sodbe, sem ga ukazal varovati, dokler ga ne pošljem k cesarju.

25:22  Agripa pa reče Festu: Rad bi tudi jaz slišal tega človeka. On reče: Jutri ga boš slišal.

25:23  Drugi dan torej prideta Agripa in Bernika z velikim sijajem in vstopita v zasliševalno dvorano s tisočniki in najimenitnejšimi mestnimi možmi; in ko Fest ukaže, pripeljejo Pavla.

25:24  In Fest reče: Kralj Agripa, in vsi možje, ki ste tu z nami! vidite tega, zavoljo katerega me je vsa množica Judov nadlegovala v Jeruzalemu in tu, kričeč, da ne sme več živeti.

25:25  Jaz pa sem spoznal, da ni storil nič smrti vrednega; ker se je pa on sam sklical na cesarja, sem ga sklenil tja poslati.

25:26  A nimam nič gotovega, kar bi za njega pisal gospodarju. Zato sem ga pripeljal pred vas, in zlasti pred tebe, kralj Agripa, da imam, ko se izpraša, kaj pisati.

25:27  Neumno se mi namreč zdi poslati jetnika, ne da bi hkrati naznanil, česar ga tožijo.

Chapter 26

26:1  Agripa pa reče Pavlu: Dopušča se ti, da sam zase govoriš. Tedaj Pavel iztegne roko in se zagovarja:

26:2  Srečnega se štejem, kralj Agripa, da se smem danes pred teboj zagovarjati za vse, česar me Judje dolže,

26:3  zlasti ker vem, da poznaš vse šege in prepire pri Judih: zato te prosim, da bi me potrpežljivo poslušal.

26:4  Kar se torej tiče življenja mojega od mladosti, kakšno je bilo od začetka med narodom mojim in v Jeruzalemu, vedo vsi Judje,

26:5  ker me poznajo od začetka, če hočejo pričati, da sem živel po najostrejši ločini bogoslužja našega kot farizej.

26:6  In sedaj stojim pred sodbo zavoljo upanja v obljubo, ki jo je Bog dal očetom našim,

26:7  ki jo dvanajsteri rodovi naši upajo doseči, stanovitno služeč Bogu noč in dan. Zavoljo tega upanja sem, o kralj, tožen od Judov.

26:8  Zakaj se vam zdi neverjetno, da Bog mrtve obuja?

26:9  Tudi jaz sem sicer menil, da moram zoper ime Jezusa Nazarečana storiti veliko nasprotnega.

26:10  To sem tudi storil v Jeruzalemu; in veliko svetih sem zaprl v ječe, ko sem bil prejel pooblastilo za to od višjih duhovnikov, in ko so jih morili, sem dajal svoj glas zoper nje.

26:11  In po vseh shodnicah sem jih pogostoma mučil in silil preklinjati Jezusa; in neizmerno sem divjal zoper nje in jih preganjal celo v inostranskih mestih.

26:12  In ko sem zategadelj šel v Damask z oblastjo in dovoljenjem od višjih duhovnikov,

26:13  opoldne na potu sem videl, o kralj, z neba luč, svetlejšo od sončne svetlobe, ki je obsijala mene in tiste, ki so šli z menoj.

26:14  In ko smo vsi popadali na zemljo, sem slišal glas, da mi pravi v hebrejskem jeziku: Savel, Savel, kaj me preganjaš? Težko ti je proti ostnu brcati.

26:15  Jaz sem pa rekel: Kdo si, Gospod? Gospod pa veli: Jaz sem Jezus, ki ga ti preganjaš.

26:16  Ali vstani in stopi na noge. Zato namreč sem se ti prikazal, da te postavim za služabnika in pričo tega, kar si videl, in tega, v čemer se ti bom pokazoval,

26:17  ko te bom reševal od ljudstva judovskega in poganov, med katere te sedaj pošiljam,

26:18  da jim odpreš oči, da se izpreobrnejo od teme k luči in od oblasti satanove k Bogu: da prejmo odpuščenje grehov in delež med posvečenimi po veri, ki je v mene.

26:19  Zato, kralj Agripa, nisem bil nepokoren nebeški prikazni,

26:20  ampak oznanjeval sem najprej tem, ki so bili v Damasku, potem v Jeruzalemu in po vsej deželi Judejski in tudi poganom, naj se izpokore in izpreobrnejo k Bogu, opravljajoč dela, vredna izpokorjenja.

26:21  Zato so me Judje v templju zgrabili in poskusili svojeročno umoriti.

26:22  Ali dobivši pomoč, ki je od Boga, stojim do današnjega dne in pričujem malim in velikim, ne govoreč ničesar drugega, nego kar so govorili proroki in Mojzes, da se bo zgodilo,

26:23  namreč, da mora Kristus trpeti in kot prvi iz vstajenja mrtvih luč oznanjevati temu narodu in poganom.

26:24  Ko se pa tako zagovarja, reče Fest z močnim glasom: Meša se ti, Pavel! Velika učenost tvoja ti jemlje um.

26:25  Pavel pa reče: Ne meša se mi, vrli Fest, temuč besede resnice in razumnosti govorim.

26:26  Saj ve za to stvar kralj, h kateremu tudi prostosrčno govorim; prepričan sem namreč, da mu ni nič tega neznanega, kajti to se ni godilo v zakotju.

26:27  Veruješ, kralj Agripa, prorokom? Vem, da veruješ.

26:28  Agripa pa reče Pavlu: Malo, pa me boš pregovoril, da postanem kristjan.

26:29  Pavel pa reče: Želel bi od Boga, bodisi za malo ali za veliko, da ne bi samo ti, ampak tudi vsi, ki me danes poslušajo, bili taki, kakršen sem tudi jaz, izimši te spone.

26:30  In vstanejo kralj in namestnik in Bernika in kateri so ž njim sedeli,

26:31  ter odidejo na stran in se razgovarjajo in pravijo: Ta človek ne dela nič smrti ali spon vrednega.

26:32  Agripa pa reče Festu: Lahko bi se bil izpustil ta človek, da se ni sklical na cesarja.

Chapter 27

27:1  Ko je bilo pa sklenjeno, da se imamo po morju odpeljati v Italijo, so izročili Pavla in nekaj drugih jetnikov stotniku, po imenu Juliju, od cesarske trume.

27:2  In stopivši na ladjo iz Adramita, ki je bila namenjena v primorska mesta v Aziji, smo odrinili, in z nami je bil Aristarh, Macedonec iz Soluna.

27:3  In drugi dan smo prišli v Sidon. In Julij je priljudno ravnal s Pavlom in mu je dovolil iti k prijateljem in si dati postreči.

27:4  In ko smo odrinili odtod, smo se peljali za Ciprom, ker so nam bili vetrovi nasprotni.

27:5  In ko smo prepluli morje, ki je poleg Cilicije in Pamfilije, smo pripli v Miro v Liciji.

27:6  In tu je našel stotnik ladjo iz Aleksandrije, ki je jadrala v Italijo, in nas je prestavil nanjo.

27:7  Ko smo se bili pa mnogo dni počasi vozili in dospeli s težavo proti Knidu, kjer nam je veter branil pristati, smo pluli pod Kreto proti Salmoni.

27:8  In le s težavo se vozeč mimo nje, smo prišli v neki kraj, ki se imenuje Dobro pristanišče, blizu katerega je bilo mesto Laseja.

27:9  Ko je bilo pa veliko časa prešlo in je bila vožnja že nevarna, ker je že tudi post minil, jih je Pavel opominjal

27:10  in jim dejal: Možje, vidim, da hoče vožnja biti huda in silno nevarna ne le za blago in ladjo, ampak tudi za življenje naše.

27:11  Ali stotnik je bolj verjel krmarju in gospodarju ladje nego temu, kar je pravil Pavel.

27:12  In ker pristanišče ni bilo pripravno za zimovanje, so sklenili skoro vsi, odpeljati se odtod, ne bi li kako mogli dospeti do Fenike, ki je pristanišče na Kreti in leži proti jugu in zahodnemu severu, in tam prezimovati.

27:13  Ko je pa potegnil jug, so odrinili, misleč, da dosežejo svoj namen, in so se peljali ob Kreti, bližje obrežja.

27:14  Toda nedolgo potem zaveje od otoka hud veter, ki se imenuje vzhodni sever.

27:15  Ko je pa zgrabilo ladjo in se ni mogla vetru upirati, smo jo izročili valovom, in nosili so nas.

27:16  Ko nas pa je zaneslo pod neki otočič, po imenu Kavda, smo komaj mogli obdržati čolnič.

27:17  In ko so ga vzdignili, so se poslužili pripomočkov in so ovili ladjo; in boječ se, da ne bi zadeli na kleče, so spustili jadra in so se tako peljali.

27:18  In ker nas je vihar hudo metal, so drugi dan začeli izmetavati blago,

27:19  in tretji dan so s svojimi rokami izmetali ladijno opravo.

27:20  Ko se pa ne solnce, ne zvezde niso pokazale več dni in je silna burja na nas pritiskala, je že izginilo vse upanje, da bi se oteli.

27:21  In ko že dolgo časa niso jedli, tedaj reče Pavel, stoječ sredi njih: Poslušali bi me bili, o možje, in ne odrinili od Krete in tako se obvarovali te nadloge in izgube.

27:22  In sedaj vas opominjam, da bodite srčni: zakaj izgube ne bo nobenega življenja med vami, razen le ladje.

27:23  Stal mi je namreč ob strani to noč angel Boga, čigar sem in ki mu služim,

27:24  rekoč: Ne boj se, Pavel! pred cesarja moraš stopiti; in glej, Bog ti je podaril vse, kar se jih pelje s teboj.

27:25  Zatorej bodite srčni, možje! Kajti verujem Bogu, da se res tako zgodi, kakor mi je bilo rečeno.

27:26  Moramo se pa nameriti na neki otok.

27:27  Ko je pa štirinajsta noč prišla in so nas valovi semterja gnali po Jadranskem morju, se je zdelo mornarjem okoli polnoči, da se bližajo neki zemlji.

27:28  In izmerivši globočino, najdejo dvajset sežnjev; in ko pridejo malo dalje in izmerijo globočino, najdejo petnajst sežnjev.

27:29  In boječ se, da ne bi naleteli na skalnata mesta, so vrgli s krme štiri mačke in so želeli, da bi se dan naredil.

27:30  Ko so pa mornarji skušali pobegniti z ladje in so spustili čolnič v morje z izgovorom, da hočejo s prednjega konca mačke vreči,

27:31  reče Pavel stotniku in vojakom: Ako ti ne ostanejo na ladji, se vi ne morete oteti.

27:32  Tedaj odsekajo vojaki vrvi čolniču in ga spuste, da je odplul.

27:33  Dokler bi se pa začelo daniti, prosi Pavel vse, naj vzemo jedi, rekoč: Štirinajsti dan je danes, kar čakate in ste brez jedi, ne uživši ničesar.

27:34  Zato vas prosim, vzemite jedi, zakaj to je za vašo ohranitev. Nikomur od vas namreč se ne pogubi las z glave.

27:35  In rekši to, vzame kruh in zahvali Boga pred vsemi, ter ga prelomi in začne jesti.

27:36  Tedaj postanejo vsi srčnejši in vzemo tudi oni jedi.

27:37  Bilo nas je pa vseh na ladji dvesto in šestinsedemdeset duš.

27:38  In ko so se dositega najedli, so olajšali ladjo, izmetavši žito v morje.

27:39  Ko se je pa zdanilo, niso poznali dežele; ugledajo pa neki zaliv, da ima raven breg, in nanj so mislili, ko bi bilo mogoče, izvleči ladjo.

27:40  In odsekajo mačke in jih puste v morju, obenem pa odvežejo vrvi pri krmilih; in razpno prednje jadro po vetru ter se peljejo proti bregu.

27:41  Ko pa jih je zagnalo na kraj, ki je imel po obeh straneh morje, so zadeli z ladjo ob tla; in prednji konec se je zasadil in trdno obtičal, a krma se je razbijala od sile valovja.

27:42  Vojakov naklep pa je bil, da pomoré jetnike, da ne bi kdo odplaval in pobegnil.

27:43  Toda stotnik hoteč ohraniti Pavla, prepreči njih naklep in ukaže, naj tisti, ki znajo plavati, najprej skočijo v vodo in se spravijo na suho,

27:44  drugi pa nekateri na deskah, a nekateri na kosovih od ladje. In tako se je zgodilo, da so se vsi rešili na suho.

Chapter 28

28:1  In ko smo se bili oteli, smo spoznali, da se otok imenuje Melita.

28:2  Divjaki pa so nam izkazovali ne majhno ljudomilost: zažgali so namreč grmado in sprejeli so nas vse zavoljo dežja, ki je šel, in zavoljo mraza.

28:3  Ko pa nabere Pavel kup hoste in jo dene na ogenj, se priplazi gad vsled vročine in se mu obesi na roko.

28:4  Ko pa vidijo divjaki, da mu visi zver na roki, govore med seboj: Gotovo je ta človek ubijalec, ki ga, otetega iz morja, pravica maščevalka ne pusti živeti.

28:5  Toda on otrese zver na ogenj, in nič hudega se mu ni zgodilo.

28:6  Oni so pa čakali, da oteče ali se hkratu zgrudi in umre. Ko so pa dolgo čakali in videli, da se mu nič hudega ne zgodi, so premenili svoje misli in so dejali, da je bog.

28:7  Okoli tega kraja pa so bile pristave poglavarja otoka, Publija po imenu, ki nas je sprejel in tri dni prijazno gostil.

28:8  Zgodi se pa, da je oče Publijev ležal bolan za mrzlico in grižo: k temu gre Pavel in moleč položi nanj roke in ga ozdravi.

28:9  In ko se je to zgodilo, so prihajali z otoka tudi drugi, ki so imeli bolezni, in so bili ozdravljeni.

28:10  Ti so nam tudi izkazovali mnogotere časti, in ko smo odhajali, so nam naložili, kar je bilo potreba.

28:11  A po treh mesecih smo se odpeljali na aleksandrijski ladji, ki je bila prezimila na otoku in je imela znamenje Dvojčkov.

28:12  In pripeljali smo se v Sirakuz in ostali tu tri dni.

28:13  Odtod smo se okoli peljali in dospeli v Regijo, in ko je en dan potem potegnil jug, smo prišli drugi dan v Puteole.

28:14  Tu smo našli bratov, in prosili so nas, naj bi pri njih prebili sedem dni; in tako smo prišli v Rim.

28:15  In odtod, ko so bratje slišali za nas, so nam prišli naproti do Apijevega trga in do Treh krčem; in ko jih je videl Pavel, je zahvalil Boga in se napolnil zaupanja.

28:16  Ko smo pa prišli v Rim, [je izročil stotnik jetnike poveljniku cesarske straže, a] Pavlu se je dovolilo prebivati, kjer sam hoče, z vojakom, ki ga je varoval.

28:17  Zgodi se pa po treh dneh, da skliče Pavel prvake Judov. In ko so se sešli, jim je rekel: Možje bratje! dasi jaz ničesar nisem storil zoper naše ljudstvo ali šege očetovske, vendar so me zvezanega iz Jeruzalema izdali v roke Rimljanom.

28:18  Ti so me, ko so me bili zaslišali, hoteli izpustiti, zato ker ni bilo nobene smrtne krivice na meni.

28:19  Ko so pa Judje ugovarjali, sem bil prisiljen, sklicati se na cesarja, ne kakor da bi imel narod svoj za kaj tožiti.

28:20  Zavoljo tega razloga torej sem vas poklical, da bi vas videl in z vami govoril; zakaj zaradi upanja Izraelovega sem vkovan v to verigo.

28:21  Oni mu pa reko: Mi nismo ne pisem zastran tebe prejeli iz Judeje in tudi nobeden izmed bratov ni prišel, da bi sporočil ali govoril kaj hudega o tebi.

28:22  Želimo pa slišati od tebe, kaj misliš; kajti za to ločino nam je znano, da ji povsod ugovarjajo.

28:23  In ko so mu odločili dan, jih je mnogo prišlo k njemu v stanovanje; in jim je razlagal vse ter pričeval o kraljestvu Božjem in jim služil k veri v to, kar se tiče Jezusa, iz postave Mojzesove in prorokov, od zore do mraka.

28:24  In nekateri so verovali temu, kar jim je pravil, a nekateri niso verovali.

28:25  In ker niso bili složni med seboj, so odhajali, ko je rekel Pavel to eno besedo: Dobro je povedal sveti Duh po Izaiju proroku očetom vašim,

28:26  rekoč: „Pojdi k temu ljudstvu in reci: S sluhom boste slišali, a ne boste umeli, in z očmi boste gledali, a ne boste videli.

28:27  Kajti okamenelo je srce temu ljudstvu, in z ušesi težko slišijo, in oči so si zatisnili: da ne bi kako z očmi videli in z ušesi slišali in s srcem umeli in se spreobrnili, ter bi jih ozdravil“.

28:28  Bodi vam torej znano, da je poganom poslano to zveličanje Božje; oni bodo tudi poslušali. [

28:29  § In ko je to povedal, so odšli Judje, in so imeli mnogo prepira med seboj.]

28:30  On pa je ostal celi dve leti v svojem najetem stanovanju in je sprejemal vse, ki so k njemu prihajali,

28:31  oznanjujoč kraljestvo Božje in učeč to, kar je Gospoda Jezusa Kristusa, z vso srčnostjo, in nihče mu ni branil.