SloChraska - Jeremiah

Chapter 1

1:1  Besede Jeremija, Hilkijevega sina, izmed duhovnikov v Anatotu, v deželi Benjaminovi,

1:2  ki mu je prišla beseda Gospodova v dnevih Josija, sinu Amonovega, v trinajstem letu njegovega kraljevanja;

1:3  prišla mu je tudi v dnevih Jojakima, sinu Josijevega, kralja Judovega, do konca enajstega leta Zedekija, sinu Josijevega, kralja Judovega, do dne, ko je bil Jeruzalem preseljen v ujetništvo, v petem mesecu.

1:4  Prišla mi je torej beseda Gospodova, govoreč:

1:5  Preden sem te bil upodobil v materinem telesu, sem te spoznal, in ko nisi bil še rojen, sem te posvetil, za proroka sem te postavil narodom.

1:6  Jaz sem pa rekel: Oh, Gospod Jehova, govoriti ne znam, ker otrok sem.

1:7  Gospod pa mi je rekel: Ne pravi: Otrok sem; ampak kamorkoli te pošljem, pojdi, in karkoli ti velim, govóri!

1:8  Ne boj se jih; ker jaz sem s teboj, da te rešim, govori Gospod.

1:9  In Gospod iztegne roko svojo in se dotakne mojih ust, in Gospod mi reče: Glej, besede svoje pokladam v tvoja usta.

1:10  Glej, stavim te današnji dan nad narode in kraljestva, da iztrebljaš in podiraš in pogubljaš in pokončuješ, da zidaš in sadiš.

1:11  In prišla mi je beseda Gospodova, rekoč: Kaj vidiš, Jeremija? in odgovorim: Palico mandljevo vidim.

1:12  Tedaj mi reče Gospod: Dobro vidiš; kajti čuval bom nad besedo svojo, da jo izpolnim.

1:13  In prišla mi je beseda Gospodova v drugič, rekoč: Kaj vidiš? In odgovorim: Lonec kipeč vidim, ki mu lice gleda od severa sem.

1:14  Tedaj mi reče Gospod: Od severa pridere tista nesreča nad vse prebivalce te dežele.

1:15  Kajti glej, jaz pokličem vse rodove kraljestev na severu, govori Gospod, in pridejo in postavijo vsak svoj stol ob vhodu v vrata jeruzalemska in zoper vse zidovje njegovo kroginkrog in zoper vsa mesta Judova.

1:16  In izrečem sodbe svoje zoper nje zavoljo vse njih hudobnosti, ker so me zapustili in kadili tujim bogovom in se klanjali delu svojih rok.

1:17  Ti torej si opaši ledja in vstani in jim govóri, karkoli ti velim; ne bodi potrt vpričo njih, da te ne potrem vpričo njih.

1:18  Kajti jaz, glej, te storim danes v trdno mesto in železen steber in bronast zid proti vsej deželi, proti kraljem, knezom in duhovnikom Judovim in proti ljudstvu dežele.

1:19  In borili se bodo zoper tebe, ali premagali te ne bodo, kajti jaz sem s teboj, govori Gospod, da te rešim.

Chapter 2

2:1  In prišla mi je beseda Gospodova, rekoč:

2:2  Pojdi in kliči Jeruzalemu na ušesa, govoreč: Tako pravi Gospod: Spominjam se ti milote mladosti tvoje, ljubezni zaročitve tvoje, ko si hodila za menoj po puščavi, po deželi, kjer ničesar ne sejejo.

2:3  Svet je bil Izrael Gospodu, prvenec njegovih pridelkov; vsem, ki so ga hoteli žreti, se je štelo v krivdo: nesreča je prišla nadnje, govori Gospod.

2:4  Poslušajte besedo Gospodovo, hiša Jakobova in vse rodovine hiše Izraelove!

2:5  Tako pravi Gospod: kaj so našli očetje vaši krivice pri meni, da so se ločili od mene in so šli za ničemurnostjo in postali ničemurni?

2:6  In niso rekli: Kje je Gospod, ki nas je peljal iz dežele Egiptovske? ki nas je vodil po puščavi, po deželi pusti in jamnati, po deželi suše in smrtne sence, po deželi, koder ne hodi nihče in kjer ne prebiva noben človek.

2:7  In pripeljal sem vas v deželo njiv, da bi uživali njen sad in dobroto njeno; ko ste pa prišli vanjo, ste oskrunili deželo mojo in dediščino mojo ste napravili v gnusobo.

2:8  Duhovniki niso rekli: Kje je Gospod? In oni, ki imajo v rokah postavo, me niso spoznali, in pastirji so odpadli od mene, in proroki so prorokovali v imenu Baalovem in hodili za stvarmi, ki nič ne koristijo.

2:9  Zato se bom še pravdal z vami, govori Gospod; še z otroki vaših otrok se bom pravdal.

2:10  Pojdite vendar čez morje na otoke Kitimcev in poglejte, in pošljite v Kedar in pazite dobro, glejte pravim, se li je zgodilo kaj takega?

2:11  Ali je kateri narod zamenil bogove, čeprav niso bogovi? Ljudstvo moje pa je zamenilo slavo svojo za to, kar nič ne koristi.

2:12  Strmite, nebesa, nad tem in strah vas bodi, zgrozite se silno! govori Gospod.

2:13  Zakaj dvoje zlo je storilo ljudstvo moje: mene, vir živih vodá, so zapustili, da si izkopljejo vodnjake, počene vodnjake, ki ne drže vode.

2:14  Je li Izrael hlapec? ali je v hiši rojen suženj? Zakaj je v plen?

2:15  Zoper njega rjovejo mladi levi, zaganjajo svoj glas in pustošijo deželo njegovo; mesta njegova so požgana, da nihče ne prebiva v njih.

2:16  Tudi sinovi iz Nofa in Tahpanesa se ti pasejo po temenu.

2:17  Nisi li sebi tega provzročila, ker si zapustila Gospoda, Boga svojega, ko te je vodil po svojem potu?

2:18  In zdaj, kaj si hočeš s potom v Egipt, da piješ vodo iz Sihorja? in kaj si hočeš s potom v Asirijo, da piješ vodo iz velereke?

2:19  Kaznuje te hudobnost tvoja in odpadi tvoji te pokoré; spoznaj torej in glej, kako je zlo in bridko, da si zapustila Gospoda, Boga svojega, in da se me nič ne bojiš, govori Gospod, Gospod nad vojskami.

2:20  Kajti že nekdaj si zlomila jarem svoj, raztrgala vezi svoje in si dejala: Ne maram sužnjevati! Toda na vsakem hribu visokem, pod vsakim zelenim drevesom si se vdajala nečistovanju.

2:21  In vendar sem te bil jaz zasadil plemenito trto od pristne sadike; in kako si se mi izpremenila v spačene ročice tuje trte!

2:22  Res, ako bi se oprala s sodo in bi si vzela premnogo mila, ostane umazana krivica tvoja pred menoj, govori Gospod Jehova.

2:23  Kako smeš govoriti: Nisem se oskrunila, za Baali nisem hodila? Glej pot svoj po dolini, spoznaj, kaj si storila, kamela hitra, ki križem teka po svojih potih!

2:24  Divja oslica, vajena puščave, ki v poželenju duše svoje hlasta po sapi! Kdo bi oviral priložnost njeno? Vsi, ki je iščejo, se ne utrudijo, v mesecih njenih jo najdejo.

2:25  Varuj nogo svojo, da se ne izbosi, in grlo svoje, da se ne užeja! Ali praviš: Zaman je! nikakor, kajti tujce ljubim in hočem za njimi tekati.

2:26  Kakor je v sramoto tatu, ko ga zgrabijo, tako je v sramoto prišla hiša Izraelova, oni, njih kralji in knezi, njih duhovniki in proroki,

2:27  ki pravijo lesu: Oče si moj, in kamenu: Ti si me rodil. Kajti obrnili so proti meni tilnik, ne pa obličja; ob času nesreče svoje pa govore: Vstani in reši nas!

2:28  Kje neki so bogovi tvoji, ki si jih naredil sebi? Vstanejo naj, če te morejo rešiti ob času nesreče tvoje! Kajti kolikor mest, toliko bogov imaš, Juda.

2:29  Zakaj se prepirate z menoj? Saj ste se mi vsi izneverili, govori Gospod.

2:30  Zastonj sem tepel sinove vaše, nauka niso sprejeli; vaš meč je pokončal proroke vaše kakor lev morilec.

2:31  O rod, kakršen ste, pazite na besedo Gospodovo! ali sem bil puščava Izraelu, ali dežela črne teme? Zakaj govori ljudstvo moje: Gospodarji smo sami sebi, ne pridemo več k tebi!

2:32  Ali pozabi devica lepotičje svoje in nevesta svoj pas? Ljudstvo moje pa je pozabilo mene dni brez števila.

2:33  Kako lepo napravljaš pot svojo, da iščeš ljubezni! Zato si se tudi navadila hudobnosti na potih svojih.

2:34  Celo na robu oblačil tvojih je kri duš nedolžnih ubožcev, ki jih nisi zalotila pri vlomu, ampak vsled vse tiste zlobe svoje si jih morila.

2:35  Vendar praviš: Nedolžna sem; gotovo se je obrnila jeza njegova od mene. Glej, jaz pojdem v sodbo s teboj zato, ker praviš: Nisem grešila.

2:36  Kaj toliko tekaš, da premeniš pot svojo? Tudi zavoljo Egipta se ti bode sramovati, kakor si bila osramočena zavoljo Asirije;

2:37  tudi od tega pojdeš, položivši roke na glavo svojo. Zakaj Gospod zameta nje, na katere se zanašaš, in ne pojde ti po sreči ž njimi.

Chapter 3

3:1  Rekel je Gospod: Ako bi kdo odslovil ženo svojo in ona bi šla od njega in se omožila z drugim, ali bi se povrnil zopet k njej? Ali bi se s tem silno ne oskrunila tista dežela? Ti pa, čeprav si nečistovala z mnogimi prijatelji, se vendar povrni k meni! govori Gospod.

3:2  Povzdigni oči tja na gole višine in glej: Kje nisi bila oskrunjena? Poleg potov si jim sedela kakor Arabec v puščavi, in omadeževala si deželo z nečistovanjem svojim in s svojo hudobnostjo.

3:3  Zaradi tega se je zadrževalo deževje in ni bilo poznega dežja; toda ti si imela čelo kurbje in nisi hotela zardeti.

3:4  Ne boš li vsaj od tega časa me klicala: Oče moj, voditelj mladosti moje si ti!

3:5  Ali hoče jezo hraniti vekomaj, jo li bo hranil brez konca? Glej, tako govoriš, pa delaš hudo in se ne daš braniti.

3:6  Rekel mi je še Gospod v dnevih kralja Josija: Ali si videl, kaj je storila odpadnica Izrael? Šla je na vsako visoko goro in pod vsako zeleno drevo, in ondi je nečistovala.

3:7  In rekel sem: Ko je storila vse to, se povrne k meni. A ni se povrnila. In to je videla nezvesta sestra njena Juda.

3:8  In videl sem: čeprav sem odslovil odpadnico Izrael, ker je prešeštvovala, in ji dal ločitno pismo, vendar se ni bala nezvesta sestra njena Juda, ampak šla je in nečistovala tudi ona.

3:9  In tako je prišlo, da je od glasu nečistovanja svojega oskrunila deželo; in prešeštvovala je s kamenom in lesom.

3:10  In vendar po vsem tem se ni povrnila k meni nezvesta njena sestra Juda iz vsega srca svojega, ampak samo lažnivo, govori Gospod.

3:11  In rekel mi je Gospod: Odpadnica Izrael se je pravičnejša izkazala nego nezvesta Juda.

3:12  Pojdi oznanjat te besede proti severu, govoreč: Vrni se, odpadnica Izrael, govori Gospod; ne bom vas jezno gledal, kajti dobrotljiv sem, govori Gospod, ne držim jeze vekomaj.

3:13  Samo spoznaj krivico svojo, da si odpadla od Gospoda, Boga svojega, in na vse strani si tekala k tujcem pod vsako zeleno drevo, in glasu mojega niste poslušali, govori Gospod.

3:14  Povrnite se, sinovi verolomni, pravi Gospod, kajti jaz sem vam soprog; in sprejmem vas, po enega iz mest in po dva iz rodbin, in vas pripeljem na Sion.

3:15  In dam vam pastirjev po svojem srcu, in pasli vas bodo z vednostjo in razumnostjo.

3:16  In zgodi se, ko se boste množili in bodete rodovitni v tej deželi v tistih časih, govori Gospod, ne bodo več pravili: „Skrinja zaveze Gospodove“, in ne pride jim na misel, ne bodo se je spominjali, ne je obiskovali, tudi je ne bodo več napravljali.

3:17  Tisti čas bodo Jeruzalem imenovali prestol Gospodov, in tja se bodo zbirali vsi poganski narodi zaradi imena Gospodovega v Jeruzalemu; in ne bodo več hodili po trmi hudobnega srca svojega.

3:18  V tistih dnevih pojde hiša Judova s hišo Izraelovo; skupaj prideta iz dežele severne v deželo, ki sem jo v dediščino dal očetom vašim.

3:19  Jaz pa sem rekel: Kako te hočem postaviti med sinove in ti dati deželo zaželjeno, dediščino, ki je najlepša lepota narodov! In dejal sem: Kličite me: Oče moj! in hodeč za menoj, ne krenete od mene.

3:20  Res, kakor ženska nezvesto zapušča prijatelja svojega, tako ste nezvesto ravnali proti meni, o hiša Izraelova, govori Gospod.

3:21  Glas se čuje po golih višinah, jok in moledovanje sinov Izraelovih, zato ker so spačili svojo pot, pozabili Gospoda, Boga svojega.

3:22  Povrnite se, sinovi verolomni, poravnal bom nezvestobe vaše. „Glej, prihajamo k tebi, ker ti si Gospod, naš Bog.

3:23  Res, le v prevaro je pomoč, ki je čakamo s hribov, hrup množice na gorah; gotovo v Gospodu, Bogu našem je rešenje Izraelovo!

3:24  Kajti tista sramota požira trud očetov naših od naše mladosti, njih drobnico in goveda, njih sinove in hčere.

3:25  Ležati nam je v sramoti svoji in nečast naša nas pokriva, zakaj grešili smo zoper Gospoda, Boga svojega, mi in očetje naši, od svoje mladosti prav do današnjega dne; in poslušali nismo glasu Gospoda, Boga našega.“

Chapter 4

4:1  Če se hočeš povrniti, Izrael, govori Gospod, povrni se k meni! In če odpraviš gnusobe svoje izpred mojega obličja in ne boš begal za maliki

4:2  in boš prisegal: Kakor živi Gospod! v resnici, pošteno in pravično: tedaj se bodo v Njem blagrovali narodi in se ž Njim hvalili.

4:3  Kajti tako pravi Gospod možem Judovim in Jeruzalemcem: Orjite si novino in ne sejte med trnje!

4:4  Obrežite se Gospodu in odpravite kožico srca svojega, možje Judovi in prebivalci v Jeruzalemu, da ne izide kakor ogenj jeza moja in ne gori tako, da je ne pogasi nihče, zavoljo hudobnosti vaših del.

4:5  Oznanjujte na Judovem in v Jeruzalemu proglašajte in govorite: Trobite s trobento v deželi! glasno kličite in recite: Zberite se in pojdimo v utrjena mesta!

4:6  Povzdignite zastavo proti Sionu, bežite na varno, na postajajte! zakaj nesrečo hočem pripeljati od severa in stisko veliko.

4:7  Lev izhaja iz goščave svoje, in ubijalec narodov prihaja, gre iz kraja svojega, da pripravi deželo tvojo v pustinjo, da se razdenejo mesta tvoja in ne bo nihče prebival v njih.

4:8  Zatorej se opašite z raševino, jokajte in tulite; kajti ni se obrnila goreča jeza Gospodova od nas.

4:9  Zgodi se namreč tisti dan, govori Gospod, da upade srce kralju in srce knezom, in od straha ostrme duhovniki in otrpnejo proroki.

4:10  Tedaj sem rekel: Oh, Gospod, Jehova! res si kar prekanil to ljudstvo in Jeruzalem, govoreč: Mir vam bode; in meč je zadel prav do duše! –

4:11  V tistem času se poreče temu ljudstvu in Jeruzalemu: Žgoč veter z golih višin v puščavi piše proti ljudstva mojega hčeri, ne da veja in ne da čisti;

4:12  veter močnejši nego za tisto mi pride. Sedaj izrečem tudi jaz sodbe nad njimi.

4:13  Glej, kakor oblak prihaja in kakor vrtinec so vozovi njegovi, hitrejši od orlov so konji njegovi. Gorje nam! ker smo opustošeni.

4:14  Operi hudobnosti srce svoje, o Jeruzalem, da se rešiš! Doklej bodo v srcu tvojem prebivale hudobne misli tvoje?

4:15  Kajti glas oznanja iz Dana in proglaša nesrečo z Efraimovih gorá.

4:16  Sporočite tistim narodom, glej, dajte, da se čuje nad Jeruzalemom: Oblegovalci gredo iz daljne dežele in zaganjajo svoj glas zoper mesta Judova;

4:17  kakor čuvaji na polju so razpostavljeni proti tebi. Zakaj Jeruzalem se je uprl zoper mene, govori Gospod.

4:18  Pota tvoja in dejanja tvoja so ti napravila tisto; to je nasledek hudobnosti tvoje; res, grenko je, res zbada srce tvoje.

4:19  Osrčje moje, osrčje moje! Bolečino trpim v globini srca svojega! Razgraja mi srce moje! Molčati ne morem! Kajti trombe glas čuješ, duša moja, ropot vojske;

4:20  podiranje za podiranjem se oznanja. Zakaj opustošena je vsa dežela, naglo so razdejani šatori moji, bliskoma pregrinjala moja.

4:21  Doklej naj gledam zastavo in poslušam trombe glas? –

4:22  Kajti nespametno je ljudstvo moje, mene ne poznajo; sinovi so neumni in brez razsodnosti. Modri so za huda dela, a nerodni storiti kaj dobrega.

4:23  Gledam na zemljo, in glej, pusta je in prazna, in na nebo, a ni luči na njem.

4:24  Gledam na gore, in glej, tresejo se in vsi hribi se gibljejo.

4:25  Gledam, in glej, ni človeka, tudi vse ptice nebeške so odletele.

4:26  Gledam, in glej, rodovitna zemlja je puščava in vsa mesta na njej so razdejana pred Gospodom, pred žarečo jezo njegovo.

4:27  Kajti tako pravi Gospod: Puščava bode vsa ta dežela, a docela je še ne pokončam.

4:28  Zavoljo tega bo žalovala dežela in temno bode nebo, ker sem govoril, sklenil to; in ne bode mi žal in ne opustim tega.

4:29  Od vrišča konjikov in lokostrelcev beži vse mesto: teko v goščave in lezejo na skale; vsako mesto je zapuščeno, in ni človeka, ki bi prebival v njih.

4:30  Ti pa, opustošena, kaj boš počela? Čeprav se oblačiš v škrlat, čeprav se lepotičiš z dragotino zlato, čeprav si mažeš z lepotico oči: zaman se delaš lepo; ne marajo te ljubitelji, strežejo ti po življenju.

4:31  Kajti glas čujem kakor porodnice, stisko kakor prvorodnice, glas hčere sionske, ki sopiha, razprostira roke: Ah, gorje mi! ker obnemaguje duša moja od morilcev.

Chapter 5

5:1  Obletite ulice jeruzalemske in poglejte ter izvedite in iščite po trgih njegovih, ali najdete moža, ali je kdo, ki dela pravico, ki išče zvestobe: in odpustim mestu.

5:2  A čeprav pravijo: Kakor Gospod živi, vendar prisegajo po krivem. –

5:3  O Gospod, ali se ne ozirajo oči tvoje v zvestobo? Tepel si jih, a ni jih bolelo, potrl si jih, a branili so se sprejeti nauk; obličje svoje so napravili trše od skale, nočejo se povrniti.

5:4  Tedaj sem rekel: Samo siromaki so taki; nespametno ravnajo, ker ne poznajo pota Gospodovega, ne pravice svojega Boga.

5:5  Pojdem pa k prvakom in bom ž njimi govoril, zakaj oni poznajo pot Gospodov, pravico svojega Boga. Ali oni so vsi vkup zlomili jarem, raztrgali spone.

5:6  Zato jih bo udaril lev iz gozda, večerni volk jih bo ugonobil, pard bo prežal po njih mestih: kdorkoli izmed njih pride na plano, ga raztrga zver; kajti premnogi so njih prestopki, mnogoštevilni njih odpadi. –

5:7  Kako naj ti odpustim? Sinovi tvoji so me zapustili in prisegajo pri njih, ki niso bogovi. Kakor hitro sem jih nasitil, so prelomili zakon in v nečistničini hiši so se zbirali kupoma.

5:8  Kakor napaseni konji so, ko vstanejo zjutraj; vsak rezgeta proti bližnjega svojega ženi.

5:9  Ali bi jih ne obiskal zavoljo tega? govori Gospod; in ali bi se nad takim narodom ne maščevala duša moja?

5:10  Splezajte na zidove njene in razgrajajte, a docela je ne pokončajte; potrebite odrastke njene, ker oni niso Gospodovi!

5:11  Zakaj zelo nezvesto so ravnali proti meni, hiša Izraelova in hiša Judova, govori Gospod.

5:12  Zatajili so Gospoda in govorili: „Njega ni; in ne zgodi se nam hudo in meča in gladu ne izkusimo;

5:13  in tisti proroki preidejo kakor veter, in besede Božje ni v njih; njim samim se tako zgodi!“

5:14  Zatorej pravi tako Gospod, Bog nad vojskami: Zato ker govorite to besedo, glej, storim besede svoje v tvojih ustih v ogenj, to ljudstvo pa v les, in ogenj ga pokonča.

5:15  Glej, jaz pripeljem zoper vas narod od daleč, o hiša Izraelova, govori Gospod: narod močan, narod starodaven, narod, čigar jezika ne poznaš, in ne razumeš, kaj govori.

5:16  Njih tul je kakor grob odprt, vsi so junaki.

5:17  In pojedó žetev tvojo in hrano tvojo, katero naj bi pojedli sinovi tvoji in hčere tvoje, pojedó črede tvoje in goveda tvoja, vinske trte in smokve tvoje, razdenejo z mečem trdna mesta tvoja, na katera se zanašaš.

5:18  Toda tudi v tistih dnevih, govori Gospod, vas docela ne pokončam.

5:19  In zgodi se, ko porečete: Zakaj je nam storil Gospod, naš Bog, vse to? tedaj jim reci: Kakor ste me zapustili in ste služili tujim bogovom v svoji deželi, tako boste služili tujcem v deželi, ki ni vaša.

5:20  Oznanjujte to v hiši Jakobovi in proglašajte v Judi, govoreč:

5:21  Poslušajte zdaj to, ljudstvo neumno in brez srca, ki imajo oči, in ne vidijo, ki imajo ušesa, in ne slišijo.

5:22  Mene li se ne bojite, govori Gospod, pred mojim li obličjem ne boste trepetali? ki sem naredil pesek morju v mejo, večno ograjo, ki je ne prestopi; čeprav se valovi zaletavajo, vendar ne premagajo, čeprav močno pljuskajo, vendar ne morejo preskočiti.

5:23  Ali to ljudstvo ima srce trmasto in uporno; odstopili so in še dalje zahajajo.

5:24  In ne govore v srcu svojem: Bojmo se zdaj Gospoda, Boga svojega, ki daje dež zgodnji in pozni ob svojem času, nam hrani gotove tedne za žetev.

5:25  Krivice vaše odvračajo to in grehi vaši odganjajo to dobro od vas.

5:26  Kajti med ljudstvom mojim so brezbožni; preže kakor ptičarji, stavijo pogubne zanke, lové ljudi.

5:27  Kakor ptičev polna ptičnica, tako so njih hiše polne zvijače, zato so veliki in bogati.

5:28  Debeli, gladki so, da, stopajo predaleč v hudobnih dejanjih; ne potegujejo se za pravdo, pravdo sirotam, da bi jim šlo po sreči, in siromakom ne prisojajo pravice.

5:29  Ali bi jih ne obiskal zavoljo tega? govori Gospod; ali bi se nad takim narodom ne maščevala duša moja?

5:30  Reč strahovita in grozna se godi v tej deželi:

5:31  proroki prorokujejo lažnivo in duhovniki gospodujejo ž njih pomočjo, in ljudstvo moje vidi to rado. Kaj storite pa nazadnje?

Chapter 6

6:1  Bežite na varno, otroci Benjaminovi, izsredi Jeruzalema in v Tekoi trobite na trombo in proti Bet-keremu vzdignite znamenje; kajti nesreča grozi od severa in velika stiska.

6:2  Hčer sionsko, lepo in nežno, izničim.

6:3  K njej bodo hodili pastirji s čredami svojimi; šatore bodo stavili proti njej kroginkrog, vsak popase svoj prostor.

6:4  „Na vojsko se pripravljajte proti njej! Vstanite in idimo gori že opoldne!... Gorje nam! ker dan je minil, ker nagnile so se sence večerne!

6:5  Vstanite in idimo gori še po noči in pokončajmo njene palače!“

6:6  Kajti tako je velel Gospod vojnih krdel: Sekajte les in napravite nasip zoper Jeruzalem! Prav to mesto je treba obiskati; kolikršno je, zgolj zatiranje je v njem.

6:7  Kakor voda teče iz vodnjaka, tako teče iz njega hudobija; silovitost in pustošenje se čuje v njem; pred obličjem mojim je vedno bridkost in uboj.

6:8  Daj se posvariti, o Jeruzalem, da se ne odtrga duša moja od tebe, da te ne naredim pustega, za deželo brez prebivalcev!

6:9  Tako pravi Gospod nad vojskami: Paberkovali bodo kakor po trtah ostanke Izraelove. Izteguj zopet roko kakor trgač po rozgah! –

6:10  Komu naj govorim in pričujem, da bi slišali? Glej, neobrezano je njih uho in ne morejo biti pozorni; glej, beseda Gospodova jim je v zasmehovanje, ne vesele se je.

6:11  Zato sem poln srda Gospodovega, utrujen sem od zadržavanja. Izlij ga nad otroke po ulicah in nad druščino mladeničev; kajti tudi mož z ženo bosta zadeta, starček in prileten mož;

6:12  in njih hiše preidejo v last drugim z njivami in ženami vred. Kajti iztegnem roko svojo nad prebivalce tiste dežele, govori Gospod.

6:13  Zakaj od največjega do najmanjšega izmed njih so vsi vdani dobičku; in od proroka do duhovnika, kar jih je, delajo krivično.

6:14  In hčeri ljudstva mojega zdravijo rano prav lahkomiselno, govoreč: Mir, mir! dasi ni miru.

6:15  Ali jih je bilo sram, ko so delali gnusobo? Ne, sram jih ni nikakor in zardeti ne znajo. Zato padejo med padajočimi; zgrudijo se tisti čas, ko jih obiščem, pravi Gospod.

6:16  Tako pravi Gospod: Stopite na pota in glejte ter poprašujte po starih stezah, katera je pot dobrega, in hodite po njej, in najdete pokoj dušam svojim. Ali pravijo: Nočemo hoditi po njej.

6:17  In postavil sem čuvaje nad vas, veleče: Pazite na glas trobente! A rekli so: Nočemo paziti.

6:18  Zato poslušajte, o narodi, in spoznaj, občina, kaj se godi med njimi!

6:19  Poslušaj, o zemlja! Glej, jaz pripeljem nesrečo nad to ljudstvo, njih misli sad; kajti niso pazili na besede moje in postavo mojo so zavrgli.

6:20  Čemu mi kadilo, ki prihaja iz Sabe, in dišeči trst predragi iz daljne dežele? Žgalne daritve vaše niso prijetne in žrtve vaše mi niso ljube.

6:21  Zato je rekel Gospod tako: Glej, jaz naredim temu ljudstvu spotike, ob katere se bodo hkratu spotikali očetje in sinovi, sosed in prijatelj njegov, in poginejo.

6:22  Tako pravi Gospod: Glej, ljudstvo prihaja iz severne dežele in narod velik se vzdiguje od krajev zemlje!

6:23  Za lok in sulico prijemljejo, krvoločni so in brez usmiljenja; glas njih šumi kakor morje in na konjih jezdijo; vsakdo je pripravljen zoper tebe, hči sionska, kakor mož na vojsko.

6:24  Slišali smo glas o njem, omahnile so nam roke, groza nas je obšla, bolečina kakor porodnico.

6:25  Ne hodi na polje in na potu ne postajaj, kajti meč ima sovražnik, strah je kroginkrog!

6:26  O hči ljudstva mojega, opaši se z raševino, valjaj se po pepelu, kakor po edinorojencu žaluj, jokaj prebridko! kajti nagloma pride razdejalec zoper nas.

6:27  Postavil sem te za izkuševalca in za trdnjavo med svojim ljudstvom, da spoznavaš in preiskuješ njih pot.

6:28  Vsi so trdovratni uporniki, pohajajo z obrekovanjem; jekleni so in železni, popačeno ravnajo vsi.

6:29  Žari se meh, ogenj pokončava svinec; zaman tope in tope: zakaj hudobni se nočejo izločiti.

6:30  Srebro zavrženo jih bodo imenovali, kajti Gospod jih je zavrgel.

Chapter 7

7:1  Beseda, ki je prišla Jeremiju od Gospoda, govoreč:

7:2  Stopi med vrata hiše Gospodove in oznanjaj tam besedo to in reci: Poslušajte besedo Gospodovo, vsi Judovci, ki greste noter skozi ta vrata molit Gospoda.

7:3  Tako pravi Gospod nad vojskami, Bog Izraelov: Dobra naredite svoja pota in dejanja, pa storim, da boste prebivali v tem kraju.

7:4  Ne zanašajte se na lažnive besede, govoreč: Tempelj Jehove, tempelj Jehove, tempelj Jehove je to!

7:5  Zakaj če res dobra naredite svoja pota in dejanja, če boste resnobno delali pravico med možem in možem,

7:6  če tujca, sirote in vdove ne boste tlačili in nedolžne krvi ne prelivali v tem kraju, tudi za tujimi bogovi ne hodili v svojo nesrečo:

7:7  storim, da boste prebival v tem kraju, v deželi, ki sem jo dal očetom vašim, od veka do veka.

7:8  Glejte, zanašate se na lažnive besede, ki ne morejo nič koristiti.

7:9  Hočete li krasti, ubijati in prešeštvovati ter prisegati po krivem in kaditi Baalu pa hoditi za tujimi bogovi, ki jih ne poznate?

7:10  pa boste prišli in stopili predme v tej hiši, ki se imenuje po mojem imenu, in porečete: Rešeni smo! da bi mogli uganjati vse te gnusobe?

7:11  Je li ta hiša, ki je imenovana po mojem imenu, postala v vaših očeh jama razbojnikov? Tudi jaz, glejte, sem videl to, govori Gospod.

7:12  Pojdite pa, pravim, v moj kraj, ki je bil v Silu, kjer sem bil storil, da je prvič prebivalo ondi ime moje, in glejte, kaj sem mu storil zavoljo hudobnosti ljudstva svojega Izraela!

7:13  In sedaj, ker ste delali vsa tista dejanja, govori Gospod, in ko sem vam govoril od ranega jutra in neprenehoma, a niste poslušali, in sem vas klical, a niste odgovorili:

7:14  zato storim tej hiši, ki se imenuje po mojem imenu, na katero se vi zanašate, in temu kraju, ki sem ga dal vam in očetom vašim, kakor sem storil Silu.

7:15  In zavržem vas izpred obličja svojega, kakor sem zavrgel vse brate vaše, vse seme Efraimovo.

7:16  Ti torej ne prosi za to ljudstvo in ne povzdiguj vpitja, ne prošnje zanje in ne posreduj pred menoj; kajti nikakor bi te ne poslušal.

7:17  Ali ne vidiš, kaj delajo oni v mestih Judovih in po ulicah jeruzalemskih?

7:18  Otroci pobirajo drva in očetje zažigajo ogenj in žene gnetejo testo, da narede kolače kraljici nebeški in da darujejo pitne daritve drugim bogovom, da me dražijo.

7:19  Ali je zoper mene, ko delajo zdražbo? govori Gospod; ni li zoper nje same, v osramočenje njih obličja?

7:20  Zato pravi tako Gospod Jehova: Glej, jeza moja in srditost moja se razlije nad to mesto, nad ljudi in nad živino, nad drevje na polju in nad sad zemlje; in gorela bo in ne ugasne.

7:21  Tako pravi Gospod nad vojskami, Bog Izraelov: Žgalne daritve svoje pridenite žrtvam svojim in jejte meso.

7:22  Kajti nisem govoril z očeti vašimi in nisem jim zapovedal tisti dan, ko sem jih izpeljal iz dežele Egiptovske, o žgalnih daritvah in žrtvah;

7:23  ampak to sem jim zapovedal, govoreč: Poslušajte glas moj, in bodem vaš Bog in vi mi bodete ljudstvo; in hodite po vsem tistem potu, ki vam ga bom ukazal, da bi se vam dobro godilo.

7:24  Ali niso poslušali in niso nagnili ušesa svojega, temuč hodili so po lastnih sklepih, po trmi hudobnega srca svojega; obrnili so mi hrbet in ne obličja.

7:25  Od dne, ko so bili odšli očetje vaši iz dežele Egiptovske, prav do tega dne sem pošiljal k vam vse hlapce svoje proroke vsak dan zgodaj zjutraj in neprenehoma;

7:26  vendar me niso poslušali in niso nagnili ušesa svojega, ampak bili so trdovratni, huje so delali nego njih očetje.

7:27  In ko govoriš pred njimi vse te besede, te tudi ne poslušajo, in ko jih kličeš, ti ne odgovarjajo.

7:28  Zatorej jim porečeš: To je narod, ki ne posluša glasu Gospoda, svojega Boga, in ne sprejema nauka; konec je zvestobi in iztrebljena je iz njih ust.

7:29  Ostrizi si lase, hči sionska, in vrzi jih stran in na golih višinah zaženi žalovanje, ker je Gospod zavrgel in zapustil rod, ki se mu srdi.

7:30  Kajti sinovi Judovi so storili, kar je hudo v mojih očeh, govori Gospod; postavili so gnusobe svoje v hišo, ki se imenuje po mojem imenu, da jo oskrunijo.

7:31  In sezidali so višave Tofetu, ki je v dolini sinu Hinomovega, da bi žgali na ognju sinove in hčere svoje, česar nisem bil zapovedal in mi ni bilo prišlo na misel.

7:32  Zatorej, glej, pridejo dnevi, govori Gospod, ko se ne bo več dejalo Tofet, ne dolina sinu Hinomovega, marveč Dolina moritve, in bodo pokopavali v Tofetu, ker drugje ne bode prostora.

7:33  In mrliči tega ljudstva bodo paša ptičem izpod neba in zemeljskim zverem, in nihče jih ne bo plašil.

7:34  Tedaj storim, da potihne v mestih Judovih in po ulicah jeruzalemskih glas veselja in glas radosti, glas ženina in glas neveste, zakaj razdejana bo ta dežela.

Chapter 8

8:1  V tistem času, govori Gospod, bodo izgrebli kosti kraljev Judovih in kosti njegovih knezov in kosti duhovnikov in kosti prorokov ter kosti prebivajočih v Jeruzalemu iz njih grobov,

8:2  in jih bodo razmetali pod solnce in mesec in pod vso vojsko nebeško, ki so jih ljubili in so jim služili in za katerimi so hodili in katere so iskali in se jim klanjali; ne bodo se zbirale in ne bodo se pokopavale, za gnoj bodo na licu zemlje.

8:3  In smrt bo rajši volil nego življenje ves ostanek, tisti, ki bodo preostali iz te rodovine hudobne, preostali v vseh krajih, kamor jih zapodim, govori Gospod.

8:4  Še jim porečeš: Tako pravi Gospod: Ali kdo, kadar pade, rad ne vstane? ali kadar kdo zajde, ne mara se povrniti?

8:5  Zakaj se je torej odvrnilo to ljudstvo jeruzalemsko z neprenehljivim odpadanjem? Trdno se drže zvijače, nočejo se povrniti!

8:6  Pazil sem in poslušal: govoré, kar ni prav; nihče se ne kesa hudobnosti svoje, da bi rekel: Kaj sem storil? Vsakdo izmed njih se je obrnil v teku svojem kakor konj, ki strmoglavo hiti v boj.

8:7  Tudi čaplja pod nebom pozna svoje gotove čase, in grlica in žerjav in lastovka se drže časa svojega prihoda; ljudstvo moje pa ne pozna pravice Gospodove.

8:8  Kako govorite: Modri smo in postava Gospodova je pri nas? Glejte, res je lažnivo pisalo pismoukov iz nje napravilo laž.

8:9  Modri bodo osramočeni, oplašeni in ujeti; glej, besedo Gospodovo so zavrgli, in kakšna modrost bi bila v njih?

8:10  Zato izročim njih žene drugim, njih polja njim, ki jih bodo posedli. Kajti od najmanjšega do največjega so vsi vdani dobičku, od proroka do duhovnika, kolikor jih je, se pečajo s prevaro,

8:11  in hčeri ljudstva mojega zdravijo rano prav lahkomiselno, govoreč: Mir, mir! dasi ni miru.

8:12  Ali jih je bilo sram, ko so delali gnusobo? Ne, sram jih ni nikakor in zardeti ne znajo. Zato padejo med padajočimi; tisti čas, ko jih obiščem, se zgrudijo, pravi Gospod.

8:13  Čisto jih iztrebim, govori Gospod; nobenega grozdja ne bo na trti in nobene smokve na smokvi in listje odpade, in karkoli sem jim dal, jim premine.

8:14  „Čemu posedamo? Zberimo se in idimo v trdna mesta, da poginemo tam! kajti Gospod, Bog naš, nas je določil v pogubo in nam dal piti sok trobelični, ker smo grešili zoper Gospoda.

8:15  Čakali smo miru, toda nič ni prišlo dobrega, časa ozdravljenja, a glej, le strah!“

8:16  Od Dana sem se čuje prhanje konj njegovih; od glasu rezgetanja krepkih konj njegovih se trese vsa dežela; kajti gredo, da požro deželo in kar jo napolnjuje, mesto in nje, ki prebivajo v njem.

8:17  Kajti jaz, glejte, pošljem med vas kače, modrase, zoper katere ne pomaga nobeno rotenje, da vas zgrizejo, govori Gospod.

8:18  O da bi se mogel poživiti v žalosti! V meni hira srce moje.

8:19  Glej, vpitje hčere ljudstva mojega se glasi močno iz daljne dežele: „Ali ni Gospoda na Sionu? ni li Kralja njegovega v njem?“ Zakaj so me razdražili z rezanimi podobami svojimi, z ničemurnostmi inozemcev?

8:20  „Minila je žetev, konec je poletju, in mi nismo rešeni!“

8:21  Zavoljo pobitosti hčere ljudstva mojega sem pobit; črno hodim oblečen, groza me je objela.

8:22  Ali ni nič balzama v Gileadu? ali ni nobenega zdravnika tam? Zakaj torej ni ozdravela hči ljudstva mojega?

Chapter 9

9:1  O da bi dosti imel vode v glavi in oči da bi mi bile studenci solzá, da bi objokoval noč in dan prebodence ljudstva svojega hčere!

9:2  O kdo bi me postavil v puščavo, v prenočišče popotnikov, da zapustim ljudstvo svoje in odidem od njih! Zakaj vsi so prešeštniki, skupščina nezvestnikov.

9:3  In jezik svoj napenjajo kakor lok za laž; v deželi so se utrdili, a ne v prid resnici, kajti od hudobije hite do hudobije in mene ne spoznajo, govori Gospod.

9:4  Vsak se varuj svojega prijatelja in nobenemu bratu ne upajte, zakaj vsak hoče lokavo izpodriniti drugega in vsak prijatelj hodi z natolcevanjem.

9:5  In vsak vara prijatelja svojega in resnice ne govore; jezik svoj uče govoriti laž, učijo se delati krivo.

9:6  Tvoje prebivališče je sredi zvijače; zaradi zvijače se branijo spoznati me, govori Gospod.

9:7  Zatorej pravi tako Gospod nad vojskami: Glej, jaz jih bom topil in jih preizkušal; kajti kako naj bi drugače delal zavoljo hčere ljudstva svojega?

9:8  Pšica moreča je njih jezik; zvijačo govore; z usti govori mir prijatelj s prijateljem, ali v srcu svojem preži nanj.

9:9  Ali bi jih ne obiskal zavoljo tega? govori Gospod; ali bi se nad takim narodom ne maščevala duša moja?

9:10  Zavoljo teh gorá napravim jok in žalovanje in zavoljo pašnikov v puščavi tožbo; kajti požgani so tako, da nihče ne hodi mimo in ni slišati glasu živine: ptice nebeške in goveda so zbežala, odšla.

9:11  In iz Jeruzalema naredim groblje, prebivališče šakalov, in iz mest Judovih naredim puščavo, da nihče ne bo prebival v njih.

9:12  Kdo je tisti modri mož, ki bi to razumel? in komu so govorila usta Gospodova, da bi oznanjal to? Zakaj je ta dežela pokončana in požgana kakor puščava, da nihče ne hodi po njej?

9:13  In Gospod je rekel: Ker so zapustili postavo mojo, ki sem jo jim bil razložil, in niso poslušali glasu mojega in niso hodili po njej,

9:14  ampak so šli po trmi srca svojega in za Baali, kar so jih učili njih očetje:

9:15  zatorej pravi tako Gospod nad vojskami, Bog Izraelov: Glej, jaz jih bom, to ljudstvo, sitil s pelinom in jim piti dajal sok trobelični;

9:16  in razkropim jih med narode, ki jih niso ne sami, ne njih očetje poznali, in za njimi pošljem meč, dokler jih ne pokončam.

9:17  Tako pravi Gospod nad vojskami: Pazite in pokličite žene žalovalke, da pridejo, in k modrim ženam pošljite, da pridejo,

9:18  in urno naj zaženo žalovanje o nas, da bi nam kapljale solze iz oči in s trepalnic naših tekla voda.

9:19  Kajti žalovanja glas se sliši s Siona: Kako smo opustošeni! silno smo osramočeni, zakaj bilo nam je zapustiti deželo, ker so nam podrli domovališča.

9:20  Poslušajte torej, žene, besedo Gospodovo in uho vaše naj sprejme besedo njegovih ust, in učite žalovati hčere svoje in druga drugo peti žalostinke.

9:21  Zakaj smrt je k nam prilezla skozi okna, prišla je v palače naše, da pokonča otroke z ulic in mladeniče s trgov.

9:22  Govóri: Tako pravi Gospod: Trupla človeška bodo ležala kakor gnoj na polju in kakor snopki za ženjci, in nihče jih ne bo pobiral.

9:23  Tako pravi Gospod: Ne hvali se modri z modrostjo svojo, in ne hvali se mogočni z mogočnostjo svojo, tudi ne bogati z bogastvom svojim;

9:24  ampak s tem se naj hvali, kdor se hvali, da ume in spozna mene, da sem jaz Gospod, ki delam milost, sodbo in pravičnost na zemlji; kajti to mi je po volji, govori Gospod.

9:25  Glej, dnevi pridejo, govori Gospod, ko obiščem vse obrezane v njih neobrezi:

9:26  Egipčane in Jude in Edomce in sinove Amonove in Moabce ter vse, ki so ostriženi ob krajih glave, ki prebivajo v puščavi; kajti vsi poganski narodi so neobrezani, vsa hiša Izraelova pa je neobrezanega srca.

Chapter 10

10:1  Poslušajte to besedo, ki jo vam govori Gospod, o hiša Izraelova!

10:2  Tako pravi Gospod: Ne učite se pota poganskih narodov in ne plašite se znamenj nebeških, ker se jih plašijo tisti narodi.

10:3  Kajti postave ljudstev so ničemurnost; zakaj samo les je, ki ga kdo poseka v gozdu, delo roke in sekire umetnikove.

10:4  Naredi ga lepega s srebrom in zlatom; pritrdijo ga z žeblji in kladivi, da se ne zvrne.

10:5  Kakor ostrugani stebri so maliki, še govore ne; nositi jih je treba, ker ne morejo hoditi. Ne bojte se jih, ker ne morejo storiti hudega, tudi dobro delati ni v njih moči.

10:6  Prav nihče ni tebi enak, o Jehova; ti si velik in veliko je ime tvoje v moči.

10:7  Kdo bi se te ne bal, o Kralj narodov! ker tebi se spodobi. Zakaj med vsemi modrimi pri narodih in v vseh njih kraljestvih ni nobeden tebi enak,

10:8  temuč vsi skupaj so nespametni in trapasti. Pouk malikov je njim enak: les.

10:9  Srebrne ploščice vozijo iz Tarsisa in zlato iz Ufaza, delo umetnikov iz rok topilčevih; višnjevo in rdeče jim napravljajo oblačilo, delo umetnikov so vsi.

10:10  Gospod pa je Bog v resnici, živi Bog in kralj večni; od jeze njegove se trese zemlja, in narodi ne morejo prenašati nevolje njegove.

10:11  Tako jim recite: Bogovi, ki niso ustvarili nebes in zemlje, izginejo iznad zemlje in izpod neba.

10:12  On je naredil zemljo s krepostjo svojo, ustanovil vesoljni svet z modrostjo svojo in z razumnostjo svojo je razpel nebesa.

10:13  Ko se on oglaša, nastane šum voda na nebu; on vzdiguje sopare od krajev zemlje, bliske dela za dež in pripeljava veter iz zakladnic svojih.

10:14  Nespameten je postal vsak človek, je brez spoznanja; vsak zlatar se osramočuje z mališko podobo; kajti lažniva je ulita podoba njegova in sape ni v nobeni med njimi.

10:15  Ničemurnost so, smeha vredno delo; ob času njih obiskovanja poginejo.

10:16  Njim ni podoben on, ki je Jakobov delež; kajti on je upodobil vse, in Izrael je rod posesti njegove: Gospod nad vojskami je ime njegovo.

10:17  Poberi iz dežele blago svoje ti, ki sediš v oblegi!

10:18  Kajti tako pravi Gospod: Glej, jaz bom s pračo ven pometal prebivalce te dežele in jih stiskal, da bodo čutili. –

10:19  Gorje mi zavoljo nadloge moje! Skeleča je rana moja. Toda pravim: Res, to je trpljenje moje, moram ga pretrpeti.

10:20  Šator moj je razdejan in vse vrvi moje pretrgane; otroci moji so šli od mene in ni jih več; nihče ne razpenja več šatora mojega in nanj ne razveša mojih preprog.

10:21  Kajti pastirji so postali nespametni in se niso posvetovali z Gospodom: zato niso imeli sreče, in vsa njih čreda se je razkropila. –

10:22  Čuj, kaj se sliši: glej, on prihaja, in velik hrup iz severne dežele, da se naredi iz mest Judovih puščava, prebivališče šakalov. –

10:23  Vem, o Gospod, da ni človeku v oblasti pot njegova, ne v moči moža, kako naj hodi in ravna stopinje svoje.

10:24  Kaznuj me, Gospod, ali zmerno, ne v jezi svoji, da me ne uničiš.

10:25  Razlij srd svoj nad narode, ki te ne spoznavajo, in nad rodove, ki ne kličejo tvojega imena; kajti pojedli so Jakoba in ga požrli ter ga pokončali in opustošili prebivališče njegovo.

Chapter 11

11:1  Beseda, ki je prišla Jeremiju od Gospoda, govoreč:

11:2  Poslušajte besede te zaveze in govorite možem Judovim in prebivalcem jeruzalemskim!

11:3  Porečeš jim torej: Tako pravi Gospod, Bog Izraelov: Proklet bodi mož, ki ne bo poslušal besede zaveze,

11:4  ki sem jo ukazal očetom vašim tisti dan, ko sem jih peljal iz dežele Egiptovske, iz peči železne, veleč: Poslušajte moj glas in delajte te besede, kakor vam ukazujem, in bodete mi za ljudstvo in jaz vam bodem Bog;

11:5  da izpolnim prisego, ki sem jo prisegel očetom vašim, da jim dam deželo, kjer se mleko in med cedi, kakor je danes. Tedaj sem odgovoril in rekel: Amen, o Gospod!

11:6  In Gospod mi veli: Oznani vse te besede po mestih Judovih in po ulicah jeruzalemskih, govoreč: Poslušajte besede te zaveze in jih izpolnjujte!

11:7  Kajti rotil sem očete vaše tisti dan, ko sem jih peljal iz dežele Egiptovske, do tega dne, od ranega jutra in neprenehoma, govoreč: Poslušajte moj glas!

11:8  Vendar niso poslušali in niso nagnili svojih ušes, ampak hodili so vsak po trmi hudobnega srca svojega; zato sem poslal nadnje vse besede te zaveze, ki sem jo bil ukazal izpolnjevati, in niso jih izpolnjevali.

11:9  In Gospod mi reče: Zarota je tu med možmi Judovimi in jeruzalemskimi prebivalci.

11:10  Vrnili so se h krivicam prvih očetov svojih, ki so se branili poslušati besede moje; in oni so šli za tujimi bogovi, da jih časté; prelomila je hiša Izraelova in hiša Judova zavezo mojo, ki sem jo bil sklenil z njih očeti.

11:11  Zatorej pravi tako Gospod: Glej, jaz pošljem nadnje zlo, ki mu ne bodo mogli ubežati; in klicali bodo k meni, a ne uslišim jih.

11:12  Tedaj pojdejo mesta Judova in prebivalci jeruzalemski in bodo klicali bogove, ki so jim kadili, ali nikakor jih ne rešijo v času njih nesreče.

11:13  Kajti kolikor mest, toliko bogov imaš, o Juda, in kolikor je ulic v Jeruzalemu, toliko ste postavili oltarjev tisti sramoti, oltarjev, da na njih kadite Baalu.

11:14  Ti torej ne prosi za to ljudstvo in ne povzdiguj zanje vpitja in prošnje; zakaj ne uslišim jih tisti čas, ko bodo klicali k meni spričo nesreče svoje.

11:15  Kaj je ljubemu mojemu storiti v moji hiši, ker tu mnogi kujejo zvijače? Bo li sveto meso odpravilo zlo tvoje od tebe? tedaj šele se raduj!

11:16  Oljko zeleno, krasno, z lepim sadom je imenoval Gospod ime tvoje. Ob glasu velikega hrupa je zažgal ogenj na njej, in polomile so se veje njene.

11:17  Kajti Gospod nad vojskami, ki te je bil zasadil, je govoril hudo zoper tebe zaradi hudobije hiše Izraelove in hiše Judove, ki so jo delali sebi v kvar, da bi me dražili, ko so kadili Baalu.

11:18  In Gospod mi je pokazal to, da sem spoznal; takrat si mi razodel njih dejanja.

11:19  In jaz sem bil kakor krotko jagnje, ki ga peljejo v zakol; in nisem vedel, da so naklepe ukrepali proti meni: „Pokončajmo drevo s sadom njegovim vred in iztrebimo ga iz dežele živih, da se ne bo več omenjalo ime njegovo“.

11:20  Ali, o Gospod nad vojskami, ki sodiš pravično, ki preiskuješ ledice in srca, daj mi videti maščevanje svoje nad njimi, kajti tebi sem razodel pravdo svojo.

11:21  Zatorej pravi tako Gospod o možeh v Anatotu, ki ti strežejo po življenju, govoreč: Ne prorokuj v imenu Gospodovem, in ne umreš od naših rok –

11:22  zato pravi tako Gospod nad vojskami: Glej, jaz jih bom pokoril: mladeniči umro pod mečem, njih sinov in hčere umro od glada,

11:23  in ostanka jim ne bode; kajti pošljem nesrečo nad može anatotske, leto, ko bodo obiskani.

Chapter 12

12:1  Pravičen ostaneš, o Gospod, ko bi se hotel prepirati s teboj; vendar si drznem govoriti o pravdi s teboj: Zakaj je uspešna pot brezbožnih? zakaj žive v blaginji, katerikoli delajo nezvesto?

12:2  Sadil si jih, in so se tudi ukoreninili; rasto, pa tudi dajó sad. V njih ustih si blizu, a daleč od njih ledic.

12:3  Ali ti, o Gospod, me poznaš, vidiš v me in izkušaš srce moje, kakšno je do tebe. Zvleci jih kakor ovce v klanje in pripravi jih za dan moritve!

12:4  Doklej naj žaluje dežela in vene rastlina po vsem polju? Od hudobnosti prebivalcev njenih peša živina in ptiči, ker govore: Ne vidi našega konca.

12:5  Ko si tekel s pešci in so te utrudili, kako torej bi se poskušal s konji? In ako se počutiš varnega v deželi miru, kaj boš počel ob veličju Jordanovem?

12:6  Zakaj tudi bratje tvoji in očeta tvojega družina, tudi oni ravnajo nezvesto proti tebi, tudi oni vpijejo glasno za teboj. Ne veruj jim, čeprav te ogovarjajo prijazno.

12:7  Zapustil sem hišo svojo, zavrgel dediščino svojo; izdal sem njo, ki jo je ljubila duša moja, v roko sovražnikov njenih.

12:8  Dediščina moja mi je postala kakor lev v gozdu: zoper mene je zagnala svoj glas, zato jo sovražim.

12:9  Je li mi dediščina moja kakor pisana ropna ptica, da so roparice kroginkrog zoper njo? Pojdite, zberite vse zveri v gozdu, storite, da pridejo požirat!

12:10  Mnogi pastirji so pokončali moj vinograd, poteptali delež moj, naredili so zaželjeni delež moj v prepusto puščavo.

12:11  Naredili so jo v pustinjo, žaluje po meni, opustošena. Vsa dežela je opustošena, ker ni nikogar, da bi premislil v srcu.

12:12  Na vse gole griče po puščavi so prišli razdejalci; kajti meč Gospodov pokončava od kraja do kraja zemlje: miru ne bo imelo nobeno meso.

12:13  Posejali so pšenico, in želi trnje; upehali so se, a nič prida niso opravili. Tako boste osramočeni pri pridelkih svojih zavoljo goreče jeze Gospodove.

12:14  Tako pravi Gospod o vseh hudobnih sosedih mojih, ki se dotikajo dediščine, katero sem v last dal ljudstvu svojemu Izraelu: Glej, jaz jih izpulim iz njih dežele in družino Judovo izpulim izmed njih.

12:15  In zgodi se, ko jih izpulim, da se jih zopet usmilim in vsakega izmed njih pripeljem nazaj v njegovo dediščino in vsakega v deželo njegovo.

12:16  Zgodi se tudi, če se bodo pridno učili poti ljudstva mojega, da bi prisegali pri mojem imenu: Kakor resnično Gospod živi! kakor so moje ljudstvo učili prisegati pri Baalu: tedaj se ustanové sredi mojega ljudstva.

12:17  Ako pa ne bodo poslušali, tedaj izpulim tisti narod, izpulim ga in pokončam, govori Gospod.

Chapter 13

13:1  Tako mi je velel Gospod: Pojdi in si kupi prten pas in opaši ž njim ledja svoja, ali v vodo ga ne deni.

13:2  Torej sem po besedi Gospodovi kupil pas in si opasal ž njim ledja.

13:3  Nato mi je prišla beseda Gospodova v drugič, govoreč:

13:4  Vzemi tisti pas, ki si ga kupil, ki so ž njim opasana ledja tvoja, in vstani, odidi k Evfratu in ga skrij tam v skalnato luknjo.

13:5  Tedaj sem odšel in ga skril pri Evfratu, kakor mi je bil zapovedal Gospod.

13:6  Ko pa je minilo mnogo dni, mi reče Gospod: Vstani, oditi k Evfratu in vzemi zopet odondod tisti pas, ki sem ti bil zapovedal, da ga skrij ondi.

13:7  Šel sem torej k Evfratu, izkopal in vzel pas s tistega kraja, kjer sem ga bil skril: ali glej! pas je bil pokvarjen, ni bil za nobeno rabo.

13:8  Tedaj mi je prišla beseda Gospodova:

13:9  Tako pravi Gospod: Prav tako hočem pokvariti prevzetnost Judovo in veliko prevzetnost jeruzalemsko.

13:10  To ljudstvo hudobno, ki se brani poslušati besede moje, ki ravna po trmi svojega srca in hodi za drugimi bogovi, da bi jih častilo in se jim klanjalo, bode podobno temu pasu, ki ni za nobeno rabo.

13:11  Kajti kakor se pas oklene ledij moževih, tako sem storil, da se oklepaj mene vsa hiša Izraelova in vsa hiša Judova, govori Gospod, da bodo meni v ljudstvo in za ime in za hvalo in za lepoto; ali niso poslušali.

13:12  Zato jim porečeš besedo to: Tako pravi Gospod, Bog Izraelov: Vsak meh se napolni z vinom. Ko ti pa poreko: Ali res ne vemo, da se vsak meh napolni z vinom?

13:13  tedaj jim reci: Tako pravi Gospod: Glejte, jaz napolnim s pijanostjo vse prebivalce te dežele, i kralje, ki sede za Davida na prestolu njegovem, i duhovnike in proroke in vse prebivalce v Jeruzalemu.

13:14  In storim, da trčijo drug ob drugega, očetje in sinovi se spopadejo med seboj, govori Gospod; ne prizanesem, ne bode mi jih žal, ne usmilim se, da bi jih ne pogubil.

13:15  Poslušajte in z ušesi sprejmite, ne povzdigujte se! zakaj Gospod je govoril.

13:16  Dajajte slavo Gospodu, svojemu Bogu, preden naredi temo in preden se vam noge opotaknejo ob mračne gore, in ko boste pričakovali luči, vam jo naredi v senco smrti in izpremeni v gosto temo.

13:17  Če pa ne boste poslušali tega, bo na skrivnem plakala duša moja zavoljo prevzetnosti vaše in oči moje bodo hudo jokale in iz njih tekle solze, ker se bo v sužnost peljala čreda Gospodova.

13:18  Reci kralju in kraljici: Ponižno sédita na tla, kajti doli pojde prvaštvo vaju obeh, venec slave vajine.

13:19  Mesta na Jugu so zaprta, in nikogar ni, da bi jih odprl; Juda je ves odpeljan v sužnost, docela je odpeljan.

13:20  Povzdignite oči in poglejte jih, ki gredo od severa! Kje je tista čreda, ki ti je bila izročena, čreda slave tvoje?

13:21  Kaj porečeš, ko postavi prijatelje tvoje nad teboj za glavo, ker si jih sama navadila zoper sebe? Ali te ne bodo zgrabile bolečine kakor ženo porodnico?

13:22  Če pa rečeš v srcu svojem: Zakaj me je to zadelo? Zavoljo množine krivice tvoje so se odgrnila krila tvoja, po sili so bili oskrunjeni podplati tvoji.

13:23  More li črnec izpremeniti svojo polt? ali pard lise svoje? potem bi tudi vi mogli dobro delati, kos te se navadili hudega.

13:24  Zato jih raztrosim kakor pleve, ki lete ob vetru v puščavi.

13:25  To je usoda tvoja, delež, ki sem ti ga odmeril, govori Gospod, ker si pozabila mene in stavila upanje v laž.

13:26  Zato ti tudi jaz potegnem rob tvoj čez obraz, da se bo videla sramota tvoja.

13:27  Prešeštva tvoja in rezgeti tvoji, pregrešno nečistovanje tvoje na hribih, na polju: videl sem gnusobe tvoje. Gorje ti, Jeruzalem! Ti se nočeš očistiti – koliko časa še?

Chapter 14

14:1  Beseda Gospodova, ki je prišla Jeremiju o sušah:

14:2  Judeja žaluje in vrata njena hirajo, v žalni obleki ležé na tleh in tožno vpitje Jeruzalema gre kvišku.

14:3  Tudi njih plemenitniki pošiljajo najmanjše svoje po vodo: pridejo k vodnjakom, in ne najdejo vode, povrnejo se s praznimi posodami; sram jih je in s sramoto obliti si pokrivajo glave.

14:4  Zavoljo žejne zemlje, ker ni bilo dežja v deželi, so kmetovalci osramočeni in si pokrivajo glave.

14:5  Da, tudi košuta na polju zapušča mladiče, ko jih je rodila, ker ni nobene trave.

14:6  In divji osli, stoječ na golih gričih, duškajo kakor šakali; hirajo jim oči, ker ni zelenjave.

14:7  Dasi pričajo krivice naše zoper nas, o Gospod, delaj z nami zaradi imena svojega; kajti mnogi so odpadi naši, tebi smo grešili.

14:8  O upanje Izraelovo, rešitelj njegov v času stiske, zakaj si kakor tujec v tej deželi in kakor popotnik, ki se ustavi, da prenoči?

14:9  Zakaj bi bil kakor prestrašen mož, kakor junak, ki ne more rešiti? Saj si vendar sredi nas, Gospod, in po imenu tvojem se zovemo, ne zapusti nas!

14:10  Tako pravi Gospod o tem ljudstvu: Tako radi tekajo semintja, nog svojih ne zdržujejo, zato jih Gospod ne sprejema prijazno; sedaj se spomni jih krivic in kaznoval bo njih grehe.

14:11  In Gospod mi je velel: Nikar ne prosi temu ljudstvu v prid!

14:12  Ko se bodo postili, ne uslišim njih vpitja, in ko bodo prinašali žgalne in jedilne daritve, jih milo ne sprejmem, temuč z mečem in lakoto in kugo jih pokončam.

14:13  Tedaj rečem: Oh, Gospod Jehova! glej, tisti proroki jim govore: Ne boste izkusili meča in lakote vam ne bode, ampak stanoviten mir vam dam v tem kraju.

14:14  Nato mi reče Gospod: Lažnivo prorokujejo tisti proroki v mojem imenu; nisem jih poslal, ne zapovedal jim, še ogovoril jih nisem: sami vam prorokujejo z lažnivo prikaznijo in vedeževanjem in ničnostjo in z zvijačo svojega srca.

14:15  Zato pravi Gospod zoper tiste proroke, ki prorokujejo v mojem imenu, ko jih jaz nisem poslal, in govore: „Meča ali lakote ne bode v tej deželi“, z mečem in lakoto poginejo tisti proroki.

14:16  Ljudstvo pa, ki mu oni prorokujejo, bo ležalo po ulicah jeruzalemskih od lakote in meča, in nikogar ne bodo imeli, da bi pokopaval nje, njih žene in njih sinove in hčere; tako razlijem nadnje njih hudobnost.

14:17  Porečeš jim torej to besedo: Iz mojih oči kapajo solze noč in dan in ne prenehajo liti; zakaj z velikim potrtjem je potrta devica, hči mojega ljudstva, s prehudim udarcem.

14:18  Če grem na polje, glej, tam prebodeni z meči; če pa stopim v mesto, glej, tam bolni od lakote! kajti i prorok i duhovnik hodita po deželi in nimata spoznanja.

14:19  Ali si docela zavrtel Judo? ali se je Siona naveličala duša tvoja? Zakaj nas biješ tako, da nam ni zdravila? Ko čakamo miru, ni nič dobrega, in čas zdravljenja, glej, tolik strah!

14:20  Spoznavamo, Gospod, brezbožnost svojo, očetov svojih krivico; kajti grešili smo zoper tebe.

14:21  Ne zaničuj nas zaradi imena svojega, ne onečaščuj prestola slave svoje, spomni se, ne prelomi zaveze svoje z nami!

14:22  Ali so med ničevimi maliki poganov kateri, da dajó dežja? ali pa nebesa morejo dati deževje? Nisi li ti tisti, o Gospod, Bog naš? Zato čakamo tebe, ker ti sam si naredil vse to.

Chapter 15

15:1  In rekel mi je Gospod: Ko bi stopila Mojzes in Samuel predme, bi srce moje nikakor ne bilo nagnjeno temu ljudstvu: spodi jih izpred mene, in naj odidejo.

15:2  In če ti poreko: Kam hočemo iti? reci jim: Tako pravi Gospod: Kdor na smrt, na smrt, in kdor na meč, na meč, in kdor na lakoto, na lakoto, in kdor na sužnjost, na sužnjost.

15:3  Postavim namreč nadnje štiri reči, govori Gospod: meč, da pobija, in pse, da trgajo, in ptice nebeške in zveri zemeljske, da požirajo in pokončavajo.

15:4  In izdam jih v pestitev vsem kraljestvom zemlje; zaradi Manaseja, sina Ezekijevega, kralja Judovega, zavoljo tistega, kar je zakrivil v Jeruzalemu.

15:5  Kajti kdo bi imel usmiljenje s teboj, o Jeruzalem? ali kdo bi te miloval? ali kdo bi pristopil, poprašat o sreči tvoji?

15:6  Ti si me zapustil, govori Gospod, nazaj si krenil; zato iztezam roko svojo zoper tebe, da te pogubim, utrujen sem od milovanja.

15:7  Zato jih bom vejal z vejalnico iz vrat te dežele ven; osirotil, pogubil bom ljudstvo svoje, ker se niso povrnili s potov svojih.

15:8  Več mi bode vdov njegovih kakor morskega peska; pripeljem jim zoper matere mladega moštva razdejalca opoldne, storim, da jih nagloma objame strah in groza.

15:9  Hira ona, ki jih je rodila sedmero, izdiha dušo svojo; zaide solnce njeno, ko bode še dan, rdečica jo oblije in sram jo bode; in njih ostanek izpostavim meču vpričo njih sovražnikov, govori Gospod.

15:10  „Gorje mi, mati moja, ker si rodila mene, ki mi napoveduje pravdo in prepir vsa ta dežela; nisem jim posojal in posojali mi niso, a vsakdo me preklinja.“

15:11  Gospod pravi: Resnično, okrepčam te za dobro, resnično storim, da te bo sovražnik milo prosil ob času nesreče in ob času stiske.

15:12  More li kdo železo zlomiti, železo severno in bron? –

15:13  Premoženje tvoje in zaklade tvoje bom dal v plenjenje brez cene, in to zavoljo vseh grehov tvojih, in po vseh mejah tvojih.

15:14  In storim, da jih preneso sovražniki tvoji v deželo, ki je ne poznaš; zakaj ogenj se je vnel v jezi moji, ki bo plamtel zoper vas.

15:15  O Gospod, ti veš vse; spomni se me in obišči me in maščuj me nad preganjalci mojimi! Ko si jim potrpežljiv, ne iztrebi me: spoznaj, da nosim sramoto zaradi tebe.

15:16  Ko so prišle besede tvoje, sem jih sprejel, in bila mi je beseda tvoja v veselje in radost srca mojega, kajti kličem se po imenu tvojem, o Gospod, Bog vojnih krdel.

15:17  Nisem sedel v družbi šaljivcev in se radoval; zavoljo roke tvoje sem sedel samoten, ker si me napolnil z nevoljo.

15:18  Zakaj je bolečina moja večna in rana moja smrtna? noče se zaceliti. Mi li boš res podoben prevarljivemu studencu, nestanovitnim vodam?

15:19  Zato pravi tako Gospod: Ako se preobrneš, te pripeljem nazaj, da bi stal pred menoj; in ako ločiš drago stvar od malovredne, bodeš kakor usta moja: obrniti se morajo oni k tebi, ne pa se ti obrniti k njim.

15:20  In napravim te temu ljudstvu za bronast zid pretrden, in borili se bodo zoper tebe, a ne zmorejo te, zakaj jaz sem s teboj, da ti pomagam in te rešujem, govori Gospod.

15:21  In otmem te iz roke hudobnih in rešim te iz pesti silovitnežev.

Chapter 16

16:1  In prišla mi je beseda Gospodova, govoreč:

16:2  Ne jemlji si žene in ne imej sinov ali hčer v tem kraju.

16:3  Kajti tako pravi Gospod o sinovih in hčerah, rojenih v tem kraju, in o njih materah, ki jih rodé, in o njih očetih, ki so jih rodili v tej deželi:

16:4  Za najhujšimi boleznimi bodo umrli, ne bode joka po njih in pokopani ne bodo; za gnoj bodo na površju zemlje; in od meča in glada bodo padali in njih trupla bodo za jed pticam pod nebom in zverem zemeljskim.

16:5  Kajti tako pravi Gospod: Ne stopaj v hišo žalosti in ne hodi jokat in ne miluj jih; kajti vzel sem nazaj svoj mir od tega ljudstva, govori Gospod, blagovoljnost in usmiljenje.

16:6  I veliki i mali bodo pomrli v tej deželi; ne bodo jih pokopali in jokali se ne bodo za njimi, ne bodo si delali vrezkov, ne pleše zanje;

16:7  in ne bodo jim delili kruha ob žalovanju, da bi potolažili koga za umrlega, in piti jim ne bodo dajali iz čaše tolažbe za očeta ali za mater katerega izmed njih.

16:8  Tudi v hišo pojedine ne hodi, da bi sedel med njimi, da bi jedel in da bi pil.

16:9  Zakaj tako pravi Gospod nad vojskami, Bog Izraelov: Glej, jaz storim, da pojde iz tega kraja pred vašimi očmi in v vaših dneh glas veselja in radosti glas, glas ženina in glas neveste.

16:10  In ko naznaniš temu ljudstvu vse te besede, če ti poreko: Zakaj je izgovoril Gospod zoper nas vso tisto preveliko nesrečo? in kaka je krivica naša ali kakšen je greh naš, s katerim smo grešili zoper Gospoda, Boga našega?

16:11  tedaj jim reci: Zato ker so me zapustili očetje vaši, govori Gospod, in so hodili za tujimi bogovi ter jih častili in se jim klanjali; mene pa so zapustili in niso držali postave moje.

16:12  Vi pa ste delali huje kakor očetje vaši; kajti glej, vsak hodi po trmi hudobnega srca svojega, tako da ne poslušate mene.

16:13  Zato vas vržem ven iz te dežele v deželo, ki je niste poznali ne vi, ne očetje vaši, in tam boste služili tujim bogovom noč in dan, ker vam ne dam milosti.

16:14  Zatorej, glej, pridejo dnevi, govori Gospod, ko se ne bo več reklo: Kakor resnično živi Gospod, ki je izpeljal Izraelce iz dežele Egiptovske,

16:15  ampak: Kakor resnično živi Gospod, ki je izpeljal Izraelce iz dežele severne in iz vseh krajev, kamor jih je bil izgnal. In jih bom pripeljal nazaj v njih deželo, katero sem bil dal njih očetom.

16:16  Glej, jaz pošljem k mnogim ribičem, govori Gospod, da jih bodo lovili kakor ribe; in nato pošljem k mnogim lovcem, da jih bodo lovili z vsake gore in z vsakega hriba, tudi iz skalnih lukenj.

16:17  Kajti moje oči gledajo na vse njih poti, niso skrite obličju mojemu, tudi njih krivica ni prikrita mojim očem.

16:18  Ali poprej poplačam dvojno njih krivico in njih greh, zato ker so oskrunili deželo mojo s trupli svojih ostudnih stvari in so z gnusobami napolnili dediščino mojo.

16:19  O Gospod, moč moja in grad moj in pribežališče moje v dan stiske! K tebi pridejo narodi od koncev zemlje in poreko: Samo laž so podedovali očetje naši, ničemurnost in kar nič ne koristi.

16:20  Kako si more človek delati bogove, ki vendar niso bogovi?

16:21  Zato, glej, jim pokažem, takrat jim pokažem roko svojo in svojo moč, in spoznajo, da je ime moje Jehova.

Chapter 17

17:1  Greh Judov je zapisan s pisalom železnim, z ostjo demantovo, začrtan je na plošči njih srca in na rogovih vaših oltarjev;

17:2  njih otroci pa spominjajo svojih oltarjev in svojih Ašer pri zelenih drevesih, na gričih visokih.

17:3  Goro Sionsko svojo s poljem, premoženje tvoje in vse zaklade tvoje izpostavim plenjenju in višave tvoje zavoljo greha po vseh mejah tvojih.

17:4  In ti boš, to pa vsled krivde svoje, moral zapustiti dediščino svojo, ki sem ti jo bil dal; in storim, da boš hlapčeval sovražnikom svojim v deželi, ki je ne poznaš; kajti ogenj ste zanetili v jezi moji, ki bo gorel vekomaj.

17:5  Tako pravi Gospod: Proklet mož, ki ima upanje v človeka in meso šteje za ramo svojo, od Gospoda pa odstopa srce njegovo!

17:6  Kajti podoben bode čisto golemu drevesu v pustinji in ne bo videl, da prihaja dobro, temuč prebival bo v suhih krajih v puščavi, v solnati, neobljudeni deželi.

17:7  Blagoslovljen mož, ki se zanaša na Gospoda in čigar upanje je Gospod.

17:8  Kajti podoben bode drevesu, vsajenemu poleg vodá; po reki zaganja korenine svoje in se ne boji, ko prihaja vročina, ampak zeleno je listje njegovo, in v letu suše ni v skrbi in ne preneha donašati sadu.

17:9  Varljivo je srce nad vse in hudo popačeno: kdo ga more doumeti?

17:10  Jaz Gospod preiskujem srce in preizkušam ledice, da dam vsakemu po potih njegovih, po sadu dejanj njegovih. –

17:11  Kdor pridobiva bogastvo, pa po krivici, je kakor jerebica, ki sedi na jajcih, ki jih sama ni znesla; sredi svojih dni ga mora zapustiti in ob koncu svojem je neumen.

17:12  Prestol slave, vzvišen od začetka, je kraj svetišča našega.

17:13  O upanje Izraelovo, Gospod! vsi, ki te zapuščajo, bodo osramočeni. Kateri odstopajo od mene, bodo v prst zapisani, ker so zapustili studenec živih vodá, Gospoda.

17:14  Ozdravi me, Gospod, in ozdravljen bom; reši me, in rešen bom, ker si hvala moja.

17:15  Glej, oni mi pravijo: Kje je beseda Gospodova? Pride naj skoraj!

17:16  In vendar se jaz nisem umikal, da bi ne bil pastir za teboj, in pogubnega dne nisem želel; ti veš. Kar je prišlo iz ustnic mojih, je bilo pred tvojim obličjem.

17:17  Ne bodi mi za strah, pribežališče moje si ob dnevi nesreče!

17:18  Osramočeni naj bodo preganjalci moji, jaz pa naj ne bom osramočen; obupavajo naj oni, a ne daj, da bi jaz obupal; pripelji zoper nje dan nesreče in z dvojno pogubo jih poteri!

17:19  Tako mi je velel Gospod: Pojdi, postavi se med vrata sinov ljudstva, skozi katera hodijo ven in noter kralji Judovi, in med vsaka vrata jeruzalemska

17:20  in jim reci: Poslušajte besedo Gospodovo, kralji Judovi in vsi Judje in vsi prebivalci v Jeruzalemu, ki hodite skozi ta vrata!

17:21  Tako pravi Gospod: Varujte se zavoljo duš svojih, da si ne zadenete nobenega bremena v sobotni dan in ga ne prinesete v vrata jeruzalemska.

17:22  Tudi ne nosite bremen iz svojih hiš v sobotni dan in ne opravljajte nobenega dela, temuč posvečujte sobotni dan, kakor sem zapovedal vašim očetom,

17:23  ki pa niso poslušali in niso nagnili ušesa svojega, ampak postali so trdovratni, da niso poslušali in ne sprejeli nauka.

17:24  In če me boste pridno poslušali, govori Gospod, in ne boste nosili bremen skozi vrata tega mesta sobotni dan in boste posvečevali sobotni dan in ne opravljali v njem nobenega dela, se zgodi,

17:25  da bodo hodili skozi vrata tega mesta kralji in knezi, sedeči na prestolu Davidovem; na vozovih se bodo peljali in na konjih bodo jezdili oni in njih knezi, možje Judovi in prebivalci jeruzalemski; in to mesto bo obseljeno vekomaj.

17:26  In pride jih iz mest Judovih in iz krajev okoli Jeruzalema in iz dežele Benjaminove in iz nižave in gorovja in z Juga ter prineso žgalne in klalne in jedilne daritve in kadilo in prineso zahvalno žrtev v hišo Gospodovo.

17:27  Če me pa ne boste poslušali, da bi posvečevali sobotni dan in ne nosili bremen, gredoč skozi vrata jeruzalemska sobotni dan, tedaj zažgem ogenj v njegovih vratih, ki pokonča palače jeruzalemske in ne ugasne.

Chapter 18

18:1  Beseda, ki je prišla Jeremiju od Gospoda, govoreč:

18:2  Vstani in pojdi doli v hišo lončarjevo, in tam storim, da boš slišal besede moje.

18:3  Šel sem torej doli v hišo lončarjevo, in glej opravljal je delo svoje na kolovratu.

18:4  In posoda, ki jo je narejal iz ilovice, se je skazila v roki lončarjevi; in naredil je zopet iz nje drugo posodo, kakor se mu je prav zdelo narediti.

18:5  Tedaj mi je prišla beseda Gospodova, rekoč:

18:6  Ali bi vam ne mogel storiti kakor ta lončar, o hiša Izraelova? govori Gospod; glej, kakor ilovica v roki lončarjevi, tako ste vi, o hiša Izraelova, v roki moji.

18:7  Kadar govorim zoper kateri narod in zoper kraljestvo, da ga hočem iztrebiti in podreti in pogubiti,

18:8  pa se obrne tisti narod, ki sem zoper njega govoril, od hudobnosti svoje, tedaj mi bode žal zla, ki sem mu ga mislil storiti.

18:9  Kadar pa govorim o narodu in kraljestvu, da bom zidal in sadil,

18:10  pa stori, kar je hudo v mojih očeh, ne poslušaje glasu mojega, žal mi bode dobrot, ki sem ž njimi ga menil oblagodariti.

18:11  Zdaj torej ogovóri može Judove in prebivalce jeruzalemske, rekoč: Tako pravi Gospod: Glejte, jaz snujem zoper vas nesrečo in naklep mislim zoper vas; povrnite se vendar vsak s hudobnega pota svojega in dobra naredite pota svoja in dejanja svoja.

18:12  Pravijo pa: Zaman je; kajti po mislih svojih hočemo hoditi in vsak delati po trmi hudobnega srca svojega.

18:13  Zatorej pravi tako Gospod: Poprašujte le med narodi, kdo je slišal kaj takega? Devica Izraelova je storila prav grdo stvar.

18:14  Ali zapusti sneg na Libanonu skalo na planjavi? Se li morejo posušiti mrzle vode, oddaleč šumljajoče?

18:15  Kajti pozabilo je mene ljudstvo moje; ničemurnim malikom je kadilo, in ti so storili, da se je spoteknilo na potih svojih, stezah starodavnih, da hodi po drugih hodnikih, po potu neuglajenem,

18:16  da napravi deželo svojo v stvar strmenju, vednemu zasmehovanju; kdorkoli pojde skozi njo, naj strmi in maje z glavo.

18:17  Kakor z jutrovim vetrom jih razkropim pred sovražnikom; s hrbtom, ne pa z obličjem se bom oziral vanje v času njih nesreče.

18:18  Tedaj so pravili: Dejte, zmislimo naklepe zoper Jeremija; kajti postava ne pogine od duhovnika in svet od modrega in beseda od proroka; dejte, udarimo ga z jezikom in ne poslušajmo nobenih besed njegovih.

18:19  Ozri se name, Gospod, in čuj glas prepirajočih se z menoj.

18:20  Ali naj se vrača za dobro slabo? kajti izkopali so jamo za dušo mojo. Spomni se, da sem stal pred teboj, da bi dobro govoril zanje, da bi odvrnil od njih tvoj srd.

18:21  Zato izpostavi njih sinove lakoti in izroči jih oblasti meča; in njih žene naj bodo brez otrok in vdove in njih možje naj umrjo pobiti; njih mladeniče naj meč zadene v boju.

18:22  Sliši naj se vpitje iz njih hiš, ko boš naglo pripeljal zoper nje krdelo, ker so kopali jamo, da bi me ujeli, in so zanke skrivaj stavili mojim nogam.

18:23  Ti pa, Gospod, poznaš ves njih naklep meni v smrt; ne očisti njih krivice in njih greha ne izbriši izpred svojega obličja; temuč pahnejo se naj v spotiko pred tvojimi očmi, v času jeze svoje ravnaj zoper nje.

Chapter 19

19:1  Tako pravi Gospod: Pojdi kupit lončen vrč od lončarja ter vzemi s seboj starejšin ljudstva in starejšin duhovnikov;

19:2  in pojdi ven iz mesta v dolino sinú Hinomovega, ki je pred vhodom Čepinjskih vrat, ter oznanjaj tam besede, ki ti jih bom rekel,

19:3  in reci: Poslušajte besedo Gospodovo, kralji Judovi in prebivalci jeruzalemski! Tako pravi Gospod nad vojskami, Bog Izraelov: Glej, jaz pripeljem nesrečo nad ta kraj; kdorkoli jo bo slišal, mu bo zvenelo po ušesih.

19:4  Zato ker so me zapustili in so tuj storili ta kraj, ker so na njem kadili tujim bogovom, ki jih niso poznali ne oni, ne njih očetje in kralji Judovi, in so napolnili ta kraj s krvjo nedolžnih;

19:5  in so sezidali višave Baalu, da bi z ognjem žgali otroke svoje v žgalne daritve Baalu, česar nisem bil zapovedal in ne govoril in kar mi ni prišlo na misel:

19:6  zato, glej, pridejo dnevi, govori Gospod, ko se ta kraj ne bo več imenoval Tofet ali dolina sinú Hinomovega, ampak Dolina moritve.

19:7  In prazen naredim sklep Judov in Jeruzalemov na tem kraju in storim, da se zgrudijo od meča pred sovražniki svojimi in pod pestjo njih, ki jim strežejo po življenju; in njih trupla dam za jed pticam nebeškim in zverem zemeljskim.

19:8  In to mesto postavim za stvar strmenju in zasmehovanju; kdorkoli pojde mimo njega, bo strmel in žvižgal zavoljo vseh šib njegovih.

19:9  In storim, da bodo jedli meso sinov svojih in hčer svojih meso, in vsak bo jedel prijatelja svojega meso, v obleganju in stiski, s katero jih bodo stiskali njih sovražniki in oni, ki jim strežejo po življenju.

19:10  Nato stareš tisti vrč pred očmi mož, ki pojdejo s teboj,

19:11  in jim porečeš: Tako pravi Gospod nad vojskami: Tako starem to ljudstvo in to mesto, kakor kdor stare lončarjevo posodo, ki se ne more več popraviti. In v Tofetu se bodo pokopavali, ker ne bode nobenega drugega kraja za pokopavanje.

19:12  Tako storim temu kraju in njegovim prebivalcem, govori Gospod, in to mesto naredim podobno Tofetu.

19:13  In hiše jeruzalemske in hiše kraljev Judovih bodo kakor kraj Tofetov vse nesnažne: vse tiste hiše, na katerih strehah so kadili vsej vojski nebes in pitne daritve darovali tujim bogovom.

19:14  Nato se vrne Jeremija iz Tofeta, kamor ga je bil poslal Gospod prorokovat, in stopi v vežo hišo Gospodove ter reče vsemu ljudstvu:

19:15  Tako pravi Gospod nad vojskami, Bog Izraelov: Glej, jaz pripeljem zoper to mesto in zoper vsa mesta njegova vso tisto nesrečo, ki sem jo izgovoril zoper njega, ker so postali trdovratni, da niso poslušali mojih besed.

Chapter 20

20:1  Ko je pa Pashur, Imerjev sin, duhovnik, ki je bil višji glavar v hiši Gospodovi, slišal Jeremija, prorokujočega te besede,

20:2  udari Pashur Jeremija proroka in ga dene v klado, ki je bila v zgornjih vratih Benjaminovih pri hiši Gospodovi.

20:3  Bilo je pa drugi dan, ko je bil Pashur Jeremija potegnil iz klade, da mu reče Jeremija: Ne Pashur kliče Gospod ime tvoje, ampak Magor misabib.

20:4  Kajti tako pravi Gospod: Glej, jaz te hočem navdati s strahom, tebe in vse prijatelje tvoje; in zgrudijo se od meča sovražnikov svojih, in tvoje oči bodo videle to; in izdam vsega Judo v roko kralja babilonskega, ki jih ujete odpelje v Babilon in jih udari z mečem.

20:5  Dam tudi vse bogastvo tega mesta in ves pridelek njegov in karkoli ima dragega, sploh vse zaklade kraljev Judovih izdam v roko njih sovražnikov: in jih oplenijo in ujemó in jih odpeljejo v Babilon.

20:6  Tudi ti, Pashur, in vsi domačini tvoji pojdete v sužnost; in prideš v Babilon in tam umreš, in ondi boš pokopan ti in vsi prijatelji tvoji, ki si jim prorokoval lažnivo.

20:7  Pregovarjal si me, Gospod, in dal sem se pregovoriti; močnejši si od mene, zato si zmagal. V posmeh sem ves dan, vsak me zasmehuje.

20:8  Kajti kadarkoli izpregovorim, moram vpiti, ‚Silovitost in razdejanje‘ kričati; tako mi je beseda Gospodova v sramoto in v zasmeh ves dan.

20:9  Ko pa rečem: Ne bom Ga omenjal, ne govori več v imenu Njegovem, tedaj je to srcu mojemu kakor goreč ogenj, zaprt v mojih kosteh, in pešam od prenašanja in strpeti ne morem več.

20:10  Kajti slišal sem pregrešni govor mnogih, strašenje od vseh strani: „Ovadite, pa ga ovadimo!“ Vsi zaupni prijatelji moji strežejo na padec moj, govoreč: „Morda se da pregovoriti in ga zmagamo, in maščevali se bomo nad njim!“

20:11  Ali Gospod je z menoj, podoben junaku strašnemu, zato se bodo oni, ki me preganjajo, spoteknili in ne zmagali; sram jih bode silno, ker se jim ne posreči; večna njih sramota se ne bo mogla pozabiti.

20:12  Torej, Gospod nad vojskami, ki izkušaš pravičnega, pregleduješ obisti in srce, vidim naj maščevanje tvoje nad njimi, ker sem tebi razodel pravdo svojo.

20:13  Prepevajte Gospodu, hvalite Gospoda, ker je otel dušo siromakovo iz roke hudobnikov!

20:14  Proklet dan, ko sem se rodil; dan, ko me je povila mati moja, ne bodi blagoslovljen!

20:15  Proklet tisti mož, ki je sporočil očetu mojemu, rekoč: Rodil se ti je sin, in silno ga je razveselil!

20:16  In tisti mož bodi podoben mestom, ki jih je razdejal Gospod, in ni se kesal, in sliši naj zjutraj vpitje in bojno kričanje v času opoldanskem:

20:17  ker me ni usmrtil že v maternici; in bila bi mati moja moj grob in nje maternica vedno noseča!

20:18  Zakaj sem prišel iz maternice, da bi videl preglavico in žalost in bi v sramoti ginili dnevi moji?

Chapter 21

21:1  Beseda, ki je prišla Jeremiju od Gospoda, ko je k njemu poslal kralj Zedekija Pashurja, Malkijevega sina, in Zefanija, Maasejevega sina, duhovnika, da naj rečeta:

21:2  Poprašaj, prosim, za nas Gospoda, ker se Nebukadnezar, kralj babilonski, vojskuje zoper nas; morebiti stori Gospod z nami po vseh čudovitih delih svojih, da pojde on od nas.

21:3  Rekel pa jima je Jeremija: Tako recita Zedekiju:

21:4  Tako pravi Gospod, Bog Izraelov: Glej, jaz obrnem nazaj vojno orožje, ki je v vaših rokah, ki se ž njim bojujete zoper kralja babilonskega in zoper Kaldejce, ki vas oblegajo zunaj zida, in ga skupim sredi tega mesta.

21:5  In sam se bom bojeval z vami z iztegnjeno roko in z močno ramo, in to z jezo in srdom in s togoto veliko.

21:6  In udarim prebivalce tega mesta, ljudi in živino; od kuge velike bodo mrli.

21:7  Potem pa, govori Gospod, izdam Zedekija, kralja Judovega, in hlapce njegove in ljudstvo, kar ga namreč preostane v tem mestu od kuge, od meča in od glada, v roko Nebukadnezarja, kralja babilonskega, in v roko njih sovražnikov in v roko onih, ki jim strežejo po življenju; in on jih udari z ostrino meča, ne bo jim prizanašal in milosti ne bo poznal in usmiljenja.

21:8  Temu ljudstvu pa reci: Tako pravi Gospod: Glejte, jaz vam predlagam pot življenja in pot smrti.

21:9  Kdor ostane v tem mestu, umre od meča ali glada ali kuge; kdor pa pojde ven in uskoči h Kaldejcem, ki vas oblegajo, bo živel in življenje njegovo mu bode namesto plena.

21:10  Kajti obrnil sem srdito obličje svoje proti temu mestu v hudo in ne v dobro, govori Gospod; v roko kralja babilonskega bo izdano, in ga sežge z ognjem. –

21:11  Kar se pa tiče hiše kralja Judovega, poslušajte besedo Gospodovo:

21:12  O hiša Davidova, tako pravi Gospod: Delajte vsako jutro pravico in otmite ga, ki trpi ropanje, iz roke zatiralca, da ne šine kakor ogenj srd moj in gorí neugasno zavoljo hudobe vaših dejanj.

21:13  Glej, jaz sem zoper tebe, o prebivalka v dolini in na skali tiste ravnine, govori Gospod, zoper vas, ki govorite: Kdo pride doli proti nam? ali kdo stopi v prebivališča naša?

21:14  In pokoril vas bom po sadu vaših dejanj, govori Gospod; in zanetim ogenj v gozdu njenem, ki pokonča vse, kar stoji okoli nje.

Chapter 22

22:1  Tako pravi Gospod: Idi doli v hišo kralja Judovega in govóri tam to besedo

22:2  in reci: Poslušaj besedo Gospodovo, kralj Judov, ki sediš na prestolu Davidovem, ti in hlapci tvoji in ljudstvo tvoje, ki hodite skozi ta vrata.

22:3  Tako pravi Gospod: Strezite sodbi in pravičnosti in otmite ga, ki trpi rop, iz roke zatiralca; tujcu, siroti in vdovi ne delajte sile, ne bodite siloviti ter nedolžne krvi ne prelivajte v tem kraju.

22:4  Kajti če boste res izpolnjevali to besedo, pojdejo skozi vrata te hiše kralji, sedeči za Davida na prestolu njegovem, na vozovih in na konjih, sam kralj s hlapci svojimi in z ljudstvom svojim.

22:5  Toda če ne boste poslušali teh besed, pri sebi prisegam, govori Gospod, da pride v razdejanje ta hiša.

22:6  Kajti tako pravi Gospod o hiši kralja Judovega: Gilead si mi, glava Libanona; resnično te premenim v puščavo, v mesto brez prebivalca.

22:7  In pripravim zoper tebe pogubnike, vsakega z orodjem svojim, ki posekajo najlepše cedre tvoje in jih vržejo na ogenj.

22:8  Ko torej pojdejo mnoga ljudstva mimo tega mesta, če vprašajo drug drugega: Zakaj je Gospod storil tako temu velikemu mestu?

22:9  tedaj poreko: Zato ker so zapustili zavezo Gospoda, Boga svojega, in so se klanjali tujim bogovom ter jih častili.

22:10  Ne jokajte po mrtvem in ne tožite po njem; pač pa jokajte po odhajajočem, ker se ne povrne več, da bi videl svoje domovine.

22:11  Kajti tako pravi Gospod o Salumu, sinu Josijevem, kralju Judovem, ki je vladal namesto Josija, očeta svojega, in ki je odšel iz tega kraja: Ne povrne se več sem,

22:12  ampak v kraju, kamor so ga odpeljali, tam umrje; in ne bo več videl te dežele.

22:13  Gorje mu, kdor zida hišo svojo s krivico in izbe svoje z nepravičnostjo, ki zastonj zahteva hlapčevanje prijatelja svojega in mu ne daje zaslužka njegovega;

22:14  ki govori: „Sezidam si hišo prostorno in izbe obširne“, in si napravi mnogo oken in cedrovo streho in stene prebarva z rumenico.

22:15  Boš li zato kraljeval, ker se hočeš odlikovati s cedrovino? Ali ni jedel in pil tvoj oče in delal pravice in pravičnosti? Takrat se mu je godilo dobro.

22:16  Sodil je pravdo siromakovo in ubožčevo, tedaj je bilo dobro. Se li to ne pravi: spoznati mene? govori Gospod.

22:17  Nikamor ne gledajo oči tvoje in srce tvoje kakor na dobiček tvoj in na nedolžno kri, katero bi prelival, in na odiranje in na zatiranje, katero bi počenjal.

22:18  Zatorej govori tako Gospod o Jojakimu, sinu Josijevem, kralju Judovem: Ne bodo se jokali za njim: Gorje, moj brat, ali: Gorje, sestra! Ne bodo se jokali za njim: Gorje, gospod, ali: Gorje, lepota njegova!

22:19  Kakor osel bo pokopan, vlekli ga bodo in vrgli onkraj vrat jeruzalemskih.

22:20  Pojdi gori na Libanon in vpij in na Basanu povzdigni svoj glas; vpij tudi z Abarima, kajti pobiti so vsi ljubitelji tvoji.

22:21  Govoril sem ti v blagostanju tvojem; rekla si: Ne bom poslušala. Ta je bila pot tvoja od otročjih let tvojih, da nisi poslušala mojega glasú.

22:22  Vse pastirje tvoje odnese veter in ljubitelji tvoji odidejo v sužnost. Res, tedaj te bode sram in z rdečico se obliješ zavoljo vse hudobnosti svoje.

22:23  O ti, ki posedaš na Libanonu, ki gnezdiš na samih cedrah, koliko boš pomilovanja vredna, ko te popadejo muke, bolečina kakor porodnice!

22:24  Kakor res živim jaz, govori Gospod: ko bi bil tudi Konija, sin Jojakima, kralja Judovega, pečatni prstan na desni roki moji, vendar bi te odtrgal odondod.

22:25  In izdam te v roko tistih, ki iščejo duše tvoje, in v roko njih, ki se jih bojiš, namreč v roko Nebukadnezarja, kralja babilonskega, in v roko Kaldejcev.

22:26  In vržem te ven in mater tvojo, ki te je rodila, v tujo deželo, kjer nista bila rojena, in tam umreta.

22:27  V deželo pa, kamor jih bo vleklo hrepenenje, da bi se povrnili tja, tja se ne vrnejo.

22:28  Ali je tisti mož, Konija, zaničevana, razbita posoda? je li orodje, v katerem ni nobenega veselja? Zakaj bi bili ven vrženi, on in seme njegovo, in vrženi v deželo, katere ne poznajo?

22:29  O dežela, dežela, dežela, poslušaj besedo Gospodovo!

22:30  Tako pravi Gospod: Zapišite tega moža, da bode brez otrok, mož, ki ne bo imel sreče v svojih dneh; kajti nobeden ne bo imel sreče iz zaroda njegovega, da bi sedel na prestolu Davidovem in gospodoval dalje Judi.

Chapter 23

23:1  Gorje pastirjem, ki pogubljajo in raztresajo ovce paše moje, govori Gospod.

23:2  Zatorej pravi tako Gospod, Bog Izraelov, zoper tiste pastirje, ki paso ljudstvo moje: Vi raztresate ovce moje in jih razganjate, pa jih ne obiskujete; glej, jaz bom kaznoval nad vami hudobnost vaših dejanj, govori Gospod.

23:3  Jaz zberem ostanek svojih ovac iz vseh krajev, kamor sem jih razkropil, in jih pripeljem nazaj v njih stajo, in se bodo plodile in množile.

23:4  In jim postavim pastirje, ki jih bodo pasli; in ne bodo se več bale, ne plašile, in nobene več ne bodo pogrešili, govori Gospod.

23:5  Glej, dnevi pridejo, govori Gospod, ko zbudim Davidu Odraslek pravičen; in bo vladal kot kralj, srečo bo imel in delal pravo in pravičnost v deželi.

23:6  V dnevih njegovih bo rešen Juda, in Izrael bo na varnem prebival; in to je ime njegovo, s katerim ga bodo klicali: Gospod, pravičnost naša.

23:7  Zato, glej, pridejo dnevi, govori Gospod, ko se ne poreče več: Kakor res živi Gospod, ki je peljal Izraela iz dežele Egiptovske,

23:8  ampak: Kakor živi Gospod, ki je izpeljal in pripeljal seme hiše Izraelove iz severne dežele in iz vseh krajev, kamor sem jih bil odgnal! In bodo prebivali v deželi svoji.

23:9  O prorokih. Potrto je srce v meni, drobé se vse kosti moje; sem kakor pijan in podoben možu, ki ga je premagalo vino, zavoljo Gospoda in zavoljo besed svetosti njegove.

23:10  Kajti prešeštnikov polna je ta dežela, kajti zavoljo prokletstva žaluje ta dežela, suhi so pašniki v puščavi; in njih tek je hudoben in njih moč krivična.

23:11  Ker prorok in duhovnik sta enako skrunilca svetega; celo v hiši svoji sem našel njiju hudobnost, govori Gospod.

23:12  Zato jim bode njih pot kakor prepolzki kraji v temi, zadenejo se na njem in padejo; zakaj pošljem nesrečo zoper nje, leto njih obiskovanja, govori Gospod.

23:13  Pri prorokih samarijskih vidim nespamet: prorokovali so po Baalu in zapeljevali ljudstvo moje Izraela.

23:14  Ali na prorokih jeruzalemskih vidim strahovito reč: prešeštvujejo in hodijo v lažnivosti in potrjujejo roke hudodelcem, da se ne povrne nobeden od hudobnosti svoje; vsi tisti so mi kakor Sodoma in prebivalci njegovi kakor Gomora.

23:15  Zatorej pravi tako Gospod nad vojskami o tistih prorokih: Glej, jaz jih bodem sitil s pelinom in jih napajal s sokom trobeličnim; ker od prorokov jeruzalemskih je šla skrunitev svetega po vsej deželi.

23:16  Tako pravi Gospod nad vojskami: Ne poslušajte besed tistih prorokov, ki vam prorokujejo; ničermurnosti vas učijo, svojega srca prikazen vam govore, ne iz ust Gospodovih.

23:17  Govoré neprenehoma njim, ki me zametajo: Rekel je Gospod: mir vam bode; in vsakemu, ki hodi po trmi svojega srca, govoré: Ne pride nesreča nad vas.

23:18  Kajti kdo je stal v svetu Gospodovem in je videl ali čul besedo njegovo? Kdo je pazil na besedo njegovo in jo slišal?

23:19  Glej, vihar Gospodov, iz srda njegovega, je prihrumel, vrtinčast vihar: zgrne se nad glavo brezbožnih.

23:20  Ne odvrne se jeza Gospodova, dokler ne izpolni in dokler ne izvrši misli srca svojega. V poslednjih dnevih boste to jasno razumeli.

23:21  Nisem pošiljal tistih prorokov, sami so tekali; nisem jim govoril, sami so prorokovali.

23:22  Ko bi bili pa stali v svetu mojem, bi bili oznanjali ljudstvu mojemu besede moje in jih odvrnili ž njih hudobnega pota in od hudobnosti njih dejanj. –

23:23  Ali sem jaz Bog le od blizu, govori Gospod, ne tudi Bog v daljavi?

23:24  Ali se more kdo skriti v zakotju, da bi ga ne videl jaz? govori Gospod. Ali nisem jaz, ki polnim nebesa in zemljo? govori Gospod.

23:25  Slišal sem, kaj govore tisti proroki, ki prorokujejo laži v imenu mojem in pravijo: Sanjalo se mi je, sanjalo!

23:26  Doklej neki bode to v srcu tistih prorokov, ki prorokujejo laži, ki prorokujejo prevare srca svojega?

23:27  ki nameravajo storiti, da ljudstvo moje pozabi moje ime, s sanjami svojimi, ki jih pripovedujejo drug drugemu, prav kakor so njih očetje pozabili ime moje zavoljo Baala.

23:28  Prorok, ki ima sanje, naj pripoveduje sanje; in kdor ima besedo mojo, naj govori besedo mojo v resnici. Kaj tista slama s pšenico? govori Gospod.

23:29  Ni li beseda moja kakor ogenj, govori Gospod, in kakor kladivo, ki raztrupa skalo?

23:30  Zatorej, glej, jaz sem zoper tiste proroke, govori Gospod, ki kradejo besede moje drug drugemu.

23:31  Glej, jaz sem zoper proroke, govori Gospod, ki rabijo svoj jezik in pravijo: Govor Božji je.

23:32  Glej, jaz sem zoper nje, ki prorokujejo sanje lažnive, govori Gospod, ki jih pripovedujejo in zapeljujejo ljudstvo moje s svojimi lažmi in z bahanjem svojim; jaz pa jih vendar nisem poslal in jim nisem zapovedal, in ne koristijo temu ljudstvu nikakor, govori Gospod.

23:33  Ko te bo torej vprašalo to ljudstvo ali kak prorok ali duhovnik, rekoč: Kaj je breme Gospodovo? tedaj jim povej: Vi ste breme, in: Zavržem vas, govori Gospod.

23:34  Zastran proroka in duhovnika in ljudstva, ki poreče: Breme Gospodovo –: kaznoval bom tistega moža in hišo njegovo.

23:35  Takole bi morali govoriti vsak svojemu prijatelju in vsak svojemu bratu: Kaj je odgovoril Gospod? in: Kaj je rekel Gospod?

23:36  „Bremena Gospodovega“ pa ne omenjajte več; kajti breme bode vsakemu njegova lastna beseda, ker preobračate besede živega Boga, Gospoda nad vojskami, našega Boga.

23:37  Tako reci proroku: Kaj ti je odgovoril Gospod? in: Kaj je rekel Gospod?

23:38  Toda ker pravite „Breme Gospodovo“, zato pravi Gospod: Ker rabite tisto besedo „Breme Gospodovo“, dasi sem poslal k vam sporočat: Ne govorite: „Breme Gospodovo“:

23:39  zatorej, glejte, vas zapustim docela in zavržem vas in mesto, katero sem dal vam in očetom vašim, izpred obličja svojega;

23:40  in naložim vam večno sramoto in večno nečast, ki se ne bo mogla pozabiti.

Chapter 24

24:1  Videti mi je dal Gospod – in glej: dva koša smokev, postavljena pred tempelj Gospodov, potem ko je bil Nebukadnezar, kralj babilonski, odpeljal v ujetništvo Jekonija, sina Jojakima, kralja Judovega, in kneze Judove in rokodelce in kovače iz Jeruzalema in jih pripeljal v Babilon.

24:2  V enem košu so bile prav dobre smokve, kakršne so zgodnje smokve, v košu drugem pa so bile smokve prav slabe, ki jih ni moči jesti, tako so bile slabe.

24:3  In Gospod mi reče: Kaj vidiš Jeremija? In rečem: Smokve; dobre smokve so prav dobre, slabe pa so prav slabe, da jih ni moči jesti, tako so slabe.

24:4  Tedaj pride beseda Gospodova k meni, govoreč:

24:5  Tako pravi Gospod, Bog Izraelov: Kakor tiste dobre smokve, tako bom spoznal ujetnike Judove, ki sem jih poslal iz tega kraja v deželo Kaldejsko, na dobro.

24:6  Ker obrniti hočem svoje oči nanje v njih dobro, in jih nazaj pripeljem v to deželo, in jih bom zidal in ne podiral, in sadil jih bom, ne roval.

24:7  In dal jim bom srce, da me spoznajo, da sem Gospod, in bodo mi ljudstvo in jaz jim bodem Bog, ko se povrnejo k meni iz vsega srca svojega.

24:8  Kakor pa tiste slabe smokve, ki jih ni moči jesti, ker so tako slabe: res, tako pravi Gospod, tako izpostavim Zedekija, kralja Judovega, in kneze njegove in ostanek Jeruzalemov, kar jih je ostalo v tej deželi in kar jih prebiva v deželi Egiptovski.

24:9  Izpostavim jih, pravim, pestenju, nesreči po vseh kraljestvih zemlje, da bodo v sramoto in pregovor, v zasmehovanje in preklinjane v vseh krajih, kamor jih odženem.

24:10  In pošljem nadnje meč, lakoto in kugo, dokler ne poginejo iz dežele, ki sem jo bil dal njim in njih očetom.

Chapter 25

25:1  Beseda, ki je prišla Jeremiju zoper vse ljudstvo Judovo v četrtem letu Jojakima, sinú Josijevega, kralja Judovega, ki je bilo prvo leto Nebukadnezarja, kralja babilonskega,

25:2  katero je govoril prorok Jeremiju vsemu ljudstvu Judovemu in vsem prebivalcem jeruzalemskim, rekoč:

25:3  Od trinajstega leta Josija, sinu Amonovega, kralja Judovega, do tega dne, to je triindvajset let, je govoril Gospod k meni, in govoril sem vam od ranega jutra in neprenehoma, pa niste poslušali.

25:4  Pošiljal je tudi Gospod k vam vse hlapce svoje, proroke, od ranega jutra in neprenehoma, pa niste poslušali in še ušesa svojega niste nagnili, da bi poslušali.

25:5  In je govoril: Povrnite se vendar vsak s svojega hudobnega pota in od hudobnosti dejanj svojih, in ostanete v deželi, ki vam jo je podelil Gospod in očetom vašim, od veka do veka;

25:6  in ne hodite za tujimi bogovi, da bi jih častili in se jim klanjali, in ne dražite me z delom svojih rok, in ne storim vam hudega.

25:7  Ali niste me poslušali, govori Gospod, da bi me dražili z delom svojih rok, sebi v nesrečo.

25:8  Zatorej pravi tako Gospod nad vojskami: Zato ker niste poslušali besed mojih,

25:9  glejte, pošljem in zberem vse severne rodovine, govori Gospod, pošljem tudi k Nebukadnezarju, kralju babilonskemu, in jih pripeljem zoper to deželo in zoper prebivalce njene in zoper vse te okolne narode; in jih s prokletjem pokončam in jih dam v strmenje in posmehovanje in razdejanje brez konca.

25:10  In storim, da izgine izmed njih glas veselja in radosti glas, glas ženina in glas neveste, ropot mlinov in svetilnice luč.

25:11  In vsa ta dežela bo razdejana in opustošena, in ti narodi bodo služili kralju babilonskemu sedemdeset let.

25:12  In zgodi se, ko se izpolni sedemdeset let, da bom kaznoval kralja babilonskega in oni narod, govori Gospod, za njih krivičnost, tudi deželo Kaldejsko, in jo premenim v puščavo večno.

25:13  In nad ono deželo izpolnim vse besede svoje, ki sem jih govoril zoper njo; karkoli je pisano v tej knjigi, kar je prorokoval Jeremija zoper vse narode.

25:14  Kajti tudi nje bodo zasužnjili mnogi narodi in veliki kralji; tedaj jim povrnem po njih delih in po tem, kar so storile njih roke.

25:15  Kajti tako mi je rekel Gospod, Bog Izraelov: Vzemi to čašo vina srdú iz roke moje ter jo daj piti vsem narodom, h katerim te pošiljam,

25:16  da naj pijo in tavajo in divjajo, zavoljo meča, ki ga jaz pošljem mednje.

25:17  Torej sem vzel čašo iz roke Gospodove in jo dal piti vsem tistim narodom, h katerim me je poslal Gospod:

25:18  Jeruzalemu in mestom Judovim in njih kraljem in njih knezom, izdavši jih v opustošenje, strmenje, zasmehovanje in preklinjanje, kakor je današnji dan;

25:19  Faraonu, kralju egiptovskemu, in hlapcem njegovim in knezom njegovim in vsemu njegovemu ljudstvu,

25:20  in vsej tisti mešanici in vsem kraljem v deželi Uzovi in vsem kraljem v deželi Filistejcev, Askelonu in Gazi in Ekronu in ostanku v Asdodu,

25:21  Edomu in Moabu in sinom Amonovim,

25:22  in vsem kraljem tirskim in vsem kraljem sidonskim in kraljem na otokih, ki so onkraj morja,

25:23  Dedanu in Temi in Buzu in vsem ob strani glave ostriženim,

25:24  in vsem kraljem arabskim in vsem kraljem mešanega ljudstva, ki prebiva v puščavi,

25:25  in vsem kraljem v Zimri in vsem kraljem v Elamu in vsem kraljem medskim,

25:26  in vsem kraljem na severu, bližnjim in daljnim, zaporedoma, in vsem kraljestvom sveta, kar jih je na površju zemlje; in kralj v Šešaku bo pil za njimi.

25:27  In porečeš jim: Tako pravi Gospod nad vojskami, Bog Izraelov: Pijte in upijanite se; tudi bljujte in padite tako, da ne vstanete več, zavoljo meča, ki ga jaz pošljem med vas.

25:28  Ako se pa bodo branili prejeti čašo iz roke tvoje, da pijo, jim reci: Tako pravi Gospod nad vojskami: Vsekakor boste pili.

25:29  Kajti glejte, v tistem mestu, ki se kliče po mojem imenu, sem jaz začel tepsti z nesrečami, in vi bi bili čisto brez kazni? Ne bodete brez kazni, kajti meč pokličem jaz zoper vse prebivalce zemlje, govori Gospod nad vojskami.

25:30  Ti torej jim prorokuj vse tiste besede in jim reci: Gospod bo rjovel z višave in iz prebivališča svetosti svoje bo zagnal svoj glas, močno bo rjovel zoper stajo svojo, zažene vpitje, kakršno je mastilcev, zoper vse prebivalce na zemlji.

25:31  Šum pride prav do kraja zemlje; zakaj Gospod ima prepir z narodi, pravdal se bo z vsem mesom; brezbožnike izroči meču, govori Gospod.

25:32  Tako pravi Gospod nad vojskami: Glej, nesreča pojde od naroda do naroda, in silen vihar se vzdigne od skrajnih strani zemeljskih.

25:33  In ubitih od Gospoda bo tisti dan ležalo od enega konca zemlje do drugega; ne bo se žalovalo po njih, ne bodo jih pobirali, ne pokopavali; za gnoj bodo na površju zemlje.

25:34  Tulite, pastirji, in vpijte in valjajte se po pepelu, vi prvaki črede! kajti dopolnjeni so dnevi vaši, da boste poklani; in razkropim vas, ko popadate kakor drage posode.

25:35  In pribežališče premine pastirjem in prilika rešiti se prvakom črede.

25:36  Čuj! vpijte pastirjev in tuljenje prvakov črede; kajti Gospod pustoši njih pašnik.

25:37  In podero se staje, ki imajo mir, zavoljo srdite jeze Gospodove.

25:38  Zapustil je kakor mlad lev brlog svoj; kajti njih dežela je postala puščava pod ostrino pokončevalnega meča in od togote jeze Njegove.

Chapter 26

26:1  V začetku kraljestva Jojakima, sinú Josijevega, kralja Judovega, je prišla ta beseda od Gospoda, govoreč:

26:2  Tako pravi Gospod: Stopi na dvorišče hiše Gospodove, da govoriš pred vsemi mesti Judovimi, ki se pridejo klanjat v hiši Gospodovi, vse besede, ki ti jih ukazujem govoriti jim; ne odtegni besede.

26:3  Morebiti bodo poslušali ter se odvrnili vsak s svojega hudobnega pota, da mi bode žal hudega, katero jim mislim storiti zavoljo hudobnosti njih dejanj.

26:4  Zato jim porečeš: Tako pravi Gospod: Ako me ne boste poslušali, da bi hodili po moji postavi, ki sem vam jo postavil,

26:5  poslušajoč besede služabnikov mojih prorokov, ki jih jaz pošiljam k vam; od ranega jutra jih pošiljam, pa niste še poslušali:

26:6  gotovo naredim to hišo podobno Silu in to mesto dam v prokletstvo pri vseh narodih na zemlji.

26:7  Slišali pa so duhovniki in proroki in vse ljudstvo Jeremija, govorečega te besede v hiši Gospodovi.

26:8  In zgodi se, ko je Jeremija nehal govoriti vse, kar mu je bil ukazal Gospod govoriti vsemu ljudstvu, da ga zgrabijo duhovniki in proroki in vse ljudstvo, rekoč: Umreti moraš.

26:9  Zakaj si prorokoval v imenu Gospodovem, govoreč: Podobna bode Silu ta hiša in to mesto bo razdejano, da ne bode nobenega prebivalca? In zbiralo se je vse ljudstvo okrog Jeremija v hišo Gospodovo.

26:10  Ko so pa slišali knezi Judovi te besede, pridejo iz hiše kraljeve v hišo Gospodovo in sedejo pri vhodu novih vrat Gospodovih.

26:11  Nato ogovore duhovniki in proroki kneze in vse ljudstvo, rekoč: Smrti vreden je ta mož, kajti prorokoval je zoper to mesto, kakor ste slišali na svoja ušesa.

26:12  Tedaj ogovori Jeremija vse kneze in vse ljudstvo in reče: Gospod me je poslal prorokovat zoper to hišo in zoper to mesto vse besede, ki ste jih slišali.

26:13  Sedaj torej naredite dobra svoja pota in dejanja in poslušajte glas Gospoda, Boga svojega: in žal bode Gospodu zla, katero je izrekel zoper vas.

26:14  Kar se pa tiče mene, glejte, v roki vaši sem, storite mi, kar se vidi dobro in pravo v vaših očeh.

26:15  Vendar vsekakor vedite, če me umorite, nedolžno kri naložite sebi in temu mestu in prebivalcem njegovim; zakaj v resnici me je Gospod poslal, govorit vam na ušesa vse tiste besede.

26:16  Tedaj so rekli knezi in vse ljudstvo duhovnikom in prorokom: Ta mož ni vreden smrti, ker nam je govoril v imenu Gospoda, našega Boga.

26:17  In vstali so nekateri izmed deželnih starejšin in govorili vsemu zboru ljudstva, rekoč:

26:18  Miha iz Moraste je prorokoval v dnevih Ezekija, kralja Judovega, in govoril je vsemu ljudstvu Judovemu takole: Tako pravi Gospod nad vojskami: Sion se bo oral kakor njiva in mesto jeruzalemsko bode groblja in gora te hiše bo z gozdom obrasten grič.

26:19  So li ga kar usmrtili Ezekija, kralj Judov, in ves Juda? Ali se ni bal Gospoda in prosil blagovoljnosti Gospodove? In žal je bilo Gospodu hudega, kar je bil izrekel proti njim. Mi pa hočemo storiti veliko hudobnost zoper duše svoje!

26:20  (In bil je tudi mož, prorokujoč v imenu Gospodovem, Urija, sin Semajev iz Kirjat-jearima; in prorokoval je zoper to mesto in zoper to deželo prav kakor Jeremija.

26:21  In ko je slišal kralj Jojakim besede njegove in vsi mogočniki njegovi in vsi knezi, ga je iskal usmrtiti kralj; to je slišal Urija in se zbal ter je pobegnil in prišel v Egipt.

26:22  Ali poslal je kralj Jojakim nekatere v Egipt, Elnatana, sina Akborjevega, in druge može ž njim,

26:23  ki so izpeljali Urija iz Egipta in ga pripeljali pred kralja Jojakima; ta ga je udaril z mečem in vrgel truplo njegovo na grobe preprostega ljudstva.)

26:24  Toda roka Ahikama, sina Safanovega, je bila na strani Jeremiju, da ga niso izdali v roko ljudstva, da bi ga usmrtilo.

Chapter 27

27:1  V začetku kraljestva Jojakima, sina Josijevega, kralja na Judovem, je prišla ta beseda Jeremiju od Gospoda, govoreč:

27:2  Tako mi je rekel Gospod: Napravi si spone in jarme ter si jih deni na vrat.

27:3  Nato jih pošlji kralju Edomcev in kralju Moabcev in kralju sinov Amonovih in kralju v Tiru in kralju v Sidonu po poslancih, ki pridejo v Jeruzalem k Zedekiju, kralju Judovemu;

27:4  in véli jim, da naj sporoče svojim gospodom: Tako pravi Gospod nad vojskami, Bog Izraelov: Povejte gospodom svojim tole:

27:5  Jaz sem naredil zemljo, ljudi in živali, ki so na površju zemeljskem, s svojo veliko krepkostjo in z iztegnjeno ramo svojo; zato jo dajem, komur se mi prav vidi.

27:6  In zdaj sem dal jaz vse dežele v roko Nebukadnezarju, kralju babilonskemu, hlapcu svojemu, in tudi zveri poljske sem mu dal, da naj mu služijo.

27:7  In služili mu bodo vsi narodi in sinu in vnuku njegovemu, dokler ne pride tudi njegovi deželi čas, ko ga v sužnost spravijo mnogi narodi in veliki kralji.

27:8  Narod pa in kraljestvo, ki ne bo hotelo služiti Nebukadnezarju, kralju babilonskemu, in ne ukloni vratu svojega v jarem kralja babilonskega, tisti narod, govori Gospod, bom kaznoval z mečem in lakoto in kugo, dokler jih ne pokončam z roko njegovo.

27:9  Vi torej ne poslušajte prorokov in vedežev svojih in sanj svojih in zvezdogledov in čarovnikov svojih, ki vam govore in pravijo: Ne boste služili kralju babilonskemu.

27:10  Kajti laž vam oni prorokujejo, da bi vas spravili daleč od dežele vaše in da vas bom pregnal, da poginete.

27:11  Narod pa, ki ukloni vrat svoj v jarem kralja babilonskega in mu bo služil, pustim v njegovi deželi, govori Gospod, da naj jo obdeluje in prebiva v njej.

27:12  In govoril sem Zedekiju, kralju Judovemu, po vseh teh besedah, rekoč: Vteknite vratove svoje v jarem kralja babilonskega ter služite njemu in ljudstvu njegovemu, in ohranite si življenje.

27:13  Zakaj hočete umirati ti in ljudstvo tvoje od meča, lakote in kuge, kakor je govoril Gospod o narodu, ki ne bo podložen kralju babilonskemu?

27:14  Ne poslušajte torej besed tistih prorokov, ki vam govore in pravijo: Ne boste služili kralju babilonskemu; kajti laž vam oni prorokujejo.

27:15  Zakaj nisem jih poslal, govori Gospod, ampak sami prorokujejo v mojem imenu krivo, da vas bom pregnal in da bi poginili vi in proroki, ki vam prorokujejo.

27:16  Tudi duhovnikom in vsemu temu ljudstvu sem govoril, rekoč: Tako pravi Gospod: Ne poslušajte besed prorokov svojih, ki vam prorokujejo in pravijo: Glejte, posode hiše Gospodove se skoraj pripeljejo nazaj iz Babilona; kajti laž vam prorokujejo.

27:17  Ne poslušajte jih; služite kralju babilonskemu, da boste živeli! čemu naj pride v razvalino to mesto?

27:18  Če pa so res proroki in če je beseda Gospodova ž njimi, naj vendar stopijo pred Gospoda nad vojskami, proseč, da ne pridejo v Babilon posode, ki so ostale v hiši Gospodovi in v hiši kralja Judovega in v Jeruzalemu.

27:19  Kajti tako pravi Gospod nad vojskami o templjevih stebrih in o morju in o stojalih in o drugem posodju, kar ga je ostalo v tem mestu,

27:20  ki ga ni vzel Nebukadnezar, kralj babilonski, ko je odpeljaval Jekonija, sinu Jojakimovega, kralja Judovega, iz Jeruzalema v Babilon in vse plemenitnike z Judovega in iz Jeruzalema;

27:21  da, tako pravi Gospod nad vojskami, Bog Izraelov, o tistem posodju, ki je ostalo v hiši Gospodovi in v hiši kralja Judovega in v Jeruzalemu:

27:22  V Babilon se odnese in tam ostane do dne, ko se ozrem po njih govori Gospod; tedaj storim, da pojdejo gori in jih nazaj pripeljem v ta kraj.

Chapter 28

28:1  In zgodi se tisto leto, v začetku kraljevanja Zedekija, kralja Judovega, četrto leto, v petem mesecu, da mi je govoril Hananija, sin Azurjev, prorok, ki je bil iz Gibeona, v hiši Gospodovi, pred očmi duhovnikov in vsega ljudstva, rekoč:

28:2  Tako pravi Gospod nad vojskami, Bog Izraelov, rekoč: Zlomil sem jarem kralja babilonskega.

28:3  V dveh letih natanko pripeljem nazaj v ta kraj vse posode hiše Gospodove, ki jih je vzel Nebukadnezar, kralj babilonski, iz tega kraja ter jih odpeljal v Babilon.

28:4  Tudi Jekonija, sina Jojakimovega, kralja Judovega, in vse preseljence iz dežele Judove, ki so prišli na Babilonsko, pripeljem nazaj, govori Gospod, kajti zlomim jarem kralja babilonskega.

28:5  Tedaj je govoril prorok Jeremija Hananiju proroku vpričo duhovnikov in vpričo vsega ljudstva, ki je zraven stalo v hiši Gospodovi;

28:6  rekel je prorok Jeremija: Amen, tako naj stori Gospod! izpolni naj Gospod besede tvoje, ki si jih prorokoval, da se pripeljejo nazaj posode hiše Gospodove in vsi ujetniki iz Babilona v ta kraj.

28:7  Vendar pa čuj to besedo, ki jo govorim tebi na ušesa in na ušesa vsemu ljudstvu.

28:8  Proroki, ki so bili pred menoj in pred teboj od starih časov, so prorokovali mnogim deželam in velikim kraljestvom vojsko in nesrečo in kugo.

28:9  Prorok, ki prorokuje mir, ko se zgodi beseda njegova, se spozna, da je prorok, ki ga je Gospod poslal zares.

28:10  Tedaj vzame Hananija tisti jarem z vratu Jeremiju ter ga zlomi.

28:11  In govori Hananija vpričo vsega ljudstva, rekoč: Tako pravi Gospod: Tako zlomim jarem Nebukadnezarja, kralja babilonskega, v dveh letih natanko z vratu vseh narodov. Tedaj je odšel prorok Jeremija po svoji poti.

28:12  Ali prišla je beseda Gospodova Jeremiju, ko je bil prorok Hananija zlomil tisti jarem z vratu Jeremija proroka, rekoč:

28:13  Pojdi in govori Hananiju tole: Tako pravi Gospod: Spone lesene si zlomil, a namesto njih napraviš spone železne.

28:14  Kajti tako pravi Gospod nad vojskami, Bog Izraelov: Železen jarem sem položil na vrat vsem tistim narodom, da naj služijo Nebukadnezarju, kralju babilonskemu, in služili mu bodo; pa tudi zveri poljske sem mu dal.

28:15  Nato reče prorok Jeremija Hananiju proroku: Poslušaj vendar, Hananija! Ni te poslal Gospod, ampak ti si zapeljal to ljudstvo, da je zaupalo lažnivosti.

28:16  Zatorej pravi tako Gospod: Glej, jaz te odpravim s površja zemlje; to leto umrješ, ker si svetoval odpad zoper Gospoda.

28:17  In umrl je Hananija prorok tisto leto, v sedmem mesecu.

Chapter 29

29:1  To pa so besede pisma, ki ga je poslal prorok Jeremija iz Jeruzalema ostalim starejšinam preseljencev in duhovnikom in prorokom in vsemu ljudstvu, ki ga je bil odpeljal Nebukadnezar iz Jeruzalema v Babilon

29:2  (ko je odšel iz Jeruzalema, Jekonija kralj in kraljica in dvorniki, knezi iz Jude in Jeruzalema, in rokodelci in kovači),

29:3  po Elasu, sinu Safanovem, in Gemariju, sinu Hilkijevem, ki ju je poslal Zedekija, kralj Judov, v Babilon h kralju Nebukadnezarju, in se je glasilo:

29:4  Tako pravi Gospod nad vojskami, Bog Izraelov, vsem preseljencem, ki sem jih dal odpeljati iz Jeruzalema v Babilon:

29:5  Zidajte hiše in prebivajte v njih; sadite vrtove in uživajte njih sad.

29:6  Jemljite žene in rodite sinove in hčere, dobivajte tudi sinom svojim žene in svoje hčere možite, da rode sinove in hčere, in množite se in se ne manjšajte.

29:7  In iščite blaginje tistemu mestu, kamor sem vas preselil, in prosite zanje Gospoda; ker v blaginji njegovi bode vam blaginja.

29:8  Kajti tako pravi Gospod nad vojskami, Bog Izraelov: Naj vas ne varajo vaši proroki, ki so med vami, in vedeži vaši; in ne poslušajte svojih sanj, ki si jih sami radi sanjate.

29:9  Zakaj krivo vam oni prorokujejo v mojem imenu; nisem jih poslal, govori Gospod.

29:10  Kajti tako pravi Gospod: Brž ko se izpolni Babilonu sedemdeset let, vas obiščem in vam izpolnim tisto svojo besedo predobro in vas pripeljem nazaj v ta kraj.

29:11  Zakaj jaz dobro vem misli, ki jih mislim za vas, govori Gospod, misli o miru, ne pa o nadlogi, da vam dam srečen konec in upanje.

29:12  In klicali me boste in pojdete molit k meni, in uslišim vas.

29:13  In ko me boste iskali, me najdete, ker boste vprašali po meni iz vsega srca svojega,

29:14  in dal se bom najti vam, govori Gospod. In pripeljem nazaj ujetnike vaše in vas zberem izmed vseh narodov in iz vseh krajev, kamor sem vas pregnal, govori Gospod, in vas pripeljem nazaj v ta kraj, odkoder sem vas preselil v sužnost.

29:15  Ker pravite: Obudil nam je Gospod proroke v Babilonu –

29:16  zato pravi tako Gospod o kralju, ki sedi na prestolu Davidovem, in o vsem ljudstvu, ki prebiva v tem mestu, o vaših bratih, ki niso šli z vami v sužnost,

29:17  tako pravi Gospod nad vojskami: Glejte, jaz pošljem nadnje meč, lakoto in kugo in jih naredim, da bodo kakor smokve ostudne, ki jih ni moči jesti, tako so slabe.

29:18  In preganjal jih bom z mečem, lakoto in kugo, in dam jih v pestenje vsem kraljestvom na zemlji, v preklinjanje in strmenje ter v zasmehovanje in zasramovanje pri vseh narodih, kamor jih preženem:

29:19  zato ker niso poslušali besed mojih, govori Gospod, s katerimi sem k njim pošiljal hlapce svoje, proroke, od ranega jutra in neprenehoma; tudi vi niste poslušali, govori Gospod.

29:20  Vi torej čujte besedo Gospodovo, vsi preseljenci, ki sem jih poslal iz Jeruzalema v Babilon.

29:21  Tako pravi Gospod nad vojskami, Bog Izraelov, o Ahabu, sinu Kolajevem, in o Zedekiju, sinu Maasejevem, ki vam laž prorokujeta v mojem imenu: Glej, jaz ju dam v roko Nebukadnezarju, kralju babilonskemu, da ju umori pred vašimi očmi.

29:22  In od njiju se vzame kletev pri vseh preseljencih Judovih, ki so v Babilonu, da bodo govorili: Stóri s teboj Gospod kakor z Zedekijem in Ahabom, ki ju je kralj babilonski pekel na ognju!

29:23  zato ker sta storila nesramnost v Izraelu, prešeštvujoč s prijateljev svojih ženami in govoreč lažnive besede v mojem imenu, česar jima nisem ukazal. Jaz pa vem za to in sem priča, govori Gospod.

29:24  Semaju Nehelamljanu pa govóri in veli:

29:25  Tako pravi Gospod nad vojskami, Bog Izraelov, rekoč: Zato ker si poslal v imenu svojem pismo vsemu ljudstvu, ki je v Jeruzalemu, in Zefaniju, sinu Maasejevemu, duhovniku, in vsem duhovnikom in si rekel:

29:26  Gospod te je postavil za duhovnika namesto Jojada duhovnika, da bodo nadzorniki v hiši Gospodovi zoper vsakega blaznega moža, ki se dela proroka, da ga deneš v klado in v ječo.

29:27  Zdaj torej, zakaj nisi pokaral Jeremija Anatotčana, ki vam prorokuje?

29:28  ker je vsled tega poslal k nam v Babilon s sporočilom: Dolga bo še sužnost; zidajte hiše in prebivajte v njih, in sadite vrtove in uživajte njih sad...

29:29  Bral je pa Zefanija, duhovnik, to pismo, da je slišal prorok Jeremija.

29:30  In prišla je beseda Gospodova Jeremiju, veleč:

29:31  Pošlji k vsem preseljencem in sporoči: Tako pravi Gospod o Semaju Nehelamljanu: Ker vam prorokuje Semaja, dasi ga jaz nisem poslal, in stavi vaše upanje na lažnivost,

29:32  zato pravi Gospod tako: Glej, jaz bom kaznoval Semaja Nehelamljana in seme njegovo: ne bo imel nikogar, ki bi prebival sredi tega ljudstva, in ne bo videl dobrote, ki jo storim svojemu ljudstvu, govori Gospod, ker je odpad svetoval zoper Gospoda.

Chapter 30

30:1  Beseda, ki je prišla Jeremiju od Gospoda, govoreč:

30:2  Tako pravi Gospod, Bog Izraelov, veleč: Zapiši si v knjigo vse besede, ki ti jih govorim.

30:3  Kajti glej, dnevi pridejo, govori Gospod, ko nazaj pripeljem ujeto množico ljudstva svojega Izraelovega in Judovega, pravi Gospod; in pripeljem jih nazaj v deželo, ki sem jo bil dal njih očetom, da bi jo posedli.

30:4  In to so besede, ki jih je govoril Gospod o Izraelu in o Judi.

30:5  Kajti tako pravi Gospod: Glas trepeta čujemo, strah je in nič miru.

30:6  Le vprašajte in vidite, ali rodi moški? Zakaj vidim roke vsakega moža na ledju njegovem, kakor porodnica, in vseh obličja so obledela?

30:7  Gorje! ker velik je ta dan, da mu ni enakega: to je čas stiske Jakobove; vendar bo rešen iz nje.

30:8  Kajti tisti dan se zgodi, govori Gospod nad vojskami, da zlomim jarem njegov s tvojega vratu in raztrgam vezi tvoje, in sužnosti ne bodo več zahtevali od tebe tujci;

30:9  ampak vsi bodo služili Gospodu, Bogu svojemu, in Davidu, kralju svojemu, ki ga jim obudim.

30:10  Ti torej se ne boj, hlapec moj Jakob, govori Gospod, in ne plaši se, Izrael! zakaj, glej, jaz te otmem iz daljave in zarod tvoj iz dežele sužnosti njegove; in vrne se Jakob in bo počival in mirno živel, in nihče ga ne bo strašil.

30:11  Kajti na strani sem ti, govori Gospod, da te rešim; zakaj docela pokončam vse narode, med katere sem te razkropil; samo tebe ne pokončam docela, temuč strahoval te bom primerno in te ne bom pustil čisto brez kazni.

30:12  Kajti tako pravi Gospod: Smrtna je rana tvoja, prehud udarec tvoj.

30:13  Nihče se ne mara potegniti za pravdo tvojo; za rano svojo nimaš zdravila, ne obveze.

30:14  Vsi ljubčki tvoji so te pozabili, ne vprašujejo nič po tebi; kajti udaril sem te z udarcem sovražnikovim, z grozovitim strahovanjem, zato ker je velika krivičnost tvoja, mnogi so grehi tvoji.

30:15  Kaj vpiješ zavoljo rane svoje, da je neozdravljiva bolečina tvoja? Zato ker je velika krivičnost tvoja, ker so mnogi grehi tvoji, sem ti storil to.

30:16  Zato bodo, katerikoli te žro, požrti in vsi zatiralci tvoji, kolikor jih je, pojdejo v sužnost, in kateri te teptajo, bodo poteptani, in vse, ki te plenijo, izročim plenjenju.

30:17  Kajti povrnem ti zdravje in rane tvoje zacelim, govori Gospod, ker so te „pregnanko“ imenovali, rekoč: Ta je Sion, po kateri nihče ne vprašuje.

30:18  Tako pravi Gospod: Glej, jaz pripeljem nazaj ujetnike šatorov Jakobovih in se usmilim njegovih prebivališč. In mesto se zopet zgradi na svojem nasipu in v gradu se bo prebivalo po navadi svoji.

30:19  In iz njih bo donelo zahvaljevanje in glas smejočih; in razmnožim jih, in se ne zmanjšajo; in poveličam jih, in ne bodo ponižani.

30:20  In sinovi njegovi bodo kakor prej in njih občina se ustanoviti pred menoj; kaznoval pa bom vse, ki jih stiskajo.

30:21  In veličastnik njegov bode iz njega in vladar njegov pride izmed njega; in njemu zapovem pristopiti, da se mi približa; kajti kdo je on, ki je prorok za srce svoje, da se sme približati meni? govori Gospod.

30:22  In bodete mi ljudstvo in jaz vam bodem Bog.

30:23  Glej, vihar Gospodov, srdit, je nastal, vihar, vse podirajoč: zgrne se brezbožnim na glavo.

30:24  Ne odvrne se kipeča jeza Gospodova, dokler ne stori in dokler ne izpolni misli srca svojega. V poslednjih dnevih boste razumeli to.

Chapter 31

31:1  V tistem času, govori Gospod, bodem Bog vsem rodovinam Izraelovim in oni mi bodo moje ljudstvo.

31:2  Tako pravi Gospod: Milost je našlo v puščavi ljudstvo njih, ki so ubežali meču, namreč Izrael, ko sem šel, da ga pripeljem v pokoj.

31:3  „Od daleč se mi je prikazal Gospod.“ A on veli: Z večno ljubeznijo te ljubim, zato ti stanovitno izkazujem dobrotljivost.

31:4  Zopet te bom zidal, in bodeš sezidana, o devica Izraelova! Zopet se boš dičila z bobnicami svojimi in hodila z zborom plesočih in se veselečih.

31:5  Zopet boš sadila vinograde na gorah v Samariji; sadili bodo sadilci in uživali sad.

31:6  Kajti pride dan, ko bodo vpili čuvaji na Efraimskem gorovju: Vstanite in idimo gori na Sion h Gospodu, Bogu svojemu!

31:7  Kajti tako pravi Gospod: Z veseljem prepevajte zaradi Jakoba in ukajte zaradi glave narodov! Oznanjajte, hvalite in govorite: Reši, o Gospod, ljudstvo svoje, ostanek Izraelov!

31:8  Glej, jaz jih pripeljem iz severne dežele in jih zberem od skrajnih koncev zemlje, med njimi slepega in hromega, nosečo in porodnico skupaj: v velikem zboru se vrnejo sem.

31:9  Z jokom pridejo, in milo proseče jih popeljem; storim, da pojdejo poleg potokov vodá po ravnem potu, na katerem se ne spotaknejo; zakaj oče sem Izraelu in Efraim je moj prvorojenec.

31:10  Čujte besedo Gospodovo, o narodi, in oznanjujte jo po otokih daljnih ter recite: On, ki je razkropil Izraela, ga zbere, in čuval ga bo kakor pastir čredo svojo.

31:11  Kajti Gospod je odkupil Jakoba in ga oprostil iz roke močnejšega od njega.

31:12  In prišli bodo in veselo peli na višavi Sionski, in vreli bodo vkup k dobrotam Gospodovim: k žitu in vinu in olju in k mladi drobnici in govedi; in njih duša bode podobna namočenemu vrtu, in stradali ne bodo nikdar več.

31:13  Tedaj se bo radovala devica s plesom, mladeniči in starci skupaj, ker izpremenim njih žalost v veselje ter jih potolažim in razveselim po njih žalosti.

31:14  In poživim dušo duhovnikov z mastjo in ljudstvo moje se nasiti z dobroto mojo, govori Gospod.

31:15  Tako pravi Gospod: Glas se sliši v Rami, žalovanje in prebridek jok. Rahel se plače po svojih otrocih, brani se tolažbe za otroke svoje, ker jih ni več.

31:16  Tako pravi Gospod: Zdržuj glas svoj joka in solzá svoje oči, kajti plačilo je delu tvojemu, govori Gospod, ker se povrnejo iz dežele sovražnikove.

31:17  In upanje je za tvojo prihodnost, govori Gospod, in otroci tvoji se povrnejo v pokrajino svojo.

31:18  Slišal sem, slišal Efraima, da toži: Strahoval si me, da sem bil strahovan kakor ižesu neprivajeno tele; izpreobrni me, da se izpreobrnem, zakaj ti si Gospod, Bog moj.

31:19  Kajti ko bodem izpreobrnjen, se bom kesal, in ko pridem k spoznanju, se bom tolkel po stegnih. Sram me je in z rdečico sem oblit, ker nosim sramoto mladosti svoje.

31:20  Ali mi je drag sin Efraim? ali otrok dražesten? Kajti kadarkoli govorim zoper njega, se ga vendar milo spominjam še. Zatorej polje osrčje moje zaradi njega; gotovo se ga usmilim, govori Gospod.

31:21  Postavi si spomenike ob potu, naredi si kažipote, obrni srce svoje na cesto, na pot, po kateri si hodila! Povrni se, o devica Izraelova, povrni se k tem mestom svojim!

31:22  Kako dolgo se boš še obračala semtertja, o hči odpadnica? Kajti Gospod je ustvaril kaj novega na zemlji: Žena bo obdajala moža.

31:23  Tako pravi Gospod nad vojskami, Bog Izraelov: Še bodo govorili to besedo v deželi Judovi in v mestih njegovih, ko nazaj pripeljem njih ujetnike: Blagoslóvi te Gospod, o prebivališče pravičnosti, gora svetosti!

31:24  In Juda in vsa mesta njegova bodo stanovala v njej skupaj, kmetovalci in kateri hodijo s čredami.

31:25  Zakaj obilo napojim od žeje opešano dušo in vsako dušo, ki medleva, nasitim. –

31:26  Ob tem sem se prebudil in pogledal, in spanje moje mi je bilo sladko.

31:27  Glej, dnevi pridejo, govori Gospod, ko posejem hišo Izraelovo in hišo Judovo s semenom človeškim in s semenom živinskim.

31:28  In kakor sem čul nad njimi, da bi roval in razdiral, rušil, končaval in tepel, tako bom čul nad njimi, da zidam in sadim, govori Gospod.

31:29  V tistih dneh ne poreko več: Očetje so jedli kislo grozdje in otrokom so zato zobje skominasti;

31:30  temuč vsak umre zavoljo svoje krivice: vsakemu človeku, ki bo jedel kislo grozdje, bodo zobje skominasti.

31:31  Glej, dnevi pridejo, govori Gospod, ko sklenem s hišo Izraelovo in s hišo Judovo novo zavezo;

31:32  ne po zavezi, ki sem jo sklenil ž njih očeti v dan, ko sem prijel njih roko, da jih izpeljem iz dežele Egiptovske, katero mojo zavezo so sami prelomili, dasi sem jaz jim bil soprog, govori Gospod.

31:33  Kajti to je zaveza, ki jo sklenem s hišo Izraelovo po tistih dnevih, govori Gospod: postavo svojo dam v njih osrčje in v srce jim jo zapišem, in bodem jim Bog in oni mi bodo ljudstvo.

31:34  In ne bodo več učili vsak svojega prijatelja in vsak svojega brata, govoreč: Spoznajte Gospoda! zakaj kolikor jih bode, me bodo spoznali vsi, od najmanjšega do največjega, govori Gospod. Kajti odpustim njih krivico in ne bom se več spominjal njih grehov.

31:35  Tako pravi Gospod, ki daje solnce za luč po dnevi, mesec in zvezde po njih postavah za luč po noči, ki razburkava morje, da šumé valovi njegovi, Gospod nad vojskami je njegovo ime:

31:36  Če se odpravijo te postave izpred mojega obličja, govori Gospod, neha tudi seme Izraelovo biti narod pred mojim obličjem vse dni.

31:37  Tako pravi Gospod: Če se bodo mogla meriti nebesa gori in preiskati podstave zemlje doli, zavržem tudi jaz vse seme Izraelovo zavoljo vsega, kar so storili, govori Gospod.

31:38  Glej, dnevi pridejo, govori Gospod, ko se zgradi to mesto Gospodu od stolpa Hananelovega do Vogelnih vrat.

31:39  In merska vrvica pojde še dalje proti hribu Garebu in krene proti Goahu.

31:40  In vsa dolina mrličev in pepela in vse njive do potoka Kidrona, do vogla Konjskih vrat proti jutru, ves ta prostor bode svet Gospodu; ne pokonča se, ne poruši nikdar več.

Chapter 32

32:1  Beseda, ki je prišla Jeremiju od Gospoda v desetem letu Zedekija, kralja Judovega; tisto leto je osemnajsto leto Nebukadnezarja.

32:2  Tedaj pa so krdela kralja babilonskega oblegala Jeruzalem; in Jeremija prorok je bil zaprt v veži straže, ki je bila v hiši kralja Judovega.

32:3  Kajti zaprl ga je bil Zedekija, kralj Judov, rekoč: Zakaj prorokuješ in govoriš: Tako pravi Gospod: Glej, jaz dam to mesto v roko kralju babilonskemu, da ga vzame.

32:4  Tudi Zedekija, kralj Judov, se ne reši iz rok Kaldejcev, ampak gotovo bo dan v roko kralju babilonskemu, in usta njegova mu bodo govorila v usta in oči tega bodo videle onega oči;

32:5  in odpelje Zedekija v Babilon, kjer ostane, dokler ga ne obiščem, govori Gospod. Ker se bojujete s Kaldejci, ne boste imeli sreče.

32:6  Reče torej Jeremija: Prišla mi je beseda Gospodova, rekoč:

32:7  Glej, Hanamel, sin Saluma, strica tvojega, pride k tebi, da reče: Kupi si polje moje, ki je v Anatotu, kajti tvoja je odkupna pravica.

32:8  Nato je prišel k meni Hanamel, sin strica mojega, po besedi Gospodovi, v vežo straže ter mi rekel: Kupi, prosim, polje moje, ki je v Anatotu, ki je v deželi Benjaminovi; kajti tvoja je pravica za dedovanje in odkup; kupi si ga! Tedaj sem spoznal, da je beseda Gospodova.

32:9  In kupil sem od Hanamela, sina strica mojega, tisto polje, ki je v Anatotu, in odtehtal sem mu denar, sedemnajst seklov srebra;

32:10  in pisal sem kupno pismo in ga zapečatil, in privzel sem priče, in odtehtal denar na tehtnici.

32:11  Nato vzamem kupno pismo, zapečateno, z določbami in s pogoji, in odprt prepis,

32:12  in izročim kupno pismo Baruhu, sinu Nerija, sina Mahsejevega, pred očmi svojega stričiča Hanamela in pred očmi prič, ki so podpisale kupno pismo, pred očmi vseh Judov, ki so sedeli v veži straže.

32:13  In ukažem Baruhu vpričo njih, rekoč:

32:14  Tako pravi Gospod nad vojskami, Bog Izraelov: Vzemi ti pismi, to zapečateno kupno pismo in to odprto pismo, in položi ju v prsteno posodo, da tam ostaneta mnogo dni.

32:15  Zakaj tako pravi Gospod nad vojskami, Bog Izraelov: Še se bodo kupovale hiše in njive in vinogradi v tej deželi.

32:16  In ko sem dal kupno pismo Baruhu, sinu Nerijevemu, sem prosil Gospoda, rekoč:

32:17  Oh, Gospod, Jehova! Glej, ti si naredil nebesa in zemljo z močjo svojo preveliko in z iztegnjeno ramo svojo: tebi ni pretežka nobena stvar;

32:18  ki izkazuješ milost tisočim in poplačuješ očetov krivice v naročje njih sinov za njimi. Ti Bog mogočni, veliki, silni, čigar ime je Gospod nad vojskami,

32:19  velik v svetu in mogočen v dejanju, ti, čigar oči so odprte nad vsemi poti človeških otrok, da daš vsakemu po njegovih potih in po sadu njegovih del;

32:20  ki si delal znamenja in čudeže v deželi Egiptovski in še do tega dne i v Izraelu i med drugimi ljudmi in sebi pridobil ime, kakršno je dandanašnji.

32:21  In izpeljal si ljudstvo svoje Izraela iz dežele Egiptovske z znamenji in čudeži in z mogočno roko in z iztegnjeno ramo in z velikim strahom;

32:22  in dal si jim to deželo, ki si bil zanjo prisegel njih očetom, da jim jo daš, deželo, ki se cedi mleka in medu.

32:23  Ali ko so prišli vanjo ter jo posedli, niso poslušali glasu tvojega in niso hodili po postavi tvoji; karkoli si jim zapovedal storiti, niso storili. Zato si storil, da jih je zadela vsa ta nesreča.

32:24  Glej, nasipe so nanesli proti temu mestu, da ga vzemo; in mesto bo dano v roke Kaldejcem, ki ga oblegajo, zavoljo meča in lakote in kuge. In kar si govoril, se godi; in glej, ti to vidiš.

32:25  In vendar si mi velel, Gospod, Jehova: Kupi si tisto polje z denarjem in privzemi priče; – in mesto je dano v roke Kaldejcem!

32:26  Prišla je pa beseda Gospodova Jeremiju, govoreč:

32:27  Glej, jaz sem Gospod, Bog vsega mesa; ali bi mi bila pretežka kaka stvar?

32:28  Zato pravi tako Gospod: Glej, jaz dam to mesto v roko Kaldejcev in v roko Nebukadnezarja, kralja babilonskega, da ga vzame.

32:29  In Kaldejci, ki se bojujejo zoper to mesto, pridejo vanje in ga zapalijo z ognjem ter požgo s hišami vred, ki so na njih strehah kadili Baalu in pitne daritve darovali tujim bogovom, da bi me dražili.

32:30  Ker so sinovi Izraelovi in sinovi Judovi delali od mladih nog samo, kar je bilo hudobno v mojih očeh; kajti sinovi Izraelovi so me samo dražili z delom svojih rok, govori Gospod.

32:31  Ker v jezo in v srd mi je bilo to mesto od dne, ko so ga sezidali, do tega dne, da bi ga odpravil izpred svojega obličja:

32:32  zavoljo vse hudobnosti sinov Izraelovih in sinov Judovih, ki so jo počenjali, da bi me razdražili, oni in njih kralji in knezi, proroki in možje Judovi in prebivalci jeruzalemski.

32:33  Obrnili so mi hrbet, ne pa obličja; in ko sem jih učil od ranega jutra in neprenehoma, me niso nikakor poslušali, da bi sprejeli nauk.

32:34  Ampak postavili so gnusobe svoje v hišo, ki se imenuje po mojem imenu, da jo oskrunijo.

32:35  In zidali so Baalu višave, ki so v dolini sina Hinomovega, da bi peljali sinove in hčere svoje skozi ogenj Molohu; česar jim nisem bil zapovedal in mi ni prišlo na misel, da store to gnusobo, da bi zapeljevali Judo v greh.

32:36  Zdaj torej pravi tako Gospod, Bog Izraelov, o tem mestu, za katero vi pravite, da je dano v roko kralja babilonskega po meču in po lakoti in kugi:

32:37  Glej, jaz jih zberem iz vseh pokrajin, kamor sem jih pregnal v svoji jezi in v srdu svojem in v veliki togoti, in pripeljem jih nazaj v ta kraj in jim dam prebivati na varnem.

32:38  In ljudstvo mi bodo in jaz jim bodem Bog.

32:39  In dam jim eno srce in en pot, da se me bodo bali vse dni, njim v dobro in njih otrokom za njimi.

32:40  In sklenem ž njimi zavezo večno, da se ne obrnem od njih, da bi jim ne delal dobrega; in strah svoj dam v njih srce, da ne krenejo od mene.

32:41  In veselil se jih bom in jim delal dobro, in vsadim jih v to deželo v resnici iz vsega srca svojega in iz vse duše svoje.

32:42  Kajti tako pravi Gospod: kakor sem pripeljal nad to ljudstvo vso to veliko nesrečo, tako pripeljem nadnje vse to dobro, katero jim obetam.

32:43  Tedaj se bo kupovalo polje v tej deželi, ki pravite, da je opustošena, da ni v njej ne človeka, ne živali, da je dana v roko Kaldejcem.

32:44  Njive bodo kupovali za denar in vpisavali v pismo in pečatili in privzemali priče v deželi Benjaminovi in v krajih okoli Jeruzalema in v mestih Judovih in v pogorskih mestih in v mestih na nižavi in v mestih na Jugu; kajti pripeljem nazaj njih ujetnike, govori Gospod.

Chapter 33

33:1  Prišla je pa beseda Gospodova Jeremiju v drugo, ko je bil še zaprt v veži straže, rekoč:

33:2  Tako pravi Gospod, ki to napravlja, Gospod, ki snuje in uresniči to, Gospod mu je ime:

33:3  Kliči me, in odgovorim ti in pokažem ti velike reči in nedosežne, katerih ne poznaš.

33:4  Kajti tako pravi Gospod, Bog Izraelov, o hišah tega mesta in o hišah kraljev Judovih, ki jih podirajo v obrambo zoper nasipe in meč:

33:5  Gredo se sem bojevat zoper Kaldejce le zato, da napolnijo tiste hiše s trupli ljudi, ki sem jih udaril v svoji jezi in v srdu svojem in zavoljo katerih vse krivice sem skril obličje svoje temu mestu.

33:6  Glej, jaz ga pripravim v pravi stan in zdravje, ter jih ozdravim in jim razodenem obilost miru in resnice.

33:7  In nazaj pripeljem ujetnike Judove in ujetnike Izraelove, in sezidam jih kakor poprej.

33:8  In očistim jih vse njih krivice, s katero so grešili zoper mene, in jim odpustim vse krivice, s katerimi so grešili zoper mene in s katerimi so se mi izneverili.

33:9  In to mesto mi bode v ime, v veselje in hvalo in diko pri vseh narodih zemeljskih, ki bodo slišali vse to dobro, katero jim storim; in bali se bodo in tresli ob vsem tem dobrem in ob vsem tem miru, ki jim ga dodelim.

33:10  Tako pravi Gospod: Še se bo slišal v tem kraju, ki o njem pravite: „Opustošen je, da ni ne človeka, ne živali“, v mestih Judovih in po ulicah jeruzalemskih, opustošenih tako, da ni v njih človeka, ne prebivalca, ne živine,

33:11  slišal se bo glas veselja in radosti glas, glas ženina in neveste glas, glas govorečih: Hvalite Gospoda nad vojskami, ker dober je Gospod, ker vekomaj traja milost njegova, glas njih, ki prinašajo žrtve v zahvalo v hišo Gospodovo. Zakaj nazaj pripeljem ujetnike te dežele, da bode kakor poprej, pravi Gospod.

33:12  Tako pravi Gospod nad vojskami: Zopet bode v tem kraju, ki je opustošen, da ni v njem človeka ali živine, in v vseh mestih njegovih domovanje pastirjem, ki vodijo črede na počitek.

33:13  V mestih na gorah, v mestih v nižavi in v mestih na Jugu in v deželi Benjaminovi in v krajih okoli Jeruzalema in v mestih Judovih bodo zopet prehajale črede pod roko njega, ki jih šteje, pravi Gospod.

33:14  Glej, dnevi pridejo, govori Gospod, ko izpolnim tisto dobro besedo, ki sem jo obljubil za hišo Izraelovo in za hišo Judovo.

33:15  V tistih dneh in v tistem času storim, da požene Davidu Odraslek pravičnosti, in izvrševal bo sodbo in pravičnost v deželi.

33:16  V tistih dneh bo rešen Juda, in Jeruzalem bo prebival na varnem, in to je ime, s katerim ga bodo imenovali: Gospod, pravičnost naša.

33:17  Zakaj tako pravi Gospod: Ne bo Davidu zmanjkalo moža, ki bo sedel na prestolu hiše Izraelove;

33:18  tudi duhovnikom, levitom, ne zmanjka moža izpred mojega obličja, ki bo daroval žgalno daritev in zažigal jedilni dar ter opravljal klalno daritev vse dni. –

33:19  In beseda Gospodova je prišla Jeremiju, govoreč:

33:20  Tako pravi Gospod: Ako razveljavite zavezo mojo z dnevom in zavezo mojo z nočjo, da ne bode dneva in noči ob svojem času,

33:21  bo tudi zaveza moja z Davidom, hlapcem mojim, razveljavljena, da ne bo imel sina, kraljujočega na prestolu njegovem, in z duhovniki, leviti, strežniki mojimi.

33:22  Kakor se ne more šteti vojska nebeška in se ne more meriti pesek morski, tako pomnožim seme Davida, hlapca svojega, in levite, ki mi strežejo. –

33:23  Zopet je prišla beseda Gospodova Jeremiju, govoreč:

33:24  Nisi li opazil, kaj govori to ljudstvo, ki pravi: „Tisti dve družini, ki ju je bil izvolil Gospod, je že zavrgel“? in tako zaničujejo ljudstvo moje, da ne velja več za narod v njih očeh.

33:25  Tako pravi Gospod: Ako ne velja zaveza moja z dnevom in z nočjo, ako nisem ustanovil postav nebesom in zemlji:

33:26  zavržem tudi seme Jakoba in Davida, hlapca svojega, da jih ne vzamem več od semena njegovega, kateri naj gospodujejo semenu Abrahamovemu, Izakovemu in Jakobovemu. Zakaj jaz pripeljem nazaj njih ujetnike ter se jih usmilim.

Chapter 34

34:1  Beseda, ki je prišla Jeremiju od Gospoda, ko se je vojskoval Nebukadnezar, kralj babilonski, in vsa vojska njegova in vsa kraljestva zemlje, ki so bila pod njegovo oblastjo, in vsa ljudstva zoper Jeruzalem in zoper vsa mesta njegova:

34:2  Tako pravi Gospod, Bog Izraelov: Pojdi in govori Zedekiju, kralju Judovemu, in mu reci: Tako pravi Gospod: Glej, jaz izročam to mesto v roko kralja babilonskega, da ga požge z ognjem.

34:3  Ti pa ne ubežiš roki njegovi, ampak ujet boš gotovo in dan v roko njegovo; in oči tvoje bodo gledale kralju babilonskemu v oči, in usta njegova bodo govorila tvojim ustom, in prideš v Babilon!

34:4  Vendar čuj besedo Gospodovo, Zedekija, kralj Judov! Tako pravi Gospod o tebi: Ne umrješ z mečem.

34:5  V miru umrješ, in kakor so napravili očetom tvojim, prejšnjim kraljem, ki so bili pred teboj, tako napravijo ogenj tebi, in bodo tožili po tebi: Gorje, gospod! Kajti to besedo govorim jaz, veli Gospod.

34:6  Tedaj je Jeremija prorok govoril Zedekiju, kralju Judovemu, vse te besede v Jeruzalemu,

34:7  ko so se krdela kralja babilonskega bojevala zoper Jeruzalem in zoper vsa ostala mesta Judova, zoper Lahis in Azeko, kajti ti sta bili ostali od mest Judovih, mesti utrjeni.

34:8  Beseda, ki je prišla Jeremiju od Gospoda, potem ko je bil kralj Zedekija sklenil zavezo z vsem ljudstvom v Jeruzalemu, da jim okliče svobodo,

34:9  da naj oprosti vsak svojega hlapca in vsak svojo deklo, Hebrejca in Hebrejko, da naj ne zahteva nihče več sužnosti od Juda, brata svojega.

34:10  In poslušali so vsi knezi in vse ljudstvo, ki je stopilo v zavezo, da naj odpusti v prostost vsak svojega hlapca in vsak svojo deklo, da naj ne zahteva več sužnosti od njih. Poslušali so, pravim, in jih odpustili.

34:11  Zopet pa so pozneje nazaj vzeli tiste hlapce in dekle, ki so jih bili odpustili, in jih prisilili za hlapce in za dekle.

34:12  Prišla je torej beseda Gospodova Jeremiju od Gospoda, govoreč:

34:13  Tako pravi Gospod, Bog Izraelov: Jaz sem bil sklenil zavezo z očeti vašimi tisti dan, ko sem jih izpeljal iz dežele Egiptovske, iz hiše sužnjev, in rekel sem:

34:14  Konec sedmih let odpustite vsak svojega brata Hebrejca, ki se ti je prodal; potem ko ti je služil šest let, odpusti ga prostega od sebe. Ali niso me poslušali očetje vaši in niso nagnili ušesa svojega.

34:15  Vi ste se res povrnili danes in storili, kar se vidi pravo v očeh mojih: oklicali ste svobodo vsak svojemu bližnjiku in ste sklenili zavezo vpričo mene v hiši, ki se kliče po mojem imenu.

34:16  Ali zopet ste se odvrnili in oskrunili moje ime, ko ste vzeli nazaj vsak svojega hlapca in vsak svojo deklo, ki ste jih bili odpustili proste po njih želji, in jih silite, da naj vam bodo hlapci in dekle.

34:17  Zatorej pravi tako Gospod: Niste me poslušali, ko ste oklicali svobodo vsak svojemu bratu in vsak svojemu bližnjiku; glejte, zato jaz oklicujem zoper vas svobodo, govori Gospod, meču, kugi in lakoti in vas dam v pestenje vsem kraljestvom na zemlji.

34:18  In tiste može, ki so prestopili zavezo mojo, ki niso držali besed zaveze, katero so bili sklenili vpričo mene, storim enake teletu, ki so ga razrezali na dvoje in so šli skozi med telečjima polovicama:

34:19  kneze Judove in kneze jeruzalemske, dvornike in duhovnike in vse ljudstvo te dežele, ki so šli skozi med polovicama tistega teleta,

34:20  izdam v roko njih sovražnikov in v pest njim, ki jim strežejo po življenju; in njih trupla bodo v jed pticam nebeškim in živalim zemeljskim.

34:21  Tudi Zedekija, kralja Judovega, in njegove kneze dam v roko njih sovražnikov in v pest njim, ki jim strežejo po življenju, v roko vojske kralja babilonskega, ki je odšla od vas.

34:22  Glej, jaz ukažem, govori Gospod, in jih pokličem nazaj zoper to mesto, da ga oblegajo in ga vzamejo in požgo z ognjem, in mesta Judova dam v pustošenje, tako da v njih ne bode prebivalca.

Chapter 35

35:1  Beseda, ki je prišla Jeremiju od Gospoda v dnevih Jojakima, sinu Josijevega, kralja na Judovem, govoreč:

35:2  Pojdi k družini Rehabovcev in govori ž njimi in jih pripelji v hišo Gospodovo v kateri hram in jim daj priti vina.

35:3  Vzamem torej Jazanija, sinu Jeremija, sinu Habazinijevega, in brate njegove in vse sine njegove in vso družino Rehabovcev

35:4  in jih privedem v hišo Gospodovo v hram sinov Hanana, sinu Jigdalija, moža Božjega, ki je blizu hrama knezov, ta pa nad hramom Maaseja, sinu Salumovega, ki je bil čuvaj vrat.

35:5  In ko sem postavil pred sinove družine Rehabovcev kupe polne vina in čaše, jim rečem: Pijte vino!

35:6  Oni pa reko: Ne pijemo vina, kajti Jonadab, sin Rehabov, naš oče, nam je zapovedal, rekoč: Ne pijte vina, ne vi, ne otroci vaši, nikdar;

35:7  in hiše ne zidajte in semena ne sejte in vinograda ne sadite in ga v lasti ne imejte, temuč v šatorih prebivajte vse svoje dni, da boste mnogo dni živeli v deželi, kjer ste tujci.

35:8  In poslušali smo glas Jonadaba, sinu Rehabovega, očeta svojega v vsem, kar nam je zapovedal: da ne pijemo vina vse svoje dni, mi, žene naše, sinovi naši in hčere naše,

35:9  in ne zidajmo hiš v domovanje svoje; tudi nimamo vinograda ali polja ali setve,

35:10  temuč prebivamo v šatorih in poslušamo in delamo, prav kakor nam je zapovedal Jonadab, naš oče.

35:11  Ko pa je šel Nebukadnezar, kralj babilonski, gori v to deželo, smo rekli: Dejte, pojdimo v Jeruzalem pred vojsko Kaldejcev in pred vojsko Sircev! Tako smo se nastanili v Jeruzalemu.

35:12  Tedaj pride beseda Gospodova Jeremiju, rekoč:

35:13  Tako pravi Gospod nad vojskami, Bog Izraelov: Pojdi in reci možem Judovim in prebivalcem jeruzalemskim: Ali ne sprejmete nauka, da bi poslušali besede moje? govori Gospod.

35:14  Besede Jonadaba, sinú Rehabovega, ki je ž njimi prepovedal otrokom svojim, naj ne pijo vina, se izpolnjujejo; kajti niso pili do tega dne, ker poslušajo zapoved očeta svojega. Jaz pa sem vam govoril od ranega jutra in neprenehoma, a niste me poslušali.

35:15  In pošiljal sem k vam vse hlapce svoje, proroke, od ranega jutra in neprenehoma, govoreč: Povrnite se vendar s hudobnega pota svojega in dobra naredite dejanja svoja in ne hodite za tujimi bogovi, da bi jih častili, tako ostanete v tej deželi, ki sem jo izročil vam in očetom vašim: toda niste nagnili ušesa svojega in niste me poslušali.

35:16  Pač izpolnjujejo otroci Jonadaba, sinu Rehabovega, zapoved očeta svojega, ki jim jo je zapovedal; to ljudstvo pa ne posluša mene.

35:17  Zatorej pravi tako Gospod, Bog nad vojskami, Bog Izraelov: Glej, jaz pripeljem nad Judo in nad vse prebivalce jeruzalemske vso tisto nesrečo, ki sem jo izgovoril zoper nje; zato ker me niso poslušali, ko sem jim govoril, in niso odgovorili, ko sem jih klical.

35:18  In družini Rehabovcev je rekel Jeremija: Tako pravi Gospod nad vojskami, Bog Izraelov: Ker poslušate zapoved Jonadaba, očeta svojega, in se držite vseh zapovedi njegovih in delate vse, kakor vam je zapovedal,

35:19  zato pravi Gospod nad vojskami, Bog Izraelov: Jonadabu, sinu Rehabovemu, ne bo zmanjkalo moža, ki bo stal pred obličjem mojim, vse čase.

Chapter 36

36:1  Bilo pa je v četrtem letu Jojakima, sinu Josijevega, kralja na Judovem, ko pride ta beseda Jeremiju od Gospoda, rekoč:

36:2  Vzemi si zvitek knjige in zapiši vanj vse besede, ki sem ti jih govoril o Izraelu in o Judi in o vseh narodih od dne, ko sem te ogovoril, od dni Josijevih do tega dne.

36:3  Morda bo hiša Judova slišala vse tisto hudo, katero jim jaz mislim storiti, in se povrnejo vsak s hudobnega pota svojega, da jim odpustim njih krivico in njih greh.

36:4  Zato je Jeremija poklical Baruha, sinu Nerijevega; in zapisal je Baruh iz ust Jeremijevih vse besede Gospodove, ki mu jih je govoril, v zvitek knjige.

36:5  Nato zapove Jeremija Baruhu, rekoč: Jaz sem zadržan, ne morem iti v hišo Gospodovo;

36:6  zato pojdi ti in beri v tem zvitku, kar si zapisal iz mojih ust, besede Gospodove, da sliši ljudstvo v hiši Gospodovi v postni dan; in beri, da slišijo tudi vsi Judovi, ki so prišli iz svojih mest.

36:7  Morda popadajo na tla in prosijo pred Gospodom in se povrnejo vsak s hudobnega pota svojega; kajti velika je jeza in togota, ki jo je izrekel Gospod zoper to ljudstvo.

36:8  In Baruh, Nerijev sin, je storil, prav kakor mu je bil zapovedal prorok Jeremija, in je bral v tisti knjigi besede Gospodove v hiši Gospodovi.

36:9  In zgodi se v petem letu Jojakima, sinu Josijevega, kralja na Judovem, deveti mesec, da je bil post pred Gospodom napovedan vsemu ljudstvu v Jeruzalemu in vsemu ljudstvu, ki je prišlo iz mest Judovih v Jeruzalem.

36:10  In Baruh je bral v knjigi besede Jeremijeve v hiši Gospodovi, v hramu Gemarija, sinu Safana pisarja, na gorenjem dvorišču pri vhodu novih vrat hiše Gospodove, da je slišalo vse ljudstvo.

36:11  Ko je pa slišal Mihaj, sin Gemarija, sinu Safanovega, vse besede Gospodove iz tiste knjige,

36:12  je šel doli v hišo kraljevo, v hram pisarjev, kjer so, glej, sedeli vsi knezi: Elisama pisar in Delaja, sin Semajev, in Elnatan, sin Akborjev, Gemarija, sin Safanov, in Zedekija, sin Hananijev, in vsi knezi.

36:13  In povedal jim je Mihaj vse besede, ki jih je slišal, ko je Baruh bral v knjigi, da je ljudstvo poslušalo.

36:14  Tedaj so poslali vsi knezi k Baruhu Jehudija, sinu Netanija, sinu Selemija, sinu Kusijevega, da naj reče: Tisti zvitek, v katerem si bral, da je poslušalo ljudstvo, tega vzemi v roko svojo in pridi. Vzame torej Baruh, Nerijev sin, tisti zvitek v roko svojo in pride k njim.

36:15  Pa mu reko: Sedi zdaj in beri tisto, mi bomo pa poslušali; in Baruh je bral, oni so pa poslušali.

36:16  In ko so slišali vse tiste besede, so prestrašeni gledali drug drugega in rekli Baruhu: Gotovo bomo kralju povedali vse te besede.

36:17  Baruha pa so vprašali, rekoč: Povej nam vendar, kako si zapisal vse te besede iz ust njegovih?

36:18  Baruh pa jim reče: Iz svojih ust mi je govoril vse te besede, in jaz sem pisal v knjigo s črnilom.

36:19  Tedaj reko knezi Baruhu: Pojdi, skrij se ti in Jeremija, in nihče ne vedi, kje sta.

36:20  In šli so h kralju v dvorec, ko so bili tisti zvitek položili v hram Elisama pisarja; in povedali so, da je slišal kralj, vse tiste besede.

36:21  Pošlje torej kralj Jehudija, da prinese tisti zvitek. In vzame ga iz hrama Elisama pisarja. In bere ga Jehudija, da je slišal kralj in so slišali vsi knezi, ki so stali poleg kralja.

36:22  Kralj pa je sedel v zimski hiši deveti mesec, in gorelo je na ognjišču pred njim.

36:23  In ko je bil prebral Jehudija tri liste ali štiri, je kralj prerezal zvitek s pisarskim nožem in ga vrgel v ogenj, ki je bil na ognjišču, da je bil ves zvitek pokončan z ognjem na ognjišču.

36:24  Niso se pa zbali in niso pretrgali obleke svoje kralj in vsi hlapci njegovi, ki so slišali vse tiste besede.

36:25  In dasi so Elnatan in Delaja in Gemarija prosili kralja, naj ne zažiga zvitka, jih vendar ni poslušal.

36:26  In zapovedal je kralj Jerahmielu, sinu kraljevemu, in Seraju, sinu Azrielovemu, in Selemiju, sinu Abdeelovemu, da naj primejo Baruha pisarja in Jeremija proroka; ali skril ju je Gospod.

36:27  Prišla je pa beseda Gospodova Jeremiju (ko je bil kralj sežgal tisti zvitek in besede, ki jih je bil Baruh zapisal iz ust Jeremijevih), govoreč:

36:28  Zopet si vzemi drug zvitek in zapiši vanj vse poprejšnje besede, ki so bile v onem prejšnjem zvitku, ki ga je sežgal Jojakim, kralj Judov.

36:29  O Jojakimu pa, kralju Judovem, reci: Tako pravi Gospod: Ti si sežgal oni zvitek, rekoč: Zakaj si pisal v njem: Gotovo pride kralj babilonski in pogubi deželo to in stori, da izginejo iz nje ljudje in živina?

36:30  Zatorej pravi tako Gospod o Jojakimu, kralju Judovem: Ne bo ga imel, da bi sedel na prestolu Davidovem, in truplo njegovo bo vrženo v vročino po dnevi in v mraz po noči.

36:31  Kajti kaznoval ga bom in seme njegovo in hlapce njegove za njih krivico; in pripeljem zoper nje in zoper prebivalce jeruzalemske in zoper može Judove vso tisto nesrečo, ki sem jo jim oznanjal, pa me niso poslušali.

36:32  Torej vzame Jeremija drug zvitek in ga da Baruhu, sinu Nerijevemu, pisarju. In on je zapisal vanj iz ust Jeremijevih vse besede knjige, ki jo je bil sežgal Jojakim, kralj Judov, v ognju; in še so jim bile pridejane mnoge take besede.

Chapter 37

37:1  In Zedekija, Josijev sin, ki ga je Nebukadnezar, kralj babilonski, postavil za kralja v deželi Judovi, je vladal kot kralj namesto Konija, sinu Jojakimovega.

37:2  Ali ni poslušal ne on, ne hlapci njegovi, ne ljudstvo v deželi besed Gospodovih, ki jih je govoril po Jeremiju proroku.

37:3  Poslal je bil pač kralj Zedekija Jehukala, sina Selemijevega, in Zefanija, Maasejevega sina, duhovnika, k Jeremiju proroku, da naj rečeta: Prosi vendar za nas Gospoda, Boga našega!

37:4  Takrat je Jeremija prosto bival sredi ljudstva, ker ga še niso bili deli v ječo.

37:5  In vojska Faraonova je šla iz Egipta; in Kaldejci, ki so oblegali Jeruzalem, so slišali glas o njih ter odšli od Jeruzalema.

37:6  In prišla je beseda Gospodova Jeremiju proroku, naj govori:

37:7  Tako pravi Gospod, Bog Izraelov: Tako recite kralju Judovemu, ki vas je poslal vprašat me za svet: Glej, vojska Faraonova, ki je vam hotela priti na pomoč, se vrne v deželo svojo, v Egipt.

37:8  In Kaldejci se vrnejo in bodo oblegali to mesto, in ga bodo vzeli ter sežgali z ognjem.

37:9  Tako pravi Gospod: Ne slepite sami sebe, govoreč: Gotovo pojdejo od nas ti Kaldejci! kajti ne pojdejo.

37:10  Da, ko bi pobili vsa krdela Kaldejcev, ki se bojujejo zoper vas, in bi ostalo od njih le nekoliko mož prebodenih, vstanejo vsak v svojem šatoru in požgo to mesto z ognjem.

37:11  In zgodi se, ko se je odpeljavala vojska Kaldejcev od Jeruzalema zavoljo vojske Faraonove,

37:12  da je šel Jeremija ven iz Jeruzalema, da bi popotoval med ljudstvo v deželo Benjaminovo, da prejme svoj delež odondod.

37:13  In ko je bil med vrati Benjaminovimi, kjer je stal poveljnik straže, po imenu Jerija, sin Selemija, sinu Hananija, zgrabi on Jeremija proroka, rekoč: H Kaldejcem hočeš uskočiti!

37:14  Jeremija pa reče: Ni res, nočem uskočiti h Kaldejcem! Vendar ga ni poslušal Jerija, ampak zgrabi Jeremija proroka in ga odpelje h knezom.

37:15  Tedaj so se raztogotili knezi zoper Jeremija in so ga pretepli in vrgli v ječo v hiši Jonatana pisarja; kajti to so bili pripravili za ječo.

37:16  In ko je prišel Jeremija v tisto luknjo in v izbice njene, kjer je ostal mnogo dni,

37:17  tedaj pošlje kralj Zedekija in ga pokliče, in vpraša ga kralj v svoji hiši na skrivnem, rekoč: Je li neka beseda od Gospoda? In Jeremija reče: Je, namreč: V roko kralja babilonskega boš izdan.

37:18  Potem reče Jeremija kralju Zedekiju: Kaj sem grešil tebi ali hlapcem tvojim ali temu ljudstvu, da ste me deli v ječo?

37:19  Kje neki so proroki vaši, ki so vam prorokovali in govorili: Ne pride kralj babilonski zoper vas in zoper to deželo?

37:20  Zdaj pa poslušaj, prosim, gospod moj, kralj: Predte padam in te prosim, ne pošlji me nazaj v hišo Jonatana pisarja, da ne umrjem tam.

37:21  Tedaj je zapovedal kralj Zedekija, da naj denejo Jeremija v vežo straže; in dajali so mu hleb kruha na dan iz ulice pekovske, dokler ni bil ves kruh použit v mestu. Tako je ostal Jeremija v veži straže.

Chapter 38

38:1  In slišal je Sefatija, sin Matanov, in Gedalija, sin Pashurjev, in Jukal, sin Selemijev, in Pashur, sin Malkijev, besede, ki jih je Jeremija govoril vsemu ljudstvu, rekoč:

38:2  Tako pravi Gospod: Kdor ostane v tem mestu, umrje od meča, lakote ali kuge; kdor pa pojde ven h Kaldejcem, bo živel, in življenje mu bo namesto plena in se ohrani v življenju.

38:3  Tako pravi Gospod: Vsekakor bo to mesto dano v pest vojski kralja babilonskega, in on ga vzame.

38:4  In rekli so knezi kralju: Usmrti naj se vendar ta mož! ker on dela, da pešajo roke bojevalcem, ki so še ostali v tem mestu, in roke vsemu ljudstvu, ko jim govori take besede; zakaj ta mož nikakor ne išče blaginje temu ljudstvu, ampak le nesreče.

38:5  Njim pa reče kralj Zedekija: Glejte, v vaši roki je; kajti nič ne more kralj zoper vas.

38:6  Vzemo torej Jeremija in ga vržejo v jamo Malkija, sinu kraljevega, ki je bila ob veži straže, spustivši Jeremija doli po vrveh. V jami pa ni bilo nič vode, ampak blato, in Jeremija se je pogreznil v blato.

38:7  In slišal je Ebedmelek, Etiopec, komornik, ki je bil v hiši kraljevi, da so vrgli Jeremija v tisto jamo; kralj pa je tedaj sedel v vratih Benjaminovih.

38:8  In šel je Ebedmelek ven iz hiše kraljeve ter govoril kralju, rekoč:

38:9  Gospod moj, kralj! hudobno so delali ti možje v vsem, kar so storili Jeremiju proroku, ki so ga vrgli v jamo; umrje skoraj tam, kjer je, od glada, ker ni več kruha v tem mestu.

38:10  In kralj ukaže Ebedmeleku Etiopcu takole: Vzemi si s seboj odtod trideset mož in potegni Jeremija proroka iz jame, dokler še ne umrje.

38:11  Tedaj vzame Ebedmelek s seboj tiste može ter stopi v hišo kraljevo, v kraj pod zakladnico, odkoder vzame stare cunje in strohnele krpe; te spusti doli k Jeremiju v jamo po vrveh.

38:12  In reče Ebedmelek Etiopec Jeremiju: Deni si te stare cunje in strohnele krpe pod pazduhe in na vrvi! In Jeremija stori tako.

38:13  In vlekli so Jeremija po vrveh in ga potegnili iz jame. Potem je ostal Jeremija v veži straže.

38:14  In pošlje kralj Zedekija in pokliče Jeremija proroka k sebi k tretjemu vhodu, ki je bil pri hiši Gospodovi. In kralj veli Jeremiju: Prosim te besede božje, nič mi ne prikrivaj!

38:15  In reče Jeremija Zedekiju: Če ti jo naznanim, me li gotovo ne usmrtiš? In če ti svetujem, me ne boš poslušal.

38:16  Tedaj priseže kralj Zedekija skrivaj Jeremiju, rekoč: Kakor res živi Gospod, ki nam je ustvaril to dušo, ne usmrtim te in te ne dam v roko tistih mož, ki ti strežejo po življenju.

38:17  Reče torej Jeremija Zedekiju: Tako pravi Gospod, Bog nad vojskami, Bog Izraelov: Če pojdeš in se vdaš knezom kralja babilonskega, ohraniš svoje življenje in to mesto ne bo sežgano z ognjem; in živel boš ti in hiša tvoja.

38:18  Če pa ne pojdeš h knezom kralja babilonskega, bo to mesto dano v roko Kaldejcem, ki ga požgo z ognjem; ti pa se ne otmeš iz njih rok.

38:19  Ko je pa rekel kralj Zedekija Jeremiju: Hudo se bojim Judov, ki so uskočili h Kaldejcem, da bi me ne dali v njih roko in se ne norčevali z menoj,

38:20  je dejal Jeremija: Ne bodo te dali. Poslušaj, prosim, glas Gospodov, ki ti ga jaz oznanjam, in bode ti dobro in živela bo duša tvoja.

38:21  Če se pa braniš iti tja, je to beseda, katero mi je pokazal Gospod:

38:22  Glej, vse žene, ki so ostale v hiši kralja Judovega, bodo odpeljane h knezom kralja babilonskega, in one bodo govorile: Premamili so te in premagali prijatelji tvoji; zdaj, ko so v blato pogreznjene noge tvoje, so se umeknili.

38:23  In vse žene tvoje in sinove tvoje odpeljejo h Kaldejcem, in ne iztrgaš se njih roki tudi ti ne, ampak roka kralja babilonskega te zgrabi in boš kriv, da se to mesto požge z ognjem.

38:24  Tedaj reče Zedekija Jeremiju: Nihče naj ne zve teh besed, da ne umrješ.

38:25  Če pa slišijo knezi, da sem govoril s teboj, ter pridejo k tebi in ti reko: Povej nam brž, kaj si govoril kralju, nič nam ne prikrivaj, pa te ne usmrtimo; in kaj je kralj rekel tebi?

38:26  tedaj jim porečeš: Padel sem pred kralja in ga prosil, naj mi ne pusti zopet iti v hišo Jonatanovo, da tam ne umrjem. –

38:27  Prišli so pa vsi knezi k Jeremiju ter ga vprašali; in jim je povedal po vseh tistih besedah, ki mu jih je zapovedal kralj. Tako so molčali in ga pustili, ker se ni razvedela ona beseda.

38:28  In ostal je Jeremija v veži straže prav do dne, ko je bil vzet Jeruzalem.

Chapter 39

39:1  In zgodilo se je, ko je bil vzet Jeruzalem (v devetem letu Zedekija, kralja Judovega, deseti mesec, je prišel Nebukadnezar, kralj babilonski, in vsa vojska njegova pred Jeruzalem, in oblegali so ga;

39:2  v enajstem letu Zedekija, četrti mesec, deveti dan meseca, so predrli v mesto),

39:3  da so vstopili vsi knezi kralja babilonskega in sedli pri Srednjih vratih: Nergal-sarezer, Samgar-nebu, Sarsekim, glavar dvornikov, Nergal-sarezer, glavar magov, in vsi drugi knezi kralja babilonskega.

39:4  Ko jih pa zagleda Zedekija, kralj Judov, in vsi vojščaki, pobegnejo in uidejo iz mesta po noči po potu kraljevega vrta, skozi vrata med dvojnim zidom. In šel je po potu proti nižini Arabi.

39:5  Ali šla je za njimi vojska Kaldejcev, in došli so Zedekija na planjavi ob Jerihu; in ujeli so ga ter peljali k Nebukadnezarju, kralju babilonskemu, v Riblo, v deželi Hamatski. In on je izrekel sodbo zoper njega.

39:6  In poklal je kralj babilonski sine Zedekijeve v Ribli njemu pred očmi, tudi vse plemenitnike iz Judeje je umoril kralj babilonski.

39:7  In Zedekiju je oslepil oči in ga zvezal z dvema bronastima verigama, da ga odpelje v Babilon.

39:8  Hišo kraljevo pa in hiše ljudske so požgali Kaldejci z ognjem in obzidje jeruzalemsko so podrli.

39:9  In ostanek ljudstva, kar jih je bilo še v mestu, in ubežnike, ki so uskočili k njemu, in ostanek ljudstva, kar jih je bilo še, je odpeljal Nebuzaradan, glavar telesne straže, v Babilon.

39:10  A izmed ljudstva najubožnejše, ki niso imeli ničesar, je Nebuzaradan, glavar telesne straže, pustil v deželi Judovi in jim dal vinogradov in njiv tisti dan.

39:11  Povelje pa je dal Nebukadnezar, kralj babilonski, Nebuzaradanu, glavarju telesne straže, zastran Jeremija, rekoč:

39:12  Vzemi ga in dobro pazi nanj in ne stori mu nič hudega, temuč delaj ž njim, kakor ti poreče.

39:13  In poslal je Nebuzaradan, glavar telesne straže, in Nebusazban, glavar dvornikov, in Nergal-sarezer, glavar magov, in vsi mogočniki kralja babilonskega

39:14  so poslali ter vzeli Jeremija iz veže straže in ga izročili Gedaliju, sinu Ahikama, sina Safanovega, naj ga pelje v hišo svojo. In tako je prebival sredi ljudstva.

39:15  In beseda Gospodova je prišla Jeremiju, ko je bil zaprt v veži straže, rekoč:

39:16  Pojdi in reci Ebedmeleku, Etiopcu, tole: Tako pravi Gospod nad vojskami, Bog Izraelov: Glej, jaz izpolnim besede svoje o tem mestu v hudo, ne pa v dobro, in pred očmi tvojimi se uresničijo tistega dne.

39:17  Ali otmem te tisti dan, govori Gospod, in dan ne boš v roke možem, ki se jih bojiš.

39:18  Kajti gotovo te oprostim in od meča ne padeš; in življenje ti bode namesto plena, ker si stavil upanje na mene, govori Gospod.

Chapter 40

40:1  Beseda, ki je prišla Jeremiju od Gospoda, potem ko ga je izpustil Nebuzaradan, glavar telesne straže, iz Rame, ko ga je bil dobil zvezanega z verigami sredi vseh ujetnikov iz Jeruzalema in iz Judeje, ki so jih odpeljavali v Babilon.

40:2  Sprejme torej glavar telesne straže Jeremija ter mu reče: Gospod, Bog tvoj, je napovedal to nesrečo zoper ta kraj;

40:3  in Gospod jo je pripeljal in storil, kakor je bil govoril, ker ste grešili zoper Gospoda in niste poslušali glasu njegovega; zato se vam je to zgodilo.

40:4  A sedaj glej, danes te oproščam teh verig, ki so na tvojih rokah; če se ti dobro vidi priti z menoj v Babilon, pridi; pazil bom dobro nate. Če se ti pa slabo zdi iti z menoj v Babilon, ostani tu. Glej, vsa dežela ti je odprta: kamor se ti zdi dobro in prav iti, tja pojdi!

40:5  Toda ker se on še ne more odločiti, mu veli: Povrni se h Gedaliju, sinu Ahikama, sina Safanovega, ki ga je kralj babilonski postavil čez mesta Judova, in bivaj pri njem sredi ljudstva; ali kamorkoli se ti prav vidi iti, tja pojdi! In glavar telesne straže mu je dal brašna in darilo ter ga je odpustil.

40:6  In Jeremija je prišel h Gedaliju, sinu Ahikamovemu, v Micpo, in prebival je ž njim sredi ljudstva, ki je bilo ostalo v deželi.

40:7  Ko so pa slišali vsi poveljniki vojske, ki so bili na polju, oni in njih moštvo, da je kralj babilonski postavil čez deželo Gedalija, sina Ahikamovega, in da mu je izročil može in žene in otroke in nekaj ubožnega ljudstva dežele izmed tistih, ki se niso odpeljali v Babilon,

40:8  pridejo v Micpo h Gedaliju: Izmael, sin Netanijev, in Johanan in Jonatan, sinova Kareahova, in Seraja, sin Tanhumetov, in sinovi Ofaja Netofatčana in Jezanija, sin Maakatovca, oni s svojimi možmi.

40:9  In Gedalija, sin Ahikama, sinú Safanovega, priseže njim in njih možem in reče: Ne bojte se služiti Kaldejcem; ostanite v deželi in služite kralju babilonskemu, in vam bode dobro.

40:10  Kar se pa mene tiče, glejte, ostanem v Micpi, da služim Kaldejcem, ki pridejo k vam. Vi pa berite vino in poletni sad in olje in shranjujte jih v posode svoje; in stanujte v mestih svojih, ki ste jih posedli.

40:11  In tudi vsi Judje, ki so bili v Moabu in med Amonci in med Edomci in v vseh tistih pokrajinah, ko so slišali, da je kralj babilonski ostavil ostanek na Judovem in da je čezenj postavil Gedalija, sina Ahikama, sinu Safanovega,

40:12  so se vrnili vsi tisti Judje iz vseh krajev, kamor so bili odgnani, in prišli so v deželo Judovo h Gedaliju v Micpo. In nabrali so vina in poletnega sadu prav mnogo.

40:13  Johanan pa, sin Kareahov, in vsi vojaški poveljniki, ki so bili na polju, pridejo h Gedaliju v Micpo

40:14  in mu reko: Ali pač veš, da je Baalis, kralj Amoncev, poslal Izmaela, sina Netanijevega, da te pripravi ob življenje? Ali jim ni verjel Gedalija, sin Ahikamov.

40:15  In Johanan, sin Kareahov, je govoril skrivaj v Micpi Gedaliju, rekoč: Naj grem vendar in ubijem Izmaela, sina Netanijevega, in nihče ne bo vedel. Čemu naj te pripravi ob življenje, da bi se razkropili vsi Judje, ki so se zbrali pri tebi, in bi poginil ostanek Judov?

40:16  Ali Gedalija, sin Ahikamov, je rekel Johananu, sinu Kareahovemu: Ne stori tega, kajti lažnivo govoriš o Izmaelu.

Chapter 41

41:1  Zgodi se pa sedmi mesec, da pride Izmael, sin Netanija, sina Elisamovega, iz kraljevega zaroda in iz kraljevih glavarjev, in deset mož ž njim h Gedaliju, sinu Ahikamovemu, v Micpo; in jedli so skupaj jed tam v Micpi.

41:2  Vstane pa Izmael, sin Netanijev, in deseteri možje, ki so bili ž njim, in so udarili Gedalija, sina Ahikama, sinu Safanovega, z mečem in so usmrtili njega, ki ga je bil kralj babilonski postavil nad deželo.

41:3  In vse Jude, ki so bili ž njim, z Gedalijem, v Micpi, je pobil Izmael, in tudi Kaldejce, vojščake, tam pričujoče.

41:4  Zgodi se pa drugi dan, odkar je usmrtil Gedalija, ko ni še nihče vedel,

41:5  da pridejo možje iz Sihema, iz Sila in iz Samarije, osemdeset mož, z obrito brado in raztrgano obleko in razpraskani, z jedilnim darom in kadilom v roki, da ga prineso v hišo Gospodovo.

41:6  In šel je Izmael, sin Netanijev, ven iz Micpe njim naproti, in gredoč je neprestano jokal, in ko jih je srečal, jim reče: Pridite h Gedaliju, sinu Ahikamovemu!

41:7  Ali ko so prišli sredi mesta, jih umori Izmael, sin Netanijev, in jih vrže v jamo, on in možje, ki so bili ž njim.

41:8  Desetero mož pa je bilo med njimi, ki so rekli Izmaelu: Ne usmrti nas! kajti skrite zaklade imamo na polju, pšenice in ječmena in olja in medu. Torej je odnehal in jih ni usmrtil ž njih brati vred.

41:9  Jama pa, ki je vanjo vrgel vsa trupla mož, ki jih je bil pobil, poleg Gedalija, je bila tista, ki jo je naredil Asa v strahu pred Baasom, kraljem Izraelovim; njo je napolnil s pobitimi Izmael, sin Netanijev.

41:10  In Izmael je odpeljal v ujetništvo ves ostanek ljudstva, ki je bilo v Micpi: hčere kraljeve in vse ljudstvo, kar ga je preostalo v Micpi in ki ga je izročil Nebuzaradan, glavar telesne straže, Gedaliju, sinu Ahikamovemu; nje je ujete odpeljal Izmael, sin Netanijev, ter odrinil, da bi prešel k sinom Amonovim.

41:11  In ko je slišal Johanan, sin Kareahov, in vsi vojaški poveljniki, ki so bili ž njim, vse tisto zlo, ki ga je napravil Izmael, sin Netanijev,

41:12  skličejo vse može in odrinejo bojevat se zoper Izmaela, sina Netanijevega, ter ga zalotijo pri veliki vodi, ki je ob Gibeonu.

41:13  In ko vidi vse ljudstvo, ki je bilo z Izmaelom, Johanana, sina Kareahovega, in vse vojaške poveljnike ž njim, se razveseli.

41:14  Vse ljudstvo torej, ki ga je peljal Izmael ujeto iz Micpe, se izpremisli in se obrne in gre k Johananu, sinu Kareahovemu.

41:15  Izmael pa, sin Netanijev, je zbežal z osmimi možmi izpred Johanana ter odšel k sinom Amonovim.

41:16  Tedaj vzame Johanan, sin Kareahov, in vsi vojaški poveljniki, ki so bili ž njim, ves ostanek ljudstva, ki ga je nazaj dobil od Izmaela, sina Netanijevega, iz Micpe, – potem ko je bil ubil Gedalija, sina Ahikamovega, – in peljali so može, vojščake, in žene in otroke in komornike nazaj iz Gibeona;

41:17  in so šli ter se ustavili v prenočišču Kimhamovem, ki je blizu Betlehema, da bi se napotili in odšli v Egipt

41:18  zavoljo Kaldejcev, ker so se jih bali, zato ker je Izmael, sin Netanijev, umoril Gedalija, sina Ahikamovega, ki ga je bil kralj babilonski postavil nad deželo.

Chapter 42

42:1  Nato pristopijo vsi vojaški poveljniki in Johanan, sin Kareahov, in Jezanija, sin Hosajev, in vse ljudstvo od najmanjšega do največjega

42:2  in reko Jeremiju proroku: Sprejmi milo prošnjo našo in prosi za nas Gospoda, svojega Boga, za ves ta ostanek; kajti ostalo nas je malo od mnogih, kakor nas vidiš;

42:3  da nam pokaži Gospod, tvoj Bog, pot, po katerem naj hodimo, in reč, katero naj storimo.

42:4  In reče jim Jeremija prorok: Slišal sem vas; glejte, prosil bom Gospoda, vašega Boga, po vaših besedah; in katerokoli besedo vam odgovori Gospod, vam jo naznanim, ne zadržim vam nobene besede.

42:5  In Oni reko Jeremiju: Gospod bodi zoper nas priča resnična in zvesta, če ne bomo ravnali po vsaki besedi, s katero te pošlje k nam Gospod, tvoj Bog.

42:6  Bodisi dobro ali slabo, bomo poslušali glas Gospoda, Boga svojega, ki te k njemu pošiljamo; da bi se nam dobro godilo, ko bomo poslušali glas Gospoda, Boga svojega.

42:7  Ko pa je minilo deset dni, je prišla beseda Gospodova Jeremiju.

42:8  Tedaj pokliče Johanana, sina Kareahovega, in vse vojaške poveljnike, ki so bili ž njim, in vse ljudstvo od najmanjšega do največjega,

42:9  in jim reče: Tako pravi Gospod, Bog Izraelov, ki ste me k njemu poslali, da padem predenj z vašo prošnjo:

42:10  Če hočete ostati v tej deželi, vas bom zidal in ne podiral ter vas sadil in ne roval, ker mi je žal hudega, katero sem vam storil.

42:11  Ne bojte se kralja babilonskega, ki se ga bojite; ne bojte se ga, govori Gospod, ker jaz sem z vami, da vas ohranim in vas otmem iz roke njegove.

42:12  In izkažem vam usmiljenje, da se vas usmili in vam dovoli vrniti se na domača tla.

42:13  Ako pa porečete: Ne ostanemo v tej deželi, in ne boste poslušali glasu Gospoda, Boga svojega,

42:14  pa boste govorili: Nikar, ampak v deželo Egiptovsko pojdemo, kjer ne bomo videli nobene vojske, ne slišali glasu trobente, ne stradali kruha, in tam bomo prebivali –

42:15  zdaj torej čujte besedo Gospodovo, ostanek Judov! Tako pravi Gospod nad vojskami, Bog Izraelov: Če res obrnete obličje svoje, da bi šli v Egipt, in če pojdete tja prebivat,

42:16  zgodi se, da vas meč, ki se ga bojite, dojde tam v deželi Egiptovski; in lakota, katere vas je groza, vas bo preganjala tam v Egiptu, in tam umrjete.

42:17  In zgodi se, da vsi možje, ki so obrnili obličje svoje, da bi šli v Egipt in tam prebivali, pomrjejo od meča, lakote in kuge, in nihče ne preostane, tudi ne ubeži tisti nesreči, ki jo jaz pošljem nadnje.

42:18  Kajti tako pravi Gospod nad vojskami, Bog Izraelov: Kakor se je izlila jeza in togota moja nad prebivalce jeruzalemske, tako se izlije togota moja nad vas, ko pridete v Egipt; in bodete v preklinjanje in strmenje in v kletev in sramoto, in ne boste več videli tega kraja.

42:19  Govoril vam je Gospod, o ostanek Judov: Ne hodite v Egipt! Dobro vedite, da sem vam to danes resno izpričal.

42:20  Varate se namreč duši svoji v škodo. Zakaj poslali ste me h Gospodu, Bogu svojemu, rekoč: Prosi za nas Gospoda, našega Boga; in vse, karkoli zapove Gospod, naš Bog, nam natanko naznani, in storili bomo.

42:21  In danes sem vam naznanil, a ne poslušate glasu Gospoda, Boga svojega in vsega, za kar me pošilja k vam.

42:22  Zdaj torej, vedite dobro, da umrjete od meča, lakote in kuge v kraju, kamor se vam hoče iti, da bi prebivali ondi.

Chapter 43

43:1  Zgodi se pa, ko je nehal Jeremija naznanjati vsemu ljudstvu vse besede Gospoda, njih Boga, zavoljo katerih ga je poslal Gospod k njim, vse tiste besede,

43:2  da je rekel Azarija, sin Hosajev, in Johanan, sin Kareahov, in vsi oni prevzetni možje so rekli Jeremiju: Lažnivo govoriš! Ni te poslal Gospod, Bog naš, da veliš: Ne hodite v Egipt, da bi tam prebivali;

43:3  temuč Baruh, Nerijev sin, te ščuje zoper nas, da nas dá v roko Kaldejcem, ki naj nas usmrte ali odpeljejo v Babilon.

43:4  In ni poslušal Johanan, sin Kareahov, in vsi vojaški poveljniki in vse ljudstvo glasu Gospodovega, da bi ostali v deželi Judovi;

43:5  ampak Johanan, Kareahov sin, in vsi vojaški poveljniki so vzeli vse ostanke Judove, ki so se bili vrnili od vseh narodov, kamor so bili odgnani, hoteč bivati v deželi Judovi:

43:6  može in žene, otroke in kraljeve hčere in vse duše, ki jih je bil ostavil Nebuzaradan, glavar telesne straže, pri Gedaliju, sinu Ahikama, sina Safanovega, tudi proroka Jeremija in Baruha, Nerijevega sina,

43:7  in napotili so se v deželo Egiptovsko, kajti niso poslušali glasu Gospodovega. In dospeli so v Tahpanhes.

43:8  Prišla pa je beseda Gospodova Jeremiju v Tahpanhesu, rekoč:

43:9  Vzemi v roko svojo velike kamene in jih skrij v ilovico ob opekarnici, ki je v Tahpanhesu pri vhodu v hišo Faraonovo, pred očmi mož Judovih;

43:10  in jim reci: Tako pravi Gospod nad vojskami, Bog Izraelov: Glej, jaz pošljem in vzamem Nebukadnezarja, kralja babilonskega, hlapca svojega, in prestol njegov postavim nad te kamene, ki sem jih skril, in nad njimi razpne svoj kraljevski šator.

43:11  Kajti pride in udari deželo Egiptovsko: kdor je za smrt, bode za smrt, in kdor za sužnost, za sužnost, in kdor pod meč, pod meč.

43:12  In ogenj zažgem v hišah bogov egiptovskih, da jih požge in odpelje v ujetništvo. In obleče se v Egiptovsko deželo, kakor se pastir obleče v svoj plašč; in odide odtod v miru.

43:13  In razbije stebre v Bet-semesu, ki je v deželi Egiptovski, in požge z ognjem hiše bogov egiptovskih.

Chapter 44

44:1  Beseda, ki je prišla Jeremiju zoper vse Jude, ki so prebivali v deželi egiptovski, stanujoč v Migdolu in Tahpanhesu in Nofu in v deželi Patroški, rekoč:

44:2  Tako pravi Gospod nad vojskami, Bog Izraelov: Vi ste videli vso tisto nesrečo, ki sem jo pripeljal nad Jeruzalem in nad vsa mesta Judova, tako da so, glej, puščava današnji dan, nihče ne prebiva v njih;

44:3  zavoljo njih hudobnosti, ki so jo počenjali, da bi me dražili, ko so hodili kadit in častit tuje bogove, ki jih niso poznali ne oni, ne vi ali očetje vaši.

44:4  Ko sem pa k vam pošiljal vse služabnike svoje, proroke, od ranega jutra in neprenehoma, govoreč: Ne delajte vendar te gnusobe, ki jo sovražim!

44:5  vendar niso poslušali in niso nagnili ušesa svojega, da bi se izpreobrnili od hudobnosti svoje, da bi ne kadili tujim bogovom.

44:6  Zato se je razlila togota in jeza moja, in vnela se je v mestih Judovih in po ulicah jeruzalemskih, da so bile opustošene, zapuščene, kakor so dandanašnji.

44:7  Sedaj pa pravi tako Gospod, Bog nad vojskami, Bog Izraelov: Zakaj počenjate to veliko hudobnost zoper svoje duše, da bi pokončali moža in ženo, otroka in dojenca iz Jude, da si ne zapustite več ostankov?

44:8  Dražite me z deli svojih rok, kadeč tujim bogovom v deželi Egiptovski, kamor ste prišli prebivat, da bi pokončali sebe in bi postali kletev in sramota pri vseh narodih na zemlji!

44:9  Ali ste mar pozabili hudobnosti očetov svojih in hudobnosti kraljev Judovih in hudobnosti njih žen in svoje hudobnosti in hudobnosti žen svojih, ki so jih počenjali v deželi Judovi in po ulicah jeruzalemskih?

44:10  Niso bili potrti do tega dne in niso se bali, tudi niso hodili po postavi in po naredbah mojih, ki sem jih del pred oči vam in očetom vašim.

44:11  Zatorej pravi tako Gospod nad vojskami, Bog Izraelov: Glej, jaz obrnem obličje svoje proti vam v hudo, da iztrebim vse Judove.

44:12  In vzamem ostanke Judove, ki so obrnili obličje svoje, da pojdejo v deželo Egiptovsko prebivat, in uničeni bodo vsi, padli bodo v deželi Egiptovski: meč, lakota jih uniči, od najmanjšega do največjega pomrjo po meču in lakoti; in bodo v preklinjanje in strmenje, v kletev in sramoto.

44:13  Kajti kaznoval bom nje, ki prebivajo v deželi Egiptovski, kakor sem kaznoval Jeruzalem z mečem, lakoto in kugo;

44:14  tako da ga ne bode izmed ostankov Judovih, ki so šli v deželo Egiptovsko prebivat, ki bi ušel ali ostal in bi se povrnil v deželo Judovo, kamor jih vleče hrepenenje, da se smejo povrniti in prebivati tam; kajti ne povrnejo se, razen nekoliko ubežnikov.

44:15  Odgovore pa Jeremiju vsi možje, ki so vedeli, da njih žene kade tujim bogovom, in vse ženske, ki jih je tu stala velika množica, in vse ljudstvo prebivajočih v deželi Egiptovski v Patrosu in reko:

44:16  Kar se tiče besede, ki si jo nam oznanil v imenu Gospodovem, ne bomo te poslušali nikakor;

44:17  ampak gotovo storimo, kar koli pride iz naših ust, kadeč kraljici nebeški in darujoč ji pitne daritve, kakor smo delali mi in očetje naši, kralji in knezi naši v mestih Judovih in po ulicah jeruzalemskih. Takrat smo imeli obilo kruha in bili smo veseli in hudega nismo izkusili.

44:18  Odkar pa smo nehali kaditi nebeški kraljici in ji darovati pitne daritve, pogrešamo vsega in meč in lakota nas pokončujeta.

44:19  Ko smo pa kadile nebeški kraljici in ji darovale pitne daritve, ali ji brez vednosti svojih mož delamo kolače, da jo počastimo, in ji darujemo pitne daritve?

44:20  A Jeremija reče vsemu ljudstvu, možem in ženam in vsemu ljudstvu, ki so mu tako odgovorili, in veli:

44:21  Tistega kadila, ki ste ga palili v mestih Judovih in po ulicah jeruzalemskih vi in očetje vaši, kralji in knezi vaši in ljudstvo dežele, ali se ga ni spomnil Gospod in ni li mu prišlo v misli?

44:22  In Gospod ni mogel tega več trpeti zavoljo hudobnosti vaših del, zavoljo gnusob, ki ste jih delali. Zato je dežela vaša postala puščava, stvar strmenja in preklinjanja, brez prebivalcev, kakor je dan današnji.

44:23  Zato ker ste kadili in ker ste grešili zoper Gospoda in niste poslušali glasu Gospodovega in niste živeli po njegovi postavi in po naredbah in pričevanjih njegovih: zato vas je zadela ta nesreča, kakor je dan današnji.

44:24  Še reče Jeremija vsemu ljudstvu in vsem ženam: Poslušajte besedo Gospodovo, vsi Judovi, ki ste v deželi Egiptovski:

44:25  Tako pravi Gospod nad vojskami, Bog Izraelov: Vi in žene vaše ste govorili z usti svojimi in svojeročno ste to dopolnili, ko ste rekli: Gotovo izpolnimo obljube svoje, ki smo jih obljubili, da bomo kadili kraljici nebeški in ji darovali pitne daritve. Torej le opravljajte obljube svoje in vsekakor izpolnjujte obljube svoje!

44:26  Zato poslušajte besedo Gospodovo, vsi Judje, ki prebivate v deželi Egiptovski: Glejte, jaz sem prisegel pri svojem velikem imenu, pravi Gospod, da se ne bo nikdar več imenovalo ime moje z usti katerega moža judovskega v vsej deželi Egiptovski, da bi rekel: Kakor res živi Gospod!

44:27  Glej, jaz čujem nad njimi v hudo, a ne v dobro; in vse može Judove, ki so v deželi Egiptovski, končata meč in lakota, dokler ne poginejo.

44:28  In kateri ubeže meču, se vrnejo iz dežele Egiptovske v deželo Judovo, neznatni po številu. In izkusi ves ostanek Judov, kolikor jih je šlo v deželo Egiptovsko, da bi tam prebivali, čigava beseda obvelja, moja ali njihna.

44:29  In to vam bodi znamenje, govori Gospod, da vas bom kaznoval na tem kraju, da bi vedeli, da res obveljajo besede moje zoper vas v hudo.

44:30  Tako pravi Gospod: Glej, jaz dam Faraona Hofra, kralja egiptovskega, v roko sovražnikov njegovih in v pest njim, ki mu strežejo po življenju, kakor sem dal Zedekija, kralja Judovega, v roko Nebukadnezarja, kralja babilonskega, sovražnika njegovega in ki mu je stregel po življenju.

Chapter 45

45:1  Beseda, ki jo je govoril Jeremija prorok Baruhu, sinu Nerijevemu, ko je pisal v knjigo te besede iz ust Jeremijevih, v četrtem letu Jojakima, sinu Josijevega, kralja Judovega, rekoč:

45:2  Tako pravi Gospod, Bog Izraelov, zastran tebe, Baruh:

45:3  Ti govoriš: Gorje meni! ker Gospod je pridel togo žalosti moji; utrujen sem v zdihovanju svojem in ne najdem pokoja.

45:4  Tako mu boš govoril: Glej, kar sem sezidal, podiram, in kar sem vsadil, rujem, in to po vsej deželi.

45:5  In ti bi iskal sebi velikih reči? Ne išči jih! zakaj, glej, jaz pripeljem nesrečo nad vse meso, govori Gospod; tebi pa dam dušo tvojo za plen v vseh krajih, kamorkoli pojdeš.

Chapter 46

46:1  Beseda Gospodova, ki je prišla Jeremiju proroku zoper poganske narode.

46:2  O Egiptu. Zoper vojsko Faraona Nekona, kralja egiptovskega, ki je bila v Karkemišu pri reki Evfratu, ki jo je udaril Nebukadnezar, kralj babilonski, v četrtem letu Jojakima, sinu Josija, kralja Judovega.

46:3  Pripravite ščite male in velike ter bližajte se boju!

46:4  Vprezite konje in zasedite jih, o konjiki! in postavite se v šlemih, gladite sulice, oblačite oklepe!

46:5  Zakaj jih vidim preplašene, zavrnjene? in njih junaki so pobiti in begoma beže in se ne ozirajo – strah je povsod, govori Gospod.

46:6  Ne ubeži, kdor je lehak, in ne otme se, kdor je mogočen; proti severu ob reki Evfratu se spotikajo in padajo.

46:7  Kdo je ta, ki vzhaja kakor Nil, kakor reke se vale vode njegove?

46:8  Egipčan vzhaja kakor Nil in kakor reke se vale vode njegove; in govori: Gori pojdem, zemljo pokrijem, pogubim mesto in prebivalce njegove.

46:9  Dirjajte gori, o konji, in besno drdrajte, o vozovi; in pridejo naj junaki: Kuš in Put, ki sučeta ščit, in Ludimi, ki nosijo in napenjajo lok.

46:10  Ali tisti dan bode Gospodu, Jehovi nad vojskami, maščevanja dan, da bi se maščeval nad svojimi sovražniki; in žrl bo meč in se sitil in napajal z njih krvjo. Zakaj Gospod, Jehova nad vojskami, ima klalno žrtev v severni deželi pri reki Evfratu.

46:11  Idi gori v Gilead in prinesi balzama, hči, devica egiptovska! Zaman rabiš mnoga zdravila, ni ozdravitve zate.

46:12  Narodi so slišali o sramoti tvoji, in vpitja tvojega je zemlja polna; kajti junaka sta zadela drug ob drugega in oba sta padla skupaj.

46:13  Beseda, ki jo je govoril Gospod Jeremiju proroku o prihodu Nebukadnezarja, kralja babilonskega, da udari zemljo Egiptovsko:

46:14  Oznanjujte v Egiptu in oklicujte v Migdolu, oklicujte tudi v Nofu in Tahpanhesu! Recite: Stoj in pripravljaj se! kajti meč pokončava vse kroginkrog tebe.

46:15  Zakaj so ob tla vrženi vsi junaki tvoji? Nobeden ni obstal, ker ga je zvrnil Gospod.

46:16  Storil je, da so se spoteknili mnogi, da, mož čez moža so padli, in rekli so: Vstanimo, da se povrnemo k ljudstvu svojemu in k rojstnim tlem svojim, iz strahu pred zatirajočim mečem.

46:17  Vpijejo tam: Faraon, kralj egiptovski, je izgubljen; zamudil je ustanovljeni čas.

46:18  Kakor res živim, govori Kralj, ki mu je ime Jehova nad vojskami: Kakor Tabor med gorami in kakor Karmel ob morju pride kralj babilonski!

46:19  O hči, prebivalka v Egiptu! pripravi si svoje reči za selitev; kajti Nof postane puščava in požgan bo, da ne bo nihče v njem prebival.

46:20  Telica prelepa je Egipt; a obad ji pride, pride od severa.

46:21  Tudi najeti vojaki njegovi sredi njega so kakor pitana teleta, tudi oni so se obrnili, bežali skupaj, niso se ustavili; kajti prišel je nadnje njih pogube dan, čas njih obiskovanja.

46:22  Glas njegov je kakor kače šum, ko vstran hiti; kajti Kaldejci se bodo bližali s krdeli in prišli s sekirami nadenj kakor drvarji:

46:23  posekajo gozd njegov, govori Gospod, ker jih ni moči sešteti; zakaj več jih je nego kobilic in ni jim števila.

46:24  Osramočena bo hči egiptovska, dana v pest severnemu ljudstvu.

46:25  Pravi Gospod nad vojskami, Bog Izraelov: Glej, jaz bom kaznoval Amona iz Tebena in Faraona in Egipt, njegove bogove in njegove kraljiče, da, Faraona in nje, ki upajo vanj.

46:26  In dam jih v pest njim, ki jim strežejo po življenju, namreč v roko Nebukadnezarja, kralja babilonskega, in v roko hlapcev njegovih. Pozneje pa se bo zopet prebivalo v njem kakor v prejšnjih dnevih, govori Gospod.

46:27  Ti pa se ne boj, hlapec moj Jakob, in ne plaši se, o Izrael! zakaj, glej, jaz te ohranim iz daljave in zarod tvoj iz dežele sužnosti njegove; in povrne se Jakob in bo počival in mirno živel, in nihče ga ne bo strašil.

46:28  Ti se ne boj, hlapec moj Jakob, govori Gospod, zakaj na strani sem ti. Kajti pokončanje napravim med vsemi narodi, kamor sem te pregnal; s teboj pa ne napravim pokončanja, ampak strahoval te bom zmerno, a te ne pustim čisto brez kazni.

Chapter 47

47:1  Beseda Gospodova, ki je prišla Jeremiju proroku zoper Filistejce, ko ni bil še Faraon porazil Gaze.

47:2  Tako pravi Gospod: Glej, vode derejo sem od severa in naraščajo v preplavljajoč hudournik, da preplavijo deželo in vse, kar je v njej, mesto in nje, ki prebivajo v njem. In vpili bodo ljudje in vsi prebivalci v deželi bodo tulili.

47:3  Od glasu bonenja kopit močnih konj njegovih, od stresavanja voz njegovih, od ropotanja koles njegovih se ne ozro očetje po sinovih svojih, ker jim bodo omahovale roke,

47:4  zavoljo tistega dneva, ki pride, da bi bili oplenjeni vsi Filistejci, da bi bil zatrt v Tiru in Sidonu vsak pomočnik, ki še preostaja; kajti Gospod opustoši Filistejce, ostanek primorja Kaftorskega.

47:5  Pleša je prišla nad Gazo, uničen je Askelon, ostanek njih doline. Doklej si boš delal vrezke?

47:6  Gorje! meč Gospodov, doklej ne boš počival? Vrni se v nožnico, pokojen bodi in miruj!

47:7  Kako bi počival? Saj mu je ukazal Gospod. Zoper Askelon in zoper morsko obrežje, tja ga je poslal.

Chapter 48

48:1  O Moabu. Tako pravi Gospod nad vojskami, Bog Izraelov: Gorje Nebu! kajti opustošeno je. Osramočen, vzet je Kirjataim; osramočena je trdnjava na visočini in zbegana.

48:2  Nobene slave ni Moabu več. V Hesbonu izmišljajo hudo zoper njega: „Pridite in iztrebimo ga, da ne bode več narod!“ Tudi ti, Madmen, boš uničen; meč pojde za teboj.

48:3  Čuj! vpitje od Horonaima: Opustošenje in podrtje veliko!

48:4  Polomljen je Moab; vpitje zaganjajo otročiči njegovi.

48:5  Kajti po klancu ob Luhitu bodo stopali navzgor z neprestanim jokom; zakaj po potu doli v Horonaim se je slišalo vpitje v strahu o razdejanju.

48:6  Bežite, rešite si življenje ter bodite kakor golo drevo v puščavi!

48:7  Kajti zato, ker ti je bilo upanje v delih tvojih in zakladih tvojih, boš tudi ti ujet; ven pojde Kamos v pregnanstvo, duhovniki njegovi in knezi njegovi vsi skupaj.

48:8  In pride razdejalec zoper vsako mesto, nobeno se ne reši; in dolina bo ugonobljena in ravan pogubljena, kakor je govoril Gospod.

48:9  Dajte Moabu peruti, da leteč odide; kajti mesta njegova bodo zapuščena, da ne bo nihče prebival v njih.

48:10  Proklet, kdor opravlja delo Gospodovo nemarno, in proklet, kdor meč svoj zadržuje od krvi!

48:11  Brezskrbno je živel Moab od mladosti svoje in mirno je sedel na svojih drožeh, in ni se prelival iz posode v posodo in v pregnanstvo ni šel nikdar: zato je ostal okus njegov v njem in duh njegov se ni izpremenil.

48:12  Zatorej, glej, pridejo dnevi, govori Gospod, ko pošljem nadenj tiste, ki izlivajo posode, in ga izlijejo, in izpraznijo posode njegove in razdrobé vrče njegove.

48:13  Tedaj se bo sramoval Moab Kamosa, kakor se je sramovala hiša Izraelova Betela, ki so vanj upali.

48:14  Kako govorite: Junaki smo in možje vrli v vojski?

48:15  Opustošen je Moab, na gradove njegove so zlezli sovražniki, in izbrani mladeniči njegovi so šli doli v klanje, govori Kralj, ki mu je ime Gospod nad vojskami.

48:16  Blizu je poguba Moabova, da pride, in nesreča njegova hiti silno.

48:17  Žalujte nad njim, kateri bivate okoli njega, in vsi, ki poznate ime njegovo, govorite: Kako je zlomljeno žezlo tako močno, palica veličastna!

48:18  Stopi doli s slave svoje in sedi v žejnem kraju, o hči, ki prebivaš v Dibonu! kajti razdejalec Moabov je prišel gori zoper tebe, je podrl trdnjave tvoje.

48:19  Poleg pota se postavi in opazuj, prebivalka aroerska, poprašuj bežečega in ženo, ki se otimlje, in reci: Kaj se je zgodilo?

48:20  Sramuje se Moab, ker je potrt. Tulite in vpijte, oznanjujte pri Arnonu, da je Moab opustošen.

48:21  In sodba je prišla nad deželo ravnine, nad Holon in nad Jahzo in nad Mefaat,

48:22  in nad Dibon in nad Nebo in nad Bet-diblataim

48:23  in nad Kirjataim in nad Bet-gamul in nad Bet-meon

48:24  in nad Kerjot in nad Bozro in nad vsa mesta dežele Moabove, daljna in bližnja.

48:25  Odsekal se je rog Moabu in rama njegova se je zlomila, govori Gospod.

48:26  Upijanite ga, ker se je poveličeval zoper Gospoda, da naj se valja po tem, kar izbljuje, in bode v posmeh tudi sam.

48:27  Ali ti ni bil v posmeh Izrael? ali je bil zasačen med tatovi, da si zmajeval z glavo, kadar koli si govoril o njem?

48:28  Zapustite mesta in prebivajte v skalah, o prebivalci na Moabskem, in bodite podobni golobu, ki gnezdi ob robu prepada.

48:29  Čuli smo prevzetnost Moabovo, da je silno ošaben, visokost njegovo in oholost in nadutost njegovo in kako se mu je srce poviševalo.

48:30  Jaz poznam, govori Gospod, togoto njegovo in ničevo bahanje njegovo; nepošteno je delal.

48:31  Zato tulim zavoljo Moaba in zavoljo vsega Moaba vpijem; zaradi mož v Kir-heresu zdihujejo.

48:32  Bolj nego nad Jazerjem se jokam nad teboj, o trta v Sibmi! odrastki tvoji so šli čez morje, prav do morja Jazerskega so segali. Nad poletno sadje tvoje in nad trgatev tvojo je planil razdejalec,

48:33  in veselje je izginilo in radost z rodovitne njive in iz dežele Moabove. Storil sem, da je minilo vino iz kadi; tlačili ne bodo več vriskaje: vriskanje ne bode več vriskanje.

48:34  V Hesbonu so vpili in tja do Eleala, tja do Jahaza se je razlegal njih glas, od Zoarja do Horonaima, do Eglat-šelišije; kajti tudi vode nimrimske se izpremene v pustinjo.

48:35  In storim, da pogine v Moabu, govori Gospod, kdor daruje na višavi in kdor kadi bogovom svojim.

48:36  Zato poje žalno srce moje kakor piščali zavoljo Moaba, in srce moje žalno piska zavoljo ljudi v Kir-heresu, ker se pogubi zaloga, ki jo je nahranil.

48:37  Kajti vsaka glava ima plešo in vsaka brada je ostrižena; po vseh rokah so zareze in na ledjih raševina.

48:38  Po vseh strehah Moabovih in po ulicah njegovih je zgolj žalovanje; kajti strl sem Moaba kakor posodo, ki ni nobenega veselja v njej, govori Gospod.

48:39  Kako je potrt! kako tulijo! Kako je obrnil Moab tilnik v sramoti! Tako bode Moab v posmeh in v strmenje vsem, ki prebivajo okoli njega.

48:40  Kajti tako pravi Gospod: Glej, orlu podoben prileti sovražnik in peruti svoje razpne čez Moaba.

48:41  Kerjot je vzet in trdnjave so zasedene; in srce junakov v Moabu bo tisti dan kakor srce žene, ki trpi porodne bolečine.

48:42  In pokončan bo Moab, da ne bode ljudstvo, ker se je poveličeval zoper Gospoda.

48:43  Groza in jama in zanka ti preté, o prebivalec v Moabu! govori Gospod.

48:44  Kdor ubeži grozi, pade v jamo, in kdor prileze iz jame, se ujame v zanko; kajti privedem nanj, na Moaba, leto njegovega obiskovanja, govori Gospod.

48:45  V senci hesbonski stoje brezmočni tisti, ki so bežali pred silo; ali ogenj pride iz Hesbona in plamen izsredi Sihona, ki pokonča stran Moaba in teme njih, ki samo ropotajo.

48:46  Gorje ti, o Moab! ljudstvo Kamosovo pogine; kajti sinovi tvoji bodo vlečeni v ujetništvo in hčere tvoje v sužnost. –

48:47  Vendar pripeljem nazaj ujetnike Moabove v poslednjih dneh, govori Gospod. Dotlej sodba Moabova.

Chapter 49

49:1  O sinovih Amonovih. Tako pravi Gospod: Ali nima sinov Izrael? ali nima nobenega dediča? Zakaj ima Malkom v lasti Gad in ljudstvo njegovo prebiva v mestih Izraelovih?

49:2  Zatorej, glej, pridejo dnevi, govori Gospod, ko storim, da se bo slišal proti Rabi sinov Amonovih vojni hrup, in bode v kup podrtin in njene vasi se požgo z ognjem. In Izrael bode dedič njih, ki so njegovo last podedovali, govori Gospod.

49:3  Tuli, o Hesbon, kajti opustošen je Aj! Vpijte, hčere Rabe, opašite se z raševino; jokajte in tekajte semtertja med ograjami! kajti Malkom pojde v pregnanstvo, duhovniki in knezi njegovi vsi skupaj.

49:4  Kaj se ponašaš z dolinami, da je polna dolina tvoja, o hči verolomna? ki se zanašaš na zaklade svoje, govoreč: Kdo bi me napadel?

49:5  Glej, jaz izpustim zoper tebe grozo od vseh okoličanov tvojih, govori Gospod, Jehova nad vojskami; in odženo vas, vsakega v stran njegovo, in nikogar ne bode, da bi zbiral tavajoče. –

49:6  Vendar pripeljem potem nazaj ujetnike sinov Amonovih, govori Gospod.

49:7  O Edomu. Tako pravi Gospod nad vojskami: Ali ni nobene modrosti več v Temani? Je li izginil svèt med razumnimi, minila njih modrost?

49:8  Bežíte, obrnite se, iščite globoka prebivališča, o prebivalci v Dedanu; zakaj nesrečo Ezavovo pripeljem nadenj, čas, ko ga obiščem.

49:9  Če ti pridejo trgači, ali bi ne pustili paberkov grozdja? če tatje po noči, bi pokončali, kar bi jim bilo zadosti?

49:10  Ali jaz sem ogolil Ezava, odkril, kar je bilo skritega, in ne bo se mogel skriti; opustošeno je seme njegovo in bratje njegovi in sosedje njegovi, in ni jih več.

49:11  Popústi sirote svoje, jaz jih ohranim žive, in vdove tvoje naj stavijo up svoj name.

49:12  Kajti tako pravi Gospod: Glej, katerim ni bilo sojeno piti to čašo, jo morajo piti; ti pa sam naj bi bil čisto brez kazni? Ne bodeš brez kazni, ampak gotovo boš pil.

49:13  Kajti pri sebi sem prisegel, govori Gospod, da bode Bozra v strmenje, sramoto, razdejanje in preklinjanje; in vsa mesta edomska bodo večne puščave.

49:14  Glas sem čul od Gospoda, in poslanec je poslan k narodom: Zberite se in napadite ga in vstanite na boj!

49:15  Zakaj, glej, majhnega sem te naredil med narodi, zaničevanega med ljudmi.

49:16  Groznost tvoja in prevzetnost duše tvoje te je premotila, o ti, ki prebivaš v brlogih skalnatih, ki si zasedel griča višino. Če napraviš visoko kakor orel gnezdo svoje, vržem te odondod doli, govori Gospod.

49:17  In Edom postane stvar strmenja: kdorkoli pojde mimo njega, bo strmel in žvižgal zavoljo vseh kazni njegovih.

49:18  Kakor so bila podrta Sodoma in Gomora in sosednja mesta, pravi Gospod: nihče ne bo stanoval ondi in bival ne bo v njem sin človekov.

49:19  Glej, kakor lev gre gori od veličja Jordanovega zoper trdno prebivališče; ali pri tej priči ga zapodim v beg iz te dežele, in njega, ki je izvoljen, postavim nadnjo. Kajti kdo je meni enak? ali kdo bi me pozval na sodbo? in kdo je tisti pastir, ki bi mogel stati pred menoj?

49:20  Zatorej čujte sklep Gospodov, ki ga je storil zoper Edoma, in misli njegove, ki jih je nameraval zoper prebivalce Temanove: Gotovo jih odvlečejo, najmanjše iz črede; gotovo se opustoši njih prebivališče ž njimi vred.

49:21  Od glasu njih padca se potrese zemlja; vpitja glas se bo slišal do Rdečega morja.

49:22  Glej, kakor orel pride sovražnik gori in prileti in razpne peruti svoje nad Bozro; in srce junakov Edomovih bode tisti dan kakor srce ženske, trpeče porodne bolečine.

49:23  O Damasku. Hamat je osramočen in Arpad; kajti zaslišala sta hudo poročilo, obupavata; na morju je nemir, počivati se ne more.

49:24  Malosrčen je postal Damask, obrača se, da bi bežal, treslica ga prevzema; težava z bolečinami ga popada kakor ženo o porodu.

49:25  „Kako da ni zapuščeno mesto, tako hvaljeno, mesto veselja mojega?“

49:26  Zato bodo padali mladeniči njegovi po ulicah njegovih in vsi vojskovalci njegovi bodo pokončani tisti dan, govori Gospod nad vojskami.

49:27  In ogenj zažgem na zidovju v Damasku, ki pokonča Ben-hadadove gradove.

49:28  O Kedarju in o kraljestvih Hazorjevih, ki jih je porazil Nebukadnezar, kralj babilonski. Tako pravi Gospod: Vstanite, idite gori nad Kedar in pustošite otroke Jutrove dežele.

49:29  Njih šatore, in njih črede vzamejo; njih šatorske preproge in vse njih orodje in njih velblode odpeljejo zase; in zoper nje bodo klicali: Groza okroginokrog!

49:30  Bežite, hitro zapustite deželo, iščite globoka prebivališča, o prebivalci v Hazorju! govori Gospod; kajti Nebukadnezar, kralj babilonski, je storil sklep zoper vas in je zasnoval naklep proti vam.

49:31  Vstanite, idite gori k pokojnemu narodu, ki prebiva brez skrbi, govori Gospod, ki nimajo ne vrat, ne zapaha, sami prebivajo.

49:32  In njih velblodi bodo ugrabljeni in množica njih ovac uplenjena; in razkropim jih na vse vetrove, nje, ki so ostriženi ob krajih glave; in od vseh strani pripeljem njih nesrečo, govori Gospod.

49:33  Tako bode Hazor prebivališče šakalom, puščava za vselej: nihče ne bo stanoval ondi in bival ne bo v njem sin človekov.

49:34  Beseda Gospodova, ki je prišla Jeremiju proroku zoper Elama, v začetku kraljevanja Zedekija, kralja Judovega, govoreč:

49:35  Tako pravi Gospod nad vojskami: Glej, jaz zlomim lok Elamov, vrhunec njegove moči.

49:36  In pripeljem zoper Elama štiri vetrove od štirih krajev nebes in jih razkropim na vse tiste vetrove, da ne bode naroda, kamor bi ne prišel kak pregnanec iz Elama.

49:37  In preplašenega storim Elama spričo njegovih sovražnikov in spričo njih, ki jim strežejo po življenju, ter spravim nadnje nesrečo, gorečo jezo svojo, govori Gospod; in meč pošljem za njimi, dokler jih ne pokončam.

49:38  In postavim prestol svoj v Elamu in pogubim odtam kralja in kneze, govori Gospod. –

49:39  Ali zgodi se v poslednjih dneh, da pripeljem nazaj ujetnike Elamove, govori Gospod.

Chapter 50

50:1  Beseda, ki jo je govoril Gospod zoper Babilon in zoper deželo Kaldejsko po Jeremiju proroku.

50:2  Oznanjajte med narodi in poročajte! Dvignite prapor, razglasite, ne prikrivajte! Recite: Babilon je vzet, Bel osramočen, Merodak potrt; v sramoti so njih podobe, potrti so njih grdi maliki.

50:3  Kajti zoper njega pride narod od severa: ta opustoši zemljo njegovo, da ne bode prebivalca v njej; zbeže, odidejo ljudje in živina.

50:4  V tistih dneh in v tistem času, govori Gospod, pridejo sinovi Izraelovi, oni s sinovi Judovimi vred; spotoma bodo venomer jokali in iskali Gospoda, Boga svojega.

50:5  Za Sion bodo povpraševali, tja gledajoč z obličjem in govoreč: Pridite in pridružite se Gospodu z večno zavezo, ki se ne pozabi! –

50:6  Čreda izgubljenih ovac je bilo ljudstva moje; njih pastirji so jih zavajali na gore, kjer se je gojila verolomnost: hodili so z gore na hrib, pozabili so počivališče svoje.

50:7  Katerikoli so jih zalotili, so jih žrli, in njih zatiralci so govorili: Ne bomo krivi, zato ker so grešili zoper Gospoda, prebivališče pravičnosti, zoper Gospoda, ki je bil upanje njih očetom.

50:8  Bežite izsredi Babilona in odidite iz dežele Kaldejske in bodite kakor kozli pred čredo!

50:9  Zakaj, glej, jaz obudim in pripeljem zoper Babilon zbor velikih narodov iz severne dežele, in postavijo se v bojni red zoper njega; odtod bo vzet. Njih pšice bodo kakor izurjenega junaka, ki se ne vrne z boja prazen.

50:10  In Kaldejska bode v plen; vsi, ki jo plenijo, se nasitijo, govori Gospod.

50:11  Čeprav se veselite, čeprav se radujete, o plenilci posesti moje, čeprav poskakujete kakor junica, ki vrši žito, čeprav rezgetate kakor krepki konji:

50:12  vendar se bo sramovala mati vaša silno, v sramoto pride porodnica vaša: glejte, zadnja bode med narodi, puščava, suha zemlja in samota.

50:13  Od srda Gospodovega se ne bo prebivalo v njej, ampak docela bo zapuščena. Kdorkoli pojde mimo Babilona, bo strmel in žvižgal zavoljo vseh kazni njegovih.

50:14  Razpostavite se zoper Babilon kroginkrog vsi, ki napenjate lok! Prožite vanj strelice, ne hranite pšic! zakaj zoper Gospoda je on grešil.

50:15  Ukajte zoper njega kroginkrog! Že podaja roko svojo: padle so utrdbe njegove, podrti so zidovi njegovi; ker to je maščevanje Gospodovo. Maščujte se nad njim, kakor je storil, mu storite!

50:16  Pokončajte sejalca iz Babilona in njega, ki suče srp ob žetvi! Od strahu pred zatirajočim mečem se povrnejo vsak k svojemu ljudstvu in zbeže vsak v svojo deželo.

50:17  Ovca razkropljena je Izrael, levi so jo pregnali. Prvi jo je žrl kralj asirski in sedaj, zadnjič, ta Nebukadnezar, kralj babilonski, ji je zdrobil kosti.

50:18  Zatorej pravi tako Gospod nad vojskami, Bog Izraelov: Glej, jaz bom kaznoval kralja babilonskega in deželo njegovo, kakor sem kaznoval kralja asirskega.

50:19  In storim, da se vrne Izrael na pašnik svoj in se bo pasel po Karmelu in Basanu, in duša njegova se bo sitila na gorovju Efraimskem in v Gileadu.

50:20  V tistih dneh in v tistem času, govori Gospod, se bo iskala krivica Izraelova, pa ne bode nobene, in grehi Judovi, a ne najde se jih nič, ker jim odpustim, katerim dam, da preostanejo.

50:21  Pojdi gori zoper deželo „Dvojni upor“, prav proti njej in zoper prebivalce v „Obiskovanju“! Pustoši in docela pokončuj zadaj za njimi, govori Gospod, in delaj prav po vsem, kar sem ti ukazal.

50:22  Vojske hrup je v deželi in velik poboj!

50:23  Kako je razsekano in zdrobljeno kladivo vse zemlje! Kako je Babilon v strmenje med narodi!

50:24  Zanko sem ti nastavil, in ujel si se tudi, o Babilon, ne da bi bil zaznal; zalotili so te in zgrabili, ker si se vojskoval zoper Gospoda.

50:25  Odprl je Gospod orožnico svojo in vzel je iz nje orožje nevolje svoje; zakaj Gospod, Jehova nad vojskami, ima delo pokončevalno v deželi Kaldejski.

50:26  Zberite se nadnjo od vseh strani, odprite žitnice njene; nakopičite je kakor kupe snopja in jo docela pokončajte; naj nima nobenega ostanka!

50:27  Pomorite vse junce njene, naj gredo doli v klanje! Gorje jim! ker je prišel njih dan, čas njih obiskovanja!

50:28  Čuj! glas bežečih in uhajajočih iz dežele Babilonske, da naznanijo na Sionu maščevanje Gospoda, Boga našega, svetišča njegovega maščevanje.

50:29  Skličite strelce proti Babilonu, vse, ki napenjajo lok! utaborite se ob njem kroginkrog, nihče naj ne ubeži! Povrnite mu po delu njegovem, prav kakor je storil, mu storite; zakaj zoper Gospoda se je ponašal, zoper Svetega Izraelovega.

50:30  Zatorej bodo popadali mladeniči njegovi po ulicah njegovih in vsi vojščaki njegovi poginejo tisti dan, govori Gospod.

50:31  Glej, jaz sem zoper tebe, o prevzetnež, govori Gospod, Jehova nad vojskami; zakaj tvoj dan je prišel, čas, ko te bom obiskoval.

50:32  Tedaj se spotakne prevzetnež in se zgrudi, da ga nihče ne zravna; in ogenj zažgem v mestih njegovih, ki pokonča vso okolico njegovo.

50:33  Tako pravi Gospod nad vojskami: Silo trpé sinovi Izraelovi in sinovi Judovi skupaj, in katerikoli so jih ujeli, jih trdo drže, branijo se jih izpustiti.

50:34  Njih odrešenik je močan, Gospod nad vojskami je ime njegovo: gotovo se potegne za njih pravdo, da upokoji deželo in vznemiri prebivalce v Babilonu.

50:35  Meč nad Kaldejce, veli Gospod, in nad prebivalce v Babilonu in nad kneze njegove in modrijane njegove!

50:36  meč nad blebetače njegove, da poneumijo, meč nad oblastnike njegove, da obupajo!

50:37  meč nad konje in vozove njegove in nad vse mešano ljudstvo, ki je sredi njega, da naj bodo kakor ženske! meč nad zaklade njegove, da se plenijo!

50:38  suša nad vode njegove, da se posušé! ker to je dežela izrezanih podob in pri pošastnih malikih ravnajo brezumno.

50:39  Zato bodo tam prebivale zveri puščave z divjimi psi in noji bodo v njem gnezdili; in nikdar več se ne bo prebivalo v njem in naselitve ne bo v njem od roda do roda.

50:40  Enako se podere, kakor je Bog podrl Sodomo in Gomoro in sosednja mesta njuna, govori Gospod: nihče ne bo ondi stanoval in bival ne bo v njem sin človekov.

50:41  Glej, ljudstvo pride od severa in narod velik in mnogi kralji vstanejo od skrajnega konca zemlje.

50:42  Lok in sulico bodo držali, krvoločni bodo in brez usmiljenja; njih glas bo bučal kakor morje in na konjih bodo jahali: vsak je oborožen zoper tebe, o hči babilonska, kakor mož na vojsko.

50:43  Slišal bo kralj babilonski glas o njih, in omahnejo mu roke; groza ga obide, bolečina kakor porodnico.

50:44  Glej, kakor lev gre gori od veličja Jordanovega zoper trdno prebivališče; zdajci ga zapodim v beg od tod, in njega, ki je izvoljen, postavim nad to deželo. Kajti kdo je meni enak? in kdo bi me pozval na sodbo? in kdo je tisti pastir, ki bi mogel stati pred menoj?

50:45  Zatorej čujte Gospodov sklep, ki ga je sklenil zoper Babilon, in misli njegove zoper deželo Kaldejcev: Gotovo jih odvlečejo, najmanjše iz črede, gotovo se opustoši njih prebivališče ž njimi vred.

50:46  Od glasu: Babilon je vzet! se potrese zemlja, in vpitje se bo čulo med narodi.

Chapter 51

51:1  Tako pravi Gospod: Glej, obudim podirajoč veter zoper Babilon in zoper nje, ki prebivajo v njem, srcu meni se upirajočih.

51:2  In pošljem v Babilon tujce, ki ga bodo vejali in izpraznili deželo njegovo; kajti oblegali ga bodo v dan nesreče.

51:3  Zoper njega, ki napenja, napenjaj strelec svoj lok in zoper njega, ki se vzdiguje v oklepu svojem; in ne imejte milosti do mladeničev njegovih, docela pokončajte vso vojsko njegovo!

51:4  In prebodeni bodo padali v deželi Kaldejski in presunjeni po ulicah njegovih.

51:5  Kajti Izrael in Juda nista kot vdova, zapuščena od Boga svojega, od Gospoda nad vojskami; ker je njih dežela polna krivice proti Svetemu Izraelovemu.

51:6  Bežite iz sredi Babilona in rešite vsak življenje svoje, ne bodite pokončani zavoljo krivice njegove; zakaj to je čas maščevanja Gospodovega: kar je zaslužil, mu povrača.

51:7  Zlata čaša je bil Babilon v roki Gospodovi, ki je upijanila vso zemljo; od vina njegovega so pili narodi, zato so zbesneli narodi.

51:8  Mahoma pade Babilon in bo potrt. Tulite nad njim, oskrbite mazilo za bolečino njegovo, če morebiti ozdravi!

51:9  „Hoteli smo ozdraviti Babilon, a ni bil ozdravljen. Zapustite ga in pojdimo vsak v svojo deželo; kajti do nebes sega sodba njegova in vzdiguje se do najvišjih oblakov.“

51:10  Na dan je spravil Gospod pravičnost našo; pridite in pripovedujmo na Sionu delo Gospoda, Boga našega.

51:11  Le ostrite pšice, primite za ščite! Gospod je zbudil duha kraljev medskih, ker je zoper Babilon namera njegova, da ga pogubi: zakaj to je maščevanje Gospodovo, svetišča njegovega maščevanje.

51:12  Na zidovju babilonskem dvignite prapor, pomnožite stražo, postavite čuvaje, pripravite zasede! Kajti kakor se je namenil Gospod, tako izvrši, kar je rekel zoper prebivalce v Babilonu.

51:13  O ti, ki prebivaš poleg mnogih vodá, bogat zakladov, prišel je konec tvoj, po meri dobičkaželjnosti tvoje.

51:14  Gospod nad vojskami je prisegel sam pri sebi: Čeprav sem te napolnil z ljudmi kakor s kobilicami, vendar zaženo zmagoslavno vpitje nad teboj!

51:15  On je ustvaril zemljo s krepostjo svojo, ustanovil vesoljni svet z modrostjo svojo in z razumnostjo svojo razpel nebesa.

51:16  Ko se on oglaša, šum vodá na nebu vrši; on pripeljava sopare od kraja zemlje, dela bliske za dež in izpušča veter iz zakladov svojih.

51:17  Nespameten je postal vsak, brez spoznanja; vsak zlatar se osramočuje s podobo; kajti lažniva je ulita podoba njegova in sape ni v njih nobeni.

51:18  Ničemurnost so, delo, smeha vredno; tisti čas, ko bodo obiskani, poginejo.

51:19  Njim ni podoben on, ki je Jakobov delež, kajti on je upodobil vse; in Izrael je rod posesti njegove: Gospod nad vojskami je ime njegovo.

51:20  Kladivo si mi, bojno orožje; in s teboj razbijem narode in s teboj pogubim kraljestva

51:21  in s teboj zdrobim konja z jezdecem njegovim in s teboj raztrupam voz in njega, ki sedi na njem,

51:22  in s teboj raztrupam moža in ženo in raztrupam s teboj starčka in dečka ter raztrupam s teboj mladeniča in devico

51:23  in s teboj razkropim pastirja in čredo njegovo in s teboj raztrupam kmetovalca z volmi njegovimi v jarmu ter razbijem s teboj deželne poglavarje in namestnike.

51:24  In povrnem Babilonu in vsem prebivalcem v Kaldeji vsa njih huda dela, ki so jih storili na Sionu, pred očmi vašimi, govori Gospod.

51:25  Glej, jaz sem zoper tebe, o gora pogubnica, ki pogubljaš vso zemljo, govori Gospod; in iztegnem roko zoper tebe in te zvalim s skalovja in te izpremenim v goro pogorišča,

51:26  da ne dobé iz tebe kamena za vogel ali kamena za podzidje, kajti puščava bodeš vekomaj, govori Gospod.

51:27  Dvignite prapor v deželi, trobite na trobento med narodi, pripravite zoper njega narode, skličite proti njemu kraljestva Ararat, Mini in Askenaz! postavite zoper njega vojskovodjo, pripeljite konj gori kakor grozovitih kobilic!

51:28  Pripravite zoper njega narode, kralje iz Medije, njene deželne poglavarje in namestnike in vso deželo njih gospostva!

51:29  In potrese se zemlja in začuti bolečine; kajti izpolnijo se misli Gospodove, da se opustoši dežela Babilonska, da nihče ne bo prebival v njej.

51:30  Nehajo se bojevati korenjaki v Babilonu, sedeli bodo v trdnjavah, opeša jim moč, kakor ženske bodo; sovražniki zažgo prebivališča njegova, starejo zapahe njegove.

51:31  Tekač bo tekel tekaču naproti in oznanjevalec srečaval oznanjevalca, naznanit kralju babilonskemu, da je mesto njegovo vzeto od kraja do konca

51:32  in da so celo tesni vhodi zasedeni; tudi luže so izsušili z ognjem, in vojščaki so izbegani.

51:33  Kajti tako pravi Gospod nad vojskami, Bog Izraelov: Hči babilonska je kakor gumno ob času, ko se s topotanjem utrjuje; še malo, potem ji pride žetve čas.

51:34  Žrl me je, zatiral me je Nebukadnezar, kralj babilonski, naredil me je kakor prazno posodo, požiral me je kakor zmaj, napolnil si je trebuh z mojimi slaščicami, odpahnil me je.

51:35  Krivica, ki se je godila meni in mesu mojemu, pridi nad Babilon, govori naj prebivalka sionska; in kri moja pridi nad prebivalce kaldejske, govori naj Jeruzalem.

51:36  Zatorej pravi tako Gospod: Glej, jaz se potegnem za pravdo tvojo in izvršim maščevanje zate; in posušim morje njegovo in storim, da usahnejo studenci njegovi.

51:37  In Babilon bode v kupe kamenja, prebivališče šakalov, v grozo in žvižganje brez prebivalca.

51:38  Enako kakor mladi levi rjovejo, kriče kakor levov mladiči.

51:39  Ko se ugrejejo, jim napravim pitje in jih upijanim, da se bodo razveseljevali in potem zaspali večno spanje, in ne zbude se, govori Gospod.

51:40  Popeljem jih kakor jagnjeta v klanje, kakor ovne s kozliči. –

51:41  Kako je vzet Šešak in zasedena vse zemlje hvala! Kako je postal Babilon predmet strmenju med narodi.

51:42  Zoper Babilon je prišlo morje, bučeči valovi njegovi so ga pokrili.

51:43  Mesta njegova so izpremenjena v puščavo, v suho deželo in samoto, v deželo, kjer ne prebiva nihče in preko nje ne hodi sin človekov.

51:44  In kaznoval bom Bela v Babilonu, in kar je požrl, potegnem iz ust njegovih; in ne bodo se več k njemu stekali narodi; tudi zid babilonski se zruši.

51:45  Pojdite ven iz njega, ljudstvo moje, in rešite vsak dušo svojo izpred goreče jeze Gospodove!

51:46  In ne oméči se srce vaše in ne bojte se zavoljo govorice, ki se bo slišala v deželi! kajti v tem letu pride ta govorica in potem drugo leto ona govorica, in silovitost bode v deželi, vladar zoper vladarja.

51:47  Zato glej, pridejo dnevi, ko bom strahoval izrezane podobe babilonske, in vsa dežela njegova bo osramočena in vsi prebodeni njegovi padejo sredi njega.

51:48  Tedaj bodo veselo pela nad Babilonom nebesa in zemlja in kar je na njih; kajti od severa pridejo k njemu razdejalci, govori Gospod.

51:49  Kakor je Babilon povzročil, da so padli prebodeni Izraelovi, tako padejo ob Babilonu prebodeni vse zemlje. –

51:50  O vi, ki ste ubežali meču, umeknite se, ne stojte! spominjajte se iz daljave Gospoda in Jeruzalem vam pridi na misel! –

51:51  Sram nas je, ker slišimo očitanje; nečast pokriva obličje naše, ker tujci so vdrli v svetinje hiše Gospodove. –

51:52  Zato glej, pridejo dnevi, ko bom strahoval izrezane podobe njegove, in po vsej deželi njegovi bodo vpili prebodeni.

51:53  Tudi ko bi se Babilon vzdignil do neba, tudi ko bi nedostopno storil višino trdnjave svoje, od mene pridejo razdejalci zoper njega, pravi Gospod.

51:54  Čuj! vpitje od Babilona in velik poboj se sliši od dežele Kaldejcev sem!

51:55  zakaj Gospod razdeva Babilon in preganja iz njega velike množice hrum; in bobne njih valovi kakor mnoge vode, razlega se šum njih glasú.

51:56  Kajti pride zoper njega, zoper Babilon, razdejalec, ujeti bodo junaki njegovi, zdrobljeni vsi loki njegovi, zakaj Bog mogočni, ki obilo povrača, je Gospod, on gotovo povrne.

51:57  In upijanim kneze njegove in modrijane njegove, deželne poglavarje in namestnike in junake njegove; in spali bodo večno spanje in se ne prebude, govori Kralj, ki mu je ime Gospod nad vojskami.

51:58  Tako pravi Gospod nad vojskami: Zidovje Babilona preširoko bo docela razrušeno in visoka vrata njegova se požgo z ognjem. In tako se trudijo ljudstva za nič in narodi za ogenj, in pešajo.

51:59  Beseda, ki jo je ukazal prorok Jeremija Seraju, sinu Nerija, sina Mahsejevega, ko je šel z Zedekijem, kraljem Judovim, v Babilon v četrtem letu njegovega kraljevanja; bil je pa Seraja knez posteljnik.

51:60  In Jeremija je zapisal vse gorje, ki pride nad Babilon, v eno knjigo, vse te besede, ki so pisane zoper Babilon.

51:61  In Jeremija je velel Seraju: Ko prideš v Babilon, pazi, da prečitaš vse te besede

51:62  in porečeš: O Gospod, ti si govoril zoper ta kraj, da ga pokončaš, tako da ne bode v njem prebivalca niti izmed ljudi niti izmed živali, temuč da bode puščava vekomaj.

51:63  Nato ko prečitaš to knjigo, ji priveži kamen in jo vrzi sredi Evfrata

51:64  in reci: Tako se pogrezne Babilon in se ne vzdigne spričo nesreče, ki jo pripeljem zoper njega; in opešajo. Dotlej besede Jeremijeve.

Chapter 52

52:1  Zedekija je imel enoindvajset let, ko je zakraljeval, in kraljeval je enajst let v Jeruzalemu. Materi njegovi pa je bilo ime Hamutala, hči Jeremijeva iz Libne.

52:2  In delal je, kar je hudobno v očeh Gospodovih, prav tako, kakor je bil delal Jojakim.

52:3  Kajti vsled jeze Gospodove se je tako godilo Jeruzalemu in Judi, dokler jih ni zavrgel izpred obličja svojega. In Zedekija se je uprl kralju babilonskemu.

52:4  Zgodi se pa v devetem letu kraljevanja njegovega, deseti dan desetega meseca, da je prišel Nebukadnezar, kralj babilonski, on in vsa vojska njegova zoper Jeruzalem, in se utabore proti njemu. In naredili so obležne ogradbe okrog njega.

52:5  In mesto je bilo oblegano do enajstega leta kralja Zedekija.

52:6  Deveti dan četrtega meseca je nastala huda lakota v mestu, in ni bilo kruha za ljudstvo dežele.

52:7  Tedaj je bilo mesto predrto, in vsi vojščaki so pobegnili in šli iz mesta po noči skozi vrata med dvojnim zidom, ki so bila poleg kraljevega vrta (Kaldejci pa so oblegali mesto kroginkrog), in šli so po poti proti nižini.

52:8  Ali vojska Kaldejcev se je drevila za kraljem, in dohiteli so ga na planjavah ob Jerihu; vsa vojska njegova pa se je bila razkropila od njega.

52:9  In ujeli so kralja in ga pripeljali gori h kralju babilonskemu, v Riblo v deželi Hamatski, in on je izrekel sodbo nad njim.

52:10  In kralj babilonski je poklal sinove Zedekijeve njemu pred očmi, poklal je tudi vse kneze Judove v Ribli.

52:11  Nato mu je oslepil oči in ga zvezal z dvema bronastima verigama; in kralj babilonski ga je odpeljal na Babilonsko ter ga del v zapor do dne smrti njegove.

52:12  Potem pride deseti dan petega meseca, ko je bilo devetnajsto leto kralja Nebukadnezarja, kralja babilonskega, Nebuzaradan, glavar telesne straže, ki je stal pred kraljem babilonskim, v Jeruzalem

52:13  in požge hišo Gospodovo in hišo kraljevo in vse hiše v Jeruzalemu, namreč vsako večjo hišo požge z ognjem.

52:14  In vsa vojska Kaldejcev, kar je je bilo pri glavarju straže, poruši vse zidove jeruzalemske okroginokrog.

52:15  In nekaj nizkih ljudi in ostanek ljudstva, kar ga je ostalo v mestu in uskoke, ki so odpadli h kralju babilonskemu, in ostanek množice odpelje ujete Nebuzaradan, glavar straže.

52:16  Samo iz najubožnejših ljudstva jih je pustil ondi Nebuzaradan, glavar telesne straže, da naj bodo vinogradniki in kmetovalci.

52:17  In Kaldejci so razbili bronasta stebra, ki sta bila ob hiši Gospodovi, in stojala in bronasto morje, ki je bilo v hiši Gospodovi, ter odnesli ves njih bron v Babilon.

52:18  Odnesli so tudi lonce, lopate, utrinjače, čaše in torila in vse bronasto orodje, s katerim se je opravljala služba.

52:19  Tudi vrče in kadilnice in čaše, lonce, svečnike, torila in konvice, kar je bilo od zlata, v zlatu, kar od srebra, v srebru je vzel glavar telesne straže.

52:20  Tista dva stebra, eno morje in dvanajst volov pod njim in stojala, ki jih je bil napravil Salomon za hišo Gospodovo; tehtati ni bilo mogoče brona od vseh teh priprav.

52:21  Višina enega stebra je bila osemnajst komolcev in vrvica, dvanajst komolcev dolga, ga je obdajala; debel pa je bil štiri prste, votel.

52:22  In glavič na njem je bil iz brona, in višina glaviča je bila pet komolcev z mrežastim delom in granatnimi jabolki na glaviču kroginkrog, vse iz brona; in enak temu je bil drugi steber in na njem granatna jabolka.

52:23  In granatnih jabolk je bilo šestindevetdeset na vsako stran; vseh granatnih jabolk je bilo sto ob mrežastem delu kroginkrog.

52:24  In glavar telesne straže je vzel Seraja, prvega duhovnika, in Zefanija, drugega duhovnika, in tri čuvaje pri vratih;

52:25  iz mesta pa je vzel enega dvornika, ki je bil postavljen nad vojščaki, in sedem mož izmed tistih, ki so bili kralju najbližji in so se našli v mestu, in pisarja, vojnega poveljnika, ki je nabiral vojsko iz deželnega ljudstva, in šestdeset mož iz deželnega ljudstva, ki so se našli v mestu:

52:26  te je vzel Nebuzaradan, glavar telesne straže, ter jih odpeljal h kralju babilonskemu v Riblo.

52:27  In kralj babilonski jih je udaril in usmrtil v Ribli, v Hamatski deželi. Tako je bil Juda preseljen v ujetništvo iz dežele svoje.

52:28  To je ljudstvo, katero je odpeljal Nebukadnezar: v sedmem letu tri tisoč triindvajset Judov.

52:29  V osemnajstem letu Nebukadnezarja je odpeljal iz Jeruzalema duš osemsto trideset in dve.

52:30  V letu dvajsetem in tretjem Nebukadnezarja je Nebuzaradan, glavar telesne straže, odpeljal iz Judov duš sedemsto štirideset in pet; vseh duš štiri tisoč šest sto.

52:31  Zgodi se pa v tridesetem in sedmem letu ujetništva Jojahinovega, kralja Judovega, dvanajsti mesec, petindvajseti dan meseca, da je Evil Merodak, kralj babilonski, v letu, ko je začel kraljevati, povišal glavo Jojahina, kralja Judovega, izpeljavši ga iz ječe.

52:32  In govoril je prijazno ž njim in prestol njegov je postavil nad prestol kraljev, ki so bili ž njim v Babilonu.

52:33  In premenil mu je jetniško obleko; in je jedel kruh pred kraljem vedno, vse dni življenja svojega.

52:34  Kajti živež njegov, stalen živež mu je dajal kralj babilonski, odmerjen za vsak dan do smrti, vse dni njegovega življenja.