SloKJV - Job

Chapter 1

1:1  Bil je mož v deželi Uc, katerega ime je bilo Job, in ta mož je bil popoln in iskren in nekdo, ki se je bal Boga in se ogibal zla.

1:2  Tam se mu je rodilo sedem sinov in tri hčere.

1:3  Njegovo imetje je bilo tudi sedem tisoč ovc, tri tisoč kamel, petsto jarmov volov, petsto oslic in zelo velika družina, tako da je bil ta človek največji izmed vseh mož vzhoda.

1:4  Njegovi sinovi so šli in praznovali v svojih hišah, vsak svoj dan. Poslali so in dali poklicati svoje tri sestre, da jedo in pijejo z njimi.

1:5  Bilo je tako, da ko so se dnevi njihovega praznovanja iztekli, je Job poslal, jih posvečeval in vstajal zgodaj zjutraj ter daroval žgalne daritve glede na število njih vseh, kajti Job je rekel: „Morda so moji sinovi grešili in v svojih srcih prekleli Boga.“ Tako je Job nenehno delal.

1:6  Bil je torej dan, ko so prišli Božji sinovi, da se pokažejo pred Gospodom in tudi Satan je prišel med njimi.

1:7  Gospod je rekel Satanu: „Od kod prihajaš?“ Nató je Satan odgovoril Gospodu in rekel: „Od potikanja sem ter tja po zemlji in od hoje gor in dol po njej.“

1:8  Gospod je rekel Satanu: „Si kaj preudaril o mojem služabniku Jobu, ker na zemlji ni nikogar podobnega njemu, popoln in pošten človek je, ki se boji Boga in se ogiblje zla?“

1:9  Potem je Satan odgovoril Gospodu in rekel: „Mar se Job zastonj boji Boga?

1:10  Mar nisi ti naredil ograjo okoli njega, okoli njegove hiše in okoli vsega, kar ima na vsaki strani? Blagoslovil si delo njegovih rok in njegovo imetje se je povečalo v deželi.

1:11  Toda iztegni sedaj svojo roko in se dotakni vsega, kar ima in preklinjal te bo v tvoj obraz.“

1:12  Gospod je rekel Satanu: „Glej, vse, kar ima, je v tvoji oblasti, samo nanj ne iztegni svoje roke.“ Tako je Satan odšel izpred Gospodove prisotnosti.

1:13  Bil je dan, ko so njegovi sinovi in njegove hčere jedli in pili vino v hiši njihovega najstarejšega brata.

1:14  K Jobu je prišel poslanec in rekel: „Voli so orali in osli so se pasli poleg njih

1:15  in Sabejci so padli nadnje ter jih odvlekli proč. Da, z ostrino meča so umorili služabnike in samo jaz sam sem pobegnil, da ti povem.“

1:16  Medtem ko je še govoril, je prišel še drugi in rekel: „Ogenj od Boga je padel z neba in sežgal ovce in služabnike, jih použil in samo jaz sam sem pobegnil, da ti povem.“

1:17  Medtem ko je še govoril, je prišel še drugi in rekel: „Kaldejci so postavili tri čete in vpadli na kamele in jih odvedli proč. Da, in z ostrino meča umorili služabnike in samo jaz sam sem pobegnil, da ti povem.“

1:18  Medtem ko je še govoril, je prišel še drugi in rekel: „Tvoji sinovi in tvoje hčere so jedli in pili vino v hiši njihovega najstarejšega brata.

1:19  Glej, iz divjine je prihrumel mogočen veter in udaril štiri vogale hiše in ta je padla na mladeniče in ti so mrtvi. Samo jaz sam sem pobegnil, da ti povem.“

1:20  Potem je Job vstal, raztrgal svoje ogrinjalo, obril svojo glavo, padel dol na tla in oboževal

1:21  ter rekel: „Nag sem prišel iz maternice svoje matere in nag se bom vrnil tja. Gospod je dal in Gospod je vzel. Blagoslovljeno bodi Gospodovo ime.“

1:22  V vsem tem Job ni grešil niti ni nespametno obdolžil Boga.

Chapter 2

2:1  Ponovno je bil dan, ko so prišli Božji sinovi, da se predstavijo pred Gospodom in tudi Satan je prišel med njimi, da se predstavi pred Gospodom.

2:2  Gospod je rekel Satanu: „Od kod prihajaš?“ Satan je Gospodu odgovoril in rekel: „Od potikanja sem ter tja po zemlji in od hoje gor in dol po njej.“

2:3  Gospod je rekel Satanu: „Si preudaril mojega služabnika Joba, da tam ni nikogar podobnega njemu na zemlji. Popoln in iskren človek, nekdo, ki se boji Boga in se ogiblje zla? Še vedno se trdno drži svoje neokrnjenosti, čeprav me vzpodbujaš zoper njega, da bi ga uničil brez razloga.“

2:4  Satan je Gospodu odgovoril in rekel: „Kožo za kožo, da, vse, kar človek ima, bo dal za svoje življenje.

2:5  Toda iztegni sedaj svojo roko in se dotakni njegove kosti in njegovega mesa in preklel te bo v tvoj obraz.“

2:6  Gospod je rekel Satanu: „Glej, on je v tvoji roki, toda ohrani njegovo življenje.“

2:7  Tako je Satan odšel izpred Gospodove prisotnosti in Joba udaril s hudimi tvori od podplata njegovega stopala do njegovega temena.

2:8  Ta si je vzel črepinjo, se strgal z njo in se usedel med pepel.

2:9  Potem mu je njegova žena rekla: „Mar še vedno ohranjaš svojo neokrnjenost? Prekolni Boga in umri.“

2:10  Toda rekel ji je: „Govoriš kot govori ena izmed nespametnih žensk. Kaj? Dobro smo sprejeli iz Božje roke, pa ne bi sprejeli hudega?“ V vsem tem Job s svojimi ustnicami ni grešil.

2:11  Torej ko so Jobovi trije prijatelji slišali o vsem tem zlu, ki je prišlo nadenj, so prišli, vsak iz svojega lastnega kraja: Elifáz Temánec, Bildád Suhéjec in Cofár Naámčan, kajti skupaj so se dogovorili, da pridejo in da žalujejo z njim in da ga tolažijo.

2:12  Ko pa so od daleč povzdignili svoje oči in ga niso spoznali, so povzdignili svoj glas ter zajokali. Vsak izmed njih je pretrgal svoje ogrinjalo in potresli so prah na svoje glave proti nebu.

2:13  Tako so sedeli z njim na tleh sedem dni in sedem noči in nihče mu ni spregovoril niti besede, kajti videli so, da je bila njegova žalost zelo velika.

Chapter 3

3:1  Po tem je Job odprl svoja usta in preklel svoj dan.

3:2  Job je spregovoril in rekel:

3:3  „Naj izgine dan, na katerega sem bil rojen in noč, v kateri je bilo rečeno: ‚Tukaj je spočet fantek.‘

3:4  Naj bo ta dan tema. Naj ga Bog od zgoraj ne upošteva niti naj svetloba ne sije nad njim.

3:5  Naj ga tema in smrtna senca omadežujeta. Naj oblak prebiva nad njim. Naj ga straši črnina dneva.

3:6  Glede tiste noči naj se jo polasti tema. Naj ta ne bo pridružena dnevom leta, naj ta ne pride v število mesecev.

3:7  Glej, naj bo ta noč osamljena, naj noben radosten glas ne pride vanjo.

3:8  § Naj jo prekolnejo tisti, ki preklinjajo dan, ki so pripravljeni dvigniti svoje žalovanje.

3:9  Naj bodo zvezde njene polteme temne, naj oprezujejo za svetlobo, toda nimajo nobene, niti naj ne zagledajo jutranjega svitanja,

3:10  ker ta ni zaprla vrat maternice moje matere niti pred mojimi očmi ni skrila bridkosti.

3:11  Čemu nisem umrl v maternici? Zakaj nisem izročil duha, ko sem prišel iz trebuha?

3:12  Zakaj sem bil [vzet na] kolena? Ali zakaj [na] prsi, da bi sesal?

3:13  Kajti sedaj bi mirno ležal in bil tiho, spal bi. Potem bi počival

3:14  s kralji in svetovalci zemlje, ki so zapuščene kraje gradili zase,

3:15  ali s princi, ki so imeli zlato, ki so svoje hiše napolnjevali s srebrom,

3:16  ali ne bi bil kakor prezgodnji porod, kakor otročiči, ki nikoli niso videli svetlobe.

3:17  Tam zlobni odnehajo od nadlegovanja in tam bodo izmučeni pri počitku.

3:18  Tam jetniki počivajo skupaj. Oni ne poslušajo glasu zatiralca.

3:19  Majhni in veliki so tam in služabnik je prost pred svojim gospodarjem.

3:20  § Zakaj je svetloba dana tistemu, ki je v bedi in življenje zagrenjenemu v duši,

3:21  ki hrepeni po smrti, toda ta ne prihaja in koplje za njo bolj kakor za skritimi zakladi,

3:22  ki se silno razveseljujejo in so veseli, ko lahko najdejo grob?

3:23  Zakaj je svetloba dana možu, čigar pot je skrita in katerega je Bog ogradil?

3:24  Kajti moje vzdihovanje prihaja preden jem in moja rjovenja so izlita ven kakor vode.

3:25  Kajti stvar, katere sem se silno bal, je prišla nadme in to, česar sem se bal, je prišlo k meni.

3:26  Nisem bil na varnem niti nisem imel počitka niti nisem bil tiho, vendar je težava prišla.“

Chapter 4

4:1  Potem je Elifáz Temánec odgovoril in rekel:

4:2  „Če se poskušamo posvetovati s teboj, ali boš užaloščen? Toda kdo se lahko vzdrži pred govorjenjem?

4:3  Glej, mnoge si poučeval in okrepil si šibke roke.

4:4  Tvoje besede so podpirale tistega, ki je padal in krepil si slabotna kolena.

4:5  Toda sedaj je to prišlo nadte in ti slabiš. Dotika se te in si zaskrbljen.

4:6  Mar ni to tvoj strah, tvoje zaupanje, tvoje upanje in poštenost tvojih poti?

4:7  Spomni se, prosim te, kdo se je kdajkoli pogubil, pa je bil nedolžen? Ali kje so bili pravični odsekani?

4:8  Celo kakor sem jaz videl, tisti, ki orjejo krivičnost in sejejo zlobnost, isto [tudi] požanjejo.

4:9  Z Božjim udarcem umrejo in z dihom njegovih nosnic so použiti.

4:10  Rjovenje leva, glas krutega leva in zobje mladih levov so zlomljeni.

4:11  Star lev gine zaradi pomanjkanja plena, mladiči arogantnega leva pa so razkropljeni naokoli.

4:12  Torej stvar je bila na skrivnem privedena k meni in moje uho je nekaj tega sprejelo.

4:13  V mislih od nočnih videnj, ko na človeka pade globoko spanje,

4:14  je strah prišel nadme in trepetanje, ki je vsem mojim kostem povzročil, da so se tresle.

4:15  Potem je duh zdrsnil mimo mojega obraza, dlake mojega mesa so se naježile.

4:16  Ta je mirno stal, toda nisem mogel razločiti njegove oblike. Podoba je bila pred mojimi očmi, tam je bila tišina in zaslišal sem glas, rekoč:

4:17  ‚Ali bo smrten človek pravičnejši kakor Bog? Ali bo človek čistejši kakor njegov stvarnik?

4:18  § Glej, nobenega zaupanja ne polaga v svoje služabnike in njegovi angeli so zadolženi z neumnostjo.

4:19  Kako veliko manj v tiste, ki prebivajo v ilnatih hišah, katerih temelj je prah, ki so zdrobljene pred moljem?

4:20  Uničeni so od jutra do večera, pogubljajo se na veke ne da bi se kdorkoli oziral na to.

4:21  Mar ni njihova odličnost, ki je v njih, odšla proč? Umirajo, celo brez modrosti.‘“

Chapter 5

5:1  „Sedaj kliči, če bo tam kdorkoli, ki ti bo odgovoril. H kateremu izmed svetih se boš obrnil?

5:2  § Kajti bes ubija nespametnega človeka in zavist ubija neumnega.

5:3  Videl sem nespametnega, da se ukoreninja, toda nenadoma sem preklel njegovo prebivališče.

5:4  Njegovi otroci so daleč od varnosti in zdrobljeni so pri velikih vratih, niti tam ni nikogar, da jih osvobodi.

5:5  § Katerega žetev pojedo lačni in jo pobirajo celo iz trnja in ropar požira njihovo imetje.

5:6  Čeprav stiska ne prihaja iz prahu niti težava ne poganja iz tal,

5:7  § vendar je človek rojen za stisko kakor iskrice letijo navzgor.

5:8  Iskal bi Boga in Bogu bi izročil svojo zadevo,

5:9  ki dela velike stvari in nedoumljive, čudovite stvari brez števila,

5:10  ki daje dež na zemljo in vode pošilja na polja,

5:11  da tiste, ki so nizki, postavi visoko, da bi tisti, ki žalujejo, lahko bili povišani do varnosti.

5:12  On razočara naklepe prebrisanega, tako da njihove roke ne morejo opravljati svoje podjetnosti.

5:13  Modre jemlje v njihovi prebrisanosti in nasvet kljubovalnega je naglo izvršen.

5:14  Srečajo se s temo podnevi in tipajo opoldan kakor ponoči.

5:15  Toda on rešuje ubogega pred mečem, pred njihovimi usti in pred roko mogočnih.

5:16  Tako ima ubogi upanje in krivičnost ustavlja svoja usta.

5:17  Glej, srečen je človek, katerega Bog graja, zatorej ne preziraj karanja Vsemogočnega.

5:18  Kajti on dela rane in jih povezuje, on ranja in njegove roke ozdravljajo.

5:19  Osvobodil te bo v šestih težavah. Da, v sedmi se te nobeno zlo ne bo dotaknilo.

5:20  V lakoti te bo odkupil pred smrtjo in v vojni pred močjo meča.

5:21  Skrit boš pred bičanjem jezika niti se ne boš bal uničenja, kadar to prihaja.

5:22  Ob uničenju in lakoti se boš smejal niti se ne boš bal zemeljskih zveri.

5:23  Kajti v zavezi boš s kamni polja in poljske zveri bodo v miru s teboj.

5:24  Vedel boš, da bo tvoj šotor v miru in obiskal boš svoje prebivališče in ne boš grešil.

5:25  Vedel boš tudi, da bo tvojega semena veliko in tvojega potomstva kakor trave zemlje.

5:26  K svojemu grobu boš prišel v polni starosti, podobno kakor kopica žita prihaja v svojem obdobju.

5:27  Glej to, mi smo to preiskali, tako je to. Poslušaj to in spoznaj to v svoje dobro.“

Chapter 6

6:1  Toda Job je odgovoril in rekel:

6:2  „Oh, da bi bila moja žalost temeljito stehtana in moja katastrofa skupaj položena na tehtnico!

6:3  Kajti sedaj bi bila ta težja kakor morski pesek. Zato so moje besede požrte.

6:4  Kajti puščice Vsemogočnega so znotraj mene, njihov strup vpija moj duh. Strahote od Boga se postrojujejo zoper mene.

6:5  Mar divji osel riga kadar jé travo? Mar muka vol nad svojo krmo?

6:6  Mar se lahko to, kar je neokusno, jé brez soli? Ali je sploh kaj okusa v jajčnem beljaku?

6:7  Stvari, ki se jih moja duša ni hotela dotikati, so kakor moja hrana žalosti.

6:8  Oh, da bi lahko imel svojo zahtevo in da bi mi Bog zagotovil stvar, po kateri hrepenim!

6:9  Celo da bi to ugajalo Bogu, da me uniči, da bi spustil svojo roko in me odrezal!

6:10  Potem bi vendar imel tolažbo, da, otrdil bi se v bridkosti. Naj mi ne prizanese, kajti nisem prikrival besed Svetega.

6:11  Kaj je moja moč, da bi upal? Kaj je moj konec, da bi podaljšal svoje življenje?

6:12  Mar je moja moč moč kamnov? Ali je moje meso iz brona?

6:13  Mar ni moja pomoč v meni? In ali je modrost docela pregnana od mene?

6:14  Tistemu, ki peša, naj bi bilo izkazano usmiljenje od njegovega prijatelja, toda on zapušča strah Vsemogočnega.

6:15  Moji bratje so varljivo postopali kakor potok in kakor tok potokov so prešli,

6:16  ki so potemneli zaradi razloga ledu in na katerih je skrit sneg.

6:17  Kadar se ogrejejo, izginejo. Ko je vroče so použiti iz svojega kraja.

6:18  Steze njihove poti so obrnjene stran, gredo v nič in izginejo.

6:19  Krdela iz Temá so gledala, skupine iz Sabe so čakale nanje.

6:20  Zbegani so bili, ker so upali. Prišli so tja in bili osramočeni.

6:21  Kajti sedaj ste nič, vidite moje zavračanje in ste prestrašeni.

6:22  Mar sem rekel: ‚Prinesite k meni?‘ ali ‚Dajte mi nagrado iz svojega imetja?‘

6:23  ali: ‚Osvobodite me pred sovražnikovo roko?‘ ali ‚Odkupite med pred roko močnega?‘

6:24  Účite me in držal bom svoj jezik in dajte mi razumeti kje sem se motil.

6:25  Kako prepričljive so prave besede! Toda kaj vaše razpravljanje ošteva?

6:26  Mar si domišljate, da grajate besede in govore tistega, ki je obupan, ki so kakor veter?

6:27  Da, vi nadvladate osirotelega in kopljete jamo za svojega prijatelja.

6:28  Zdaj torej bodite zadovoljni. Poglejte name, kajti to vam je očitno, če lažem.

6:29  Vrnite se, prosim vas, naj to ne bo krivičnost. Da, ponovno se vrnite, moja pravičnost je v tem.

6:30  Mar je na mojem jeziku krivičnost? Ne more moj okus razločevati sprevrženih stvari?

Chapter 7

7:1  Mar ni določen čas za človeka na zemlji? Mar niso njegovi dnevi prav tako podobni najemnikovim dnevom?

7:2  Kakor si služabnik iskreno želi sence in kakor najemnik gleda za nagrado svojega dela,

7:3  tako sem prisiljen, da posedujem mesece ničnosti in naporne noči so mi določene.

7:4  Ko se uležem, rečem: ‚Kdaj bom vstal in bo noč minila? Poln sem premetavanja sem ter tja do jutranjega svitanja.

7:5  Moje meso je pokrito z ličinkami in grudami prahu, moja koža je razpokana in postala gnusna.

7:6  Moji dnevi so bolj nagli kakor tkalski čolniček in preživeti so brez upanja.

7:7  Oh spomnite se, da je moje življenje veter, moje oko ne bo več videlo dobrega.

7:8  Oko tistega, ki me je videlo, me ne bo več videlo. Tvoje oči so na meni, mene pa ni.

7:9  § Kakor je oblak použit in izginil proč, tako kdor gre dol h grobu, ne bo več prišel gor.

7:10  Ne bo se več vrnil k svojemu domu, niti ga njegov kraj ne bo več poznal.

7:11  Zato ne bom zadrževal svojih ust, govoril bom v tesnobi svojega duha, pritoževal se bom v grenkobi svoje duše.

7:12  § Mar sem morje ali kit, da ti postavljaš stražo nad menoj?

7:13  Ko rečem: ‚Moja postelja me bo tolažila, moje ležišče bo lajšalo mojo pritožbo,‘

7:14  takrat me ti strašiš s sanjami in me prek videnj spravljaš v grozo,

7:15  tako da moja duša raje izbira dušenje in smrt, kakor pa moje življenje.

7:16  To se mi gabi. Ne bi hotel živeti večno. Pustite me samega, kajti moji dnevi so ničevost.

7:17  Kaj je človek, da bi ga ti poveličeval? In da bi svoje srce naravnal nanj?

7:18  Da bi ga ti obiskoval vsako jutro in ga preizkušal vsak trenutek?

7:19  Kako dolgo ne boš odšel od mene niti me ne boš pustil samega, dokler ne pogoltnem svoje sline?

7:20  Grešil sem. Kaj ti bom storil, oh varuh ljudi? Zakaj si me postavil kakor znamenje zoper tebe, tako da sem breme samemu sebi?

7:21  Zakaj ne odpustiš mojega prestopka in ne odvzameš moje krivičnosti? Kajti sedaj bom spal v prahu in iskal me boš zjutraj, toda mene ne bo.“

Chapter 8

8:1  Potem je odgovoril Bildád Suhéjec in rekel:

8:2  „Doklej boš govoril te stvari? In kako dolgo bodo besede iz tvojih ust podobne močnemu vetru?

8:3  Mar Bog izkrivlja sodbo? Mar Vsemogočni izkrivlja pravico?

8:4  Če so tvoji otroci grešili zoper njega in jih je zavrgel zaradi njihovega prestopka,

8:5  če hočeš zgodaj iskati Boga in narediti ponižno prošnjo Vsemogočnemu,

8:6  če bi bil ti čist in pravičen, bi se on sedaj zaradi tebe zagotovo prebudil in prebivališče tvoje pravičnosti naredil uspešno.

8:7  Čeprav je bil tvoj začetek majhen, bo vendar tvoj zadnji konec silno narasel.

8:8  Kajti poizvedi, prosim te, o prejšnjem času in se pripravi, da preiskuješ o njihovih očetih

8:9  (kajti mi smo samo od včeraj in ne vemo nič, ker so naši dnevi na zemlji senca).

8:10  Mar te ne bodo poučili in ti povedali in izustili besed iz svojega srca?

8:11  Mar lahko loček zraste brez blata? Mar lahko perunika raste brez vode?

8:12  Medtem, ko je še v svojem zelenju in ni odtrgana, ovene pred katerimkoli drugim zeliščem.

8:13  Takšne so steze vseh, ki pozabljajo Boga in upanje hinavca bo propadlo,

8:14  katerega upanje bo odrezano, katerega trdno upanje bo pajkova mreža.

8:15  Naslonil se bo na svojo hišo, toda ta ne bo obstala, trdno jo bo držal, toda ta ne bo zdržala.

8:16  Zelen je pred soncem in njegova veja poganja v njegovem vrtu.

8:17  Njegove korenine so ovite okoli kupa in strmi na kraj kamnov.

8:18  Če ga uniči iz svojega kraja, potem ga bo ta zatajil, rekoč: ‚Nisem te videl.‘

8:19  Glej, to je radost njegove poti in iz zemlje bodo pognali drugi.

8:20  Glej, Bog ne bo zavrnil popolnega moža, niti ne bo pomagal hudodelcem,

8:21  dokler tvojih ust ne napolni s smejanjem in tvojih ustnic z radostjo.

8:22  Tisti, ki te sovražijo, bodo oblečeni s sramoto in bivališče zlobnega bo prišlo v nič.“

Chapter 9

9:1  Potem je Job odgovoril in rekel:

9:2  „Vem, to je tako res. Toda kako bi človek mogel biti pravičen z Bogom?

9:3  Če se hoče pričkati z njim, mu ne more odgovoriti eno od tisočih.

9:4  On je moder v srcu in mogočen v moči, kdo se je utrdil zoper njega in je uspel?

9:5  Ki odstranja gore in ne vedo, ki jih prevrača v svoji jezi.

9:6  Ki trese zemljo iz njenega kraja in njeni stebri trepetajo.

9:7  Ki zapoveduje soncu in ta ne vzhaja in pečati zvezde.

9:8  Ki sam razprostira nebesni obok in stopa po valovih morja.

9:9  Ki dela Arktur, Orion, Gostosevce in južne sobe.

9:10  Ki dela velike stvari neodkrite, da, in čudeže brez števila.

9:11  Glej! Hodi poleg mene, jaz pa ga ne vidim, gre tudi naprej, toda jaz ga ne zaznavam.

9:12  Glej, odvzema, kdo ga lahko ovira? Kdo mu bo rekel: ‚Kaj delaš?‘

9:13  Če Bog ne bo umaknil svoje jeze, se ponosni pomočniki sklonijo pod njim.

9:14  Kako mnogo manj bi mu jaz mogel odgovoriti in izbrati svoje besede, da razpravljam z njim?

9:15  Kateremu, čeprav bi bil pravičen, vendar ne bi mogel odgovoriti, temveč bi naredil ponižno prošnjo svojemu sodniku.

9:16  Če sem klical in mi je odgovoril, vendar ne bi verjel, da je prisluhnil mojemu glasu.

9:17  Kajti lomi me z viharjem in brez razloga množi moje rane.

9:18  Ne bo mi pustil, da zajamem sapo, temveč me napolnjuje z grenkobo.

9:19  Če govorim o moči, glej, on je močan, če pa o sodbi, kdo mi bo določil čas zagovarjanja?

9:20  Če jaz sebe opravičim, me bodo moja lastna usta obsodila. Če rečem: ‚Jaz sem popoln,‘ se bo izkazalo, da sem sprevržen.

9:21  Čeprav bi bil popoln, vendar ne bi poznal svoje duše, preziral bi svoje življenje.

9:22  To je ena stvar, zato sem rekel to: ‚On uničuje popolnega in zlobnega.‘

9:23  Če nadloga nenadoma ubije, se bo posmehoval ob sojenju nedolžnih.

9:24  Zemlja je dana v roko zlobnega. On zakriva obličja njenih sodnikov. Če ne, kje in kdo je on?

9:25  Torej moji dnevi so hitrejši kakor tekač. Odletijo proč, nič dobrega ne vidijo.

9:26  Minili so kakor nagle ladje, kakor orel, ki hiti k plenu.

9:27  Če rečem: ‚Pozabil bom svojo pritožbo, prenehal bom s svojo potrtostjo in se potolažil,‘

9:28  se bojim vseh svojih bridkosti, vem, da me ne boš imel za nedolžnega.

9:29  Če sem zloben, zakaj se potem trudim zaman?

9:30  Če se umijem s snežnico in svoje roke naredim čiste kot še nikoli,

9:31  me boš vendar pahnil v jarek in moja lastna oblačila me bodo prezirala.

9:32  Kajti on ni človek, kakor sem jaz, da bi mu odgovoril in bi skupaj prišla na sodbo.

9:33  Niti ni tukaj kakršnegakoli razsodnika med nama, da bi lahko svojo roko položil na naju oba.

9:34  Naj svojo palico vzame od mene in naj me njegov strah ne straši.

9:35  Potem bi govoril in se ga ne bi bal, toda z menoj ni tako.

Chapter 10

10:1  Moji duši se gnusi moje življenje. Svojo pritožbo bom pustil nad seboj, govoril bom v grenkobi svoje duše.

10:2  Bogu bom rekel: ‚Ne obsodi me. Razloži mi zakaj se pričkaš z menoj.‘

10:3  Mar ti je dobro, da bi zatiral, da bi preziral delo svojih rok in bi sijal nad nasvetom zlobnega?

10:4  Imaš mesene oči? Mar vidiš kakor vidi človek?

10:5  So tvoji dnevi kakor dnevi človeka? So tvoja leta kakor človeški dnevi,

10:6  da poizveduješ za mojo krivičnostjo in preiskuješ za mojim grehom?

10:7  Ti veš, da nisem zloben in nikogar ni, ki lahko osvobodi iz tvoje roke.

10:8  Tvoje roke so me naredile in me oblikovale skupaj na vsaki strani, vendar si me uničil.

10:9  Spomni se, rotim te, da si me naredil kakor ilo, ti pa me hočeš ponovno privesti v prah?

10:10  Mar me nisi iztočil kakor mleko in me strdil kakor sir?

10:11  Oblekel si me s kožo in mesom in me obdal s kostmi in kitami.

10:12  Zagotovil si mi življenje in naklonjenost in tvoje obiskovanje je ohranilo mojega duha.

10:13  Te stvari si skril v svojem srcu, vem, da je to s teboj.

10:14  Če grešim, potem me zaznamuješ in me ne boš oprostil pred mojo krivičnostjo.

10:15  Če bi bil zloben, gorje meni. Če bi bil pravičen, vendar ne bom dvignil svoje glave. Poln zmedenosti sem, zato poglej mojo stisko,

10:16  § kajti ta narašča. Loviš me kakor krut lev in se ponovno kažeš čudovitega nad menoj.

10:17  Zoper mene obnavljaš svoje pričevanje in nad menoj povečuješ svoje ogorčenje. Spremembe in vojna so zoper mene.

10:18  Zakaj si me potem privedel ven iz maternice? Oh, da bi izročil duha in me nobeno oko ne bi videlo!

10:19  Bil bi kakor če me ne bi bilo, od maternice bi bil odnešen v grob.

10:20  Mar ni mojih dni malo? Odnehaj torej in me pusti samega, da se malo potolažim,

10:21  preden grem odkoder se ne bom vrnil, celó v deželo teme in smrtne sence,

10:22  deželo teme kakor tema sama in smrtne sence, brez kakršnegakoli reda in kjer je svetloba kakor tema.“

Chapter 11

11:1  Potem je odgovoril Cofár Naámčan in rekel:

11:2  „Mar ne bo množica besed odgovorjena? Mar naj bo mož poln govora opravičen?

11:3  Mar naj tvoje laži naredijo možem, da molčijo? In ko zasmehuješ ali te noben človek ne bo osramotil?

11:4  Kajti rekel si: ‚Moj nauk je čist in jaz sem čist v tvojih očeh.‘

11:5  Toda oh, da bi Bog spregovoril in zoper tebe odprl svoje ustnice

11:6  in da bi ti pokazal skrivnosti modrosti, da so dvojne temu kar je! Vedi torej, da Bog od tebe terja manj kakor zasluži tvoja krivičnost.

11:7  Mar lahko z iskanjem najdeš Boga? Mar lahko do popolnosti spoznaš Vsemogočnega?

11:8  To je tako visoko kakor nebo. Kaj lahko storiš? Globlje kakor pekel. Kaj lahko spoznaš?

11:9  § Njegova mera je daljša kakor zemlja in širša kakor morje.

11:10  Če odseka in zapre ali zbere skupaj, kdo ga potem lahko ovira?

11:11  Kajti pozna praznoglave ljudi. Tudi zlobnost vidi. Mar ne bo potem to preudaril?

11:12  Kajti praznoglav človek bi bil moder, čeprav bi bil človek podoben divjemu osličjem žrebetu.

11:13  Če pripraviš svoje srce in svoje roke iztegneš k njemu,

11:14  če je krivičnost v tvoji roki, jo odloži daleč proč in naj zlobnost ne prebiva v tvojih šotorih.

11:15  Kajti potem boš povzdignil svoj obraz brez madeža. Da, neomajen boš in se ne boš bal,

11:16  ker boš pozabil svojo bedo in se jo boš spominjal kakor vode, ki tečejo mimo,

11:17  in tvoja starost bo jasnejša kakor opoldan, svetil boš naprej, ti boš kakor jutro.

11:18  Ti boš varen, ker je upanje. Da, kopal boš okoli sebe in svoj počitek si boš vzel v varnosti.

11:19  § Tudi ulegel se boš in nihče te ne bo strašil. Da, mnogi te bodo obžalovali.

11:20  Toda oči zlobnih bodo odpovedale in ne bodo pobegnili in njihovo upanje bo kakor izročitev duha.“

Chapter 12

12:1  Job je odgovoril in rekel:

12:2  „Brez dvoma ste vi samo ljudje in modrost bo umrla z vami.

12:3  Toda jaz imam razumevanje prav tako kakor vi. Nisem slabši od vas. Da, kdo ne pozna takšnih stvari kakor so te?

12:4  Jaz sem kakor nekdo, zasmehovan od svojega bližnjega, ki kliče k Bogu in ta mu odgovarja. Pravičen človek je zasmehovan do norčevanja.

12:5  § Kdor je pripravljen, da zdrsne s svojimi stopali, je kakor svetilka, prezirana v mislih tistega, ki je ohol.

12:6  Šotori roparjev uspevajo in tisti, ki izzivajo Boga, so varni; v čigar roko Bog obilno prinaša.

12:7  Toda vprašaj sedaj živali in te bodo poučile in perjad neba in ti bodo povedale.

12:8  Ali govori zemlji in ta te bo poučila in morske ribe ti bodo oznanile.

12:9  Kdo ne spoznava v vsem tem, da je to naredila Gospodova roka?

12:10  V čigar roki je duša vsake žive stvari in dih vsega človeštva.

12:11  Mar uho ne preizkuša besed? In usta ne okusijo njegove hrane?

12:12  S starcem je modrost, in v dolžini dni razumnost.

12:13  Z njim je modrost in moč, on ima nasvet in razumnost.

12:14  Glej, on poruši in to ne more biti ponovno zgrajeno. On zapre človeka in ne more biti odpiranja.

12:15  Glej, on zadržuje vode in se posušijo. On jih prav tako pošilja ven in razrijejo zemljo.

12:16  Z njim je moč in modrost, prevarani in slepar sta njegova.

12:17  Svetovalce odvede oplenjene in sodnike dela bedake.

12:18  Kraljem razvezuje vez in njihova ledja opasuje s pasom.

12:19  § Prince odvede oplenjene in podira močne.

12:20  Odstranja govor zanesljivih in odvzema razumnost ostarelih.

12:21  Na prince izliva zaničevanje in slabi moč močnih.

12:22  Odkriva globoke stvari teme in na svetlobo prinaša smrtno senco.

12:23  Povečuje narode in jih uničuje. Razširja narode in jih ponovno vodi v suženjstvo.

12:24  Odvzema srce vodjem ljudstva zemlje in jim povzroča, da tavajo v divjini, kjer ni poti.

12:25  Tipajo v temi brez svetlobe in on jim povzroča, da se opotekajo kakor pijan človek.

Chapter 13

13:1  Glej, moje oko je vse to videlo, moje uho je to slišalo in razumelo.

13:2  Kar veste vi, isto vem tudi jaz, nisem slabši od vas.

13:3  Zagotovo bi govoril Vsemogočnemu in želim si, da bi razpravljal z Bogom.

13:4  Toda vi ste ponarejevalci laži, vi vsi ste zdravniki brez vrednosti.

13:5  Oh, da bi vsi skupaj molčali! To bi bila vaša modrost.

13:6  Poslušajte torej moje zagovarjanje in prisluhnite prošnjam mojih ustnic.

13:7  Mar boste zlobno govorili za Boga? In varljivo govorili zanj?

13:8  Mar boste sprejeli njegovo osebo? Mar se boste potegovali za Boga?

13:9  Ali je dobro, da bi vas on preiskal? Ali kakor en človek zasmehuje drugega ali tako zasmehujete njega?

13:10  Zagotovo vas bo grajal, če naskrivaj sprejemate osebe.

13:11  Mar vas ne bo njegova odličnost prestrašila? In njegova groza padla na vas?

13:12  Vaši spomini so podobni pepelu, vaša telesa ilovnatim telesom.

13:13  Molčite, pustite me samega, da lahko govorim in naj pride name kar hoče.

13:14  Čemu jemljem svoje meso v svoje zobe in svoje življenje polagam v svojo roko?

13:15  Čeprav me ubije, bom jaz vendar zaupal vanj, toda svoje lastne poti bom ohranil pred njim.

13:16  On bo tudi rešitev moje duše, kajti hinavec ne bo prišel predenj.

13:17  Marljivo prisluhnite mojemu govoru in moji izjavi s svojimi ušesi.

13:18  Glejte torej, zapovedal sem svojo stvar, vem, da bom opravičen.

13:19  Kdo je tisti, ki se bo pravdal z menoj? Kajti sedaj, če zadržim svoj jezik, bom izročil duha.

13:20  Samo ne storite mi dveh stvari, potem se ne bom skril pred teboj.

13:21  Umakni svojo roko daleč od mene in naj me tvoja groza ne stori prestrašenega.

13:22  Potem kliči in jaz ti bom odgovoril. Ali naj jaz govorim in ti mi odgovori.

13:23  Kako številne so moje krivičnosti in grehi? Naredi mi, da spoznam moj prestopek in moj greh.

13:24  Zakaj skrivaš svoj obraz in me šteješ za svojega sovražnika?

13:25  Hočeš zlomiti list, gnan sem ter tja? Hočeš zasledovati suho strnišče?

13:26  Kajti zoper mene pišeš grenke stvari in me delaš, da posedujem krivičnosti moje mladosti.

13:27  Moja stopala polagaš v klade in ozko gledaš na vse moje steze. Odtis postavljaš na pete mojih stopal.

13:28  In on, kakor razpadajoča stvar, požira, kakor obleko, ki je pojedena od molja.

Chapter 14

14:1  Človek, ki je rojen iz ženske, je malo-dneven in poln težav,

14:2  poganja kakor cvet in je odtrgan, odleti tudi kakor senca in ne nadaljuje.

14:3  Mar odpiraš svoje oči nad takšnim in me s seboj vodiš na sodbo?

14:4  Kdo lahko privede čisto stvar iz nečiste? Niti eden.

14:5  Ker so njegovi dnevi določeni, je število njegovih mesecev s teboj, ti si določil njegove meje, ki jih ne more prestopiti.

14:6  Obrni se od njega, da lahko počiva, dokler ne bo dovršil svojega dneva kakor najemnik.

14:7  Kajti upanje je za drevo, če je posekano, da bo ponovno pognalo in da njegove nežne veje ne bodo odnehale.

14:8  Čeprav se njegova korenina v zemlji postara in njegov štor umre v zemlji,

14:9  vendar preko vonja vode vzbrsti in požene veje kakor rastlina.

14:10  Toda človek umre in obleži. Da, človek izroči duha in kje je?

14:11  Kakor vode izhlapevajo iz morja in se poplava izsušuje in posuši,

14:12  tako se človek uleže in ne vstane. Dokler ne bo več nebesnega oboka, se ne bodo prebudili niti ne bodo dvignjeni iz svojega spanja.

14:13  Oh, da bi me hotel skriti v grob, da bi me varoval na skrivnem, dokler tvoj bes ne mine, da bi mi določil določeni čas in me spomnil!

14:14  Če človek umre, mar bo ponovno živel? Vse dni svojega določenega časa bom čakal, dokler ne pride moja sprememba.

14:15  Klical boš in jaz ti bom odgovoril, imel boš željo po delu svojih rok.

14:16  Kajti sedaj šteješ moje korake. Mar ne paziš nad mojim grehom?

14:17  Moj prestopek je zapečaten v mošnji in ti zašiješ mojo krivičnost.

14:18  Zagotovo padajoča gora pride v nič in skala je odstranjena iz svojega kraja.

14:19  Vode brusijo kamne. Ti izpiraš stvari, ki rastejo ven iz zemeljskega prahu in ti uničuješ upanje človeka.

14:20  Na veke prevladuješ zoper njega in on premine. Spreminjaš njegovo obličje in ga pošiljaš proč.

14:21  Njegovi sinovi so prišli v čast in on tega ne ve. Ponižani so, toda tega ne zaznava o njih.

14:22  Toda njegovo meso na njem bo imelo bolečino in njegova duša znotraj njega bo žalovala.“

Chapter 15

15:1  Potem je odgovoril Elifáz Temánec in rekel:

15:2  „Mar naj moder človek izreka prazno znanje in svoj trebuh napolnjuje z vzhodnikom?

15:3  Mar naj razpravlja z nekoristnim govorjenjem? Ali z govori, s katerimi ne more storiti nič dobrega?

15:4  Da, ti zametuješ strah in zadržuješ molitev pred Bogom.

15:5  Kajti tvoja usta izrekajo tvojo krivičnost in ti izbiraš jezik prebrisanega.

15:6  Tvoja lastna usta te obsojajo in ne jaz. Da, tvoje lastne ustnice pričujejo zoper tebe.

15:7  Mar si ti prvi človek, ki je bil rojen? Ali si bil narejen pred hribi?

15:8  Mar si slišal Božjo skrivnost? In ali sebi zadržuješ modrost?

15:9  Kaj ti veš, kar mi ne vemo? Kaj razumeš, kar ni v nas?

15:10  Z nami so sivolasi in zelo stari možje, precej starejši od tvojega očeta.

15:11  § Ali so Božje tolažbe zate majhne? Je s teboj kakršnakoli skrita stvar?

15:12  Zakaj te tvoje srce odnaša? In ob čem tvoje oči mežikajo,

15:13  da svojega duha obračaš zoper Boga in takšnim besedam dopuščaš izti iz tvojih ust?

15:14  Kaj je človek, da bi bil čist? In ta, ki je rojen iz ženske, da bi bil pravičen?

15:15  Glej, zaupanja ne polaga v svoje svete. Da, nebesni obok ni čist v njegovem pogledu.

15:16  Kako mnogo bolj gnusen in umazan je človek, ki pije krivičnost kakor vodo?

15:17  Pokazal ti bom, poslušaj me. To, kar sem videl, bom oznanil.

15:18  To, kar so modri možje povedali od svojih očetov in tega niso skrili,

15:19  katerim samim je bila dana zemlja in noben tujec ni šel med njimi.

15:20  Zloben človek se muči z bolečino vse svoje dni in število let je skrito zatiralcu.

15:21  Grozen zvok je v njegovih ušesih. V uspevanju bo nadenj prišel uničevalec.

15:22  Ne verjame, da se bo vrnil iz teme in meč čaka nanj.

15:23  Naokoli tava za kruhom, rekoč: ‚Kje je?‘ Ve, da je ob njegovi roki pripravljen dan teme.

15:24  Stiska in tesnoba ga bosta preplašili. Prevladali bosta zoper njega kakor kralj, pripravljen za bitko.

15:25  Kajti svojo roko izteguje zoper Boga in se krepi zoper Vsemogočnega.

15:26  On steče nanj, celó na njegov vrat, na debele izbokline njegovih ščitov,

15:27  ker svoj obraz pokriva s svojo mastnostjo in na svojih ledjih nabira sloje tolšče.

15:28  Prebiva v zapuščenih mestih in hišah, katere noben človek ne naseljuje, ki so pripravljene, da postanejo ruševine.

15:29  Ne bo bogat, niti se ne bo njegovo imetje nadaljevalo niti ne bo podaljšal svoje popolnosti na zemlji.

15:30  Iz teme ne bo odšel. Plamen bo posušil njegove mladike in z dihom svojih ust bo odšel proč.

15:31  Kdor je zaveden naj ne zaupa v ničnost, kajti ničnost bo njegovo povračilo.

15:32  Dovršeno bo pred njegovim časom in njegova veja ne bo zelena.

15:33  Svoje nezrelo grozdje bo otresel kakor trta in svoj cvet bo odvrgel kakor oljka.

15:34  Kajti skupnost hinavcev bo zapuščena in ogenj bo použil šotore podkupovanja.

15:35  Spočenjajo vragolijo in rodijo ničnost in njihov trebuh pripravlja prevaro.“

Chapter 16

16:1  Potem je Job odgovoril in rekel:

16:2  „Slišal sem mnoge takšne stvari. Vi vsi ste bedni tolažniki.

16:3  Mar bodo besede ničnosti imele konec? Ali kaj te opogumlja, da odgovarjaš?

16:4  Tudi jaz bi lahko govoril kakor delate vi. Če bi bila vaša duša namesto moje duše, bi lahko kopičil besede zoper vas in z glavo zmajeval nad vami.

16:5  Toda jaz te hočem okrepiti s svojimi usti in premikanje mojih ustnic bo omililo tvojo žalost.

16:6  Čeprav govorim, moja žalost ni zmanjšana in čeprav potrpim, koliko sem olajšan?

16:7  Toda sedaj me je naredil izmučenega. Vso mojo skupino si naredil zapuščeno.

16:8  Napolnil si me z gubami, ki so priča zoper mene. Moja pustost vstaja v meni in pričuje v moj obraz.

16:9  Trga me v svojem besu ta, ki me sovraži. Nad menoj škripa s svojimi zobmi. Moj sovražnik svoje oči ostri nad menoj.

16:10  S svojimi usti so zevali vame. Grajalno so me udarili na lice. Skupaj so se zbrali zoper mene.

16:11  Bog me je izročil brezbožnim in me predal v roke zlobnih.

16:12  Bil sem sproščen, toda razlomil me je. Prijel me je tudi za moj vrat in me stresel na koščke in me postavil za svoje znamenje.

16:13  Njegovi lokostrelci so me obdali naokoli, on mojo notranjost cepi narazen in ne prizanaša, moj žolč izliva na tla.

16:14  Lomi me z vrzeljo nad vrzeljo, nadme teče kakor velikan.

16:15  Sešil sem vrečevino na svoji koži in svoj rog omadeževal v prahu.

16:16  Moj obraz je zapacan od joka in na mojih vekah je smrtna senca,

16:17  ne za kakršnokoli nepravičnost na mojih rokah, prav tako je moja molitev čista.

16:18  Oh zemlja, ne pokrij moje krvi in naj moj jok nima prostora.

16:19  Tudi sedaj, glej, moja priča je v nebesih in moje pričevanje je na višini.

16:20  Moji prijatelji me zasmehujejo, toda moje oko izliva solze k Bogu.

16:21  Oh, da bi se nekdo lahko potegoval za človeka pri Bogu, kakor se človek poteguje za svojega bližnjega!

16:22  Ko pride nekaj let, potem bom šel pot, od koder se ne bom vrnil.

Chapter 17

17:1  Moj dih je pokvarjen, moji dnevi so izumrli, zame so pripravljeni grobovi.

17:2  Mar niso tukaj z menoj zasmehovalci? Mar moje oko ne vztraja v njihovem izzivanju?

17:3  Sedaj se ulezi, postavi me v poroštvo s seboj. Kdo je ta, ki bo udaril roki z menoj?

17:4  Kajti njihovo srce si skril pred razumevanjem, zato jih ne boš povišal.

17:5  Kdor svojim prijateljem govori prilizovanja, bodo pešale celo oči njegovih otrok.

17:6  Naredil me je tudi za tarčo posmeha med ljudstvom in poprej sem bil kakor bobnič.

17:7  Tudi moje oko je zatemnjeno zaradi bridkosti in vsi moji udi so kakor senca.

17:8  Pošteni možje bodo osupli ob tem in nedolžni se bo razvnel zoper hinavca.

17:9  § Tudi pravični se bo držal svoje poti, kdor pa ima čiste roke, bo močnejši in močnejši.

17:10  Toda kar se tiče vas vseh, ali se vrnete in torej greste, kajti med vami ne morem najti enega modrega moža.

17:11  Moji dnevi so minili, moji nameni so zlomljeni, celó misli mojega srca.

17:12  Noč spreminjajo v dan, svetloba je kratka zaradi teme.

17:13  Če čakam, je moja hiša grob, svojo posteljo sem postlal v temi.

17:14  Trohnenju sem rekel: ‚Ti si moj oče,‘ ličinki: ‚Ti si moja mati in moja sestra.‘

17:15  Kje je sedaj moje upanje? Glede mojega upanja, kdo ga bo videl?

17:16  Šli bodo dol k zapahom jame, ko je naš skupen počitek v prahu.“

Chapter 18

18:1  Potem je odgovoril Bildád Suhéjec in rekel:

18:2  „Kako dolgo bo preden boste naredili konec besedam? Premislite in potem bomo govorili.

18:3  Zakaj smo šteti kakor živali in smatrani podle v vašem pogledu?

18:4  V svoji jezi trga samega sebe. Mar bo zemlja zapuščena zaradi tebe? Mar bo skala odstranjena iz svojega kraja?

18:5  Da, svetloba zlobnega bo ugasnjena in iskrica njegovega ognja ne bo sijala.

18:6  Svetloba bo tema v njegovem šotoru in njegova sveča bo ugasnjena z njim.

18:7  Koraki njegove moči bodo omejeni in njegov lasten nasvet ga bo vrgel dol.

18:8  Kajti s svojim lastnim stopalom je vržen v mrežo in hodi po zanki.

18:9  Past ga bo prijela za peto in ropar bo prevladal zoper njega.

18:10  Zanka je položena zanj na tleh in past zanj na poti.

18:11  Strahote ga bodo prestrašile na vsaki strani in ga pognale k njegovim stopalom.

18:12  Njegova moč bo oslabljena zaradi lakote in uničenje bo pripravljeno ob njegovi strani.

18:13  Požrlo bo moč njegove kože. Celó prvorojenec smrti bo požrl njegovo moč.

18:14  Njegovo zaupanje bo izkoreninjeno iz njegovega šotora in to ga bo privedlo h kralju strahot.

18:15  Prebivalo bo v njegovem šotoru, ker ta ni njegov. Žveplo bo raztreseno nad njegovim prebivališčem.

18:16  Njegove korenine bodo posušene spodaj in zgoraj bo njegova veja odsekana.

18:17  Spomin na njega bo izginil iz zemlje in nobenega imena ne bo imel na ulici.

18:18  Iz svetlobe bo pognan v temo in pregnan bo iz zemeljskega kroga.

18:19  Med svojim ljudstvom ne bo imel niti sina niti nečaka niti nobenega preživelega v svojih prebivališčih.

18:20  Tisti, ki pridejo za njim, bodo osupli ob njegovem dnevu, kakor so bili zgroženi tisti, ki so šli poprej.

18:21  Zagotovo, takšna so prebivališča zlobnih in to je kraj tistega, ki ne pozna Boga.“

Chapter 19

19:1  Potem je Job odgovoril in rekel:

19:2  „Doklej boste mučili mojo dušo in me z besedami lomili na koščke?

19:3  Teh desetkrat ste me grajali. Ni vas sram, da se mi delate tujce.

19:4  Če je res to, da sem zašel, moja zmota ostaja z menoj.

19:5  Če se boste zares povzdigovali zoper mene in zoper mene obsojali moj očitek,

19:6  vedite torej, da me je Bog zrušil in me obdal s svojo mrežo.

19:7  Glej, kričim o krivici, toda nisem slišan, na glas vpijem, toda tam ni sodbe.

19:8  Ogradil je mojo stezo, da ne morem mimo in postavil je temo na moje poti.

19:9  Oropal me je moje slave in odvzel krono iz moje glave.

19:10  Uničil me je na vsaki strani in odšel sem. Moje upanje je odstranil kakor drevo.

19:11  Prav tako je zoper mene vžgal svoj bes in me šteje kakor enega izmed svojih sovražnikov.

19:12  Njegova krdela so prišla skupaj in dvignila njihovo pot zoper mene in se utaborila naokoli mojega šotora.

19:13  Moje brate je postavil daleč od mene in moji znanci so se resnično odtujili od mene.

19:14  Moja žlahta je odpovedala in moji zaupni prijatelji so me pozabili.

19:15  Tisti, ki prebivajo v moji hiši in moje služabnice me imajo za tujca. Neznanec sem v njihovih očeh.

19:16  Poklical sem svojega služabnika, pa mi ni dal nobenega odgovora. Prosil sem ga s svojimi usti.

19:17  Moj dih je tuj moji ženi, čeprav sem prosil zaradi otrok svojega lastnega telesa.

19:18  Da, mladi otroci so me prezirali. Vzdignil sem se in oni so govorili zoper mene.

19:19  Vsem mojim bližnjim prijateljem sem se gnusil. Tisti, katere sem imel rad, so se obrnili zoper mene.

19:20  Moje kosti se lepijo na mojo kožo in na moje meso in pobegnil sem s kožo med svojimi zobmi.

19:21  Imejte usmiljenje z menoj, imejte usmiljenje z menoj, oh, vi, moji prijatelji, kajti Božja roka se me je dotaknila.

19:22  Čemu me preganjate kakor Bog in niste nasičeni z mojim mesom?

19:23  Oh, da bi bile moje besede sedaj zapisane! Oh, da bi bile natisnjene v knjigi!

19:24  Da bi bile vgravirane z železnim peresom in svincem v skalo na veke!

19:25  Kajti jaz vem, da moj odkupitelj živi in da bo na zadnji dan stal nad zemljo.

19:26  Čeprav po moji koži črvi uničijo to telo, bom vendar v svojem mesu videl Boga,

19:27  katerega bom videl zase in moje oči bodo gledale in ne drug, čeprav je moja notranjost použita znotraj mene.

19:28  Toda vi bi morali reči: ‚Zakaj ga preganjamo,‘ glede na to, da je korenina zadeve najdena v meni?

19:29  Bojte se meča, kajti bes prinaša kaznovanja meča, da boste lahko vedeli, da je sodba.“

Chapter 20

20:1  Potem je odgovoril Cofár Naámčan in rekel:

20:2  „Zato mi moje misli povzročajo, da odgovorim in zaradi tega hitim.

20:3  Slišal sem preverjanje moje graje in duh mojega razumevanja mi povzroča, da odgovorim.

20:4  Mar ne veš tega od davnine, odkar je bil človek postavljen na zemljo,

20:5  da je zmagoslavje zlobnega kratko, radost hinavca pa le za trenutek?

20:6  Čeprav se njegova odličnost vzpenja do nebesnega oboka in njegova glava sega do oblakov,

20:7  se bo vendarle pogubil za vedno, kot njegov lasten iztrebek. Tisti, ki so ga videli, bodo rekli: ‚Kje je?‘

20:8  Odletel bo proč kakor sanje in ne bo ga najti. Da, pregnan bo kakor nočno videnje.

20:9  Tudi oko, ki ga je videlo, ga ne bo več videlo niti ga njegov kraj ne bo več gledal.

20:10  Njegovi otroci bodo iskali, da ugodijo revnemu in njegove roke bodo obnovile njihove dobrine.

20:11  Njegove kosti so polne greha iz njegove mladosti, ki se bodo ulegle z njim v prah.

20:12  Čeprav je zlobnost sladka v njegovih ustih, čeprav to skriva pod svojim jezikom,

20:13  čeprav temu prizanaša in tega ne zapusti, temveč to mirno drži znotraj svojih ust,

20:14  je vendar njegova hrana v njegovi notranjosti spremenjena, to je žolč kober znotraj njega.

20:15  Pogoltnil je bogastva in ponovno jih bo izbljuval. Bog jih bo izvrgel iz njegovega trebuha.

20:16  Sesal bo strup kober, gadov jezik ga bo ubil.

20:17  Ne bo videl rek, poplav, potokov iz meda in masla.

20:18  To, za kar se je trudil, bo povrnil in tega ne bo pogoltnil. Glede na njegovo imetje bo povračilo in v tem se ne bo veselil.

20:19  Ker je zatiral in zapustil ubogega, ker je nasilno odvzel hišo, katere ni zgradil,

20:20  zagotovo ne bo čutil spokojnosti v svojem trebuhu, ne bo rešil od tega, kar si je želel.

20:21  Ničesar ne bo ostalo od njegove hrane, zato noben človek ne bo gledal za njegovimi dobrinami.

20:22  V polnosti svoje zadostnosti bo v stiskah, vsaka roka zlobnega bo nad njim.

20:23  Ko si namerava napolniti svoj trebuh, bo Bog nadenj vrgel razjarjenost svojega besa in ta bo deževala nadenj medtem ko jé.

20:24  Pobegnil bo pred železnim orožjem in lok iz jekla ga bo prebodel.

20:25  Ta je izvlečen in prihaja iz telesa. Da, lesketajoč meč prihaja iz njegovega žolča, strahote so nad njim.

20:26  Vsa tema bo skrita v njegovih skritih krajih. Ogenj, ki se ni razgorel, ga bo požrl, slabo bo šlo s tistim, ki je ostal v njegovem šotoru.

20:27  Nebesa bodo razodela njegovo krivičnost in zemlja se bo dvignila zoper njega.

20:28  Donos njegove hiše bo odšel in njegove dobrine bodo odtekle na dan njegovega besa.

20:29  To je delež zlobnemu človeku od Boga in od Boga določena mu dediščina.“

Chapter 21

21:1  Toda Job je odgovoril in rekel:

21:2  „Marljivo prisluhnite mojemu govoru in to naj bodo vaše tolažbe.

21:3  Pustite mi, da lahko govorim in potem, ko bom govoril, zasmehujte.

21:4  Kar se mene tiče ali je moja pritožba proti človeku? In če bi bilo tako, zakaj naj potem moj duh ne bi bil nemiren?

21:5  Poglejte me in bodite osupli in svojo roko položite na svoja usta.

21:6  Celo kadar se spomnim, sem prestrašen in trepetanje se oprijemlje mojega mesa.

21:7  Zakaj zlobni živijo, postanejo stari in so mogočni v moči?

21:8  Njihovo seme je z njimi utrjeno v njihovem pogledu in njihovo potomstvo pred njihovimi očmi.

21:9  Njihove hiše so varne pred strahom niti nad njimi ni Božje palice.

21:10  Njihov bik plodi in ne odpove, njihove krave povržejo in ne zavržejo svojega teleta.

21:11  Svoje malčke pošiljajo kakor trop in njihovi otroci plešejo.

21:12  Vzamejo tamburin in harfo in se veselijo ob zvoku piščali.

21:13  Svoje dni preživijo v obilju in v trenutku gredo dol v grob.

21:14  Zato Bogu rečejo: ‚Odidi od nas, kajti mi ne želimo spoznanja tvojih poti.

21:15  Kaj je Vsemogočni, da bi mu služili? In kakšno korist bi imeli, če molimo k njemu?‘

21:16  Glej, njihovo dobro ni v njihovi roki, nasvet zlobnega je daleč od mene.

21:17  Kako pogosto je sveča zlobnih ugasnjena! In kako pogosto nanje prihaja njihovo uničenje! Bog v svoji jezi deli bridkosti.

21:18  So kakor strnišče pred vetrom in kakor pleve, katerega vihar odnaša proč.

21:19  Bog kopiči njegovo krivičnost za njegove otroke. Nagrajuje ga in on bo to vedel.

21:20  Njegove oči bodo videle njegovo uničenje in pil bo od besa Vsemogočnega.

21:21  Kajti kakšen užitek ima on v njegovi hiši za njim, ko je število njegovih mesecev na sredi prekinjeno?

21:22  Mar bo kdorkoli Boga učil spoznanja? Ker on sodi tiste, ki so visoko.

21:23  Nekdo umre v svoji polni moči, v celoti spokojen in tiho.

21:24  Njegove prsi so polne mleka in njegove kosti so navlažene z mozgom.

21:25  Drugi pa umira v grenkobi svoje duše in nikoli ne jé z užitkom.

21:26  Podobno se bodo ulegli v prah in ličinke jih bodo pokrile.

21:27  Glej, poznam vaše misli in naklepe, ki ste jih krivično domišljali zoper mene.

21:28  Kajti pravite: „Kje je prinčeva hiša? Kje so bivališča zlobnih?

21:29  Mar jih niste prosili, da gredo po poti? Ali poznate njihove simbole,

21:30  da je zlobni prihranjen za dan uničenja? Privedeni bodo k dnevu besa.

21:31  Kdo bo njegovo pot oznanil njegovemu obrazu? Kdo mu bo poplačal, kar je storil?

21:32  Vendar bo priveden h grobu in ostal bo v gomili.

21:33  Grude iz doline mu bodo sladke in vsak človek bo priveden za njim, kakor so tam brezštevilni pred njim.

21:34  Kako me potem zaman tolažite, glede na to, da v vaših odgovorih ostaja neresnica?“

Chapter 22

22:1  Potem je Elifáz Temánec odgovoril in rekel:

22:2  „Je lahko človek koristen Bogu kakor je tisti, ki je moder, koristen samemu sebi?

22:3  Mar je kakršenkoli užitek za Vsemogočnega, da si ti pravičen? Ali je to zanj dobiček, da delaš svoje poti popolne?

22:4  Ali te bo grajal zaradi strahu pred teboj? Ali bo vstopil s teboj na sodbo?

22:5  Mar ni tvoja zlobnost velika? In tvoje krivičnosti neskončne?

22:6  Kajti zaman si vzel jamstvo od svojega brata in nagim slekel njihova oblačila.

22:7  Nisi dal vode izmučenemu, da pije in pred lačnim si zadržal kruh.

22:8  Toda kar se tiče mogočnega človeka. Imel je deželo in častitljiv človek je prebival v njej.

22:9  Vdove si odposlal prazne in lakti osirotelih so bili zlomljeni.

22:10  Zato so zanke naokoli tebe in nenaden strah te nadleguje,

22:11  ali tema, ki je ne moreš videti in pokriva te obilje voda.

22:12  Mar ni Bog na višini nebes? Glej višino zvezd, kako visoko so!

22:13  Praviš: ‚Kako Bog vé? Mar lahko sodi skozi temen oblak?‘

22:14  Debeli oblaki so mu pokrivalo, da ne vidi in on hodi po nebeškem krogu.

22:15  Si označil staro pot, katero so pomendrali zlobneži?

22:16  Ki so bili posekani izven časa, čigar temelj je bil preplavljen s poplavo,

22:17  ki so Bogu rekli: ‚Odidi od nas.‘ Kaj lahko Vsemogočni stori zanje?

22:18  Vendar je njihove hiše napolnil z dobrimi stvarmi, toda nasvet zlobnega je daleč od mene.

22:19  Pravični to vidijo in so veseli, nedolžni pa se jim smejijo do norčevanja,

22:20  čeprav naši nasprotniki niso posekani, temveč njihov ostanek použiva ogenj.

22:21  Seznani se torej z njim in bodi miren in tako bo k tebi prišlo dobro.

22:22  Sprejmi, prosim te, postavo iz njegovih ust in njegove besede položi v svoje srce.

22:23  Če se vrneš k Vsemogočnemu, boš izgrajen, krivičnost boš odstranil daleč od svojih šotorov.

22:24  Potem boš kopičil zlato kakor prah in ofírsko zlato kakor kamne iz potokov.

22:25  Da, Vsemogočni bo tvoja obramba in imel boš obilico srebra.

22:26  Kajti takrat boš imel svoje zadovoljstvo v Vsemogočnem in svoj obraz boš dvignil k Bogu.

22:27  Svojo molitev boš naredil k njemu in on te bo slišal in izpolnil boš svoje zaobljube.

22:28  Ti boš tudi odredil stvar in ta ti bo utrjena in svetloba bo sijala nad tvojimi potmi.

22:29  Kadar so možje ponižani, potem boš rekel: ‚Tam je povzdigovanje,‘ in rešil bo ponižno osebo.

22:30  Osvobodil bo otok nedolžnega in ta je osvobojen s čistostjo tvojih rok.“

Chapter 23

23:1  Potem je Job je odgovoril in rekel:

23:2  „Celó do danes je moja pritožba grenka, moj udarec je težji kakor moje stokanje.

23:3  Oh, da bi vedel, kje ga lahko najdem! Da bi lahko prišel celó k njegovemu sedežu!

23:4  Svojo zadevo bi razporedil pred njim in svoja usta zapolnil z argumenti.

23:5  Poznal bi besede, ki bi mi jih odgovoril in razumel kaj bi mi rekel.

23:6  Mar bo navajal dokaze zoper mene s svojo veliko močjo? Ne, temveč bo vame položil moč.

23:7  Tam se lahko pravični prereka z njim, tako bi bil na veke osvobojen pred svojim sodnikom.

23:8  Glej, grem naprej, toda ni ga tam, in nazaj, toda ne morem ga zaznati.

23:9  Na levico, kjer dela, toda ne morem ga gledati. Skrije se na desnici, da ga ne morem videti.

23:10  Toda pozna pot, katere se držim. Ko me preizkuša, bom izšel kakor zlato.

23:11  Moje stopalo se je držalo njegovih korakov, njegove poti sem se držal in nisem skrenil.

23:12  Niti nisem odstopil od zapovedi njegovih ustnic. Besede iz njegovih ust sem cenil bolj kakor svojo potrebno hrano.

23:13  Toda on je enega mišljenja in kdo ga lahko odvrne? In kar njegova duša želi, celo to počne.

23:14  Kajti opravlja stvar, ki je določena zame in mnogo takšnih stvari je z njim.

23:15  Zato sem vznemirjen ob njegovi prisotnosti. Ko preudarim, se ga bojim.

23:16  Kajti Bog mehča moje srce in Vsemogočni me vznemirja,

23:17  ker nisem bil odsekan pred temo, niti ni teme pokril pred mojim obrazom.

Chapter 24

24:1  Zakaj, videč, da časi niso skriti pred Vsemogočnim, tisti, ki ga ne poznajo, vidijo njegove dni?

24:2  Nekateri odstranjujejo mejnike, na silo odvedejo trope in se hranijo z njimi.

24:3  Odvedli so osla osirotelemu, vdovinega vola so vzeli za jamstvo.

24:4  Pomoči potrebnega odvrnejo iz poti. Revni na zemlji se skupaj skrivajo.

24:5  Glej, kakor divji osli v puščavi gredo naprej k svojemu delu. Ob zori se dvigajo za plenom, divjina zanje in za njihove otroke obrodi hrano.

24:6  Žanjejo vsak svoje žito na polju, in zbirajo trgatev zlobnih.

24:7  Nagim povzročajo, da prenočujejo brez oblačil, da v mrazu nimajo nobenega pokrivala.

24:8  Mokri so od nalivov iz gora in se oklepajo skale v želji po zatočišču.

24:9  Siroto trgajo od prsi in jemljejo jamstvo revnemu.

24:10  Povzročajo mu, da hodi nag, brez obleke in jemljejo snop pred lačnim,

24:11  ki dela olje znotraj njihovih zidov in mendra njihove vinske stiskalnice, pa trpi žejo.

24:12  Iz mesta stokajo ljudje in duša ranjenega vpije, vendar Bog nanje ne polaga nespametnosti.

24:13  Oni so izmed tistih, ki se upirajo svetlobi. Ne poznajo njenih poti niti ne ostajajo na njenih stezah.

24:14  Morilec vstaja s svetlobo, ubija uboge in pomoči potrebne in v noči je kakor tat.

24:15  Tudi oko zakonolomca čaka na mrak, rekoč: ‚Nobeno oko me ne bo videlo‘ in skriva svoj obraz.

24:16  V temi kopljejo skozi hiše, ki so si jih označili podnevi. Ne poznajo svetlobe.

24:17  Kajti jutro jim je celo kakor senca smrti. Če jih kdo prepozna, so v strahotah smrtne sence.

24:18  Nagel je kakor vode. Njihov delež je preklet na zemlji. Ne gleda poti v vinograde.

24:19  Suša in vročina použijeta snežne vode, tako grob tiste, ki so grešili.

24:20  Maternica ga bo pozabila, ličinka se bo medéno hranila na njem. Ne bo se ga več spominjalo in zlobnost bo zlomljena kakor drevo.

24:21  Z jalovo, ki ne rojeva, postopa hudobno in ne dela dobrega vdovi.

24:22  § S svojo močjo priteguje tudi mogočne. On vstaja in noben človek ni prepričan v življenje.

24:23  Čeprav mu je dano, da bi bil na varnem, kjer počiva, so vendar njegove oči na njihovih poteh.

24:24  Povišani so za malo časa, toda izginejo in so ponižani. Vzeti so iz poti kakor vsi drugi in odsekani kakor vrhovi žitnega klasja.

24:25  Če ne bi bilo to sedaj tako, kdo me bo naredil za lažnivca in moj govor naredil brez vrednosti?“

Chapter 25

25:1  Potem je odgovoril Bildád Suhéjec in rekel:

25:2  „Gospostvo in strah sta z njim, on dela mir na svojih visokih krajih.

25:3  Mar obstaja kakršnokoli število njegovih vojsk? Nad kom ne vstaja njegova svetloba?

25:4  Kako je potem človek lahko opravičen pred Bogom? Ali kako je lahko čist tisti, ki je rojen iz ženske?

25:5  Poglej celo k luni in ta ne sije. Da, zvezde niso čiste v njegovem pogledu.

25:6  Kako veliko manj človek, ki je ličinka? In sin človekov, ki je [škrlatni] črv?“

Chapter 26

26:1  Toda Job je odgovoril in rekel:

26:2  „Kako si pomagal tistemu, ki je brez moči? Kako rešuješ laket, ki nima moči?

26:3  Kako si svetoval tistemu, ki nima modrosti? Kako si obilno oznanil stvar kakor je ta?

26:4  Komu si izrekal besede? Čigav duh je prišel od tebe?

26:5  Mrtve stvari so oblikovane pod vodami in njihovi prebivalci.

26:6  Pekel je nag pred njim in uničenje nima pokrivala.

26:7  Sever izteguje nad praznim krajem in zemljo obeša na nič.

26:8  Vode povezuje v svoje debele oblake in pod njimi se oblak ne pretrga.

26:9  Zadržuje obličje svojega prestola in svoj oblak razprostira nad njim.

26:10  § Vode je obdal z vezmi, dokler dan in noč ne prideta do konca.

26:11  Stebri nebes trepetajo in so osupli ob njegovem opominu.

26:12  § On s svojo močjo razdeljuje morje in s svojim razumevanjem udarja po ponosnih.

26:13  § S svojim duhom je okrasil nebesni obok, njegova roka je oblikovala sprijeno kačo.

26:14  Glej! To so delčki njegovih poti. Toda kako majhen delček je slišati o njem? Toda kdo lahko razume grom njegove moči?“

Chapter 27

27:1  Poleg tega je Job nadaljeval svojo prispodobo in rekel:

27:2  „Kakor Bog živi, ki je odvzel mojo sodbo in Vsemogočni, ki je nadlegoval mojo dušo,

27:3  ves čas je moj dih v meni in Božji duh je v mojih nosnicah,

27:4  moje ustnice ne bodo govorile zlobnosti niti moj jezik ne bo izrekel prevare.

27:5  Bog ne daj, da bi vas opravičil. Dokler ne umrem, svoje neokrnjenosti ne bom odstranil od sebe.

27:6  Svojo pravičnost trdno držim in je ne bom izpustil. Moje srce me ne bo grajalo, tako dolgo dokler živim.

27:7  Naj bo moj sovražnik kakor zlobnež in kdor se dviguje zoper mene kakor nepravičnež.

27:8  § Kajti kaj je upanje hinavca, čeprav on pleni, medtem ko Bog odvzema njegovo dušo?

27:9  Mar bo Bog slišal njegov jok, ko pride nadenj stiska?

27:10  Mar se bo razveseljeval v Vsemogočnem? Mar bo vedno klical k Bogu?

27:11  Učil te bom z Božjo roko. Tega, kar je z Vsemogočnim, ne bom prikrival.

27:12  Glejte, vi vsi ste to videli, zakaj ste potem vsi skupaj tako prazni?

27:13  To je delež zlobnega moža z Bogom in dediščina zatiralcev, ki jo bodo prejeli od Vsemogočnega.

27:14  Če bodo njegovi otroci pomnoženi, je to za meč in njegovo potomstvo ne bo nasičeno s kruhom.

27:15  Tisti, ki preostanejo od njega, bodo pokopani v smrt in njegove vdove ne bodo jokale.

27:16  Čeprav je kopičil srebra kakor prahu in si pripravlja oblačila kakor iz ila,

27:17  to lahko pripravlja, toda pravični si bo to nadel in nedolžni bo razdelil srebro.

27:18  Svojo hišo gradi kakor molj in kakor šotor, ki ga postavlja čuvaj.

27:19  Bogataš se bo ulegel, toda ne bo zbran, odpira svoje oči in ga ni.

27:20  Strahote ga zgrabijo kakor vode, vihar ga ukrade v noči.

27:21  Vzhodnik ga odnaša proč in on odhaja, kakor vihar ga vrže iz njegovega kraja.

27:22  Kajti Bog bo vrgel nanj in ne bo prizanesel, želel so bo pobegniti iz njegove roke.

27:23  Ljudje bodo s svojimi rokami ploskali nad njim in ga izžvižgali iz njegovega kraja.

Chapter 28

28:1  Zagotovo obstaja žila za srebro in prostor za zlato, kjer ga prečiščujejo.

28:2  Železo je vzeto iz zemlje in bron je staljen iz kamna.

28:3  On postavlja konec temi in preiskuje vso popolnost. Temne kamne in smrtno senco.

28:4  § Poplava izbruhne iz prebivalca, celo vode pozabljene od stopala. Posušile so se, odtekle so proč od ljudi.

28:5  Glede zemlje, iz nje prihaja kruh, in pod njo je obrnjeno kakor bi bil ogenj.

28:6  Njeni kamni so kraji safirjev in ta ima prah iz zlata.

28:7  Je steza, katero nobena perjad ne pozna in katere jastrebovo oko ni videlo,

28:8  levji mladiči je niso pomendrali niti krut lev ni šel mimo nje.

28:9  Svojo roko izteguje nad skalo, gore prevrača pri koreninah.

28:10  Reke izrezuje med skalami in njegovo oko vidi vsako dragoceno stvar.

28:11  Poplave zvezuje pred poplavljanjem in stvar, ki je skrita, prinaša na svetlobo.

28:12  Toda kje se bo našla modrost? In kje je kraj razumevanja?

28:13  Človek ne ve za njeno vrednost niti je ni najti v deželi živih.

28:14  Globina pravi: ‚V meni je ni.‘ Morje pravi: ‚Ta ni z menoj.‘

28:15  Ni je moč dobiti za zlato, niti ne bo srebro odtehtano za njeno vrednost.

28:16  Ta ne more biti primerjana z zlatom iz Ofírja, z dragocenim oniksom ali safirjem.

28:17  Zlato in kristal ji ne moreta biti enaka in njena zamenjava ne bo za dragocenosti iz čistega zlata.

28:18  Nobene omembe ne bo narejene o koralah ali o biserih, kajti cena modrosti je nad rubini.

28:19  Topaz iz Etiopije ji ne bo enak niti ne bo ovrednotena s čistim zlatom.

28:20  Od kod potem prihaja modrost? In kje je kraj razumnosti?

28:21  Videti je, da je skrita pred očmi vseh živih in prikrita pred zračno perjadjo.

28:22  Uničenje in smrt pravita: ‚O njeni slavi smo slišali z našimi ušesi.‘

28:23  Bog razume njeno pot in on ve za njen kraj.

28:24  Kajti gleda do koncev zemlje in vidi pod celotnim nebom,

28:25  da naredi težo za vetrove in vode odmerja z mero.

28:26  Ko je naredil odlok za dež in pot za bliskanje groma,

28:27  potem jo je videl in jo oznanja. Pripravlja jo, da, in razpoznava.

28:28  Človeku pa pravi: ‚Glej, strah Gospodov, to je modrost; in oditi od zla je razumnost.‘“

Chapter 29

29:1  Poleg tega je Job nadaljeval svojo prispodobo in rekel:

29:2  „Oh, da bi bil kakor v preteklih mesecih, kakor v dneh, ko me je Bog varoval,

29:3  ko je njegova sveča svetila nad mojo glavo in ko sem z njegovo svetlobo hodil skozi temo,

29:4  kakor sem bil v dneh svoje mladosti, ko je bila Božja skrivnost na mojem šotoru,

29:5  ko je bil Vsemogočni še z menoj, ko so bili moji otroci okoli mene,

29:6  ko sem svoje korake umival z maslom in mi je skala izlivala reke olja,

29:7  ko sem šel ven k velikim vratom skozi mesto, ko sem svoj sedež pripravil na ulici!

29:8  Mladeniči so me videli in se skrili in ostareli so se vzdignili in stali.

29:9  Princi so zadržali govorjenje in na svoja usta položili svojo roko.

29:10  Plemiči so ohranili svoj mir in njihov jezik se je prilepil na nebo njihovih ust.

29:11  Ko me je uho zaslišalo, potem me je blagoslovilo in ko me je oko zagledalo, mi je dalo pričevanje,

29:12  ker sem osvobodil reveža, ki je jokal in osirotelega in tistega, ki ni imel nikogar, da mu pomaga.

29:13  Blagoslov tistega, ki je bil pripravljen, da umre, je prišel nadme. Vdovinem srcu sem storil, da prepeva od radosti.

29:14  Nadel sem si pravičnost in ta me je oblekla. Moja sodba je bila kakor svečano oblačilo in diadem.

29:15  Bil sem oči slepemu in stopala hromemu.

29:16  Bil sem oče revnemu in zadevo, ki je nisem poznal, sem preiskal.

29:17  Zlomil sem čeljusti zlobnih in izpulil plen iz njegovih zob.

29:18  Potem sem rekel: ‚Umrl bom v svojem gnezdu in svoje dneve bom pomnožil kakor pesek.‘

29:19  Moja korenina je bila razprostrta pri vodah in rosa je vso noč ležala na moji mladiki.

29:20  Moja slava je bila sveža v meni in moj lok je bil obnovljen v moji roki.

29:21  Možje so mi prisluhnili, čakali in molčali ob mojem nasvetu.

29:22  Po mojih besedah niso ponovno spregovorili in moj govor je rosil nanje.

29:23  Name so čakali kakor na dež in svoja usta so široko odprli kakor za pozni dež.

29:24  Če sem se jim smejal, temu niso verjeli. Svetlobe mojega obličja niso zavrgli.

29:25  Izbral sem njihovo pot in sedel [kot] vodja in prebival kakor kralj v vojski, kakor nekdo, ki tolaži žalovalce.

Chapter 30

30:1  Toda sedaj me imajo tisti, ki so mlajši od mene, v posmeh, katerih očete bi preziral, da jih postavim s psi svojega tropa.

30:2  Da, čemu naj mi moč njihovih rok koristi, v katerem je visoka starost umrla?

30:3  Zaradi potrebe in lakote so bili osamljeni. Bežijo v divjino, v prejšnjem času zapuščeno in opustošeno.

30:4  Ki sekajo egiptovsko špinačo pri grmih in brinove korenine za njihovo hrano.

30:5  Pregnani so bili izmed ljudi (za njimi so vpili kakor za tatom),

30:6  da prebivajo v pečinah dolin, v zemeljskih votlinah in v skalah.

30:7  Med grmovjem so rigali, pod koprivami so bili zbrani skupaj.

30:8  Bili so otroci bedakov, da, otroci nizkotnih mož, bili so zlobnejši kakor zemlja.

30:9  Sedaj sem njihova pesem, da, jaz sem njihova tarča posmeha.

30:10  Prezirajo me, bežijo daleč od mene in ne prizanašajo mi pljunka v moj obraz.

30:11  Ker je odvezal mojo vrvico in me prizadel, so tudi oni popustili uzdo pred menoj.

30:12  Na moji desni roki vstaja mladina. Moja stopala odrivajo in zoper mene so dvignili poti svojega uničenja.

30:13  Škodujejo moji stezi, postavili so mojo katastrofo, nobenega pomočnika nimajo.

30:14  § Prišli so nadme kakor široka razpoka voda. V opustošenju so se zvalili nadme.

30:15  Strahote so se zgrnile nadme. Mojo dušo zasledujejo kakor veter in moja blaginja mineva kakor oblak.

30:16  Sedaj je moja duša izlita nadme, polastili so se me dnevi stiske.

30:17  Moje kosti so prebodene v meni v nočnem obdobju in moje kite nimajo počitka.

30:18  Z veliko silo moje bolezni je moja obleka spremenjena, stiska me kakor ovratnik mojega plašča.

30:19  Vrgel me je v blato in postal sem podoben prahu in pepelu.

30:20  Kličem k tebi, ti pa me ne slišiš. Vstanem, pa se ne oziraš name.

30:21  Do mene si postal krut, s svojo močno roko sebe nastrojuješ zoper mene.

30:22  Vzdiguješ me k vetru, povzročaš mi, da jaham na njem in raztapljaš moje imetje.

30:23  Kajti vem, da me boš privedel k smrti in k hiši, določeni za vse živeče.

30:24  Vendar svoje roke ne bo iztegnil h grobu, čeprav v svojem uničenju kričijo.

30:25  Mar nisem jokal zaradi tistega, ki je bil v stiski? Mar ni moja duša žalovala za ubogim?

30:26  Ko sem gledal za dobrim, potem je prišlo k meni zlo. Ko pa sem pričakoval svetlobo, je prišla tema.

30:27  Moja notranjost vre in ne počiva. Dnevi stiske so me ovirali.

30:28  Odšel sem žalujoč brez sonca. Vstal sem in klical v skupnosti.

30:29  Brat sem zmajem in družabnik sovam.

30:30  Moja koža na meni je črna in moje kosti gorijo zaradi vročine.

30:31  Tudi moja harfa je obrnjena v žalovanje in moja piščal v glas tistih, ki jokajo.

Chapter 31

31:1  Sklenil sem zavezo s svojimi očmi. Zakaj naj bi potem mislil na devico?

31:2  Kajti kakšen delež od Boga je od zgoraj? In kakšna dediščina od Vsemogočnega od zgoraj?

31:3  Mar ni uničenje za zlobne? In posebna kazen za delavce krivičnosti?

31:4  Mar on ne vidi mojih poti in šteje vse moje korake?

31:5  Če sem hodil z ničnostjo ali če je moje stopalo hitelo k prevari,

31:6  naj bom stehtan na pravilni tehtnici, da Bog lahko spozna mojo neokrnjenost.

31:7  Če se je moj korak obrnil iz poti in je moje srce hodilo za mojimi očmi in če se je kakršenkoli madež prilepil na moje roke,

31:8  potem naj jaz sejem in naj drug jé. Da, naj bo moje potomstvo izkoreninjeno.

31:9  Če je bilo moje srce zavedeno z žensko, ali če sem prežal pri vratih svojega soseda,

31:10  potem naj moja žena melje drugemu in naj se drugi sklanjajo nad njo.

31:11  Kajti to je grozoten zločin. Da, to je krivičnost, ki naj se kaznuje s sodniki.

31:12  Kajti to je ogenj, ki použiva v uničenje in bi izkoreninil ves moj donos.

31:13  Če sem preziral zadevo svojega sluga ali svoje dekle, ko so se pričkali z menoj,

31:14  kaj bom potem storil, ko se dvigne Bog? In ko on obiskuje, kaj naj mu odgovorim?

31:15  Mar ni on, ki me je naredil v maternici, naredil njega? Ali naju ni eden oblikoval v maternici?

31:16  Če sem uboge zadržal pred njihovo željo, ali očem vdove storil, da opešajo,

31:17  ali sem sam pojedel svoj grižljaj in osiroteli ni jedel od njega

31:18  (kajti od moje mladosti je bil vzgajan z menoj, kakor z očetom in usmerjal sem jo od maternice svoje matere),

31:19  če sem gledal kogarkoli giniti zaradi pomanjkanja obleke ali kateregakoli revnega brez pokrivala,

31:20  če me njegova ledja niso blagoslovila in če ni bil ogret z runom moje ovce;

31:21  če sem povzdignil svojo roko zoper osirotelega, ko sem videl svojo pomoč v velikih vratih,

31:22  potem naj moj laket pade od moje lopatice in moj laket [naj] bo odlomljen od kosti.

31:23  Kajti uničenje od Boga mi je bilo strahota in zaradi razloga njegovega visočanstva ne bi mogel zdržati.

31:24  Če sem zlato naredil za svoje upanje ali sem čistemu zlatu rekel: ‚Ti si moje zaupanje,‘

31:25  če sem se veselil, ker je bilo moje premoženje veliko in ker je moja roka veliko pridobila,

31:26  če sem pogledal sonce, ko je sijalo ali luno hoditi v sijaju

31:27  in je bilo moje srce skrivno premamljeno, oziroma so moja usta poljubila mojo roko?

31:28  Tudi to bi bila krivičnost, da bi bil kaznovan od sodnika, kajti jaz bi zanikal Boga, ki je zgoraj.

31:29  Če sem se veselil ob uničenju tistega, ki me je sovražil ali sem se povzdignil, ko ga je našlo zlo,

31:30  niti svojim ustom nisem dopustil, da grešijo z želenjem prekletstva njegovi duši.

31:31  Če možje mojega šotora niso rekli: ‚Oh, da bi imeli njegovo meso! Ne moremo biti zadovoljni.‘

31:32  Tujec ni prenočeval na ulici, temveč sem svoja vrata odprl popotniku.

31:33  Če sem svoje prestopke pokril kakor Adam, s skrivanjem svoje krivičnosti v svojem naročju,

31:34  ali sem se bal velike množice, ali me straši zaničevanje družin, da molčim in nisem šel izpred vrat?

31:35  Oh, da bi me nekdo poslušal! Glej, moja želja je, da bi mi Vsemogočni odgovoril in da bi moj nasprotnik napisal knjigo.

31:36  Zagotovo bi to vzel na svojo ramo in si to privezal kot krono.

31:37  Prikazal bi mu število mojih korakov. Kakor princ bi šel blizu k njemu.

31:38  Če moja dežela joka zoper mene ali da se njene brazde podobno pritožujejo,

31:39  če sem brez denarja pojedel njene sadove ali sem njenim lastnikom povzročil, da izgubijo svoje življenje,

31:40  naj osat raste namesto pšenice in smrdljiv plevel namesto ječmena.“ Jobove besede so končane.

Chapter 32

32:1  Tako so ti trije možje prenehali odgovarjati Jobu, ker je bil pravičen v svojih lastnih očeh.

32:2  Potem je bil vžgan bes Elihúja, Barahélovega sina, Buzéjca iz Rámovega rodu. Njegov bes je bil vžgan zoper Joba, ker je sebe bolj opravičeval kakor Boga.

32:3  Tudi zoper njegove tri prijatelje je bil vžgan njegov bes, ker niso našli nobenega odgovora, pa so vendar obsodili Joba.

32:4  Torej Elihú je čakal, dokler ni spregovoril Job, ker so bili starejši kakor on.

32:5  Ko je Elihú videl, da ni bilo nobenega odgovora v ustih teh treh mož, je bil potem vžgan njegov bes.

32:6  Elihú, Barahélov sin, Buzéjec, je odgovoril in rekel: „Jaz sem mlad, vi pa ste zelo stari, zato sem bil prestrašen in se vam nisem drznil pokazati svojega mnenja.

32:7  Rekel sem: ‚Dnevi naj govorijo in množica let naj uči modrost.‘

32:8  Toda v človeku je duh. Navdih Vsemogočnega jim daje razumevanje.

32:9  Veliki možje niso vedno modri, niti ostareli ne razumejo sodbe.

32:10  Zato sem rekel: ‚Prisluhnite mi. Tudi jaz bom pokazal svoje mnenje.

32:11  Glejte, čakal sem na vaše besede, prisluhnil sem vašim razlogom, medtem ko ste iskali kaj bi rekli.

32:12  Da, prisluhnil sem vam in glejte nikogar izmed vas ni bilo, da prepriča Joba ali da odgovori njegovim besedam,

32:13  da ne bi rekli: ‚Pridobili smo modrost. Bog ga suva dol, ne človek.‘

32:14  Torej svojih besed ni usmeril zoper mene, niti mu ne bom odgovoril z vašimi govori.“

32:15  Bili so osupli, niso več odgovarjali. Prenehati so govoriti.

32:16  Ko sem čakal (kajti niso govorili, temveč mirno stali in niso več odgovarjali),

32:17  sem rekel: „Tudi jaz bom odgovoril svoj del, tudi jaz bom pokazal svoje mišljenje.

32:18  Kajti poln sem stvari, duh znotraj mene me sili.

32:19  Glejte, moj trebuh je kakor vino, ki nima oddušnika. Pripravljeno je, da poči kakor novi mehovi.

32:20  Govoril bom, da bom lahko osvežen. Odprl bom svoje ustnice in odgovoril.

32:21  Ne pustite mi, prosim vas, sprejeti osebe kateregakoli človeka, niti mi ne pustite, da mu dajem laskave nazive.

32:22  Kajti ne znam dajati laskavih nazivov. Če bi tako počel, bi me moj stvarnik hitro odvedel.

Chapter 33

33:1  Zatorej Job, prosim te, prisluhni mojim govorom in prisluhni vsem mojim besedam.

33:2  Glej, sedaj sem odprl svoja usta, moj jezik je spregovoril v mojih ustih.

33:3  Moje besede bodo iz iskrenosti mojega srca in moje ustnice bodo jasno izgovarjale spoznanje.

33:4  Božji Duh me je naredil in dih Vsemogočnega mi je dal življenje.

33:5  Če mi lahko odgovoriš, uredi svoje besede pred menoj. Vstani.

33:6  Glej, jaz sem glede na tvojo željo namesto Boga. Tudi jaz sem oblikovan iz ila.

33:7  Glej, moja strahota te ne bo prestrašila niti ne bo moja roka težka na tebi.

33:8  Zagotovo si govoril v mojem slišanju in slišal sem glas tvojih besed, rekoč:

33:9  ‚Čist sem, brez prestopka, nedolžen sem niti v meni ni krivičnosti.

33:10  Glej, zoper mene najde priložnosti, šteje me za svojega sovražnika,

33:11  moja stopala polaga v klade, zaznamuje vse moje steze.‘

33:12  Glej, v tem nisi pravičen. Odgovoril ti bom, da je Bog večji kakor človek.

33:13  Zakaj se prepiraš zoper njega? Kajti on ne daje računa o katerikoli izmed svojih zadev.

33:14  Kajti Bog govori enkrat, da dvakrat, vendar človek tega na zazna.

33:15  V sanjah in v videnju ponoči, ko na ljudi pade globoko spanje, v dremanjih na postelji.

33:16  Takrat on odpira ljudem ušesa in pečati njihovo poučevanje,

33:17  da bi lahko odvrnil človeka od njegovega namena in pred človekom skril ponos.

33:18  Njegovo dušo zadržuje pred jamo in njegovo življenje pred pogubo z mečem.

33:19  Okaran je tudi z bolečino na svoji postelji in množica njegovih kosti z močno bolečino,

33:20  tako da njegovo življenje prezira kruh in njegova duša okusno hrano.

33:21  Njegovo meso je použito, da ga ni moč videti in njegove kosti, ki jih ni bilo videti, štrlijo ven.

33:22  Da, njegova duša se približuje grobu in njegovo življenje k uničevalcem.

33:23  Če bo z njim poslanec, tolmač, eden med tisočimi, da pokaže človeku njegovo poštenost,

33:24  potem mu je on milostljiv in pravi: ‚Osvobodi ga pred pogrezanjem dol k jami. Našel sem odkupnino.‘

33:25  Njegovo meso bo mladostnejše kakor otrokovo. Vrnil se bo k dnem svoje mladosti.

33:26  Molil bo k Bogu in mu bo naklonjen in z radostjo bo videl njegov obraz, kajti človeku bo povrnil njegovo pravičnost.

33:27  On pogleda na ljudi in če kdorkoli reče: ‚Grešil sem in izkrivljal to, kar je bilo pravilno, pa mi to ni koristilo,

33:28  bo njegovo dušo osvobodil pred pogrezanjem v jamo in njegovo življenje bo videlo svetlobo.‘

33:29  Glej, vse te stvari Bog pogosto dela s človekom,

33:30  da njegovo dušo privede nazaj iz jame, da bi bil razsvetljen s svetlobo živih.

33:31  Dobro pazi, oh Job, prisluhni mi. Umolkni in jaz bom govoril.

33:32  Če mi imaš karkoli reči, mi odgovori. Govori, kajti želim te opravičiti.

33:33  Če ne, mi prisluhni. Umolkni in učil te bom modrosti.“

Chapter 34

34:1  Nadalje je Elihú odgovoril in rekel:

34:2  „Poslušajte moje besede, oh vi modri možje. Pazljivo mi prisluhnite vi, ki imate spoznanje.

34:3  Kajti uho preizkuša besede, kakor usta okušajo hrano.

34:4  Izberimo si sodbo. Naj med seboj spoznamo kaj je dobro.

34:5  Kajti Job je rekel: ‚Jaz sem pravičen in Bog je odvzel mojo sodbo.

34:6  Mar naj lažem zoper svojo pravico? Moja rana je nezaceljiva, brez prestopka.‘

34:7  Kateri človek je podoben Jobu, ki norčevanje pije kakor vodo?

34:8  Ki gre v družbo z delavci krivičnosti in hodi z zlobneži?

34:9  Kajti rekel je: ‚Nič ne koristi človeku, da bi se razveseljeval z Bogom.‘

34:10  Zato mi prisluhnite vi, možje razumnosti. Daleč naj bo od Boga, da bi počel zlobnost in od Vsemogočnega, da bi zagrešil krivičnost.

34:11  Kajti delo človeka bo povrnjeno k njemu in zadeva vsakega človeka, da najde glede na svoje poti.

34:12  Da, Bog zagotovo ne bo počel zlobno niti Vsemogočni ne bo izkrivil sodbe.

34:13  Kdo mu je izročil skrb nad zemljo? Ali kdo je opravil s celotnim zemeljskim krogom?

34:14  Če svoje srce naravna na človeka, če k sebi pritegne njegovega duha in njegov dih,

34:15  bo vse meso skupaj umrlo in človek se bo ponovno vrnil v prah.

34:16  Če imaš sedaj razumevanje, poslušaj to, prisluhni glasu mojih besed.

34:17  Mar bo vladal tisti, ki sovraži pravico? Boš obsodil tistega, ki je najbolj pravičen?

34:18  Mar je primerno kralju reči: ‚Ti si zloben?‘ In princem: ‚Vi ste brezbožni?‘

34:19  Kako veliko manj tistemu, ki ne sprejema oseb od princev niti se ne ozira na bogatega bolj kakor na ubogega? Kajti vsi ti so delo njegovih rok.

34:20  V trenutku bodo umrli in ljudstvo bo zaskrbljeno ob polnoči in preminilo. Mogočen bo odvzet brez roke.

34:21  Kajti njegove oči so na človekovih poteh in vidi vsa njegova ravnanja.

34:22  Ni teme niti smrtne sence, kjer bi se lahko skrili delavci krivičnosti.

34:23  Kajti na človeka ne bo položil več kakor pravico, da bi ta vstopil na sodbo z Bogom.

34:24  Na koščke bo razbil mogočne može brez števila in druge postavil namesto njih.

34:25  Torej pozna njihova dela in jih prevrača v noči, tako da so uničena.

34:26  Udarja jih kakor zlobneže v odprtem pogledu drugih,

34:27  ker so se obrnili proč od njega in niso hoteli preudariti nobene izmed njegovih poti,

34:28  tako da so vpitju ubogega povzročili, da pride k njemu in on sliši vpitje prizadetega.

34:29  Ko daje spokojnost, kdo potem lahko dela težavo? In ko skrije svoj obraz, kdo ga potem lahko gleda? Bodisi je to storjeno zoper narod ali samo zoper človeka,

34:30  da hinavec ne kraljuje, da ne bi bilo ljudstvo ujeto v zanko.

34:31  Zagotovo je primerno, da bi bilo Bogu rečeno: ‚Nosil sem kaznovanje, ne bom več razžalil.

34:32  Tega, kar ne vidim, me uči. Če sem storil krivičnost, je ne bom več počel.

34:33  Mar bo to glede na tvoj um? On bo to poplačal, bodisi ali odkloniš ali izbereš, in ne jaz. Zato govori kar veš.

34:34  Naj mi možje razumevanja povedo in naj mi moder mož prisluhne.‘

34:35  Job je govoril brez spoznanja in njegove besede so bile brez modrosti.

34:36  Moja želja je, da bi bil Job lahko preizkušen do konca zaradi svojih odgovorov zlobnežem.

34:37  Kajti svojemu grehu dodaja upor, s svojimi rokami ploska med nami in svoje besede pomnožuje zoper Boga.“

Chapter 35

35:1  Elihú je poleg tega spregovoril in rekel:

35:2  „Mar misliš, da je to pravilno, da govoriš: ‚Moja pravičnost je večja kakor Božja?‘

35:3  Kajti praviš: ‚Kakšna prednost ti bo to?‘ in, ‚Kakšno korist bom imel, če bom očiščen pred svojim grehom?‘

35:4  Odgovoril ti bom in tvojim družabnikom s teboj.

35:5  Poglej na nebesni obok in glej. Ogleduj oblake, ki so višje kakor ti.

35:6  Če grešiš, kaj delaš zoper njega? Ali če so tvoji prestopki pomnoženi, kaj mu delaš?

35:7  Če si pravičen, kaj mu daješ? Ali kaj on prejema iz tvoje roke?

35:8  Tvoja zlobnost lahko prizadene človeka kakor si ti in tvoja pravičnost lahko koristi sinu človekovemu.

35:9  Zaradi množice zatiranj povzročajo zatiranim, da kričijo. Vpijejo zaradi lakta mogočnega.

35:10  Toda nihče ne pravi: ‚Kje je Bog, moj stvarnik, ki daje pesmi ponoči,

35:11  ki nas uči več kakor zemeljske živali in nas dela modrejše kakor perjad neba?‘

35:12  Tam jočejo, toda nihče ne daje odgovora zaradi ponosa zlobnežev.

35:13  Bog zagotovo ne bo slišal prazne reči niti se Vsemogočni na to ne bo oziral.

35:14  Čeprav praviš, da ga ne boš videl, je vendar sodba pred njim, zato zaupaj vanj.

35:15  Toda sedaj, ker to ni tako, je obiskal v svoji jezi, vendar on tega v veliki skrajnosti ne pozna.

35:16  Job zato svoja usta zaman odpira. Besede množi brez spoznanja.“

Chapter 36

36:1  Elihú je tudi nadaljeval in rekel:

36:2  „Dovoli mi malo in pokazal ti bom, da bom še govoril za Boga.

36:3  Svoje spoznanje bom prinesel od daleč in pravičnost pripisal svojemu Stvarniku.

36:4  Kajti zares moje besede ne bodo napačne. On, ki je popoln v spoznanju, je s teboj.

36:5  Glej, Bog je mogočen in ne prezira nikogar. Mogočen je v moči in modrosti.

36:6  Ne varuje življenja zlobnih, temveč daje pravico ubogim.

36:7  Svojih oči ne umakne od pravičnih, temveč so oni s kralji na prestolu. Da, utrjuje jih na veke in so povišani.

36:8  In če bodo zvezani v okove in držani v vrveh stiske,

36:9  tedaj jim kaže njihovo delo in njihove prestopke, ki so jih presegli.

36:10  Tudi njihovo uho odpira k disciplini in zapoveduje, da se vrnejo od krivičnosti.

36:11  Če ga ubogajo in mu služijo, bodo svoje dni preživeli v uspevanju in svoja leta v užitkih.

36:12  Toda če ne ubogajo, se bodo pogubili pod mečem in umrli bodo brez spoznanja.

36:13  Toda hinavci v srcu kopičijo bes. Ne vpijejo, ko jih zvezuje.

36:14  Umrejo v mladosti in njihovo življenje je med nečistimi.

36:15  Revnega osvobaja v njegovi stiski in njihova ušesa odpira v zatiranju.

36:16  Celo tako bi te odstranil iz tesnega na prostran kraj, kjer ni omejenosti in to, kar naj bi bilo postavljeno na tvojo mizo, bi bilo polno tolšče.

36:17  Toda izpolnil si sodbo zlobnega. Sodba in pravica te bosta zgrabila.

36:18  Ker je bes, pazi, da te ne bi odvzel s svojim udarcem. Potem te velika odkupnina ne more osvoboditi.

36:19  Bo cenil tvoja bogastva? Ne, niti zlata niti vseh sil moči.

36:20  Ne želi si noči, ko so ljudje iztrebljeni iz svojega kraja.

36:21  Pazi, ne oziraj se na krivičnost, kajti to si izbral raje kakor stisko.

36:22  Glej, Bog s svojo močjo povišuje. Kdo poučuje kakor on?

36:23  Kdo se mu je pridružil na njegovi poti? Ali kdo lahko reče: ‚Počel si krivičnost?‘

36:24  Spomni se, da si poveličeval svoje delo, katerega ljudje gledajo.

36:25  Vsak človek ga lahko vidi. Človek ga lahko gleda od daleč.

36:26  Glej, Bog je velik in mi ga ne poznamo niti število njegovih let ne more biti preiskano.

36:27  Kajti kapljice vode dela majhne. Dež izliva glede na njegovo meglico,

36:28  katero oblaki kapljajo in obilno rosijo na človeka.

36:29  Mar prav tako lahko kdorkoli razume razširjanje oblakov ali zvok njegovega šotora?

36:30  Glej, svojo svetlobo razširja nanje in pokriva dna morja.

36:31  Kajti z njimi sodi ljudstvu, hrano daje v obilju.

36:32  Z oblaki pokriva blisk in zapoveduje naj ne sveti pri oblaku, ki prihaja vmes.

36:33  Njegov hrup govori o tem, tudi živina glede meglice.

Chapter 37

37:1  Tudi pri tem moje srce trepeta in je premaknjeno iz svojega mesta.

37:2  Pozorno prisluhnite hrupu njegovega glasu in zvoku, ki gre iz njegovih ust.

37:3  Tega usmerja pod celotnim nebom in njegovo bliskanje do koncev zemlje.

37:4  Za tem rjovi glas. Grmi z glasom svoje odličnosti in ne bo jih zadržal, ko se zasliši njegov glas.

37:5  Bog s svojim glasom čudovito grmi. Dela velike stvari, katere ne moremo doumeti.

37:6  Kajti snegu pravi: ‚Bodi na zemlji,‘ podobno majhnemu dežju in velikemu dežju njegove moči.

37:7  Pečati roko vsakega človeka, da bi vsi ljudje lahko poznali njegovo delo.

37:8  Potem gredo živali v brloge in ostanejo na svojih mestih.

37:9  Iz juga prihaja vrtinčast veter in mraz iz severa.

37:10  Z dihom Boga je dana zmrzal in širina voda je omejena.

37:11  Tudi z namakanjem obtežuje debel oblak. Razpršuje svoj strelo-nosen oblak.

37:12  Ta je obrnjen ob njegovih nasvetih, da lahko naredijo karkoli jim zapoveduje na obličju zemeljskega kroga na zemlji.

37:13  Povzroča mu, da pride, bodisi za grajanje ali za njegovo deželo ali za usmiljenje.

37:14  Prisluhni temu, oh Job. Stoj mirno in preudari čudovita Božja dela.

37:15  Ali veš kdaj jih je Bog razporedil in svetlobi svojega oblaka velel, da zasije?

37:16  Mar poznaš izravnavanja oblakov, čudovita dela njega, ki je popoln v spoznanju?

37:17  Kako so tvoje obleke tople, ko z južnim vetrom umiri zemljo?

37:18  Ali si ti z njim razprostrl nebo, ki je močno in kakor staljeno zrcalo?

37:19  Pouči nas kaj mu bomo rekli, kajti našega govora ne moremo urediti zaradi teme.

37:20  Mar mu bo povedano, da jaz govorim? Če človek govori, bo zagotovo požrt.

37:21  Sedaj ljudje ne vidimo svetle svetlobe, ki je v oblakih, toda veter gre mimo in jih očisti.

37:22  Lepo vreme prihaja iz severa. Z Bogom je strašno veličanstvo.

37:23  Glede Vsemogočnega, ne moremo ga srečati. Odličen je v moči, v sodbi in v obilici pravice. Ne bo prizadel.

37:24  Ljudje se ga zato bojijo. Ne ozira se na nobenega od tistih, ki so modrega srca.“

Chapter 38

38:1  Potem je Gospod Jobu odgovoril iz vrtinčastega vetra in rekel:

38:2  „Kdo je ta, ki zatemnjuje nasvet z besedami brez spoznanja?

38:3  Opaši sedaj svoja ledja kakor mož, kajti od tebe bom zahteval in ti mi odgovori.

38:4  Kje si bil, ko sem položil temelje zemlji? Razglasi, če imaš razumevanje.

38:5  Kdo je položil njene mere, če veš? Ali kdo je na njej razprostrl [merilno] vrvico.

38:6  Na čem so njeni temelji pritrjeni?? Ali kdo je položil njen vogalni kamen,

38:7  ko so jutranje zvezde skupaj prepevale in so vsi Božji sinovi vriskali od radosti.

38:8  Ali kdo je morje zaprl z vrati, ko je to izbruhnilo, kakor če bi to izšlo iz maternice?

38:9  Ko sem oblak naredil [za] njegovo oblačilo in gosto temo kot plenice zanj

38:10  in sem zanj zdrobil svoj določen kraj ter postavil zapahe in vrata,

38:11  in rekel: ‚Do sem boš šel in nič dlje. Tukaj bodo tvoji ponosni valovi ustavljeni.‘

38:12  Ali si zapovedal jutru odkar so tvoji dnevi in svitanju storil, da pozna svoje mesto,

38:13  da bi lahko zgrabil konce zemlje, da bi bili zlobni lahko streseni iz nje?

38:14  Ta je spremenjena kakor ilo pod pečatom, in oni stojijo kakor oblačilo.

38:15  Pred zlobnimi je njihova svetloba zadržana in visok laket bo zlomljen.

38:16  Si vstopil v morske izvire? Ali si hodil v iskanju globin?

38:17  So ti bila odprta velika vrata smrti? Ali si videl vrata smrtne sence?

38:18  Si zaznal širino zemlje? Razglasi, če veš vse to.

38:19  Kje je pot, kjer prebiva svetloba? In glede teme, kje je njen kraj,

38:20  da bi jo odvedel do njene meje in da bi spoznal steze k njeni hiši?

38:21  Mar veš to, ker si bil takrat rojen? Ali ker je število tvojih dni veliko?

38:22  Si vstopil v zakladnice snega? Si mar videl zakladnice toče,

38:23  ki sem jih prihranil za čas stiske, za dan bitke in vojne?

38:24  Po kateri poti je svetloba razdeljena, ki vzhodnik razkropi po zemlji?

38:25  Kdo je razdelil vodni tok za poplavljanje voda ali pot za bliskanje groma,

38:26  da mu povzroči, da dežuje na zemljo, kjer ni nobenega moža, na divjino, kjer ni nobenega človeka,

38:27  da zadovolji zapuščena in opustošena tla in da brsti nežnega zelišča vzbrstijo?

38:28  Ima dež očeta? Ali kdo je zaplodil rosne kaplje?

38:29  Iz čigave maternice je prišel led? In slana z neba, kdo jo je zaplodil?

38:30  Vode so skrite kakor kamen in obličje globine je zmrznjeno.

38:31  Lahko združiš prijetne vplive Gostosevcev ali razvežeš čete Oriona?

38:32  Lahko privedeš ozvezdje v svojem obdobju? Lahko usmerjaš Arkturja z njegovimi sinovi?

38:33  Ali poznaš odredbe neba? Lahko vzpostaviš njihovo gospostvo na zemlji?

38:34  Mar lahko dvigneš svoj glas k oblakom, da te lahko pokrije obilje voda?

38:35  Mar lahko pošlješ bliske, da lahko gredo in ti rečejo: „Tukaj smo?“

38:36  Kdo je v notranje dele položil modrost? Ali kdo je dal srcu razumevanje?

38:37  Kdo lahko v modrosti prešteje oblake? Ali kdo lahko zadržuje mehove neba,

38:38  ko se prah strjuje in se grude trdno sprimejo skupaj?

38:39  Mar boš lovil plen za leva? Ali nasičeval apetit mladih levov,

38:40  ko ležijo v svojih brlogih in ostajajo v skrivališču, da prežijo v zasedi?

38:41  Kdo krokarju pripravlja njegovo hrano? Ko njegovi mladiči kličejo k Bogu, se potikajo zaradi pomanjkanja hrane.

Chapter 39

39:1  Poznaš čas, ko divje skalne koze kotijo? Mar lahko zaznamuješ kdaj košute povržejo?

39:2  Mar lahko šteješ mesece, ki so jih dopolnile? Ali poznaš čas, ko kotijo?

39:3  Sklonijo se in skotijo svoje mlade, odvržejo svoje bridkosti.

39:4  Njihovi mladiči so v dobri naklonjenosti, rastejo z žitom, gredo naprej in se ne vrnejo k njim.

39:5  Kdo je divjega osla izpustil na prostost? Ali kdo je odvezal vezi divjega osla?

39:6  Čigar hišo sem naredil divjino in jalovo deželo njegova prebivališča?

39:7  Zasmehuje mestno množico niti se ne ozira na vpitje voznika.

39:8  Razpon gora je njegov pašnik in preiskuje za vsako zeleno stvarjo.

39:9  Mar ti bo samorog voljan služiti, ali ostane pri tvojih jaslih?

39:10  Ali lahko s svojim jermenom zvežeš samoroga v brazdo? Ali bo za teboj branal doline?

39:11  Mu boš zaupal, ker je njegova moč velika? Ali boš svoje trdo delo prepustil njemu?

39:12  Mu boš verjel, da bo tvoje seme pripeljal domov in ga zbral v tvoj skedenj?

39:13  Daješ pavom čedne peruti? Ali peruti in peresa noju?

39:14  Ki zapušča svoja jajca na zemlji in jih ogreva v prahu

39:15  in pozablja, da jih stopalo lahko zdrobi ali da jih divja žival lahko stre.

39:16  Trda je do svojih malih, kakor da ne bi bili njeni. Brez strahu je, da je njeno trdo delo zaman,

39:17  ker ji je Bog odrekel modrost niti ji ni podelil razumnosti.

39:18  Ko se dvigne visoko, zasmehuje konja in njegovega jezdeca.

39:19  Si ti dal konju moč? Si ti njegov vrat oblekel z grivo?

39:20  § Ga lahko narediš prestrašenega kakor kobilica? Slava njegovih nosnic je strašna

39:21  Grebe v dolini in se veseli v svoji moči. Gre naprej, da sreča oborožene ljudi.

39:22  Zasmehuje strah in ni zgrožen, niti se pred mečem ne obrača nazaj.

39:23  Tul za puščice rožlja ob njem, lesketajoča sulica in ščit.

39:24  Tla požira z okrutnostjo in besom. Niti ne verjame, da je to zvok šofarja.

39:25  Med šofarji hrže: ‚Hi, hi‘ in od daleč voha bitko, grmenje poveljnikov in bojni krik.

39:26  Mar sokol leti po svoji modrosti in svoje peruti razpenja proti jugu?

39:27  Mar se orlica vzpenja ob tvoji zapovedi in svoje gnezdo dela na višini?

39:28  Prebiva in ostaja na skali, na skalni pečini in trdnem kraju.

39:29  Od tam si išče plen in njene oči zrejo daleč proč.

39:30  Tudi njeni mladiči srkajo kri. In kjer so umorjeni, tam je ona.“

Chapter 40

40:1  Poleg tega je Gospod odgovoril Jobu in rekel:

40:2  „Mar ga bo tisti, ki se prička z Vsemogočnim, poučeval? Kdor graja Boga, naj mu to odgovori.“

40:3  Potem je Job odgovoril Gospodu in rekel:

40:4  „Glej, nepomemben sem, kaj naj ti odgovorim? Svojo roko bom položil na svoja usta.

40:5  Enkrat sem govoril, toda ne bom odgovoril. Da, dvakrat, vendar ne bom nadaljeval.“

40:6  Potem je Gospod iz vrtinčastega vetra odgovoril Jobu in rekel:

40:7  „Opaši sedaj svoja ledja kakor mož. Zahteval bom od tebe in ti mi razglasi.

40:8  Hočeš tudi mojo sodbo razveljaviti? Me hočeš obsoditi, da bi bil ti lahko pravičen?

40:9  Ali imaš laket kakor Bog? Ali lahko zagrmiš z glasom kakor on?

40:10  Odeni se sedaj z veličanstvom in odličnostjo in odeni se s slavo in lepoto.

40:11  Izlij bes svoje jeze. Glej vsakogar, ki je ponosen in ga ponižaj.

40:12  Poglej na vsakogar, ki je ponosen in ga ponižaj in zlobne pomendraj na njihovem kraju.

40:13  Skupaj jih skrij v prah in njihove obraze obveži na skrivnem.

40:14  Potem ti bom tudi jaz priznal, da te tvoja lastna desnica lahko reši.

40:15  Glej torej povodnega konja, ki sem ga naredil s teboj; muli travo kakor vol.

40:16  Glej torej, njegova moč je v njegovih ledjih in njegova sila je v kiti njegovega trebuha.

40:17  Svoj rep premika kakor cedra. Kite njegovih kamnov so ovite skupaj.

40:18  Njegove kosti so kakor trdi koščki iz brona, njegove kosti so podobne železnim zapahom.

40:19  Ta je vodja Božjih poti. Kdor ga je naredil lahko stori, da se mu približa njegov meč.

40:20  Zagotovo mu gore prinašajo hrano, kjer se igrajo vse poljske živali.

40:21  Leži pod senčnimi drevesi, v skrivališču trstja in močvirij.

40:22  Senčna drevesa ga pokrivajo s svojo senco, naokoli ga obdajajo potočne vrbe.

40:23  Glej, pije reko in ne hiti, zaupa, da lahko Jordan posrka v svoja usta.

40:24  Ujame ga s svojimi očmi. Njegov nos prebada skozi zanke.

Chapter 41

41:1  Zmoreš s kavljem izvleči leviatána? Ali njegov jezik z vrvico, katero spuščaš dol?

41:2  Ali lahko zatakneš kavelj v njegov nos? Ali njegovo čeljust prebodeš z [ribiško] ostjo.

41:3  Mar ti bo delal mnoge ponižne prošnje? Ti bo govoril nežne besede?

41:4  Bo sklenil zavezo s teboj? Ga boš vzel za služabnika na veke?

41:5  Se boš igral z njim kakor s ptico? Ali ga hočeš zvezati za svoje dekle?

41:6  Ali bodo družabniki iz njega naredili gostijo? Ga bodo razdelili med trgovce?

41:7  Lahko njegovo kožo napolniš z bodečimi žicami? Ali njegovo glavo z ribjimi sulicami?

41:8  Svojo roko položi nanj, spomni se bitke, ne stori tega ponovno.

41:9  Glej, njegovo upanje je zaman. Ali ne bo nekdo vržen dol, celo ko ga zagleda?

41:10  Nihče ni tako pogumen, da bi si ga drznil razvneti. Kdo je potem zmožen stati pred menoj?

41:11  Kdo mi je preprečil, da bi mu poplačal? Karkoli je pod celotnim nebom, je moje.

41:12  Ne bom prikril njegovih delov, niti njegove moči, niti njegovega lepega razmerja.

41:13  Kdo lahko odkrije obraz njegove obleke? Ali kdo lahko pride k njemu, s svojo dvojno uzdo?

41:14  Kdo lahko odpre vrata njegovega obraza? Njegovi zobje na vsaki strani so strašni.

41:15  Njegove luske so njegov ponos, skupaj spete kakor z ozkim pečatom.

41:16  Ena je blizu druge, da zrak ne more priti med njiju.

41:17  Združene so druga z drugo, držijo se skupaj, da ne morejo biti ločene.

41:18  Ob njegovem kihanju sije svetloba in njegove oči so podobne jutranjim vekam.

41:19  Iz njegovih ust izhajajo plameni in iskre se sipljejo ven.

41:20  Iz njegovih nosnic gre dim, kakor iz vrelega lonca ali kotla.

41:21  Njegov dih prižge ogorke in plamen izhaja iz njegovih ust.

41:22  V njegovem vratu ostaja moč in bridkost je pred njim spremenjena v radost.

41:23  Luskine njegovega mesa so združene skupaj. V sebi so trdne, ne morejo se omajati.

41:24  Njegovo srce je čvrsto kakor kamen. Da, tako trdo kakor košček spodnjega mlinskega kamna.

41:25  Ko se vzdiguje, so mogočni prestrašeni. Zaradi zlomov se očiščujejo.

41:26  Meč tistega, ki seže proti njemu, ne more obstati, niti sulica, niti puščica, niti brezrokavna verižna srajca.

41:27  Železo ceni kakor slamo in bron kakor trohnel les.

41:28  Puščica ga ne more spraviti v beg. Kamni iz prače so mu spremenjeni v strnišče.

41:29  Puščice so štete kakor strnišče. Smeji sem ob tresenju sulice.

41:30  Ostro kamenje je pod njim. Po blatu razširja ostre špičaste stvari.

41:31  Globinam napravlja, da vrejo kakor lonec. Morje dela podobno loncu mazila.

41:32  On dela stezo, da sije za njim. Nekdo bi mislil, da bo globina osivela.

41:33  Na zemlji ni njemu podobnega, ki je narejen brez strahu.

41:34  Gleda vse visoke stvari. Kralj je nad vsemi ponosnimi otroci.“

Chapter 42

42:1  Potem je Job odgovoril Gospodu in rekel:

42:2  § „Vem, da lahko narediš vsako stvar in da nobena misel ne more biti zadržana pred teboj.

42:3  Kdo je tisti, ki skriva nasvet brez spoznanja? Torej sem rekel, da ne razumem. Stvari zame prečudovite, ki jih nisem poznal.

42:4  Prisluhni, rotim te in bom govoril. Zahteval bom od tebe in oznani mi.

42:5  § Slišal sem o tebi po poslušanju svojega ušesa. Toda sedaj te vidi moje oko.

42:6  Torej preziram samega sebe in se kesam v prahu in pepelu.“

42:7  To je bilo tako, da je potem, ko je Gospod te besede govoril Jobu, Gospod rekel Elifázu Temáncu: „Moj bes je vnet zoper tebe in zoper tvoja dva prijatelja, kajti o meni niste govorili stvari, ki je pravilna, kakor je [govoril] moj služabnik Job.

42:8  Zatorej si vzemite k sebi sedem bikcev in sedem ovnov in pojdite k mojemu služabniku Jobu in zase darujte žgalno daritev, moj služabnik Job pa bo molil za vas, kajti njega bom sprejel, da ne bom z vami postopal po vaši neumnosti, v tem, da niste govorili o meni besede, ki je pravilna, kakor moj služabnik Job.“

42:9  Tako so Elifáz Temánec, Bildád Suhéjec in Cofár Naámčan odšli in storili glede na to kakor jim je Gospod zapovedal, Gospod pa je sprejel Joba.

42:10  Gospod je obrnil Jobovo ujetništvo, ko je molil za svoje prijatelje. Gospod je dal Jobu tudi dvakrat toliko kot je imel poprej.

42:11  Potem so prišli k njemu vsi njegovi bratje in vse njegove sestre in vsi, ki so bili poprej izmed njegovih znancev in so v njegovi hiši z njim jedli kruh. Sočustvovali so in ga tolažili glede vsega zla, ki ga je Gospod privedel nadenj. Prav tako mu je vsak človek dal kos denarja in vsakdo uhan iz zlata.

42:12  Tako je Gospod bolj blagoslovil Jobov poznejši konec kakor njegov začetek, kajti imel je štirinajst tisoč ovc, šest tisoč kamel, tisoč jarmov volov in tisoč oslic.

42:13  Imel je tudi sedem sinov in tri hčere.

42:14  Ime prve je imenoval Golobica, ime druge Dišavka in ime tretje Lepotica.

42:15  Po vsej deželi ni bilo najti tako lepih žensk kakor Jobove hčere in njihov oče jim je dal dediščino med njihovimi brati.

42:16  Potem je Job živel sto štirideset let in videl svoje sinove in svojih sinov sinove, celó štiri rodove.

42:17  Tako je Job umrl, star in izpolnjen z dnevi.