SloChraska - Genesis

Chapter 1

1:1  V začetku je ustvaril Bog nebesa in zemljo.

1:2  In zemlja je bila pusta in prazna, in tema je bila nad breznom, in Duh Božji je plaval nad vodami.

1:3  In reče Bog: Bodi svetloba! In bila je svetloba.

1:4  In videl je Bog svetlobo, da je dobra; in ločil je Bog svetlobo od teme.

1:5  In svetlobo je Bog imenoval dan, a temo je imenoval noč. In bil je večer, in bilo je jutro, dan prvi.

1:6  In reče Bog: Bodi raztežje med vodami, da bo ločilo vode te in one.

1:7  Naredi torej Bog raztežje in loči vode, ki so pod raztežjem, od vod, ki so nad raztežjem. In zgodilo se je tako.

1:8  Raztežje to pa je imenoval Bog nebo. In bil je večer, in bilo je jutro, dan drugi.

1:9  In reče Bog: Zberó se naj vode, ki so pod nebom, v en kraj, in prikaži se sušina. In zgodilo se je tako.

1:10  In sušino je imenoval Bog zemljo, a stoke vodá je imenoval morja. In videl je Bog, da je dobro.

1:11  Še reče Bog: Zemlja poženi travo, zelenjavo, ki rodi seme, rodovitno drevje, ki daje sadje po svojem plemenu, katerega seme bodi v njem na zemlji! In zgodilo se je tako.

1:12  In pognala je zemlja travo, zelenjavo, ki rodeva seme po svojem plemenu, in drevje, ki daje sadje, katerega seme je v njem, po njegovem plemenu. In videl je Bog, da je dobro.

1:13  In bil je večer, in bilo je jutro, dan tretji.

1:14  Nato reče Bog: Bodo naj luči na raztežju nebeškem, da ločijo dan in noč, in naj bodo za znamenja ter določujejo čase, dneve in leta,

1:15  in bodo naj za luči na raztežju nebeškem, da svetijo na zemljo! In zgodilo se je tako.

1:16  In naredil je Bog tisti dve veliki luči: luč večjo, da gospoduje dnevu, in luč manjšo, da gospoduje noči, in zvezde.

1:17  In Bog jih je postavil na raztežje nebeško, da svetijo na zemljo

1:18  ter da gospodujejo dnevu in noči in da ločijo svetlobo od teme. In videl je Bog, da je dobro.

1:19  In bil je večer, in bilo je jutro, dan četrti.

1:20  In reče Bog: Obilo naj rodé vode gibkih stvari, živečih, in ptice naj letajo nad zemljo proti raztežju nebeškemu.

1:21  In ustvaril je Bog velike morske živali in vse žive stvari, ki se gibljejo, ki so jih obilo rodile vode, po njih plemenih, in vse ptice krilate po njih plemenih. In videl je Bog, da je dobro.

1:22  In blagoslovi jih Bog, govoreč: Plodite in množite se ter napolnite vode po morjih, in ptice naj se množe po zemlji.

1:23  In bil je večer, in bilo je jutro, dan peti.

1:24  In reče Bog: Rodi naj zemlja žive stvari po njih plemenih, živino in laznino in zveri zemeljske po njih plemenih! In zgodilo se je tako.

1:25  In naredil je Bog zveri zemeljske po njih plemenih in živino po njenih plemenih in vso laznino zemeljsko po njenih vrstah. In videl je Bog, da je dobro.

1:26  In reče Bog: Naredimo človeka po svoji podobi, ki nam bodi sličen, in gospodujejo naj ribam morskim in pticam nebeškim in živini in vesoljni zemlji ter vsej laznini, lazeči po zemlji.

1:27  In ustvaril je Bog človeka po svoji podobi, po Božji podobi ga je ustvaril: moža in ženo ju je ustvaril.

1:28  In blagoslovi ju Bog, in reče jima Bog: Plodita in množita se in napolnita zemljo ter podvrzita si jo, in gospodujta ribam morskim in pticam nebeškim in vsem zverem, lazečim po zemlji.

1:29  In reče Bog: Glejta, dal sem vama vso zelenjavo, ki rodeva seme, katera je na površju vse zemlje, in vse drevje, na katerem je sad drevesni, ki rodeva seme: bodi vama v hrano.

1:30  Vsem živalim pa na zemlji in vsem pticam pod nebom in vsemu, kar lazi po zemlji, v katerih je duša živa, sem dal vso zelenjavo zeleno v hrano. In zgodilo se je tako.

1:31  Tedaj pogleda Bog vse, kar je bil storil, in glej, dobro je bilo jako. In bil je večer, in bilo je jutro, dan šesti.

Chapter 2

2:1  In tako so bila dodelana nebesa in zemlja in vsa njih vojska.

2:2  In dodelal je Bog sedmi dan delo svoje, katero je bil storil, in počival je sedmi dan od vsega dela svojega, ki ga je bil storil.

2:3  In blagoslovil je Bog sedmi dan in ga posvetil, ker je ta dan počival od vsega dela svojega, ki ga je bil Bog ustvaril in storil.

2:4  To so početki nebes in zemlje, ko so bila ustvarjena, ob času, ko je Gospod Bog naredil zemljo in nebo;

2:5  in ni bilo še nobenega bilja poljskega na zemlji, in vsa zelenjava poljska še ni bila pognala; ker ni bil Gospod Bog poslal dežja na zemljo, in ni bilo človeka, ki bi obdeloval zemljo;

2:6  a sopar je vzhajal iz zemlje in namakal vse površje zemlje.

2:7  Tedaj upodobi Gospod Bog človeka iz prahu zemeljskega in vdahne v nosnice njegove dih življenja, in tako je postal človek živa duša.

2:8  Zasadi pa Gospod Bog vrt v Edenu proti jutru in postavi vanj človeka, ki ga je bil upodobil.

2:9  In stori Bog, da je pognalo iz tiste zemlje vsaktero drevje, prijetno očesu in dobro v jed, tudi drevo življenja sredi vrta in drevo spoznanja dobrega in hudega.

2:10  In reka je tekla iz Edena močit ta vrt, in odtod se je delila in izlivala v štiri glavne reke:

2:11  Prvi je ime Pison, ta, ki obteka vso pokrajino Havilsko, kjer je zlato;

2:12  in zlato tiste pokrajine je izvrstno; tam je bdelij in kamen oniks.

2:13  In ime drugi reki je Gihon, ta, ki obteka vso pokrajino Kuševo.

2:14  In ime tretji reki Hidekel, ta, ki teče v ospredju Asirije. Reka četrta pa je Evfrat.

2:15  Vzame torej Gospod Bog človeka ter ga postavi na vrt Edenski, da bi ga obdeloval in ga varoval.

2:16  In Gospod Bog zapove človeku, rekoč: Od vsega drevja s tega vrta prosto jej;

2:17  a od drevesa spoznanja dobrega in hudega, od tega ne jej: zakaj tisti dan, ko bodeš jedel od njega, gotovo zapadeš smrti!

2:18  Reče pa Gospod Bog: Ni dobro biti človeku samemu; naredim mu pomoč njegove vrste.

2:19  Kajti Gospod Bog je bil upodobil iz prsti vse živali na polju in vse ptice pod nebom ter jih privedel k Adamu, da bi videl, kako bode imenoval posamezne; in s katerimkoli imenom bi jih klical Adam, vsaktero živo bitje, tako mu bodi ime.

2:20  In Adam je imenoval z imeni vse živali in ptice pod nebom in vse zveri na polju; a za Adama ni se našla pomoč njegove vrste.

2:21  In Gospod Bog pošlje trdno spanje Adamu, in zaspi; in vzame mu eno izmed reber njegovih in vtakne meso na mesto njegovo.

2:22  In Gospod Bog stvori iz tistega rebra, ki ga je vzel Adamu, ženo, in jo privede k Adamu.

2:23  Tedaj reče Adam: To je sedaj kost iz mojih kosti in meso iz mojega mesa; ta se bode imenovala Možinja, zato ker je vzeta iz moža.

2:24  Zato zapusti mož očeta svojega in mater svojo in držal se bo žene svoje in bodeta v eno meso.

2:25  Bila sta pa oba naga, Adam in žena njegova, a ni ju bilo sram.

Chapter 3

3:1  Kača je pa bila prekanjena, bolj nego katerabodi poljskih živali, ki jih je naredil Gospod Bog. Ona reče ženi: Ali vama je res rekel Bog, da ne jejta od vsakega drevesa s tega vrta?

3:2  In žena odgovori kači: Od sadu drevja s tega vrta uživava;

3:3  ali za sad tistega drevesa, ki je sredi vrta, je rekel Bog: Ne jejta od njega, tudi se ga ne doteknita, da ne umreta.

3:4  Kača pa reče ženi: Nikakor ne umrjeta.

3:5  Bog namreč ve, da tisti dan, ko bosta jedla od njega, se vama odpro oči, in bodeta kakor Bog ter bosta spoznala dobro in hudo.

3:6  In žena je videla, da je dobro tisto drevo za jed in da je veselje očem in da je zaželeti to drevo, ker dodeli spoznanje; vzela je torej od sadu njegovega ter jedla; in dala je tudi možu svojemu, ki je bil ž njo, in jedel je.

3:7  Tedaj se odpro oči obema in spoznata, da sta naga; in sešijeta listje figovo in si naredita krila.

3:8  In začujeta glas Gospoda Boga, da hodi po vrtu ob hladilnem vetriču dneva. In skrije se Adam in žena njegova pred obličjem Gospoda Boga med vrtnim drevjem.

3:9  Pokliče pa Gospod Bog Adama in mu reče: Kje si?

3:10  In odgovori: Glas tvoj sem slišal na vrtu, zbal sem se pa, zato ker sem nag, in skril sem se.

3:11  Reče pa Bog: Kdo pa ti je povedal, da si nag? Ali si mar jedel od drevesa, za katero sem ti zapovedal, da ne jej od njega?

3:12  Adam pa odgovori: Žena, ki si mi jo dal, da bodi z menoj, ona mi je dala od drevesa, in jedel sem.

3:13  In reče Gospod Bog ženi: Kaj si to storila? Reče pa žena: Kača me je zapeljala, in jedla sem.

3:14  In Gospod Bog reče kači: Ker si storila to, prokleta bodi pred vsemi živalmi in pred vsemi zvermi poljskimi; po trebuhu svojem hodi in prah jej vse dni svojega življenja.

3:15  In sovraštvo stavim med tebe in ženo, in med seme tvoje in njeno seme: to ti stare glavo, ti pa mu stareš peto.

3:16  Ženi reče: Jako pomnožim bolečino tvojo in nosečnosti tvoje težave, v bolečini bodeš rodila otroke, in po možu tvojem bodi poželenje tvoje, in on ti gospoduj.

3:17  Adamu pa reče: Ker si poslušal žene svoje glas in si jedel od drevesa, za katero sem ti zapovedal, rekoč: Ne jej od njega – prokleta bodi zemlja zaradi tebe: s trudom se živi od nje vse dni svojega življenja;

3:18  trnje in osat naj ti poganja, ti pa jej zelenjavo poljsko.

3:19  V potu obraza svojega uživaj kruh, dokler se ne povrneš v zemljo, ker si bil vzet iz nje; kajti prah si in v prah se povrneš.

3:20  In Adam je dal ime ženi svoji Eva , zato ker je ona mati vseh živečih.

3:21  In Gospod Bog naredi Adamu in ženi njegovi suknji iz kož, in ju je oblekel.

3:22  In veli Gospod Bog: Glej, človek je postal kako eden izmed nas, v kolikor ve, kaj je dobro in hudo. Sedaj pa, da ne iztegne roke svoje ter ne vzame tudi od drevesa življenja, in bi jedel in živel vekomaj –

3:23  ga odpravi torej Gospod Bog z vrta Edena, da naj obdeluje zemljo, iz katere je bil vzet.

3:24  In je izgnal Adama in postavil ob vzhodni strani Edenskega vrta kerube in plamen meča švigajočega, da stražijo pot do drevesa življenja.

Chapter 4

4:1  In Adam je spoznal Evo, ženo svojo, in spočela je in rodila Kajna ter rekla: Dobila sem moža s pomočjo Gospoda.

4:2  In zopet je rodila brata njegovega Abela. In bil je Abel pastir ovac in Kajn je bil kmetovalec.

4:3  Zgodi se pa čez mnogo dni, da prinese Kajn daritev od sadu zemeljskega Gospodu.

4:4  In tudi Abel prinese od prvencev črede svoje in od njih tolšče. In ozre se Gospod na Abela in na daritev njegovo;

4:5  a na Kajna in daritev njegovo se ne ozre. In raztogoti se Kajn silno in upade obličje njegovo.

4:6  Tedaj reče Gospod Kajnu: Zakaj si se raztogotil in zakaj je upadlo obličje tvoje?

4:7  Ne bode li ti, če dobro delaš, povišanja? če pa ne delaš dobrega, preži greh pred durmi, in proti tebi je poželenje njegovo, a ti mu gospoduj!

4:8  In govoril je Kajn z bratom svojim Abelom. Zgodi se pa, ko sta bila na polju, da se vzpne Kajn nad Abela, brata svojega, ter ga ubije.

4:9  In reče Gospod Kajnu: Kje je Abel, brat tvoj? On pa odgovori: Ne vem; sem li jaz varuh brata svojega?

4:10  In mu reče: Kaj si storil? Glas krvi brata tvojega vpije z zemlje do mene.

4:11  Ti torej bodi sedaj proklet in pregnan z zemlje, ki je odprla usta svoja, da prejme kri brata tvojega iz roke tvoje.

4:12  Ko bodeš obdeloval zemljo, ne dá ti odslej moči svoje; potikal se boš in begal po zemlji.

4:13  Tedaj reče Kajn Gospodu: Prevelika je krivda moja, da bi jo prenašal!

4:14  Glej, izganjaš me danes s tal te zemlje, in pred obličjem tvojim se mi je skrivati, in se bodem potikal in begal po zemlji, in zgodi se, kdor koli me dobi, me ubije.

4:15  Reče pa mu Gospod: Zato, kdorkoli ubije Kajna, kaznovan bodi sedemkrat. In Gospod je zaznamenjal Kajna, da bi ga ne ubil nihče, kdor ga dobi.

4:16  Kajn torej odide izpred obličja Gospodovega in se naseli v deželi Nodi, vzhodno od Edena.

4:17  In spozna Kajn ženo svojo, in je spočela in rodila Enoha. In zidal je mesto, in imenoval je tisto mesto po imenu sina svojega Enoh.

4:18  Potem se rodi Enohu Irad, in Irad rodi Mehujaela, Mehujael pa rodi Metuzaela, in Metuzael rodi Lameha.

4:19  Lameh pa si vzame dve ženi, prvi je bilo ime Ada, in ime drugi Zila.

4:20  In Ada rodi Jabala; ta je bil oče prebivajočih v šatorih in pastirjev.

4:21  In ime brata njegovega je bilo Jubal; ta je bil oče vseh, ki se pečajo s strunami in piščalmi.

4:22  Zila pa tudi rodi Tubalkajna, ki je bil kovač vsakršnega ostrega orodja iz brona in železa. In sestra Tubalkajnova je bila Naema.

4:23  In Lameh je dejal ženama svojima: O Ada in Zila, čujta glas moj, ženi Lamehovi, poslušajta govor moj: Res, moža sem ubil za rano svojo in mladeniča za bulo svojo.

4:24  Ako je sedemkrat maščevati Kajna, Lameha bo sedemdesetkrat in sedemkrat!

4:25  Spozna pa Adam zopet ženo svojo, in rodila je sina in ga je imenovala Seta: Kajti, reče, povrnil mi je Bog seme drugo za Abela, ker ga je Kajn ubil.

4:26  In tudi Setu se je rodil sin in imenoval je ime njegovo Enos. Tedaj so začeli klicati ime Gospodovo.

Chapter 5

5:1  To je knjiga rodov Adamovih. Tisti dan, ko je Bog ustvaril človeka, po svoji podobi ga je naredil;

5:2  moža in ženo ju je ustvaril, in blagoslovil ju je ter ju imenoval Adam tisti dan, ko sta bila ustvarjena.

5:3  Adam pa je živel trideset in sto let in rodil sina po svoji podobi, po svoji sličnosti, in ga je imenoval Seta.

5:4  In bilo je dni Adamovih, potem ko je rodil Seta, osemsto let, in rodil je sinove in hčere.

5:5  In vseh dni, kar jih je živel Adam, je bilo devetsto trideset let; in umre.

5:6  Set pa je živel sto in pet let in rodil Enosa.

5:7  In Set je živel, potem ko je rodil Enosa, osemsto sedem let, in rodil je sinove in hčere.

5:8  In bilo je vseh dni Setovih devetsto dvanajst let; in je umrl.

5:9  Živel pa je Enos devetdeset let in rodil Kenana.

5:10  In živel je Enos, rodivši Kenana, še osemsto petnajst let, in rodil je sinove in hčere.

5:11  In bilo je vseh dni Enosovih devetsto pet let, in je umrl.

5:12  Živel pa je Kenan sedemdeset let, ko je rodil Mahalalela;

5:13  in živel je Kenan, rodivši Mahalalela, osemsto štirideset let in rodil sinove in hčere;

5:14  tako je bilo vseh dni Kenanovih devetsto deset let, in je umrl.

5:15  Živel pa je Mahalalel petinšestdeset let, ko je rodil Jareda;

5:16  in živel je Mahalalel, rodivši Jareda, osemsto trideset let in rodil sinove in hčere;

5:17  tako je bilo vseh dni Mahalalelovih osemsto petindevetdeset let, in je umrl.

5:18  Živel pa je Jared sto dvainšestdeset let, ko je rodil Enoha;

5:19  in živel je Jared, rodivši Enoha, osemsto let in rodil sinove in hčere;

5:20  tako je bilo vseh dni Jaredovih devetsto dvainšestdeset let, in je umrl.

5:21  Živel pa je Enoh petinšestdeset let, ko je rodil Metuselaha;

5:22  in Enoh je hodil neprestano z Bogom, potem ko je rodil Metuselaha, tristo let, v katerih je rodil sinove in hčere;

5:23  in bilo je vseh dni Enohovih tristo petinšestdeset let.

5:24  In Enoh je neprestano hodil z Bogom, in ni ga bilo več, ker ga je Bog vzel k sebi.

5:25  Živel pa je Metuselah sto sedeminosemdeset let, ko je rodil Lameha;

5:26  in živel je Metuselah, rodivši Lameha, sedemsto dvainosemdeset let in rodil sinove in hčere;

5:27  tako je bilo vseh dni Metuselahovih devetsto devetinšestdeset let, in je umrl.

5:28  Živel pa je Lameh sto dvainosemdeset let, ko je rodil sina;

5:29  in mu je dal ime Noe, rekoč: Ta nas bo tolažil ob delu našem in ob trudu naših rok, ki nam ga prizadeva zemlja, katero je proklel Gospod.

5:30  In živel je Lameh, rodivši Noeta, petsto petindevetdeset let in rodil sinove in hčere;

5:31  in bilo je vseh dni Lamehovih sedemsto sedeminsedemdeset let, in je umrl.

5:32  Ko je pa imel Noe petsto let, rodi Sema, Hama in Jafeta.

Chapter 6

6:1  Zgodilo se je pa, ko so jeli množiti se ljudje na površju zemlje in so se jim rodile hčere,

6:2  da so videli sinovi Božji hčere človeške, da so lepe, in so si jemali od vsakršnih žene, katerekoli so si izbrali.

6:3  Zatorej reče Gospod: Duh moj se ne bo prepiral s človekom vekomaj, ker on je tudi le meso; zato bodi dni njegovih sto in dvajset let.

6:4  Velikani so bili na zemlji tiste dni in tudi pozneje, ko so se sinovi Božji shajali s hčerami človeškimi in so jim rodile. To so tisti junaki, ki so bili v starodavnem času, možje preslavni.

6:5  Ko je torej videl Gospod, da se množi hudobnost človekova na zemlji, in da so vsi naklepi in misli srca njegovega samo hudo ves čas,

6:6  je bilo žal Gospodu, da je naredil človeka na zemlji, in bolelo ga je v srce.

6:7  In reče Gospod: Potrebil bom človeka, ki sem ga ustvaril, s površja zemlje; i človeka i živino in laznino in ptice pod nebom, ker žal mi je, da sem jih naredil.

6:8  Ali Noe je našel milost v očeh Gospodovih.

6:9  To so rodovi Noetovi. Noe je bil mož pravičen, popoln med vrstniki svojimi; z Bogom je hodil Noe neprestano.

6:10  Rodil je pa Noe tri sinove: Sema, Hama in Jafeta.

6:11  In zemlja je bila popačena pred obličjem Božjim, in zemlja je bila napolnjena s silovitostjo.

6:12  In Bog je videl zemljo, in glej, popačena je bila, kajti vse meso je popačilo pot svojo na zemlji.

6:13  In reče Bog Noetu: Konec vsega mesa se je približal predme, zakaj zemlja je polna silovitosti od njih; zato, glej, pokončal jih bom z zemljo vred.

6:14  Naredi si ladjo iz lesa gofrovega; predele mnoge naredi v ladji, in zasmoli jo znotraj in zunaj s smolo.

6:15  In takó jo naredi: Tristo komolcev dolžava ladje, petdeset komolcev širjava njena in trideset komolcev njena višava.

6:16  Napravi ladji odprtino za luč, ki naj seže do komolca od vrha, in vrata ladji umesti na strani njeni, s spodnjim, drugim in tretjim nadstropjem jo naredi.

6:17  In jaz, glej, pošljem potop, vode čez zemljo, pogubit vse meso, v katerem je dih življenja pod nebom; karkoli je na zemlji, pogine.

6:18  S teboj pa ustanovim zavezo svojo, in pojdeš v ladjo, ti in sinovi tvoji in žena tvoja in žene sinov tvojih s teboj.

6:19  In od vsega, kar živi, od vsakršnega mesa, od vsega po dvoje vzemi v ladjo, da jih pri življenju ohraniš s seboj: samec in samica naj bodo.

6:20  Izmed ptic po njih plemenih in izmed živine po plemenih njenih, izmed vse laznine zemeljske po vrstah njenih, izmed vseh po dvoje naj pride k tebi, da jih ohraniš pri življenju.

6:21  Ti pa si vzemi od vsake jedi, ki se jé, in vzeto spravi pri sebi, da bode tebi in njim v živež.

6:22  To stori Noe; vse stori prav tako, kakor mu je zapovedal Bog.

Chapter 7

7:1  Potem reče Gospod Noetu: Pojdi ti in vsa družina tvoja v ladjo, zakaj tebe sem videl pravičnega pred seboj v tem rodu.

7:2  Izmed vseh čistih živali si vzemi po sedmero, samca in samico njegovo; izmed zveri pa, ki niso čiste, po dvoje, samca in samico njegovo;

7:3  tudi od ptic pod nebom po sedmero, samca in samico, da se ohrani pri življenju seme na površju vse zemlje.

7:4  Zakaj še sedem dni, in jaz spustim dež na zemljo štirideset dni in štirideset noči, in pokončam s površja zemlje vsako bitje, ki sem ga naredil.

7:5  In Noe stori vse, kakor mu je zapovedal Gospod.

7:6  Noe pa je imel šeststo let, ko je bil tisti potop in so vode stopile čez zemljo.

7:7  In Noe vstopi in sinovi njegovi in žena njegova in žene sinov njegovih ž njim v ladjo, pred vodami potopa.

7:8  Izmed živali čistih in izmed zveri, ki niso čiste, in izmed ptic in izmed vsega, kar lazi po suhem,

7:9  je šlo po dvoje k Noetu v ladjo, samec in samica, kakor je bil Noetu zapovedal Bog.

7:10  Zgodi se pa po sedmih dnevih, da pridero vode potopa čez zemljo.

7:11  Ko je imel Noe šeststo let svojega življenja, v drugem mesecu, sedemnajsti dan meseca, prav ta dan se razkoljejo vsi studenci brezna vélikega in zatvornice neba se odpro.

7:12  In lil je dež na zemljo štirideset dni in štirideset noči.

7:13  Prav tisti dan je šel Noe in Sem in Ham in Jafet, sinovi Noetovi, in žena Noetova in tri žene sinov njegovih ž njimi v ladjo,

7:14  oni in vsaktera zver po plemenu svojem in vsaktera živina po plemenu svojem in vsaktera laznina, ki se giblje na zemlji, po vrsti svoji, in vsaktera letavina po plemenu svojem, vsi ptiči katerekoli peroti.

7:15  In prišli so k Noetu v ladjo po dvoje iz vsega mesa, v katerem je bil dih življenja.

7:16  In kar jih je šlo noter, šla sta samec in samica iz vsega mesa, kakor mu je bil zapovedal Bog; in Gospod je zaprl za njim.

7:17  In bil je potop štirideset dni po zemlji, in narasle so vode, da so vzdignile ladjo, in vzdigovala se je od zemlje.

7:18  In vode so kipele ter silno rasle nad zemljo, in ladja je plavala po površju vodá.

7:19  In kipele so vode presilno nad zemljo in pokrile so vse gore visoke, ki so pod vsem nebom.

7:20  Petnajst komolcev kvišku so skipele vode, in gore so bile pokrite.

7:21  Poginilo je torej vse meso, ki se je gibalo na zemlji, kar je bilo ptic in živali in zveri in vse laznine, ki je lazila po zemlji, in vsak človek:

7:22  vse, kar je imelo v nosnicah dih duha življenja, vse, kar je bilo na suhem, je pomrlo.

7:23  In pokončal je sleherno živo bitje, ki je bilo na površju zemlje: ljudi in živali, laznino in ptice neba, in pokončani so bili z zemlje; in pri življenju je ostal samo Noe in kar je bilo ž njim v ladji.

7:24  Kipele pa so vode nad zemljo sto petdeset dni.

Chapter 8

8:1  Spomni pa se Bog Noeta in vseh zveri in vseh živali, ki so bile ž njim v ladji, in pošlje Bog veter nad zemljo, in vode upadejo;

8:2  in zapro se brezna studenci in zatvornice neba, in ustavi se dež z neba.

8:3  In vode se neprenehoma vračajo s površja zemlje in se manjšajo, odkar je minilo stoinpetdeset dni.

8:4  In ladja je obstala sedmi mesec, sedemnajsti dan meseca na gorovju Araratskem.

8:5  In vode so vedno bolj upadale do desetega meseca: deseti mesec, prvi dan meseca se pokažejo vrhovi gorá.

8:6  In zgodi se, ko je minilo štirideset dni, da Noe odpre okno na ladji, ki ga je bil naredil,

8:7  in izpusti vrana; ta je letal semtertja, dokler se niso posušile vode na zemlji.

8:8  In izpusti goloba od sebe, da bi videl, so li že izginile vode s površja zemlje.

8:9  Ali golob ni našel mesta stopalu noge svoje, in vrne se v ladjo k njemu, ker so bile še vode na površju zemlje. Noe pa iztegne roko svojo, ga prime in vzame k sebi v ladjo.

8:10  Počaka torej še drugih sedem dni, in zopet izpusti goloba iz ladje.

8:11  In prileti k njemu golob o času večernem, in glej, mlado pero oljkovo v kljunu njegovem; in spozna Noe, da je zemlja vodovja prosta.

8:12  In počaka še drugih sedem dni in izpusti goloba, a ni se več vrnil k njemu.

8:13  In bilo je v šeststo in prvem letu, prvi mesec, prvi dan meseca, ko so se posušile vode s površja zemlje, da je Noe odkril streho ladje in se oziral, in glej, posušena je površina zemlje.

8:14  Drugi mesec pa, sedemindvajseti dan meseca je bila zemlja suha.

8:15  Tedaj zapove Bog Noetu, rekoč:

8:16  Izidi iz ladje, ti in žena tvoja in sinovi tvoji in žene sinov tvojih s teboj.

8:17  Vse živali, ki so s teboj, od vsakršnega mesa, kar jih je ptic in živine in vse laznine, ki lazi po zemlji, izpelji s seboj, da naj obilo rodé na zemlji, rodovitne naj bodo in se množé po zemlji.

8:18  Izide torej Noe in sinovi njegovi in žena njegova in žene sinov njegovih ž njim.

8:19  Vse živali, vsa laznina in vse ptice, karkoli se giblje na zemlji, po rodovih svojih pridejo ven iz ladje.

8:20  Potem zgradi Noe oltar Gospodu, in vzame od vse čiste živine in izmed vseh čistih ptic ter daruje žgalen dar na oltarju.

8:21  In Gospod zaduha tisti duh prijetni, in reče Gospod v srcu svojem: Ne bodem več proklel zemlje zaradi človeka; zakaj misel srca človekovega je huda od mladosti njegove; in ne udarim več vsega, kar živi, kakor sem storil.

8:22  Dokler bode zemlja, ne preneha setev in žetev, ne mraz in vročina, ne leto in zima, ne dan in noč.

Chapter 9

9:1  Nato blagoslovi Bog Noeta in sinove njegove ter jim reče: Rodovitni bodite in množite se ter napolnite zemljo.

9:2  In strah do vas in trepet pred vami obhajaj vse živali na zemlji in vse ptice pod nebom; vse, karkoli se giblje na suhem, in vse ribe v morju so vam dane v pest.

9:3  Vse, kar se giblje, kar je živega, bodi vam v živež; kakor zelena zelišča sem vam dal vse.

9:4  Vendar mesa s krvjo njegovo, ki je duša njegova, ne jejte.

9:5  Saj bom tudi zahteval zadostitev za kri vašo, duš vaših kri, od vsake živali jo bom zahteval in od človeka, od vsakega, kdor umori brata svojega, bom zahteval dušo človekovo.

9:6  Kdor prelije kri človekovo, po človeku bodi prelita kri njegova; zakaj po svoji podobi je naredil Bog človeka.

9:7  Vi torej bodite rodovitni in množite se, rodite obilo na zemlji in množite se po njej!

9:8  In govori Bog Noetu in sinovom njegovim ž njim, rekoč:

9:9  Glej, jaz ustanavljam z vami zavezo svojo in z vašim semenom, ki pride za vami,

9:10  in z vsako živo stvarjo, ki je z vami, kar je ptic, živine in vseh zemeljskih živali z vami, z vsem, kar je izšlo iz ladje, in z vsemi zvermi na zemlji.

9:11  Ustanavljam torej z vami zavezo svojo, in nikoli več ne bodi pokončano vse meso od vodá potopa, tudi ne bodi več potopa, da pogonobi zemljo.

9:12  In reče Bog: To je znamenje zaveze, ki jo jaz narejam med seboj in vami in vsako živo stvarjo, ki je z vami, za neprenehljive rodove:

9:13  mavro svojo sem razpel na oblačju, katera bodi v znamenje med menoj in zemljo.

9:14  In zgodi se, ko z oblaki prevlečem zemljo in se prikaže mavra na oblačju,

9:15  da se spomnim zaveze svoje, ki je med menoj in vami in vsako živo stvarjo od vsakršnega mesa: in ne bode več vodá v potop, v pokončanje vsega mesa.

9:16  Kajti ko bode mavra na oblačju, se ozrem vanjo ter se spomnim večne zaveze med Bogom in vsako živo stvarjo od vsakršnega mesa, ki bode na zemlji.

9:17  In reče Bog Noetu: To je znamenje zaveze, ki sem jo ustanovil med seboj in vsem mesom, ki biva na zemlji.

9:18  In sinovi Noetovi, ki so izšli iz ladje, so bili: Sem in Ham in Jafet; Ham pa je oče Kanaanov.

9:19  Ti trije so bili sinovi Noetovi, in od teh se je naselila vsa zemlja.

9:20  In Noe je začel obdelovati zemljo, in zasadi vinograd;

9:21  in ko pije od vina njegovega, se upijani ter se razodene sredi šatora svojega.

9:22  Ham pa, oče Kanaanov, zagleda nagoto očeta svojega ter pove dvema bratoma svojima odzunaj.

9:23  Sem pa vzame z Jafetom plašč njegov in ga zadeneta na rame svoje in nazaj obrnjena gresta ter pokrijeta ž njim očeta svojega nagoto; in obličje jima je bilo nazaj obrnjeno, da nista videla očeta svojega nagote.

9:24  Ko pa se je prebudil Noe iz vina svojega, zve, kaj mu je bil storil njegov najmlajši sin,

9:25  in reče: Proklet bodi Kanaan; hlapcev hlapec bodi bratom svojim!

9:26  Še reče: Hvaljen Gospod, Bog Semov, in Kanaan mu bodi hlapec!

9:27  Razširi naj Bog Jafeta, in naj prebiva v šatorih Semovih, in Kanaan mu bodi hlapec!

9:28  Živel pa je Noe po potopu tristo petdeset let.

9:29  In bilo je vseh dni Noetovih devetsto petdeset let, in je umrl.

Chapter 10

10:1  Ti pa so rodovi sinov Noetovih, Sema, Hama in Jafeta; rodili so se jim sinovi po potopu.

10:2  Sinovi Jafetovi: Gomer in Magog in Madai in Javan in Tubal in Mesek in Tiras.

10:3  In sinovi Gomerjevi: Askenaz in Rifat in Togarma.

10:4  In sinovi Javanovi: Elisa in Tarsis, Kitim in Dodanim.

10:5  Od teh je prišla razdelitev otokov narodov po njih deželah, vsakemu po njegovem jeziku, po njih rodovinah v njih narodih.

10:6  Sinovi Hamovi pa: Kuš in Mizraim in Put in Kanaan.

10:7  In sinovi Kuševi: Seba in Havila in Sabta in Ragma in Sabteka; in sinova Ragma: Šeba in Dedan.

10:8  In Kuš rodi Nimroda; ta je začel mogočen biti na zemlji.

10:9  On je bil junak-lovec pred Gospodom; zato je navada govoriti: Kakor Nimrod, junak-lovec pred Gospodom.

10:10  In začetek njegovega kraljestva je bil Babel in Erek in Akad in Kalne v deželi Sinearski.

10:11  Iz te dežele je šel v Asur in je zidal Ninive in Rehobotir in Kalah

10:12  in Resen med Ninivami in Kalahom; to je véliko mesto.

10:13  Mizraim pa rodi Ludime, Anamime, Lehabime, Naftuhime,

10:14  Patrusime in Kasluhime (od katerih so izšli Filistejci) in Kaftorime.

10:15  Kanaan pa je rodil Sidona, prvenca svojega, in Heta,

10:16  tudi Jebusejca, Amorejca in Girgasejca,

10:17  Hevejca, Arkejca in Sinejca,

10:18  Arvadejca, Zemarejca in Hamatejca; in pozneje so se raztrosile rodovine Kanaanove.

10:19  In bila je meja Kanaancev od Sidona v smeri proti Gerarju do Gaze; v smeri proti Sodomi in Gomori, Adami in Zeboimu do Leše.

10:20  To so sinovi Hamovi po svojih rodovinah, po svojih jezikih, v svojih deželah in narodih.

10:21  Semu pa se tudi rode otroci, očetu vseh sinov Heberjevih, Jafetovemu bratu, starejšemu.

10:22  Sinovi Semovi so bili: Elam in Asur in Arpaksad in Lud in Aram.

10:23  In sinovi Aramovi: Uz in Hul in Geter in Maš.

10:24  Arpaksad pa rodi Šelaha, in Šelah rodi Heberja.

10:25  A Heberju se rodita dva sina, enemu je ime Peleg, ker je bila v dneh njegovih razdeljena zemlja, ime bratu njegovemu pa Joktan.

10:26  In Joktan rodi Almodada in Šelefa in Hazarmaveta in Jeraha,

10:27  Hadorama ter Uzala in Dikla,

10:28  Obala in Abimaela in Šeba,

10:29  Ofirja in Havila in Jobaba; ti so bili vsi sinovi Joktanovi.

10:30  In njih prebivališče je bilo od Mese v smeri proti Sefarju, k vzhodnemu gorovju.

10:31  Ti so sinovi Semovi po rodovinah svojih, po jezikih svojih, v svojih deželah, po svojih narodih.

10:32  Te so rodovine sinov Noetovih po svojih rodovih v svojih narodih; in od teh so se ločili narodi na zemlji po potopu.

Chapter 11

11:1  Bila pa je po vsej zemlji ena govorica, iste besede.

11:2  Zgodi se pa, ko so potovali od jutra, da so našli ravnino v deželi Sinearski, ter so se nastanili tam.

11:3  In rekli so drug drugemu: Dejte, naredimo opeko in jo izžgimo z ognjem! In bila jim je opeka za kamenje in zemeljska smola namesto malte.

11:4  In rekli so: Dejte, zgradimo si mesto in stolp, ki mu vrh bodi do neba, in naredimo si ime, da se morda ne razkropimo po vsej zemlji.

11:5  Ali Gospod pride doli pogledat mesto in stolp, ki so ga gradili otroci človeški.

11:6  In reče Gospod: Glej, ljudstvo je eno in vsem je edina gvorica, in to je samo začetek njih dela; sedaj pa se jim ne zabrani nič, kar so sklenili storiti.

11:7  Dejte, pojdimo doli in zmešajmo jim tam njih govorico, da ne bodo umeli drug drugega govorice.

11:8  Tako jih je razkropil Gospod odtod po vsej zemlji, in nehali so graditi tisto mesto.

11:9  Zato so imenovali ime njegovo Babel, ker je bil tam Gospod zmedel vse zemlje govorico, in odtod jih je Gospod razkropil po vsej zemlji.

11:10  To so rodovi Semovi. Sem je imel sto let, ko je rodil Arpaksada, dve leti po potopu;

11:11  in Sem je živel, rodivši Arpaksada, še petsto let in rodil sinove in hčere.

11:12  Arpaksad pa je živel petintrideset let, ko je rodil Šelaha;

11:13  in živel je Arpaksad, rodivši Šelaha, štiristo in tri leta in rodil sine in hčere.

11:14  Šelah pa je živel trideset let, ko je rodil Heberja;

11:15  in živel je Šelah, rodivši Heberja, še štiristo in tri leta in rodil sinove in hčere.

11:16  Heber pa je živel štiriintrideset let, ko je rodil Pelega;

11:17  in živel je Heber, rodivši Pelega, še štiristo trideset let in rodil sine in hčere.

11:18  Peleg pa je živel trideset let, ko je rodil Reguja;

11:19  in živel je Peleg, rodivši Reguja, še dvesto devet let in rodil sinove in hčere.

11:20  Regu pa je živel dvaintrideset let, ko je rodil Seruga;

11:21  in živel je Regu, rodivši Seruga, še dvesto sedem let in rodil sinove in hčere.

11:22  Serug pa je živel trideset let, ko je rodil Nahorja;

11:23  in živel je Serug, rodivši Nahorja, še dvesto let in rodil sinove in hčere.

11:24  Nahor pa je živel devetindvajset let, ko je rodil Teraha;

11:25  in živel je Nahor, rodivši Teraha, še sto devetnajst let in rodil sine in hčere.

11:26  Terah pa je živel sedemdeset let, ko je rodil Abrama, Nahorja in Harana.

11:27  In to so rodovi Terahovi: Terah rodi Abrama, Nahorja in Harana; Haran pa rodi Lota.

11:28  Umrl pa je Haran pred obličjem očeta svojega Teraha v svojem rojstnem kraju, v Uru Kaldejcev.

11:29  In vzameta si Abram in Nahor ženi; ime ženi Abramovi je bilo Saraj, ime ženi Nahorjevi pa Milka, hči Harana, očeta Milke in Jiske.

11:30  In Saraj je bila nerodovitna, imela ni otrok.

11:31  Vzame pa Terah Abrama, sina svojega, in Lota, sina Haranovega, vnuka svojega, in Sarajo, snaho svojo, ženo Abrama, sina svojega, in odidejo skupaj iz Ura v Kaldejcih popotovat v deželo Kanaansko, ter pridejo do Harana in se nastanijo tam.

11:32  In bilo je dni Terahovih dvesto pet let; in umrl je Terah v Haranu.

Chapter 12

12:1  In Gospod je rekel Abramu: Pojdi iz dežele svoje in od sorodovine svoje in iz očeta svojega hiše v deželo, ki ti jo pokažem;

12:2  in storil te bom v narod velik in te blagoslovil, in poveličam ime tvoje, in v blagoslov bodi!

12:3  In blagoslovil bom nje, ki blagoslavljajo tebe, in kdor te proklinja, njega bom proklel, in blagoslovljene bodo v tebi vse rodovine zemlje.

12:4  In Abram se napoti, kakor mu je bil zapovedal Gospod, in Lot je šel ž njim; imel pa je Abram petinsedemdeset let, ko je potoval iz Harana.

12:5  Vzame namreč Abram Sarajo, ženo svojo, in Lota, sina brata svojega, z vsem premoženjem svojim, katero so pridelali, in z dušami, ki so jih pridobili v Haranu, in odpotujejo, da bi šli v pokrajino Kanaansko. In prišli so v deželo Kanaansko.

12:6  In Abram preide deželo do kraja Sihema, do hrasta Morejevega. Bival je pa tedaj Kanaanec v deželi.

12:7  In Gospod se prikaže Abramu ter reče: Semenu tvojemu hočem dati to deželo. Abram pa postavi tam oltar Gospodu, ki se mu je bil prikazal.

12:8  In napoti se odtod v gorovje proti jutranji strani Betela in postavi šator svoj: Betel mu je bil od zahoda in Aj od vzhoda; in postavi tam oltar Gospodu, in klical je ime Gospodovo.

12:9  Potem je potoval Abram dalje v južno stran.

12:10  Bila pa je lakota v deželi, zatorej gre Abram doli v Egipt, da bi tujčeval ondi, ker huda lakota je bila v deželi.

12:11  In ko je bil že blizu, da pride v Egipt, reče Saraji, ženi svoji: Glej, znam, da si žena lepe postave.

12:12  Lahko se zgodi, ko te zagledajo Egipčani in reko: Ta je žena njegova, da me ubijejo, tebe pa ohranijo živo.

12:13  Reci, prosim, da si sestra moja, da mi bo dobro zaradi tebe in da bom živel zavoljo tebe.

12:14  In zgodi se, ko je prišel Abram v Egipt, da so videli Egipčani ženo, da je silno lepa.

12:15  In videli so jo knezi Faraonovi in so jo hvalili pred Faraonom, in žena je bila vzeta v hišo Faraonovo.

12:16  Ta je Abramu dobro storil zaradi nje, tako da je imel ovac ter volov in oslov ter hlapcev in dekel in velblodov.

12:17  Ali udari Gospod z velikimi stiskami Faraona in hišo njegovo zaradi Saraje, žene Abramove.

12:18  In pokliče Faraon Abrama ter reče: Kaj si mi to storil? Zakaj mi nisi povedal, da je tá žena tvoja?

12:19  Zakaj si rekel: Sestra je moja? In vzel sem jo, da mi bodi žena. In sedaj, glej, tu imaš ženo svojo, vzemi jo in odidi!

12:20  Tedaj ukaže Faraon zanj možem, ki so ga spremili in ženo njegovo in vse, kar je imel.

Chapter 13

13:1  Šel je torej Abram iz Egipta, on in žena njegova in vse, kar je imel, tudi Lot ž njim, v južno stran.

13:2  Bil je pa Abram silno bogat živine, srebra in zlata.

13:3  In šel je po svojih potih z južne strani do Betela, tja do kraja, kjer je bil prej šator njegov, med Betelom in Ajem,

13:4  do kraja onega oltarja, ki ga je prej ondi naredil; in tam je klical Abram ime Gospodovo.

13:5  A tudi Lot, ki je šel z Abramom, je imel črede ovac in goved in šatore.

13:6  Zato jima je bila pretesna tista pokrajina, da bi skupaj bivala, ker imetja njunega je bilo mnogo, in nista mogla bivati skupaj.

13:7  In bil je prepir med čredniki Abramovimi in čredniki Lotovimi; in Kanaanec in Ferizejec sta bivala tedaj v deželi.

13:8  Reče torej Abram Lotu: Nikar ne bodi prepira med menoj in teboj, med mojimi pastirji in pastirji tvojimi, ker moža brata sva.

13:9  Ni li vsa dežela pred teboj? Loči se, prosim, od mene: če torej na levo, pojdem jaz na desno, če pa na desno, pojdem na levo.

13:10  In Lot povzdigne oči in vidi vso ravan Jordanovo, da jo je povsod namakala voda, preden je Gospod pokončal Sodomo in Gomoro, kakor vrt Gospodov, kakor deželo Egiptovsko, do tja, kjer se pride v Zoar.

13:11  In izvoli si Lot vso ravan Jordanovo; in napoti se Lot proti jutru, in ločita se drug od drugega.

13:12  Abram je bival v pokrajini Kanaanski, Lot pa je bival v mestih one ravnine in pomikal prav do Sodome šatore svoje.

13:13  Sodomljani pa so bili hudobni in veliki grešniki pred Gospodom.

13:14  In Gospod reče Abramu, potem ko se je Lot ločil od njega: Povzdigni sedaj oči ter se ozri s kraja, kjer si, proti severu in proti jugu in proti izhodu in zahodu:

13:15  zakaj vso to deželo, ki jo vidiš, hočem dati tebi in semenu tvojemu na vekomaj.

13:16  In naredim seme tvoje kakor prah zemlje: ako more kdo prah zemlje sešteti, sešteje tudi tvoje seme.

13:17  Vstani, obhodi deželo to po dolgosti njeni in po širokosti, zakaj dati ti jo hočem.

13:18  Premakne torej Abram šatore ter pride in prebiva pri hrastih Mamrejevih, ki so pri Hebronu, in ondi postavi oltar Gospodu.

Chapter 14

14:1  Zgodi se pa za časov Amrafela, kralja sinearskega, Arjoha, kralja elasarskega, Kedorlaomerja, kralja elamskega, in Tideala, kralja narodov,

14:2  da so ti začeli vojsko zoper Bera, kralja v Sodomi, in zoper Birsa, kralja v Gomori, zoper Sineaba, kralja v Adami, in Semeberja, kralja v Seboimu, in zoper kralja v Beli, to je Zoar.

14:3  Vsi ti so šli združeni proti dolini Sidimski, to je sedaj Slano morje.

14:4  Dvanajst let so bili služili kralju Kedorlaomerju, v trinajstem letu pa so se uprli.

14:5  In v štirinajstem letu so prišli Kedorlaomer in kralji, ki so bili ž njim, ter so porazili Refaime v Asterot-karnaimu in Zuzime v Hamu in Emime v ravnini pri Kirjataimu

14:6  in Horejce na njih gorovju Seiru tja do El-parana, ki je poleg puščave.

14:7  In vrnili so se ter prišli v En-mišpat, ki je Kades, in ugonobili so vso poljano Amalekovcev in tudi Amorejce, ki so prebivali v Hazazontamaru.

14:8  In pride kralj sodomski in kralj gomorski in kralj adamski in kralj seboimski in kralj iz Bele, ki je Zoar, in uredili so se v boj zoper nje v dolini Sidimski:

14:9  zoper Kedorlaomerja, kralja elamskega, in Tideala, kralja narodov, in Amrafela, kralja sinearskega, in Arjoha, kralja elasarskega: četvero kraljev zoper petero.

14:10  Dolina Sidimska pa je imela mnogo smolnih jam. Kralj sodomski in gomorski pa sta bežala in padla vanje, in kar jih je ostalo, so pobegnili v gorovje.

14:11  In oni so vzeli vse blago iz Sodome in Gomore in ves njih živež ter so odšli.

14:12  Ujeli so pa tudi Lota, sina brata Abramovega, ki je prebival v Sodomi, z blagom njegovim in so odšli.

14:13  In pride eden ubežnikov povedat to Abramu Hebrejcu, ki je bival pri hrastih Mamreja Amorejca, brata Eskolovega in Anerjevega, ki sta bila zaveznika Abramova.

14:14  Ko je torej slišal Abram, da so ujetega odpeljali bratiča njegovega, oboroži domačih hlapcev svojih tristo osemnajst, ki jih je bil izuril, in spusti se za njimi tja do Dana.

14:15  In se razdeli v trume proti njim po noči, on in hlapci njegovi, ter jih premaga in podi do Hobe, ki je na levo od Damaska.

14:16  In pripelje nazaj vse tisto blago in tudi Lota, bratiča svojega, z blagom njegovim privede nazaj in tudi žene in ljudstvo.

14:17  In izide kralj sodomski Abramu naproti, ko se je vračal s poboja Kedorlaomerja in tistih kraljev, ki so bili ž njim, v dolino Šave, to je Kraljeva dolina.

14:18  Melhizedek pa, kralj v Salemu, prinese kruha in vina; bil je namreč duhovnik Boga mogočnega, Najvišjega.

14:19  In blagoslovi ga, govoreč: Blagoslovljen bodi Abram od Boga mogočnega, Najvišjega, Stvarnika nebes in zemlje;

14:20  in hvaljen bodi Bog mogočni, Najvišji, ki je izdal sovražnike tvoje v roko tvojo! In dá mu Abram desetino od vsega.

14:21  In reče kralj sodomski Abramu: Daj mi le duše, blago pa si vzemi!

14:22  Abram pa veli kralju sodomskemu: Povzdigujem roko svojo proti Gospodu, Bogu mogočnemu, Najvišjemu, nebes in zemlje Stvarniku,

14:23  da ne vzamem ne niti, ne jermena, ne ničesar, kar je tvojega, da ne porečeš: Jaz sem obogatil Abrama.

14:24  Meni ničesar! samo kar so pojedli mladeniči, in del teh mož, ki so šli z menoj: Aner, Eskol in Mamre, oni naj vzemo svoj del.

Chapter 15

15:1  Po teh dogodkih je prišla beseda Gospodova Abramu v prikazni, rekoč: Ne boj se, Abram, jaz sem ti ščit, plačilo tvoje jako veliko.

15:2  Pa reče Abram: Gospod Jehova, kaj mi hočeš dati, ker jaz preminem brez otrok, in je on, ki bode posestnik hiše moje, Eliezer Damaščan?

15:3  Še reče Abram: Glej, meni nisi dal zaroda, in glej, moj domači hlapec bode dedič moj.

15:4  A glej, beseda Gospodova mu reče: Ta ne bode dedič tvoj, marveč kateri pride iz osrčja tvojega, on bode dedič tvoj.

15:5  Nato ga pelje na plano in veli: Ozri se zdaj proti nebu in seštej zvezde, če jih moreš sešteti; in mu reče: Tako bode seme tvoje.

15:6  In Abram je veroval Gospodu in on mu je štel to za pravičnost.

15:7  In mu reče: Jaz sem Gospod, ki sem te izpeljal iz Ura Kaldejcev, da ti dam to deželo, da jo posedeš.

15:8  In ko je rekel Abram: Gospod Jehova, po čem naj spoznam, da jo posedem?

15:9  mu veli: Vzemi zame triletno telico in triletno kozo in triletnega ovna ter grlico in goloba mladiča.

15:10  Abram torej vzame zanj vse to, in ko je vsako žival prerezal po sredi, položi vsake polovico drugi polovici nasproti, ptic pa ni razpolovil.

15:11  Ko so pa ptice roparice planile na trupla ta, jih je Abram odganjal.

15:12  In ko se je solnce nagibalo, se loti Abrama trdno spanje, in glej, strah in tema velika ga obideta.

15:13  In reče Gospod Abramu: Vedi za gotovo, da bodo potomci tvoji tujci v deželi, ki ni njihna, in jih bodo zasužnjili in jih stiskali štiristo let.

15:14  A tudi narod, ki mu bodo sužnjevali, bom jaz sodil, in potem izidejo z blagom obilnim.

15:15  Toda ti odideš k očetom svojim v miru, pokopan boš v lepi starosti.

15:16  Oni pa se vrnejo sem v četrtem rodu; zakaj krivica Amorejcev ni dozdaj še dopolnjena.

15:17  In ko je solnce zatonilo in je bila trda noč, glej: peč kadeča in plamenica goreča, ki gre skozi med onimi deli.

15:18  Ta dan je sklenil Gospod zavezo z Abramom, govoreč: Semenu tvojemu sem dal to deželo od reke Egiptovske do one reke velike, reke Evfrata:

15:19  Kenejce in Kenizejce ter Kadmonce,

15:20  in Hetejce in Ferizejce ter Refaime,

15:21  in Amorejce in Kanaance in Girgasejce ter Jebusejce.

Chapter 16

16:1  Saraj pa, žena Abramova, mu ni rodila; a imela je deklo egiptovsko, po imenu Agara.

16:2  Reče torej Saraj Abramu: Glej sedaj, Gospod me je zaprl, da ne rodim; pojdi, prosim, k dekli moji, morda dobim otrok iz nje. In Abram je slušal Saraje glas.

16:3  In Saraj, žena Abramova, vzame Agaro, egiptovsko deklo svojo, ko je bilo minilo deset let, odkar je Abram bival v deželi Kanaanski, in jo da Abramu, možu svojemu, za ženo.

16:4  In Abram je šel k Agari, in spočela je; in ko je videla, da je spočela, je štela gospodinjo svojo spričo sebe za malo.

16:5  Zatorej reče Saraj Abramu: Krivica, meni storjena, pada nate: jaz sem dejala deklo svojo v naročje tvoje; ko je pa videla, da je spočela, me je štela spričo sebe za malo. Gospod naj sodi med menoj in teboj!

16:6  Abram pa reče Saraji: Glej, dekla tvoja je v roki tvoji, stóri ji, kar se ti zdi dobro. Torej jo je poniževala Saraj, in ona je pobegnila izpred obličja njenega.

16:7  A najde jo angel Gospodov pri studencu v puščavi, pri tistem studencu, ki je na potu v Sur;

16:8  ter reče: Agara, dekla Sarajina, odkod si prišla in kam greš? In odgovori: Izpred obličja Saraje, gospodinje svoje, bežim.

16:9  In angel Gospodov ji veli: Vrni se h gospodinji svoji in ponižaj se pod njeno roko.

16:10  In reče ji angel Gospodov: Silno pomnožim seme tvoje, da ga ne bode moči šteti od množine.

16:11  In še ji reče angel Gospodov: Glej, ti si noseča, in rodila boš sina; imenuj ga pa Izmaela, zato ker je Gospod zaslišal stisko tvojo.

16:12  On bode človek divjak, roka njegova bo zoper vse in vseh roke zoper njega, in nasproti vsem bratom svojim bo prebival.

16:13  Tedaj imenuje Agara ime Gospoda, ki je ž njo govoril: Ti si Bog mogočni, ki vidiš; dejala je namreč: Tukaj sem res gledala odzadaj njega, ki me je videl.

16:14  Zato se imenuje tisti vodnjak Ber-lahaj-roj, in je med Kadesom in Beredom.

16:15  Rodila je torej Agara Abramu sina; in Abram je imenoval sina svojega, ki ga je Agara rodila, Izmaela.

16:16  Imel je pa Abram šestinosemdeset let, ko mu je Agara rodila Izmaela.

Chapter 17

17:1  Ko je pa Abram imel devetindevetdeset let, se prikaže Gospod Abramu ter mu reče: Jaz sem Bog silni, Vsemogočni; neprestano hodi pred menoj in popoln bodi.

17:2  In zavezo svojo naredim med seboj in teboj in pomnožim te presilno.

17:3  Tedaj pade Abram na obličje svoje, in Bog je govoril ž njim, rekoč:

17:4  Jaz sem, glej, zaveza moja je s teboj, in oče bodeš množici narodov.

17:5  In ne bo se več imenovalo ime tvoje Abram, temuč ime tvoje bodi Abraham, zakaj za očeta množici narodov sem te postavil.

17:6  In naredim te rodovitnega presilno, in storim te v narode, in kralji bodo izhajali iz tebe.

17:7  In ustanovitim zavezo svojo med seboj in teboj in semenom tvojim za teboj po rodovih njegovih, da bo zaveza večna, da sem ti jaz Bog in semenu tvojemu za teboj.

17:8  In dam tebi in semenu tvojemu za teboj deželo tujčevanja tvojega, vso deželo Kanaansko, v večno posest, in bodem jim Bog.

17:9  In reče Bog Abrahamu: Ti torej hrani zavezo mojo, ti in seme tvoje za teboj po rodovih svojih.

17:10  Ta je zaveza moja med menoj in vami in semenom tvojim za teboj, ki naj jo ohranite: Obrezan vam bodi vsak moški.

17:11  Obrezujte torej meso prednje kožice svoje; to bodi zaveza med menoj in vami.

17:12  Osem dni po porodu naj se obreže vsak moški po rodovih vaših, rojen doma ali kupljen z denarjem od katerihkoli tujcev, ki niso iz tvojega semena.

17:13  Vsekakor bodi obrezan i rojeni na domu tvojem i kupljeni z denarjem tvojim: tako bode zaveza moja na vašem mesu za večno zavezo.

17:14  Neobrezan moški pa, ki ne obreže mesa kožice svoje, ta duša bo iztrebljena izmed ljudstva svojega; prelomil je zavezo mojo.

17:15  In Bog reče Abrahamu: Za Sarajo pa, ženo tvojo: ne imenuj je Saraje, ampak Sara ji bodi ime.

17:16  Ker blagoslovil jo bom in tudi iz nje ti dam sina; blagoslovil jo bom, da bode mati narodov, kralji ljudstev bodo iz nje.

17:17  Tedaj pade Abraham na obličje svoje in se zasmeje ter pravi v srcu svojem: Bo li sto let staremu se rodil otrok? in Sara, devetdeset let stara, bo li rodila?

17:18  In reče Abraham Bogu: O da bi le Izmael živel pred teboj!

17:19  A Bog veli: Vendar ti pa Sara, žena tvoja, bo rodila sina, in ga imenuj Izaka; in zavezo svojo ustanovitim ž njim, da bodi večna zaveza semenu njegovemu za njim.

17:20  A tudi za Izmaela sem te uslišal: glej, blagoslovil sem ga, in ga storim rodovitnega in ga pomnožim presilno; dvanajst knezov bo rodil, in naredim ga za očeta velikega naroda.

17:21  Zavezo svojo pa ustanovim z Izakom, ki ti ga bo Sara rodila o ravno tem času ob letu.

17:22  In nehal se je pogovarjati ž njim in šel je Bog gori od Abrahama.

17:23  Tedaj vzame Abraham Izmaela, sina svojega, in vse rojene v hiši svoji in kateregakoli je bil kupil z denarjem svojim: vsakega moškega iz domačih svojih, in še isti dan obreže meso njih kožic, kakor je ž njim Bog govoril.

17:24  Imel pa je Abraham devetindevetdeset let, ko je bilo obrezano meso neobreze njegove,

17:25  Izmael pa, sin njegov, trinajst let, ko je bilo obrezano meso neobreze njegove.

17:26  Ravno tisti dan sta bila obrezana Abraham in Izmael, sin njegov.

17:27  In vsi moški hiše njegove, i rojeni doma i kupljeni z denarjem od tujca, so bili obrezani ž njim vred.

Chapter 18

18:1  In prikaže se mu Gospod pri hrastih Mamrejevih, ko je sedel pri vratih šatora svojega ob dnevni vročini.

18:2  In povzdigne oči in pogleda, in glej, trije možje se ustavijo pred njim; ko jih zazre, jim priteče naproti od vrat šatora svojega ter se prikloni do tal

18:3  in reče: Gospod moj, če sem našel milost v tvojih očeh, ne pojdi, prosim, mimo svojega hlapca.

18:4  Prineso naj nekoliko vode, in umijte si noge ter počijte pod drevesom.

18:5  In prinesem grižljaj kruha in okrepčajte srce svoje; potem pojdete dalje; saj zato ste se namerili mimo svojega hlapca. Oni pa reko: Tako stóri, kakor si govoril.

18:6  Hitel je torej Abraham v šator k Sari in rekel: Hitro zmesi tri merice bele moke in naredi podpepelnikov!

18:7  Abraham pa teče h govedi in vzame najboljše tele pri sescu ter ga dá hlapcu, ki ga pripravljat hiti.

18:8  Nato vzame masla in mleka in tele, ki ga je pripravil, in položi prednje; in sam je stal poleg njih pod drevesom, in jedli so.

18:9  Ko so mu pa rekli: Kje je Sara, žena tvoja? reče: Glej, v šatoru.

18:10  In reče Gospod: Gotovo se vrnem k tebi, ko zopet pride ta čas, in glej, sina bo imela Sara, žena tvoja. Sara pa je slišala za durmi šatora, ki so bile za njim.

18:11  Abraham pa in Sara sta bila stara in priletna; nehalo se je bilo Sari goditi po ženski navadi.

18:12  Zato se je smejala Sara, govoreč pri sebi: Ko sem postala starka, bi imela veselje? vrhutega je gospod moj starec!

18:13  In reče Gospod Abrahamu: Zakaj se pa smeje Sara, govoreč: Ali bi zares rodila, ko sem se postarala?

18:14  Je li Gospodu kaka stvar nedosežna? Osorej pridem zopet k tebi, ko se ponovi ta čas, in sina bo imela Sara.

18:15  Sara pa je tajila, govoreč: Nisem se smejala, ker se je bala. A ji reče: Nikakor, ampak smejala si se.

18:16  Nato so možje vstali odondod ter so gledali proti Sodomi; Abraham pa je šel ž njimi, da bi jih spremil.

18:17  Reče pa Gospod: Ali bi naj skrival pred Abrahamom, kar nameravam storiti?

18:18  Kajti Abraham bode gotovo naroda velikega in mogočnega oče, in vsi narodi zemlje bodo blagoslovljeni v njem.

18:19  Zakaj spoznal sem ga s tem namenom, da bo zapovedal otrokom svojim in rodbini svoji za seboj, naj se drže pota Gospodovega in strežejo pravičnosti in pravu, da bi izpolnil Gospod Abrahamu, kar mu je obljubil.

18:20  Reče torej Gospod: Vpitje iz Sodome in Gomore je res veliko in njih greh res silno težak;

18:21  zdaj pa pojdem doli in videl bom, ali so docela tako delali, kakor se glasi njih vpitje, ki je prišlo do mene; če pa ne, bom spoznal.

18:22  In tedaj sta se obrnila onadva in šla proti Sodomi; Abraham pa je stal še pred Gospodom.

18:23  In pristopi Abraham in reče: Boš li tudi pravičnega pokončal s krivičnim?

18:24  Je morda petdeset pravičnih v onem mestu, ali boš vendar pokončal in ne prizanesel kraju zaradi petdesetih pravičnih, ki so v njem?

18:25  Ne bodi tega, da bi kaj takega storil ter v smrt dal pravičnega s krivičnim, da se godi enako pravičnemu kakor krivičnemu. Ne tako! Ali bi vse zemlje Sodnik ne delal po pravici?

18:26  In reče Gospod: Ako najdem v Sodomi, sredi mesta, petdeset pravičnih, prizanesem vsemu kraju zaradi njih.

18:27  Abraham pa odgovori ter reče: Glej, prosim, drznil sem se govoriti h Gospodu, jaz, ki sem prah in pepel:

18:28  morda jih bo onim petdesetim pravičnim manjkalo pet, boš li zaradi teh peterih pokončal vse mesto? In reče: Ne pokončam, ako jih tam najdem petinštirideset.

18:29  In zopet ga ogovori in reče: Morda se jih tam najde štirideset. In veli: Ne storim tega zaradi teh štiridesetih.

18:30  In reče: Ne srdi se, prosim, Gospod, in še bom govoril: Morda se jih najde ondi trideset. In veli: Ne storim tega, ako jih najdem ondi trideset.

18:31  In reče: Glej, prosim, drznil sem se govoriti h Gospodu: Morda se jih najde ondi dvajset. In reče: Ne pogubim zaradi tistih dvajsetih.

18:32  In reče: Ne srdi se, prosim, Gospod, in bom samo še enkrat govoril: Morebiti se jih najde ondi deset. In veli: Ne pokončam zaradi tistih desetih.

18:33  In odide Gospod, ko je nehal govoriti z Abrahamom. Abraham pa se vrne v svoj kraj.

Chapter 19

19:1  In ona dva angela sta prišla v Sodomo zvečer, in Lot je sedel pri vratih sodomskih. Ko ju zagleda Lot, vstane in jima gre naproti ter se prikloni ponižno do tal,

19:2  in reče: Glejta, gospoda moja, ustavita se, prosim, v hiši hlapca svojega, ter prenočita in umijta si noge. In zjutraj bosta vstala in šla svojim potem. Ona pa rečeta: Ne, ampak na ulicah bova prenočila.

19:3  Ali ker ju je zelo silil, se ustavita pri njem ter vstopita v hišo njegovo. In napravi jima večerjo ter speče opresnikov, in jedla sta.

19:4  Še nista bila legla, ko obsujejo moški iz mesta, moški sodomski, ono hišo, dečki in starci, vse ljudstvo iz vsega obmestja.

19:5  In klicali so Lota, govoreč mu: Kje sta tista moža, ki sta prišla k tebi nocoj? Pripelji ju ven k nam, da ju spoznamo.

19:6  Lot pa izide k njim pred vrata in zapre duri za seboj

19:7  in reče: Ne, prosim, bratje, ne delajte zlega!

19:8  Glejte, imam dve hčeri, ki nista še spoznali moža; dejte, da ju pripeljem k vam in storite jima, kakor se vam poljubi. Samo tema možema ne storite nič žalega, ko sta prišla v senco strehe moje.

19:9  Tedaj mu reko: Odstopi! In govoré: Ta sam je prišel uživat gostoljubje, pa se neprestano dela sodnika! Zdaj pa storimo več hudega tebi nego njima. In pritiskali so silno v moža, v Lota, in pristopijo, da bi ulomili vrata.

19:10  Ona moža pa iztegneta roke svoje in potegneta Lota k sebi v hišo in zapreta vrata.

19:11  A tiste može, ki so bili pri hišnih vratih, udarita s slepoto, od najmanjšega do največjega, tako da so onemogli in niso našli vrat.

19:12  Tedaj rečeta ona moža Lotu: Koga imaš še tu? zeta ali sine svoje ali hčere svoje, ali kogarkoli imaš v tem mestu, glej, da gredo iz tega kraja.

19:13  Kajti pokončala bova ta kraj, zato ker je veliko njih vpitje pred obličjem Gospodovim, in poslal naju je Gospod ga pogubit.

19:14  Izide torej Lot ter ogovori zeta svoja, ki sta mislila v kratkem vzeti hčeri njegovi, ter reče: Vstanita, pojdita iz tega kraja, kajti Gospod pokonča mesto. Ali zetoma njegovima se je zdelo, kakor da se norčuje.

19:15  Ko je pa vzhajala zarja, sta priganjala angela Lota, govoreč: Vstani, vzemi ženo svojo in dve hčeri svoji, ki sta pri tebi, da ne pogineš v kazni tega mesta.

19:16  On pa se je obotavljal. Zato zgrabita ona moža roko njegovo in žene njegove roko in roke dveh hčer njegovih, ker mu je Gospod milostno prizanesel, in ga izpeljeta in ga postavita zunaj mesta.

19:17  In zgodi se, ko sta jih izpeljala ven, da mu veli: Reši se zaradi duše svoje, ne oziraj se za seboj in ne ustavi se na vseh tej ravnini; otmi se na ono goro, da ne pogineš.

19:18  Lot pa jima odgovori: Ah, ne tako, Gospod!

19:19  Glej, prosim, hlapec tvoj je našel milost v tvojih očeh in poveličal si milost svojo, ki si mi jo izkazal, ohranivši mi življenje; jaz pa se ne morem oteti na ono goro, da me ne dohiti zlo in ne umrem.

19:20  Glej, prosim, to mesto! Blizu je, lahko tja zbežim, in prav majhno je: tja naj se, prosim, otmem (ni li prav majhno?), da živi duša moja.

19:21  In mu veli: Glej, ozrl sem se milostno nate tudi v tej stvari, da ne razdenem mesta, za katero si govoril.

19:22  Hiti, otmi se tja, zakaj ničesar ne morem storiti, dokler ne dojdeš tja. Zato se imenuje mesto to Zoar.

19:23  Solnce je vzhajalo nad zemljo, ko je Lot prihajal v Zoar.

19:24  In Gospod je dežil nad Sodomo in Gomoro žveplo in ogenj od Gospoda z neba;

19:25  in pokončal je ta mesta in vso ravnino in vse prebivalce tistih mest in kar je raslo na zemlji.

19:26  In žena njegova, gredoča za njim, se je ozrla nazaj, in postala je solnat steber.

19:27  Zjutraj zgodaj pa vstane Abraham in odide v oni kraj, kjer je prej stal pred Gospodom.

19:28  In pogleda proti Sodomi in Gomori in proti vsej zemlji one ravnine, in videl je, in glej: dim se je vzdigal od zemlje kakor dim apnenice.

19:29  Zgodilo se je torej, ko je Bog pokončaval mesta one ravnine, da se je Bog spomnil Abrahama in odpeljal Lota iz propasti, ko je podiral mesta, v katerih je bival Lot.

19:30  Lot pa je šel gori iz Zoara in prebival je na gori in dve hčeri njegovi ž njim, kajti bal se je bivati v Zoaru; in bival je v neki jami, on in obe hčeri njegovi.

19:31  Reče pa prvenka mlajši: Oče najin je star, in v tej pokrajini ni moža, ki bi se združil z nama po navadi vse zemlje.

19:32  Dej, dajva piti svojemu očetu vina in leziva ž njim, da v življenju ohraniva iz svojega očeta seme.

19:33  Dali sta torej očetu svojemu piti vina tisto noč, in pride prvenka ter je ležala z očetom svojim, in on ni zaznal, ne ko je legla, ne ko je vstala.

19:34  In drugi dan reče prvenka mlajši: Glej, ležala sem preteklo noč z očetom svojim; dajva mu piti vina tudi nocoj, potem pridi, lezi ž njim, da ohraniva iz očeta svojega seme.

19:35  Dali sta torej tudi tisto noč piti vina očetu svojemu; mlajša pa vstane ter je ležala ž njim, in on ni zaznal, ne ko je legla, ne ko je vstala.

19:36  Tako sta spočeli obe hčeri Lotovi iz očeta svojega.

19:37  In rodila je prvenka sina in ga imenovala Moaba: on je oče Moabcev do tega dne.

19:38  In tudi mlajša je rodila sina in mu je dala ime Ben-ami: on je oče sinov Amonovih do tega dne.

Chapter 20

20:1  Šel pa je Abraham odondod v južno pokrajino, da bi prebival med Kadesom in Surom; in bival je kot tujec v Gerarju.

20:2  In Abraham je rekel za Saro, ženo svojo: Sestra je moja. In Abimelek, kralj gerarski, pošlje ter vzame Saro.

20:3  Ali pride Bog k Abimeleku v nočnih sanjah in mu reče: Glej, takoj umreš zaradi te žene, ki si jo vzel, ker je možu poročena.

20:4  Abimelek pa se ji ni bil približal, zato reče: Gospod, ali bi pomoril tudi narod pravičen?

20:5  Ni li mi rekel sam: Sestra je moja? pa tudi ona je rekla: Brat je moj. V nedolžnosti srca svojega in v čistosti rok svojih sem storil to.

20:6  In mu reče Bog v sanjah: Saj jaz vem, da si storil to v nedolžnosti srca svojega, in tudi ubranil sem ti jaz, da nisi grešil zoper mene, zato ti nisem pustil dotekniti se je.

20:7  Zdaj torej vrni ženo onemu možu; prorok namreč je, in bo prosil zate, in živel boš; ako pa je ne vrneš, vedi, da vsekakor umreš, ti in vsi tvoji.

20:8  Zjutraj torej vstane Abimelek prav zgodaj, in ko je poklical vse hlapce svoje, jim pove vse te besede, da so slišali; in silno so se bali tisti možje.

20:9  Nato pokliče Abimelek Abrahama ter mu reče: Kaj si nam storil? Ali kaj sem grešil zoper tebe, da si pripravil nadme in nad kraljestvo moje veliko pregreho? Dela, katerih ni storiti, si storil zoper mene.

20:10  Še reče Abimelek Abrahamu: Kaj se ti je zdelo, ko si storil to reč?

20:11  Abraham pa reče: Ker sem dejal, da gotovo ni strahu Božjega v tem kraju, zato me bodo umorili zaradi žene moje.

20:12  Ali tudi v resnici je sestra moja, očeta mojega hči, a ne hči matere moje; in vzel sem si jo za ženo.

20:13  Bilo pa je, ko mi je velel Bog potovati iz hiše očeta mojega v daljavo, da sem ji rekel: Ta bodi prijaznost, ki mi jo izkazuj, v kateri kraj koli pridemo, da rečeš zame: Brat je moj.

20:14  Tedaj vzame Abimelek ovce in goveda in hlapce in dekle, ter jih da Abrahamu in mu vrne Saro, ženo njegovo.

20:15  In mu veli Abimelek: Glej, dežela moja ti je na voljo; kjerkoli se ti poljubi, bivaj!

20:16  Sari pa reče: Glej, dal sem tisoč srebrnikov bratu tvojemu, glej, to ti bodi v pregrinjalo oči pri vseh, ki so s teboj, in pred vsemi si opravičena.

20:17  In Abraham je molil k Bogu, in Bog ozdravi Abimeleka in ženo njegovo in dekle njegove, da so rodile.

20:18  Bil je namreč dočista zaprl Gospod vsako maternico v hiši Abimelekovi zaradi Sare, žene Abrahamove.

Chapter 21

21:1  In Gospod je obiskal Saro, kakor je bil rekel, in storil je Gospod Sari, kakor je bil govoril.

21:2  Spočne namreč in porodi Sara Abrahamu sina, v starosti njegovi, v določeni čas, ki ga je bil povedal Bog.

21:3  In Abraham je imenoval sina svojega, ki se mu je rodil, ki mu ga je porodila Sara, Izaka.

21:4  In obreže Abraham Izaka, sina svojega, ko je imel osem dni, kakor mu je bil zapovedal Bog.

21:5  Imel je pa Abraham sto let, ko se mu je rodil Izak, sin njegov.

21:6  In Sara reče: Smeh mi je napravil Bog; kdorkoli bo slišal, smejal se bo z menoj vred.

21:7  Še reče: Kdo bi bil rekel Abrahamu: Dojila bo otroke Sara! in vendar sem porodila sina v starosti njegovi!

21:8  In dete je raslo in je bilo odstavljeno; in Abraham napravi pojedino veliko v dan, ko je bil Izak odstavljen.

21:9  In Sara je videla sina Agare Egipčanke, ki ga je bila rodila Abrahamu, da se posmehuje,

21:10  in reče Abrahamu: Spódi to deklo in njenega sina; kajti sin te dekle ne bode dedič s sinom mojim, z Izakom.

21:11  To pa se je silno hudo videlo Abrahamu zaradi sina njegovega.

21:12  A Bog veli Abrahamu: Ne zdi naj se ti hudo zaradi dečka in zaradi dekle tvoje; karkoli ti poreče Sara, poslušaj glas njen; zakaj v Izaku se ti bo imenovalo seme.

21:13  Pa tudi sina te dekle razmnožim v narod, ker je seme tvoje.

21:14  Abraham torej vstane zgodaj tisto jutro, vzame kruha in meh vode ter izroči Agari in naloži na njeno ramo, in tudi dečka, pa jo odpravi. Šla je torej in tavala po puščavi Bersabejski.

21:15  Ko pa ji je pošla voda iz meha, odloži dečka pod grmovje.

21:16  In umakne se strani ter mu sede nasproti, tako daleč, kakor nese lok; dejala je namreč: Naj ne vidim, ko bo umiral deček. In njemu nasproti sedeč, je jokala naglas.

21:17  Slišal pa je Bog dečkov jok, in zakliče angel Božji Agari z neba ter ji reče: Kaj ti je, Agara? Ne boj se; zakaj Bog je čul dečkov glas tam, kjer je.

21:18  Vstani, dvigni dečka in ga primi z roko svojo; kajti naredim ga za očeta naroda velikega.

21:19  Tedaj odpre Bog oči njene, da vidi studenec; in gre in napolni meh svoj z vodo in da dečku piti.

21:20  In Bog je bil z dečkom, da je odrastel; bival pa je v puščavi in bil strelec z lokom.

21:21  In živel je v puščavi Paranski, in mati mu je dobila ženo iz Egiptovske dežele.

21:22  Zgodi se pa v tistem času, da ogovori Abimelek in Pikol, poveljnik vojske njegove, Abrahama, rekoč: Bog je s teboj v vsem, kar počenjaš.

21:23  Zdaj torej mi prisezi pri Bogu tukaj, da se mi ne bodeš lagal, ne sinu mojemu, ne vnuku mojemu, temuč da boš izkazoval enako prijaznost, kakršno sem izkazal jaz tebi, meni in deželi, v kateri gostuješ.

21:24  In Abraham reče: Jaz prisežem.

21:25  Grajal pa je Abraham Abimeleka zaradi vodnjaka, ki so se ga bili siloma polastili hlapci Abimelekovi.

21:26  Abimelek pa reče: Ne vem, kdo je to storil, dá, tudi ti mi nisi povedal, niti jaz nisem slišal o tem, razen danes.

21:27  In Abraham vzame čred in goved ter jih da Abimeleku; in obadva skleneta zavezo.

21:28  Postavil pa je bil Abraham sedem mladih ovac od črede posebe.

21:29  Zato reče Abimelek Abrahamu: Čemu tistih sedem mladih ovac, ki si jih postavil posebe?

21:30  In on reče: Teh sedem mladih ovac prejmeš iz roke moje, in to mi bodi za pričevalo, da sem jaz izkopal ta vodnjak.

21:31  Zato je imenoval tisti kraj Bersebo, ker sta tam prisegla oba.

21:32  In tako sta sklenila zavezo pri Bersebi; in vstane Abimelek in Pikol, poveljnik vojske njegove, ter se vrneta v pokrajino Filistejsko.

21:33  Abraham pa zasadi tamarisko pri Bersebi, in klical je tam ime Gospoda, večnega Boga mogočnega.

21:34  In bival je kot tujec v deželi Filistejcev mnogo dni.

Chapter 22

22:1  Zgodi se pa po teh dogodkih, da je Bog izkušal Abrahama, in mu reče: Abraham! On pa odgovori: Glej, tu sem.

22:2  In mu veli: Vzemi sedaj sina svojega, edinca svojega, ki ga ljubiš, Izaka, in pojdi v deželo Morijo, ter daruj mi ga tam v žgalno daritev vrhu ene onih gor, ki ti jo bom povedal.

22:3  Vstane torej Abraham zgodaj tisto jutro, osedla osla svojega ter vzame dva hlapcev svojih s seboj in Izaka, sinu svojega. In nakolje drv za žgalno daritev, vstane ter odrine v kraj, o katerem mu je bil Bog povedal.

22:4  Tretji dan povzdigne Abraham oči in ugleda tisti kraj oddaleč.

22:5  In Abraham zapove hlapcema: Ostanita tukaj z oslom, jaz pa in deček pojdeva do tja, in ko odmoliva, se vrneva k vama.

22:6  In Abraham vzame drva za žgalno daritev, jih naloži Izaku, sinu svojemu, v roko svojo pa vzame ogenj in nož; tako sta šla oba skupaj.

22:7  Ogovori pa Izak Abrahama, očeta svojega, in reče: Oče moj! On veli: Tu sem, sin moj! In reče: Glej, ogenj in drva, a kje je jagnje za žgalno daritev?

22:8  Abraham pa reče: Bog si preskrbi jagnje za žgalno daritev, sin moj. In tako sta šla oba skupaj.

22:9  Ko sta pa prišla na tisti kraj, ki mu ga je bil povedal Bog, postavi ondi Abraham oltar ter razloži drva, in zveže Izaka, sina svojega ter ga položi na oltar nad drva.

22:10  In iztegne Abraham roko svojo in prime za nož, da bi zaklal sina svojega.

22:11  Ali angel Gospodov mu zakliče z neba ter reče: Abraham, Abraham! On pa reče: Tu sem!

22:12  In veli: Ne iztezaj roke svoje na dečka in nič mu ne stori: kajti sedaj sem spoznal, da se bojiš Boga, ker mi nisi odrekel sinú svojega, edinca svojega.

22:13  In Abraham povzdigne oči in pogleda, in glej, oven je za njim, z rogovi zapleten v trnje. Šel je torej Abraham ter vzel ovna in ga daroval v žgalno daritev namesto sina svojega.

22:14  Zato je imenoval Abraham tisti kraj Jehova jire, odtod se govori do dandanes: Na gori Gospodovi se preskrbi.

22:15  In zakliče angel Gospodov Abrahamu vdrugič z neba

22:16  in reče: Pri sebi samem prisegam, govori Gospod: Ker si to storil in mi nisi odrekel sinu svojega, edinca svojega,

22:17  te bom obiloma blagoslovil in silno pomnožil seme tvoje, kakor zvezde na nebu in kakor pesek ob morskem obrežju, in seme tvoje bo v last imelo vrata sovražnikov svojih;

22:18  in blagoslovljeni bodo vsi narodi zemlje v semenu tvojem, ker si poslušal moj glas.

22:19  In Abraham se vrne k hlapcema, in vstanejo ter gredo skupaj v Bersebo. In bival je Abraham v Bersebi.

22:20  In zgodi se po teh dogodkih, da so sporočili Abrahamu: Glej, porodila je tudi Milka sinove Nahorju, bratu tvojemu:

22:21  Uza, prvenca njegovega, in Buza, brata njegovega, in Kemuela, očeta Aramovega,

22:22  in Keseda in Hazona in Pildasa in Jidlafa in Betuela.

22:23  Betuel pa je rodil Rebeko; teh osem je porodila Milka Nahorju, Abrahamovemu bratu.

22:24  Priležnica pa njegova, ki ji je ime Reuma, je tudi rodila Tebaha in Gahama in Tahasa in Maaka.

Chapter 23

23:1  Bilo je pa Sarinega življenja sto sedemindvajset let; to so leta Sarinega življenja.

23:2  In umrla je Sara v Kirjat-arbi (ki je zdaj Hebron) v deželi Kanaanski; in prišel je Abraham žalovat zaradi Sare in jokat po njej.

23:3  Vstane pa Abraham izpred obličja mrliča svojega ter ogovori sinove Hetove, rekoč:

23:4  Tujec sem in priseljenec pri vas; dajte mi posest groba pri vas, da pokopljem mrliča svojega izpred obličja svojega.

23:5  Odgovore pa sinovi Hetovi Abrahamu in mu reko:

23:6  Poslušaj nas, gospod; knez Božji si ti med nami: v najlepšem grobov naših pokoplji mrliča svojega; nihče izmed nas ti ne zapre groba svojega, da bi ne pokopal svojega mrliča.

23:7  Tedaj vstane Abraham ter se prikloni pred ljudstvom tiste pokrajine, pred sinovi Hetovimi.

23:8  In govoril je ž njimi takole: Če vas je volja, da pokopljem mrliča svojega izpred obličja svojega, poslušajte me ter govorite zame Efronu, sinu Zoharjevemu,

23:9  naj mi da jamo Makpelo, ki jo ima ob koncu njive svoje; za pravičen denar naj mi jo da med vami v groba posest.

23:10  Efron pa je sedel med sinovi Hetovimi. Odgovori pa Efron Hetejec Abrahamu vpričo sinov Hetovih, vpričo vseh, ki so prihajali v vrata mesta njegovega, rekoč:

23:11  Nikakor, gospod moj! Poslušaj me. Dam ti ono njivo, in jamo, ki je na njej, ti dam, vpričo rojakov svojih ti jo dam: pokoplji mrliča svojega.

23:12  Tedaj se prikloni Abraham pred ljudstvom tiste pokrajine

23:13  ter ogovori Efrona vpričo ljudstva pokrajine, rekoč: O da bi me vendarle poslušal! izplačam vrednost te njive v denarju, le vzemi od mene; potem pokopljem ondi mrliča svojega.

23:14  Odgovori pa Efron Abrahamu in reče:

23:15  Gospod moj, poslušaj me! Zemlja za štiristo seklov, kaj je to med menoj in teboj? Torej le pokoplji mrliča svojega.

23:16  Slušal je torej Abraham Efrona; in Abraham odtehta Efronu denar, ki ga je bil povedal vpričo sinov Hetovih, štiristo seklov srebra, veljavnih pri vsakem kupcu.

23:17  Tako je bila njiva Efronova ob Makpeli, ki je nasproti Mamri, njiva z jamo, ki je na njej, in z vsem drevjem, ki je bilo na njivi, kar je bilo v njenih mejah okrog in okrog, potrjena

23:18  Abrahamu v posest vpričo sinov Hetovih, vseh, ki so prihajali v vrata mesta njegovega.

23:19  Nato šele pokoplje Abraham Saro, ženo svojo, v jamo na njivi Makpeli, Mamri nasproti (ki je Hebron) v deželi Kanaanski.

23:20  In tista njiva in jama na njej je bila potrjena Abrahamu v groba posest od sinov Hetovih.

Chapter 24

24:1  Abraham pa je bil starček prileten, in Gospod je bil blagoslovil Abrahama v vsem.

24:2  In veli Abraham hlapcu svojemu, najstarejšemu hiše svoje, ki je bil nad vsem, kar je bilo njegovega: Položi, prosim, roko svojo pod ledje moje,

24:3  da te zavežem s prisego pri Gospodu, Bogu nebes in Bogu zemlje, da ne vzameš žene sinu mojemu izmed hčer Kanaancev, med katerimi bivam;

24:4  ampak da pojdeš v mojo deželo in k sorodovini moji in vzameš ženo sinu mojemu Izaku.

24:5  A hlapec mu reče: Morda ne bo hotela tista ženska iti z menoj v to deželo; ali naj popeljem sina tvojega nazaj v ono deželo, odkoder si prišel?

24:6  Abraham pa mu reče: Varuj se, da ne popelješ nazaj tja sina mojega!

24:7  Gospod, Bog nebes, ki me je vzel iz hiše očeta mojega in iz rojstne dežele moje in ki mi je govoril in ki mi je prisegel, govoreč: Semenu tvojemu dam to deželo, on pošlje angela svojega pred teboj, da vzameš odondod ženo mojemu sinu.

24:8  Ako bi pa ženska ne hotela iti s teboj, bodeš prost te zarotitve moje; samo sina mojega ne vodi tja nazaj.

24:9  Hlapec torej položi roko svojo pod ledje Abrahama, gospodarja svojega, in mu priseže za to reč.

24:10  Nato vzame hlapec deset izmed velblodov gospoda svojega, da odpotuje; in imel je vsakršno blago gospodarja svojega v roki svoji; in vstane in odpotuje v Mezopotamijo, v mesto Nahorjevo.

24:11  In ustavil se je z velblodi zunaj mesta zraven vodnjaka ob večernem času, ko hodijo ženske vodo zajemat.

24:12  In reče: O Gospod, Bog Abrahama, gospoda mojega, stóri, prosim, da se mi posreči danes, in izkaži milost gospodu mojemu Abrahamu.

24:13  Glej, stojim pri studencu, in hčere prebivalcev tega mesta bodo hodile vodo zajemat.

24:14  Zgodi se naj, ko porečem kateri deklici: Nagni mi, prosim, vrč svoj, da pijem; in ona odgovori: Pij, pa še velblodom tvojim bom dala piti, da bode ta, ki si jo določil hlapcu svojemu Izaku, in po tem spoznam, da izkazuješ milost gospodu mojemu.

24:15  Zgodi se pa, še preden je dogovoril, da pride, glej, Rebeka, ki se je bila rodila Betuelu, sinu Milke, žene Nahorja, brata Abrahamovega, z vrčem svojim na rami.

24:16  Deklica ta pa je bila silno lepe postave, devica, ki je mož ni bil spoznal. In ona gre doli k studencu, napolni vrč in stopa gori.

24:17  Priteče ji torej hlapec naproti in reče: Daj mi, prosim, malo piti iz svojega vrča.

24:18  In ona reče: Pij, gospod moj! In urno izpusti vrč čez roko svojo in mu da piti.

24:19  In ko mu je dala piti, reče: Tudi velblodom tvojim zajmem, dokler se ne napojé.

24:20  In urno izprazni vrč v korito in zopet hiti k vodnjaku zajemat, in zajme vsem velblodom njegovim.

24:21  In mož jo strmé opazuje in molči, da bi spoznal, ali je srečno storil Gospod pot njegovo ali ne.

24:22  Zgodi se pa, ko so se velblodi napili, da izloži mož zlat obodec, ki mu je bilo teže pol sekla, in za roke njene dve zapestnici, katerih teža je bila deset seklov zlata,

24:23  in veli: Čigava hči si? povej mi, prosim. Je li v hiši očeta tvojega nam za prenočišče prostora?

24:24  In ona mu reče: Hči sem Betuela, sina Milkinega, ki ga je porodila Nahorju.

24:25  Reče mu še: Tudi slame in krme je dosti pri nas, pa tudi za prenočišče prostora.

24:26  Tedaj se mož prikloni in moli Gospoda

24:27  ter reče: Hvaljen bodi Gospod, Bog gospoda mojega Abrahama, ki ni opustil milosti in zvestobe svoje do gospodarja mojega; mene je spremil Gospod na potu v hišo sorodnikov gospodarja mojega.

24:28  Poteče torej deklica in sporoči vse to v hiši matere svoje.

24:29  Rebeka pa je imela brata, ki mu je bilo ime Laban; in Laban poteče k tistemu možu ven k studencu.

24:30  To pa se je zgodilo, ko je videl obodec in zapestnici okoli rok sestre svoje in ko je slišal besede Rebeke, sestre svoje, govoreče: Tako mi je govoril tisti mož. Pride torej k možu, ki je, glej, stal pri velblodih poleg studenca.

24:31  In reče: Pridi noter, blagoslovljenec Gospodov, kaj bi stal zunaj? saj sem pripravil hišo, in prostora je velblodom.

24:32  In mož pride v hišo. In Laban razpravi velblode ter jim da slame in krme, in vode, da se umijejo noge njegove in noge mož, ki so bili ž njim.

24:33  Ali ko so mu postavili, da bi jedel, reče: Jedel ne bom nikakor, dokler ne povem svojih reči. In reče Laban: Govóri!

24:34  Tedaj reče: Hlapec sem Abrahamov.

24:35  Gospod pa je blagoslovil gospodarja mojega silno, da je postal velik; dal mu je namreč čred in goved, srebra in zlata, hlapcev in dekel, velblodov in oslov.

24:36  Vrhutega je rodila Sara, žena gospoda mojega, sina mojemu gospodu, ko se je bila postarala, in gospod mu je dal vse, kar ima.

24:37  S prisego pa me je zavezal gospod moj, govoreč: Ne vzemi sinu mojemu žene izmed hčer Kanaancev, v katerih deželi jaz bivam.

24:38  Ampak na dom očeta mojega potuj in k rodovini moji, da vzameš ženo mojemu sinu.

24:39  Ko sem pa rekel gospodu svojemu: Morda ona ženska ne bo hotela iti z menoj,

24:40  mi reče: Gospod, pred čigar obličjem sem vedno hodil, pošlje angela svojega s teboj, in srečno stori tvojo pot, da vzameš ženo sinu mojemu iz rodovine moje in iz hiše očeta mojega.

24:41  Tedaj bodeš prost zarotitve moje, ko prideš k rodovini moji; in če ti je ne dado, bodeš oproščen zarotitve moje.

24:42  Prišel sem torej danes k studencu in rekel: Gospod, Bog gospoda mojega Abrahama, o, da bi res srečno storil pot mojo, po kateri hodim!

24:43  Glej, pri studencu stojim; zgodi se naj, da devica, ki pride zajemat vodo in ji porečem: Daj mi, prosim, piti malo vode iz svojega vrča,

24:44  in ona mi odgovori: Pij, in tudi velblodom tvojim zajmem, da ona bodi žena, ki jo je Gospod določil sinu gospodarja mojega.

24:45  Še nisem končal govoriti v srcu svojem, ko, glej, izide Rebeka z vrčem svojim na rami in gre doli k studencu in zajme. Rekel pa sem ji: Daj mi piti, prosim.

24:46  Ona urno spusti vrč svoj z rame in reče: Pij, pa še velblodom tvojim bom dala piti. In ko sem se napil, dala je piti tudi velblodom mojim.

24:47  Zato sem jo vprašal, govoreč: Čigava hči si? In reče: Hči Betuela, sina Nahorjevega, katerega mu je rodila Milka. In del sem ji tisti obodec za lišp njenega obraza in zapestnice na roke njene.

24:48  In priklonil sem se in molil Gospoda in hvalil sem Gospoda, Boga gospodarja mojega Abrahama, ker me je vodil po pravem potu, da dobim hčer brata gospoda svojega za njegovega sina.

24:49  Sedaj torej, če vas je volja, milost in zvestobo izkazati gospodu mojemu, mi povejte; če pa ne, mi povejte, da krenem na desno ali na levo.

24:50  In odgovorita Laban in Betuel ter rečeta: Od Gospoda je izšla ta reč, ne moreva ti reči slabega ali dobrega.

24:51  Glej, Rebeka ti je na voljo, vzemi jo in odidi, in žena bodi sinu gospodarja tvojega, kakor je govoril Gospod.

24:52  In ko je slišal hlapec Abrahamov njune besede, se prikloni pred Gospodom do tal.

24:53  In hlapec seže po dragotine srebrne in dragotine zlate ter oblačila in jih izroči Rebeki; enako dá dragocenosti bratu njenemu in materi njeni.

24:54  Nato so jedli in pili on in možje, ki so bili ž njim, in so prenočili. Zjutraj pa, ko vstanejo, reče: Pustite me k mojemu gospodu.

24:55  Reče pa brat njen in mati njena: Naj ostane deklica še pri nas nekaj dni, vsaj deset; potem odpotuje.

24:56  Reče jima on: Ne mudite me, ker je Gospod srečno storil pot mojo; pustite me, da grem k svojemu gospodu.

24:57  Tedaj reko: Pokličimo deklico in poprašajmo, kaj ona poreče.

24:58  In pokličejo Rebeko in ji reko: Hočeš li iti s tem možem? Ona pa reče: Pojdem.

24:59  In pustili so z doma Rebeko, sestro svojo, in dojnico njeno s hlapcem Abrahamovim in z možmi njegovimi.

24:60  In blagoslove Rebeko, govoreč ji: Ti sestra naša, bodi mati tisočkrat desettisočem, in v last naj bodo semenu tvojemu vrata sovražnikov njegovih.

24:61  Rebeka pa vstane in dekle njene ter sedejo na velblode, da bi šle z možem. In hlapec vzame Rebeko in odpotuje.

24:62  Izak pa je ravno prišel s pota k vodnjaku Lahajroju; bival je namreč v južni strani.

24:63  In Izak je šel premišljat po polju, ko se je večerilo; in ko povzdigne oči in pogleda, glej velblode, ki so se bližali.

24:64  In Rebeka povzdigne oči in zagleda Izaka, in spusti se doli z velbloda.

24:65  In reče hlapcu: Kdo je oni mož, ki prihaja po polju nam naproti? In hlapec reče: Ta je gospod moj. Ona pa vzame zagrinjalo svoje ter se pokrije.

24:66  Tedaj pove hlapec Izaku vse, kar je bil opravil.

24:67  In Izak jo pelje v šator Sare, matere svoje, in vzame Rebeko, da mu bode žena, in ljubil jo je. Tako se je Izak potolažil po materi svoji.

Chapter 25

25:1  Abraham pa vzame drugo ženo, čije ime Ketura.

25:2  Ona mu porodi Zimrana in Joksana in Medana in Madiana ter Išbaka in Šuaha.

25:3  Joksan pa rodi Šeba in Dedana; sinovi pa Dedanovi so bili Asurim in Letusim in Leumim.

25:4  Sinovi pa Madianovi: Efa in Efer in Hanok in Abida in Eldaa. Vsi ti so bili Keture sinovi.

25:5  In dal je Abraham, karkoli je imel, Izaku.

25:6  Sinovom žen priležnic pa, katere je imel, je dal Abraham darov; in loči jih od Izaka, sina svojega, dokler je še živel, in pošlje jih proti vzhodu, v jutrovo deželo.

25:7  Ta pa je doba let življenja Abrahamovega, kolikor jih je živel: sto petinsedemdeset let.

25:8  Potem izdahne in umre Abraham v lepi starosti, star in dni svojih sit; in je bil zbran k ljudstvu svojemu.

25:9  In pokopala sta ga Izak in Izmael, sina njegova, v jamo Makpelo na njivi Efrona, sina Zoharja Hetejca, ki je Mamri nasproti,

25:10  na njivi tisti, ki jo je bil kupil Abraham od Hetovih sinov: tam je bil Abraham pokopan in Sara, žena njegova.

25:11  In bilo je po smrti Abrahamovi, da je Bog blagoslovil Izaka, sina njegovega. Bival pa je Izak blizu vodnjaka Lahajroja.

25:12  Ti pa so rodovi Izmaela, Abrahamovega sina, ki ga je porodila Agara, Sarina dekla egiptovska, Abrahamu;

25:13  in ta so imena sinov Izmaelovih, po njih priimkih, po njih rodovih: prvenec Izmaelov Nebajot, potem Kedar in Adbeel in Mibsam,

25:14  in Misma in Duma in Masa,

25:15  Hadad in Tema, Jetur, Nafis in Kedma.

25:16  Ti so sinovi Izmaelovi in ta so njih imena v njih seliščih in šatoriščih: dvanajst prvakov pri rodovih svojih.

25:17  Ta pa so leta življenja Izmaelovega: sto in sedemintrideset let. Nato izdahne in umre, in je bil zbran k ljudstvu svojemu.

25:18  Prebivali so pa od Havile do Sura, ki je Egiptu nasproti, in v smeri proti Asuru. Vsem bratom svojim nasproti se je naselil.

25:19  Ti pa so rodovi Izaka, sina Abrahamovega: Abraham je rodil Izaka;

25:20  in Izak je imel štirideset let, ko si je vzel Rebeko, hčer Betuela Aramejca iz Padan-arama, sestro Labana Aramejca, za ženo.

25:21  In prosil je Izak srčno Gospoda za ženo svojo, zato ker je bila nerodovitna, in izprositi se mu je dal Gospod, in spočela je Rebeka, žena njegova.

25:22  In ko sta se med seboj pehala otročiča v njej, reče: Če je tako, čemu sem tukaj? In šla je posvetovat se z Gospodom.

25:23  Gospod pa ji veli: Dva naroda sta v telesu tvojem, in dve ljudstvi se bosta ločili že iz osrčja tvojega; izmed njiju narod eden bode močnejši od drugega, in večji bo služil manjšemu.

25:24  Ko so se torej izpolnili dnevi njeni za porod, glej, dvojčka v telesu njenem.

25:25  Izide pa prvi, rjav, ves kakor kosmat plašč: zato so ga imenovali Ezava.

25:26  Potem pa izide brat njegov, čigar roka je držala Ezava za peto: zato so ga imenovali Jakoba. Imel pa je Izak šestdeset let, ko ju je rodila.

25:27  In dečka sta odrasla, in Ezav je bil dober lovec, mož poljski, Jakob pa krotak mož, bival je v šatorih.

25:28  Ljubil je pa Izak Ezava, ker je rad jedel od njegovega lova; a Rebeka je ljubila Jakoba.

25:29  In Jakob je kuhal jed; in Ezav pride s polja, in bil je truden.

25:30  In Ezav reče Jakobu: Daj mi, prosim, zajeti od te rjave jedi, ker jako sem truden. Zato so ga imenovali Edoma.

25:31  Jakob pa reče: Prodaj mi danes svoje prvorojenstvo.

25:32  Ezav pa reče: Glej, proti smrti hitim, čemu mi tisto prvorojenstvo?

25:33  In Jakob reče: Prisezi mi danes. In mu priseže in proda prvorojenstvo svoje Jakobu.

25:34  In Jakob dá Ezavu kruha in lečne jedi; ta pojé in se napije, potem vstane ter odide. Tako je Ezav zaničeval prvorojenstvo.

Chapter 26

26:1  Bila je pa lakota v deželi, razen one prejšnje lakote, ki je bila v dnevih Abrahamovih. Zatorej je šel Izak k Abimeleku, kralju filistejskemu, v Gerar.

26:2  Prikaže pa se mu Gospod ter veli: Ne hodi doli v Egipt, ampak bivaj v kraju, ki ti ga povem.

26:3  Kot tujec bivaj v tem kraju, in s teboj bodem in te bom blagoslovil, kajti tebi in semenu tvojemu dam vse te kraje, in izpolnim prisego, ki sem jo prisegel Abrahamu, tvojemu očetu;

26:4  in pomnožim seme tvoje kakor zvezde na nebu, in semenu tvojemu dam vse te kraje; in blagoslavljali se bodo v semenu tvojem vsi narodi zemlje:

26:5  zato ker je Abraham slušal moj glas in je pokoren bil poveljem mojim, zapovedim mojim, naredbam in postavam mojim.

26:6  Bival je torej Izak v Geraru.

26:7  In možje tistega kraja so ga vprašali za ženo njegovo, in reče: Sestra je moja; ker se je bal reči: žena moja, češ, da me ne umoré možje tega kraja zaradi Rebeke, ker je lepe postave.

26:8  Zgodi se pa, ko je tam preživel mnogo dni, da je gledal Abimelek, kralj filistejski, skozi okno, in je videl, in glej, Izak se je igral z Rebeko, ženo svojo.

26:9  Zato pokliče Abimelek Izaka ter reče: Glej, ta je vendarle žena tvoja; in kako si rekel: Sestra je moja? Izak pa mu reče: Ker sem menil, da ne umrem zaradi nje.

26:10  Tedaj reče Abimelek: Kaj si nam storil to? Malo, da ni ležal eden izmed tega ljudstva z ženo tvojo, in si nas zapeljal v pregreho.

26:11  In Abimelek zapove vsemu ljudstvu svojemu, veleč: Kdor se dotakne tega moža ali žene njegove, smrt ga zadene gotovo.

26:12  In Izak je sejal v tej deželi, in žel je isto leto stotero, tako ga je blagoslovil Gospod.

26:13  In rastel je ta mož in napredoval neprestano, da je postal silno mogočen;

26:14  in je imel črede ovac in črede goved in mnogo poslov, zato so mu zavidali Filistejci.

26:15  In vse vodnjake, ki so jih bili izkopali hlapci očeta njegovega v dnevih Abrahama, očeta njegovega, so zasuli Filistejci in napolnili s prstjo.

26:16  In Abimelek veli Izaku: Loči se od nas, ker postal si mnogo močnejši od nas.

26:17  Izak torej odide odondod ter razpne šatore v dolini Gerarski in prebiva tam.

26:18  Izkoplje pa Izak zopet vodnjake, ki so jih bili izkopali v dnevih Abrahama, očeta njegovega, in ki so jih zasuli Filistejci po smrti Abrahamovi, in jih imenuje z imeni, katera jim je dal oče njegov.

26:19  In ko kopljejo hlapci Izakovi v dolini, najdejo tam vodnjak žive vode.

26:20  Ali prepirali so se pastirji gerarski s pastirji Izakovimi, govoreč: Naša je ta voda. Zato je imenoval tisti vodnjak Esek, ker so se sprli ž njim.

26:21  In ko so izkopali drugi vodnjak, so se prepirali tudi za tega; zato ga je imenoval Sitna.

26:22  Premakne pa odondod šatore in izkoplje drug vodnjak, in za tega se niso prepirali; zato ga je imenoval Rehobot. Rekel je namreč: Sedaj nam je Gospod razširil prostor, da bodimo plodni v tem kraju.

26:23  Potem gre odondod gori v Bersebo.

26:24  Tam se mu prikaže Gospod še tisto noč in reče: Jaz sem Bog Abrahama, očeta tvojega; ne boj se, zakaj jaz sem s teboj in te blagoslovim, in pomnožim seme tvoje zaradi Abrahama, svojega hlapca.

26:25  In postavi ondi oltar in kliče ime Gospodovo, in razpne ondi svoj šator; in hlapci Izakovi izkopljejo ondi vodnjak.

26:26  Abimelek pa pride k njemu iz Gerara z Ahuzatom, prijateljem svojim, in Pikolom, poveljnikom vojske njegove.

26:27  In reče jim Izak: Zakaj ste prišli k meni, ko me sovražite in ste me pognali od sebe?

26:28  Oni pa reko: Razvideli smo jasno, da je Gospod s teboj; zato smo rekli: Bodi sedaj prisega med nami, med nami in teboj; sklenimo torej zavezo s teboj:

26:29  da nam ne storiš hudega, kakor se nismo doteknili tebe in kakor smo ti le dobro storili in odposlali te v miru. Ti si sedaj res blagoslovljenec Gospodov!

26:30  In napravi jim pojedino, in so jedli in pili.

26:31  Zjutraj pa vstanejo s svitom ter prisežejo drug drugemu; in Izak jih spremi ter odidejo od njega v miru.

26:32  Zgodi se pa še isti dan, da pridejo hlapci Izakovi ter mu sporočé o vodnjaku, ki so ga bili izkopali, ter mu reko: Našli smo vodo.

26:33  In imenoval ga je Siba; zato je ime tistega mesta Berseba do današnjega dne.

26:34  Ko je pa imel Ezav štirideset let, si vzame za ženo Judito, hčer Beerja Hetejca, in Basemato, hčer Elona Hetejca:

26:35  obe sta pa žalili srce Izaku in Rebeki.

Chapter 27

27:1  Zgodi se pa, ko se je bil postaral Izak in so mu oči temnele, tako da ni videl, da pokliče Ezava, sina svojega starejšega, ter mu reče: Sin moj! In ta reče njemu: Tu sem.

27:2  Nato veli: Glej, postaral sem se in ne vem dne smrti svoje.

27:3  Vzemi torej, prosim, orodje svoje, tul in lok svoj, pa pojdi na polje ter ulovi mi lov;

27:4  in pripravi mi okusno jed, kakor jo rad imam, ter prinesi mi, da jem in da te blagoslovi duša moja, preden umrem.

27:5  Rebeka pa je slišala, ko je govoril Izak Ezavu, sinu svojemu. Odide torej Ezav na polje lov lovit, da ga prinese.

27:6  V tem ogovori Rebeka Jakoba, sina svojega: Glej, slišala sem očeta tvojega govorečega z Ezavom, bratom tvojim, ko mu je dejal:

27:7  Prinesi mi lov ter pripravi mi okusno jed, da jo jem in te blagoslovim pred Gospodom, preden umrem.

27:8  Sedaj torej, sin moj, poslušaj glas moj, kar ti jaz velim.

27:9  Pojdi k čredi, vzemi tam ter prinesi mi dva najboljša kozliča, da ju pripravim v okusno jed očetu tvojemu, kakršno ima rad;

27:10  potem jo prineseš očetu svojemu ter jedel bo, da bi te blagoslovil, preden umre.

27:11  Jakob pa reče Rebeki, materi svoji: Glej, Ezav, brat moj, je mož kosmat, jaz pa mož gladek.

27:12  Lahko me potiplje oče moj, in zdel se mu bom, kakor da ga zasmehujem, in pripravim nadse prokletstvo, ne pa blagoslova.

27:13  Pa mu reče mati njegova: Nadme pridi prokletstvo tvoje, sin moj; le poslušaj glas moj ter pojdi in mi prinesi!

27:14  Odide torej, vzame in prinese materi svoji; in mati njegova pripravi okusno jed, kakor je imel rad oče njegov.

27:15  Nato vzame Rebeka oblačila Ezava, sina svojega starejšega, najlepša, ki jih je imela pri sebi doma, in obleče Jakoba, sina svojega mlajšega;

27:16  in s kožicami kozličev obleče roke njegove in gladino vratu njegovega.

27:17  In dene jed okusno s kruhom, ki ga je bila pripravila, v roko Jakoba, svojega sina.

27:18  In gre k očetu svojemu ter reče: Oče moj! Ta veli: Tu sem, kdo si ti, sin moj?

27:19  Jakob odgovori očetu svojemu: Jaz sem, Ezav, prvenec tvoj; storil sem, kakor si mi ukazal. Vstani, prosim, sedi in jej od lova mojega, da me blagoslovi duša tvoja.

27:20  Izak pa reče sinu svojemu: Kako hitro si to dobil, sin moj! In ta reče: Ker je storil Gospod, Bog tvoj, da mi je prišlo naproti.

27:21  Tedaj reče Izak Jakobu: Pristopi, prosim, da te otipljem, sin moj, si li ti sin moj Ezav ali ne?

27:22  Pristopi torej Jakob k Izaku, očetu svojemu, ki ga otiplje ter reče: Glas je glas Jakobov, a te roke so roke Ezavove.

27:23  In ni ga spoznal, zato ker so bile roke njegove podobne rokam Ezava, brata njegovega, kosmate; in ga je blagoslovil.

27:24  In reče: Ti tukaj, si li sin moj Ezav? Jakob odgovori: Sem!

27:25  In reče: Podaj mi in jedel bom od lova sina svojega, da te blagoslovi duša moja. In ko mu je podal, pojé, in ko mu je prinesel vina, popije.

27:26  Nato mu veli Izak, oče njegov: Pristopi le ter me poljubi, sin moj!

27:27  Pristopil je torej in ga poljubil, in ko on začuti duh oblačil njegovih, ga blagoslovi in reče: Glej, duh sina mojega je kakor duh polja, ki ga je blagoslovil Gospod.

27:28  Daj ti torej Bog od rose nebeške in od rodovitnih poljan zemlje ter obilost žita in vina.

27:29  Služijo naj ti ljudstva in klanjajo naj se ti narodi; gospodar bodi bratom svojim, in klanjajo naj se ti matere tvoje sinovi. Kdor te proklinja, vsak bodi proklet, in kdor te blagoslavlja, vsak bodi blagoslovljen!

27:30  Zgodi se pa, ko je nehal Izak blagoslavljati Jakoba in ko je bil komaj Jakob odšel izpred obličja Izaka, očeta svojega, da se Ezav vrne z lova.

27:31  In pripravi tudi on okusno jed in prinese očetu svojemu, ter reče očetu svojemu: Vstani, oče moj, ter jej od lova sina svojega, da me blagoslovi duša tvoja.

27:32  Reče mu pa Izak, oče njegov: Kdo si ti? In odvrne: Jaz, sin tvoj, prvenec tvoj, Ezav.

27:33  Tedaj zatrepeče Izak s trepetom silno velikim ter reče: Kdo pa je tisti, ki je ulovil lov in mi prinesel, in jedel sem od vsega, preden si prišel, in sem ga blagoslovil? Tudi ostane blagoslovljen.

27:34  Ko je pa slišal Ezav očeta svojega besede, zavpije z vpitjem velikim in silno bridkim ter reče očetu svojemu: Blagoslovi me, tudi mene, oče moj!

27:35  On pa reče: Prišel je brat tvoj po zvijači, in odnesel je blagoslov tvoj.

27:36  In reče Ezav: Ni li se prav imenoval Jakob? kajti izpodrinil me je že vdrugič: ob prvenstvo me je pripravil, in glej, zdaj je odnesel blagoslov moj. Nato reče: Nisi li nič blagoslova mi prihranil?

27:37  Odgovarjajoč pa reče Izak Ezavu: Glej, za gospoda sem ti ga postavil, in vse brate sem mu izročil za hlapce, tudi z žitom in vinom sem ga podprl: tebi torej kaj naj še storim, sin moj?

27:38  Reče pa Ezav očetu svojemu: Ali imaš le edin blagoslov, oče moj? Blagoslovi me, tudi mene, oče moj! In Ezav zažene svoj glas ter joka.

27:39  In odgovori Izak, oče njegov, in mu reče: Glej, daleč od rodovitnih poljan zemlje bode bivališče tvoje in daleč od rose nebeške odzgoraj;

27:40  in od meča svojega boš živel, in služil boš bratu svojemu; zgodi se pa, ko boš tako divjal, da otreseš jarem njegov z vratu svojega.

27:41  In sovražil je Ezav Jakoba zaradi blagoslova, s katerim ga je bil blagoslovil oče njegov. In Ezav reče v srcu svojem: Bližajo se dnevi žalovanja za mojim očetom, tedaj umorim Jakoba, brata svojega.

27:42  In sporočili so Rebeki besede Ezava, sina njenega starejšega; pošlje torej in pokliče Jakoba, sina svojega mlajšega, ter mu reče: Glej, Ezav, brat tvoj, se tolaži zate s tem, da te umori.

27:43  Sedaj torej, sin moj, poslušaj glas moj: vstani ter pobegni k Labanu, bratu mojemu, v Haran.

27:44  Tam bivaj ž njim malo dni, dokler se ne uleže brata tvojega srd;

27:45  dokler se ne obrne jeza brata tvojega od tebe ter pozabi tisto, kar si mu storil. Potem pošljem in te vzamem k sebi od tam. Zakaj bi naj izgubila vaju oba v enem dnevu?

27:46  Izaku pa reče Rebeka: Studi se mi življenje moje zaradi hčerá Hetejcev. Če vzame Jakob ženo izmed hčer Hetejcev, kakršni sta oni dve, izmed hčer tega kraja, čemu mi življenje?

Chapter 28

28:1  Pokliče torej Izak Jakoba in ga blagoslovi ter mu zapove, rekoč: Ne jemlji žene izmed hčer Kanaancev.

28:2  Vstani, pojdi v Padan-aram, na dom Betuela, deda svojega po materi, in vzemi si odondod ženo izmed hčer Labana, ujca svojega.

28:3  In Bog silni, Vsegamogočni te blagoslovi, in rodovitnega te stóri ter pomnóži, da bodeš oče množici narodov.

28:4  In daj ti blagoslov Abrahamov, tebi in semenu tvojemu s teboj, da podeduješ deželo tujčevanja svojega, ki jo je Bog dal Abrahamu.

28:5  Tako pošlje Izak Jakoba, da je šel v Padan-aram k Labanu, sinu Betuela Aramejca, bratu Rebeke, matere Jakobove in Ezavove.

28:6  In Ezav je videl, da je Izak blagoslovil Jakoba in ga odposlal v Padan-aram, da si vzame odondod ženo, in ko ga je blagoslavljal, da mu je prepovedal, rekoč: Ne jemlji žene izmed hčer Kanaancev;

28:7  in da je Jakob poslušal očeta svojega in mater svojo in šel v Padan-aram.

28:8  Tudi je videl Ezav, da se slabe vidijo hčere Kanaancev v očeh Izaka, očeta njegovega.

28:9  Šel je torej Ezav k Izmaelcem ter si vzame poleg žen svojih še za ženo Mahalato, hčer Izmaela, sina Abrahamovega, sestro Nebajotovo.

28:10  Ali Jakob odide iz Bersebe in se napoti v Haran.

28:11  In naleti na neki kraj, kjer je prenočil, ker je bilo solnce zašlo; in vzame od kamenja tistega kraja ter si napravi podglavje in leže počivat v tem kraju.

28:12  In sanjalo se mu je, in glej, lestvica je bila postavljena na zemljo, a vrh njen je segal do neba; in glej angele Božje, stopajoče gori in doli po njej.

28:13  In glej Gospoda, stoječega nadnjo, in mu govori: Jaz sem Gospod, Bog Abrahama, očeta tvojega, in Bog Izakov: to deželo, na kateri ležiš, dam tebi in semenu tvojemu.

28:14  In seme tvoje bode kakor prah zemlje, in razširiš se proti jutru in proti večeru in proti poldnevu in proti polnoči, in v tebi in v semenu tvojem bodo blagoslovljene vse rodovine zemlje.

28:15  Glej pa, jaz sem s teboj in te ohranim, kamorkoli pojdeš, in te pripeljem nazaj v to deželo; kajti ne zapustim te, dokler ne izpolnim, kar sem ti obljubil.

28:16  In ko se zbudi Jakob iz spanja, reče: Resnično, Gospod je v tem kraju, in jaz nisem vedel!

28:17  In v svetem strahu reče: kako častitljiv je ta kraj! Ni nič drugega nego hiša Božja, in tu so vrata nebeška!

28:18  In Jakob vstane zgodaj tisto jutro ter vzame kamenje, ki si ga je položil za podglavje, in ga postavi v spomenik in izlije olja na vrh njegov.

28:19  In imenuje ime tega kraja Betel; ali prej je bilo Luz ime tistemu mestu.

28:20  In Jakob stori obljubo, govoreč: Ako bode Bog z menoj ter me ohrani na tem potu, po katerem sedaj potujem, in mi da kruha za jed in oblačila, da ga oblečem,

28:21  in se vrnem srečno na dom očeta svojega: tedaj mi Gospod bodi Bog,

28:22  in to kamenje, katero sem postavil v spomenik, bodi hiša Božja; in karkoli mi boš dal, od vsega ti dam desetino.

Chapter 29

29:1  Potem odrine Jakob ter pride v deželo Jutrovcev.

29:2  Ko se pa ozira, glej, vodnjak na polju, in glej, tri črede ovac tam, ležečih poleg njega, ker so se iz tistega vodnjaka napajale črede, in kamen velik na vodnjakovi odprtini.

29:3  Sem namreč so navadno gonili vse črede, in odvalili so kamen z vodnjakove odprtine in napajali ovce, nato so kamen zopet položili na vodnjakovo odprtino na svoje mesto.

29:4  In Jakob jim reče: Bratje moji, odkod ste? Odgovoré: Iz Harana smo.

29:5  In jih vpraša: Poznate li Labana, sina Nahorjevega? Oni reko: Poznamo.

29:6  Nato jim reče: Ali se mu dobro godi? Oni reko: Dobro; in glej Rahelo, hčer njegovo, ki gre z ovcami.

29:7  Tedaj reče: Glejte, še je dneva veliko; prezgodaj je zbirati živino: napojite te ovce ter pojdite in pasite.

29:8  Oni pa reko: Ne moremo, dokler se niso zbrale vse črede, tedaj šele odvalimo kamen z vodnjakove odprtine in napojimo ovce.

29:9  Ko je še govoril ž njimi, pride Rahela z ovcami svojega očeta; kajti pasla jih je.

29:10  In zgodi se, ko vidi Jakob Rahelo, hčer Labana, brata matere svoje, in ovce Labana, brata matere svoje, da pristopi Jakob ter odvali kamen z vodnjakove odprtine in napoji ovce Labana, brata matere svoje.

29:11  In Jakob poljubi Rahelo in glasno zajoka.

29:12  In pove Jakob Raheli, da je sorodnik očeta njenega in da je sin Rebekin; ona pa poteče in sporoči očetu svojemu.

29:13  In zgodi se, ko začuje Laban sporočilo o Jakobu, sinu sestre svoje, da mu priteče naproti ter ga objame in poljubi in ga pelje v hišo svojo. In pripoveduje Labanu vse te dogodke.

29:14  In Laban mu reče: V istini, kost si moja in meso moje. In ostal je pri njem cel mesec.

29:15  Potem reče Laban Jakobu: Ali naj bi mi, ker si brat moj, služil brezplačno? Povej mi, kaj bodi plačilo tvoje.

29:16  Imel je pa Laban dve hčeri: ime starejši Leja in mlajši ime Rahela.

29:17  Imela je pa Leja oči slabotne, ali Rahela je bila lepe postave in zalega obličja.

29:18  In Jakob je ljubil Rahelo; in reče: Služil ti bom sedem let za Rahelo, mlajšo hčer tvojo.

29:19  In Laban veli: Bolje bode, da jo dam tebi nego drugemu možu: ostani pri meni.

29:20  Tako je služil Jakob za Rahelo sedem let, in so se mu zdela kakor nekoliko dni, zato ker jo je ljubil.

29:21  Tedaj reče Jakob Labanu: Daj mi ženo mojo, ker so izpolnjeni dnevi moji, da grem k njej.

29:22  In Laban zbere vse može tistega kraja in napravi pojedino.

29:23  Zvečer pa vzame Lejo, hčer svojo, ter jo pripelje k njemu; in on se združi ž njo.

29:24  In da ji Laban Zilpo, deklo svojo, da bodi Leji, hčeri njegovi, dekla.

29:25  In zjutraj, glej, bila je Leja. In reče Labanu: Kaj si mi to storil? Nisem li služil za Rahelo pri tebi? Zakaj si me torej okanil?

29:26  Njemu pa reče Laban: Ni navada tako v našem kraju, da se moži mlajša pred prvenko.

29:27  Izpolni njen teden; potem ti damo tudi ono za službo, ki jo boš opravljal pri meni še drugih sedem let.

29:28  In Jakob stori tako ter izpolni njen teden, in Laban mu da Rahelo, hčer svojo, za ženo.

29:29  In Laban da Bilho, deklo svojo hčeri svoji Raheli za deklo.

29:30  In šel je tudi k Raheli; in ljubil je tudi Rahelo bolj nego Lejo. In služil je še drugih sedem let pri njem.

29:31  Ko je pa videl Gospod, da za Lejo ni ljubezni, odpre maternico njeno, Rahelo pa pusti nerodovitno.

29:32  In Leja spočne ter porodi sina in mu da ime Ruben; dejala je namreč: Zato ker se je Gospod ozrl na ponižanje moje, kajti sedaj me bo ljubil moj mož.

29:33  In spočne zopet in rodi sina ter reče: Ker je čul Gospod, da mi ni ljubezni, zato mi je dal tudi tega, in imenovala ga je Simeona.

29:34  In spočne vnovič ter rodi sina in reče: Sedaj se mi vendar priklene moj mož, ker sem mu rodila tri sinove, in imenovala ga je Levija.

29:35  Potem spočne zopet in, rodivši sina, reče: Hvalila bom ta krat Gospoda, in ga je imenovala Juda. Tedaj pa je nehala roditi.

Chapter 30

30:1  Ko je pa videla Rahela, da ona ne rodi Jakobu, je zavidala sestri svoji, in reče Jakobu: Daj mi otrók, če ne, umrem.

30:2  In Jakob se raztogoti proti Raheli in reče: Ali sem jaz namesto Boga, ki ti je odrekel sad telesa?

30:3  Ona pa reče: Glej, deklo mojo Bilho, pojdi k njej, da porodi na kolenih mojih, in dobim tudi jaz otrók iz nje.

30:4  In dá mu Bilho, deklo svojo, za ženo; in združi se ž njo Jakob.

30:5  Tako spočne Bilha in porodi Jakobu sina.

30:6  Tedaj reče Rahela: Bog mi je storil pravico in tudi uslišal glas moj ter mi dal sina, in ga je imenovala Dana.

30:7  Nato spočne Bilha, Rahelina dekla, vdrugič in porodi sina drugega Jakobu.

30:8  In Rahela reče: V bojih Božjih sem se borila s sestro svojo in zmogla sem, zato ga je imenovala Neftalija.

30:9  Ko je pa videla Leja, da je nehala roditi, vzame Zilpo, deklo svojo, in jo da Jakobu za ženo.

30:10  In Zilpa, Lejina dekla, porodi Jakobu sina.

30:11  In Leja reče: Na srečo! in imenovala ga je Gada.

30:12  In Zilpa, Lejina dekla, porodi Jakobu drugega sina.

30:13  In Leja reče: Blagor meni! kajti blagrovale me bodo žene, zato ga je imenovala Aserja.

30:14  In šel je Ruben ob času pšenične žetve in našel ljubezenska jabolčka na polju in jih prinesel Leji, materi svoji; in reče Rahela Leji: Daj mi, prosim, od ljubezenskih jabolčk svojega sina.

30:15  Ona pa ji reče: Ali se ti zdi premalo, da si vzela moža mojega, hočeš li tudi vzeti ljubezenskih jabolčk sina mojega? Njej pa reče Rahela: Zato naj on s teboj leži nocoj za ljubezenska jabolčka sina tvojega.

30:16  In ko se je Jakob zvečer vračal s polja, mu pride Leja naproti ter reče: K meni prideš, zakaj prav za plačilo sem te najela za ljubezenska jabolčka svojega sina. In ležal je ž njo tisto noč.

30:17  Bog pa je uslišal Lejo: spočne namreč ter porodi Jakobu sina petega.

30:18  In Leja reče: Bog mi je povrnil plačilo moje, zato ker sem dala deklo svojo možu svojemu, in ga je imenoval Isaharja.

30:19  In zopet spočne Leja in porodi sina šestega Jakobu.

30:20  In reče Leja: Oblagodaril me je Bog z blagodarom dobrim; zdaj vendar bo prebival moj mož z menoj, ker sem mu porodila šest sinov; zato ga je imenovala Zebulona.

30:21  pozneje pa porodi hčer, in imenovala jo je Dino.

30:22  Spomni se pa Bog Rahele, usliši jo Bog ter ji odpre maternico.

30:23  In spočne in rodi sina ter reče: Odvzel je Bog sramoto mojo.

30:24  In imenovala ga je Jožefa, rekoč: Pridaj mi Gospod še drugega sina!

30:25  Zgodi se pa, ko je rodila Rahela Jožefa, da reče Jakob Labanu: Odpústi me, da odidem v svoj kraj in v deželo svojo.

30:26  Daj mi ženi moji in otroke moje, za katere sem ti služil, da odidem; ti namreč znaš službo mojo, s katero sem ti služil.

30:27  Laban pa mu reče: O da bi našel milost v tvojih očeh! zaznal sem, da me je Gospod blagoslovil zaradi tebe.

30:28  Reče torej: Določi mi plačilo svoje, in ti ga dam.

30:29  Jakob mu reče: Ti veš, kako sem ti služil in kako se je godilo živini tvoji pri meni.

30:30  Zakaj kar si malega imel pred prihodom mojim, to se je pomnožilo, in Gospod ter je blagoslovil, kamorkoli sem krenil. Sedaj pa, kdaj naj skrbim tudi jaz za hišo svojo?

30:31  In veli: Kaj ti dam? In Jakob reče: Ne dajaj mi ničesar; pasel bom zopet čredo tvojo in stražil, če mi storiš to:

30:32  danes pregledam vso čredo tvojo in odločim od nje vsako živinče pisano in marogasto, in vse čadasto med ovcami ter marogasto in pisano med kozami; in to bodi plačilo moje.

30:33  In pričala bo pravičnost moja zame v prihodnosti, kadar prideš gledat plačilo moje, ki je pred teboj: karkoli ni pisano in marogasto med kozami ali čadasto med ovcami, bodi tatvina pri meni.

30:34  In Laban reče: Glej, bodi, kakor si rekel.

30:35  In še tisti dan je odločil kozle progaste in marogaste in vse koze pisane in marogaste, vse, na katerih je bila bela lisa, potem vse čadasto med ovcami, in jih izroči v roko sinom svojim;

30:36  in določi tri dni hoda razdalja med seboj in Jakobom; in Jakob je pasel ostalo drobnico Labanovo.

30:37  Vzame si pa Jakob zelene palice z bele topole in z mandeljnovca in platanove in izlupi po njih bele proge, da se je kazala belina, ki je bila na palicah.

30:38  In tiste palice, ki jih je bil olupil, je pokladal v žlebove in v korita, ko so prihajale ovce pit, ovcam nasproti, da bi se mrkale, ko pridejo pit.

30:39  Tako so se ubrejile ovce pri tistih palicah in so rodile progaste, lisaste in marogaste.

30:40  In ta jagnjeta je odločeval Jakob, in obličja ovac je obračal proti pisanim in proti vsem čadastim v Labanovi čredi; in sebi je napravljal črede posebe, in jih ni mešal med ovce Labanove.

30:41  In kadar so se mrkale ovce krepkega života, je pokladal Jakob palice ovcam pred oči v žlebove, da bi se ubrejile pri tistih palicah;

30:42  kadar so se pa družile ovce slabotne, jih ni pokladal: tako so bile slabotne Labanove, krepke pa Jakobove.

30:43  Tako je ta mož silno obogatel, in imel je veliko drobnice in dekel in hlapcev in velblodov in oslov.

Chapter 31

31:1  Slišal pa je Jakob besede sinov Labanovih, govorečih: Vzel je Jakob, karkoli je imel naš oče, in iz imetja našega očeta si je pridobil vso tisto slavo.

31:2  Videl je tudi Jakob obličje Labanovo, in glej, ni bilo do njega kakor poprej.

31:3  In Gospod je velel Jakobu: Vrni se v deželo očetov svojih in k sorodovini svoji, in bodem s teboj.

31:4  In pošlje Jakob in pokliče Rahelo in Lejo na polje k svoji čredi

31:5  in jima reče: Vidim, da obličje očeta vajinega ni do mene kakor poprej; toda Bog očeta mojega je bil pri meni.

31:6  In vedve vesta, da sem po vsej svoji moči služil vajinemu očetu.

31:7  Oče vajin pa me je varal in premenil plačilo moje desetkrat, a Bog mu ni dovolil, da bi me oškodoval.

31:8  Ako je rekel: Kar je pestrega, bodi plačilo tvoje, tedaj so rodile vse črede pestro; ko je pa tako rekel: Kar je progastega, bodi plačilo tvoje, tedaj so rodile vse črede progasto.

31:9  Bog torej je vzel blago vajinega očeta in ga dal meni.

31:10  Ob času namreč, ko se mrkajo ovce, sem povzdignil oči in videl v sanjah, in glej, ovni, ki zaskakujejo ovce, so pisani, marogasti in grahasti.

31:11  In angel Božji mi reče v sanjah: Jakob! In rečem: Glej, tu sem.

31:12  In veli: Povzdigni sedaj oči in poglej vse ovne, ki zaskakujejo ovce, da so progasti in pisani in grahasti; kajti videl sem vse, kar ti dela Laban.

31:13  Jaz sem Bog mogočni iz Betela, kjer si pomazilil spomenik, kjer si mi storil obljubo. Sedaj vstani, pojdi iz tega kraja in vrni se v deželo rojstva svojega.

31:14  In odgovorita Rahela in Leja ter mu rečeta: Imamo li še delež in dedino v hiši najinega očeta?

31:15  Ali ni naju štel za tujki sebi? Saj naju je prodal in tudi izkupiček za naju je požrl.

31:16  Kajti vse to bogastvo, katero je Bog odvzel najinemu očetu, najino je in najinih otrok; sedaj pa, karkoli ti je velel Bog, stóri!

31:17  Vstane torej Jakob, vzame sinove svoje in ženi svoji ter jih posadi na velblode

31:18  in odpelje vso živino svojo in vse blago svoje, katero je bil nabral, živino lastnine svoje, ki jo je pridobil v Padan-aramu, da bi potoval k očetu svojemu Izaku v deželo Kanaansko.

31:19  Laban pa je bil odšel ovce svoje strič, in tedaj ukrade Rahela domače malike, ki so bili njenega očeta.

31:20  Jakob pa prekani dušo Labana Aramejca, ker mu ni dal zaznati, da beži.

31:21  Tako pobegne on z vsem, kar je imel; in vstane ter prekorači reko in nameri obličje svoje proti gori Gileadski.

31:22  A tretji dan sporoče Labanu, da je Jakob zbežal.

31:23  In vzame brate svoje s seboj ter gre za njim sedem dni hodá, in dohiti ga na gori Gileadski.

31:24  Bog pa pride k Labanu Aramejcu v nočnih sanjah ter mu reče: Varuj se, da ne govoriš z Jakobom bodi dobro, bodi hudo.

31:25  In dojde Laban Jakoba. Jakob pa je bil zasadil šator svoj na gori, tudi Laban z brati svojimi ga zasadi na gori Gileadski.

31:26  Tedaj reče Laban Jakobu: Kaj si storil, da si prekanil dušo mojo in si odpeljal hčeri moji, kakor da si ju ujel v vojski?

31:27  Zakaj si pobegnil na skrivnem in si me prekanil? in mi nisi nič povedal, da bi te odpustil z radostjo in s petjem, z bobnom in s strunami?

31:28  In nisi mi dovolil, da poljubim sine svoje in hčere svoje? Zdaj si ravnal nespametno.

31:29  Bilo bi v moči roke moje, hudo vam storiti, ali Bog očeta vašega me je ogovoril snoči takole: Varuj se, da ne govoriš z Jakobom bodi dobro, bodi hudo.

31:30  Zdaj pa, ker si že ušel, kajti silno si hrepenel na svojega očeta dom, zakaj si ukradel bogove moje?

31:31  In odgovori Jakob in reče Labanu: Ker sem se bal; mislil sem namreč, da bi mi ti siloma odvzel hčeri svoji.

31:32  Pri komer najdeš bogove svoje, naj ne bode živel; vpričo bratov naših preglej, kaj je tvojega pri meni, in vzemi si. Jakob namreč ni vedel, da jih je bila ukradla Rahela.

31:33  Laban torej gre v šator Jakobov in v šator Lejin in v šator obeh dekel, a jih ne najde. In pride iz šatora Lejinega in stopi v šator Rahelin.

31:34  Rahela pa je vzela tiste malike in jih dejala na velbodovo sedlo in je sedla nanje. In Laban pretakne ves šator njen, a jih ne najde.

31:35  Ona pa reče očetu svojemu: Ne bodi žaljivo v očeh gospoda mojega, da ne morem vstati pred teboj, ker mi je po ženski navadi. Ko preišče torej vse, ne najde svojih malikov.

31:36  Tedaj se razjezi Jakob in začne očitati Labanu; in odgovori Jakob ter reče Labanu: Kaj je moj prestopek, kaj je moj greh, da si hitel tako nagle jeze za mano?

31:37  In ker si obtipal vse pohištvo moje, kaj si našel od vsega blaga hiše svoje? Položi sem, vpričo bratov mojih in bratov tvojih, da razsodijo med nama obema!

31:38  Dvajset let je, odkar sem bil s teboj: ovce in koze tvoje niso bile jalove, in ovnov črede tvoje nisem jedel.

31:39  Raztrganih živali nisem prinesel k tebi: sam sem škodo trpel, iz moje roke si to zahteval, ukradeno mi po dnevi, ukradeno mi po noči.

31:40  Tako je bilo: po dnevi me je morila vročina in mraz po noči, in spanje se je umikalo mojim očem.

31:41  To mi je bilo dvajseto leto v hiši tvoji; služil sem ti štirinajst let za dve hčeri tvoji in šest let za čredo tvojo, a izpremenil si plačilo moje desetkrat.

31:42  Ako bi mi ne bil mojega očeta Bog, Bog Abrahamov in Strah Izakov, na strani, ti bi me bil sedaj odpustil praznega. Bog se je ozrl na ponižanje moje in rok mojih trud, in te je posvaril nocoj.

31:43  Odgovarjaje pa Laban, reče Jakobu: Ti hčeri hčeri sta moji in ti sinovi sinovi so moji, in ta živina živina moja, skratka: vse, kar vidiš, je moje. A kaj bi storil danes tema hčerama svojima ali otrokom njijnim, ki sta jih rodili?

31:44  In sedaj, dej, skleniva zavezo, jaz in ti, in naj bode v pričevanje med menoj in teboj.

31:45  Jakob torej vzame kamen in ga postavi v spomenik.

31:46  In bratom svojim veli Jakob: Poberite kamenje! In vzemo kamenje in naredé kup; in jedli so tam na tem kupu.

31:47  In Laban ga je imenoval Jegar sahaduta, Jakob pa ga je imenoval Galed.

31:48  Rekel je namreč Laban: Ta kup bodi priča med teboj in menoj danes; zato mu je dano ime Galed,

31:49  in tudi Micpa, ker je rekel Laban: Straži naj Gospod med menoj in teboj, ko ne bova drug drugega videla.

31:50  Ako boš grdo ravnal z mojima hčerama in če si vzameš še žene poleg hčer mojih, nobenega človeka ne bode med nama: glej, Bog bode priča med menoj in teboj.

31:51  Še reče Laban Jakobu: Glej ta kup in glej ta spomenik, ki sem ga postavil med seboj in teboj:

31:52  ta kup bodi priča in ta spomenik bodi priča, da ne pojdem jaz čez ta kup do tebe in da tudi ti ne pojdeš čez ta kup in ta spomenik do mene, na húdo.

31:53  Bog Abrahamov in Bog Nahorjev, Bog njiju očeta, naj sodi med nama! In Jakob priseže pri Strahu očeta svojega Izaka.

31:54  Nato zakolje Jakob žrtev na tisti gori in pokliče brate svoje, da použijejo jed. In použili so jed in prenočili na gori.

31:55  In zgodaj zjutraj vstane Laban in poljubi sine svoje in hčeri svoji in jih blagoslovi; in Laban odide ter se vrne v svoj kraj.

Chapter 32

32:1  Jakob pa gre dalje svojim potem, in naproti mu pridejo angeli Božji.

32:2  In Jakob reče, ko jih je videl: Tabor vojske Božje je to; zato je imenoval tisti kraj Mahanaim.

32:3  In Jakob pošlje poročnike pred seboj do Ezava, brata svojega, v pokrajino Seirsko, poljano Edomsko,

32:4  in jim naroči, govoreč: Tako porečete gospodu mojemu Ezavu: Tako pravi hlapec tvoj Jakob: Pri Labanu sem živel kot tujec in bival do sedaj.

32:5  Imam pa volov in oslov, čred, hlapcev in dekel, zato sem poslal poročat to gospodu svojemu, da najdem milost v tvojih očeh.

32:6  In poročniki so se vrnili k Jakobu, govoreč: Prišli smo k bratu tvojemu, ki ti gre tudi naproti in štiristo mož ž njim.

32:7  In Jakob se silno zboji, in bil je zbegan; in razdeli ljudstvo, ki je bilo ž njim, in črede in goveda in velblode v dve krdeli.

32:8  Dejal je namreč: Če napade Ezav eno krdelo ter je pobije, bo vsaj krdelo, ki ostane, moglo pobegniti.

32:9  In reče Jakob: O Bog očeta mojega Abrahama in Bog očeta mojega Izaka, Gospod, ki si mi velel: Vrni se v deželo svojo in k sorodovini svoji, in obsujem te z dobrim.

32:10  Nevreden sem vseh milosti in vse zvestobe, ki si jo izkazal hlapcu svojemu; kajti samo s palico svojo sem prekoračil ta Jordan, sedaj pa sem gospodar dveh krdel.

32:11  Otmi me, prosim, iz brata mojega roke, iz Ezava roke, zakaj bojim se ga, da ne pride in me pobije, matere z otroki.

32:12  Saj si rekel: Obsujem te z dobrotami in seme tvoje naredim kakor morski pesek, ki ga od množine ni mogoče sešteti.

32:13  In prenoči ondi tisto noč; in vzame od imetka, ki mu je prišel v roko, da ponudi v dar Ezavu, bratu svojemu:

32:14  dvesto koz z dvajsetimi kozliči, dvesto ovac z dvajsetimi jagnjeti,

32:15  trideset molznih velblodov z njih mladiči, štirideset krav in deset juncev, oslic dvajset z desetimi osliči.

32:16  In da jih v roko hlapcem svojim, vsako čredo posebe, in ukaže hlapcem svojim: Idite pred menoj in pustite presledek med eno čredo in drugo.

32:17  In ukaže prvemu, rekoč: Ko te sreča Ezav, brat moj, in te vpraša, rekoč: Čigav si? in kam greš? in čigavo je tisto pred teboj?

32:18  tedaj porečeš: Hlapca tvojega, Jakoba. To je darilo, poslano gospodu mojemu Ezavu; in glej, tudi on sam gre za nami.

32:19  Isto ukaže tudi drugemu in tretjemu in vsem, ki so spremljali črede, govoreč: Tako ogovorite Ezava, ko ga srečate;

32:20  a porečete tudi: Glej, Jakob, hlapec tvoj, gre za nami. Rekel je namreč: Potolažim obličje njegovo s tem darilom, ki gre pred menoj, in potem zagledam obličje njegovo, morda me prijazno sprejme.

32:21  In šlo je tisto darilo pred njim; on pa je prenočil to noč v šatorišču.

32:22  In vstane še to noč ter vzame dve ženi svoji z dvema deklama svojima in enajst otrok svojih, in prebrede brod Jabok.

32:23  In ko jih je vzel in spravil čez reko, prevede tudi vse, kar je imel.

32:24  In Jakob je ostal sam; in mož se je boril ž njim, dokler je vstala zarja.

32:25  In ko je videl, da ga ne zmore, ga udari v kolkov sklep; in Jakobu se je izmaknil kolkov sklep, ko se je boril ž njim.

32:26  In veli: Pusti me, kajti zarja že vzhaja! Jakob pa reče: Ne pustim te, razen če me blagosloviš.

32:27  In mu reče: Katero je ime tvoje? On pa reče: Jakob.

32:28  Nato veli: Ne Jakob se bo imenovalo ime tvoje, ampak Izrael: zakaj boril si se z Bogom in z ljudmi in si zmagal.

32:29  Jakob pa vpraša in reče: Povej, prosim, ime svoje. On pa veli: Čemu pa poprašuješ po mojem imenu? In ondi ga je blagoslovil.

32:30  Zato je Jakob imenoval ime tistega kraja Penuel: zakaj Boga sem videl z obličjem v obličje, in oteta je bila duša moja.

32:31  Izšlo pa mu je solnce, ko je prešel Penuel, in hramal je od kolka svojega.

32:32  Zato sinovi Izraelovi ne jedo do tega dne živčne kite, ki je na kolkovem sklepu, ker je udaril Jakobov kolkov sklep, živčno kito na kolku.

Chapter 33

33:1  In Jakob povzdigne oči in vidi, in glej, Ezav prihaja in štiristo mož ž njim. In razdeli otroke na Lejo in na Rahelo in na dve dekli;

33:2  in postavi dekli in njune otroke spredaj in Lejo in otroke njene za njimi, Rahelo pa in Jožefa najzadnje.

33:3  Sam pa gre naprej pred njimi in se prikloni do tal sedemkrat, dokler pride blizu brata svojega.

33:4  A Ezav mu priteče naproti, ga objame, se mu oklene vratu in ga poljubi; in oba jočeta.

33:5  In Ezav povzdigne oči, in ko zagleda žene in otroke, reče: Kdo so tebi tile? On odgovori: Otročiči so, ki jih je Bog milostno podaril hlapcu tvojemu.

33:6  Nato pristopita dekli, oni in njuni otroci, ter se priklonijo.

33:7  Potem pristopi tudi Leja in otroci njeni ter se priklonijo; in naposled pristopi Jožef in Rahela ter se priklonita.

33:8  In vpraša Ezav: Kaj hočeš z vsem tistim krdelom, ki sem ga srečal? On pa reče: Da najdem milost v očeh gospoda svojega.

33:9  A Ezav veli: Jaz imam dovolj, brat moj; ti imej, kar je tvoje.

33:10  In Jakob reče: Nikar; če sem res našel milost v tvojih očeh, prosim, sprejmi darilo moje iz roke moje; saj zategadelj sem zagledal obličje tvoje, kakor da bi bil zagledal obličje Božje, in blagovoljno si me sprejel.

33:11  Vzemi prosim, blagodar moj, ki so ga privedli k tebi, ker me je milostno obdaril Bog, da imam vsega dosti. In ker ga je silil, je sprejel.

33:12  Nato reče: Napotiva se in idiva dalje, in jaz te bom spremljal.

33:13  Jakob mu reče: Gospod moj ve, da so ti otroci nežni in da imam pri sebi ovce in krave doječe; ako jih bodo preveč gnali en dan, mi pogine vsa čreda.

33:14  Ide naj, prosim, gospod moj pred hlapcem svojim: Jaz pa pojdem počasi in polahkoma po hoji živine, ki je pred menoj, in po hoji otrok, dokler ne pridem k svojemu gospodu v Seir.

33:15  Še reče Ezav: Postavim naj pri tebi nekoliko ljudstva, ki je z menoj. On pa reče: Čemu to? Da le milost najdem v očeh svojega gospoda!

33:16  Vrne se torej še tisti dan Ezav po svojem potu proti Seiru.

33:17  Jakob pa se napoti v Sukot, kjer si zgradi hišo, živini pa svoji napravi stane. Zato se je imenoval tisti kraj Sukot.

33:18  In pride Jakob v miru do mesta Sihema, ki je v deželi Kanaanski, ko je dospel iz Padan-arama, in postavi šatore pred mestom.

33:19  In kupi kos polja, na katerem je razpel šator svoj, od sinov Hamorja, očeta Sihemovega, za sto kesit.

33:20  In tu je postavil oltar in ga je imenoval: Bog mogočni je Bog Izraelov.

Chapter 34

34:1  Dina pa, Lejina hči, ki jo je bila rodila Jakobu, je šla gledat hčere tistega kraja.

34:2  In videl jo je Sihem, sin Hamorja Hevejca, kneza v tistem kraju, in jo ugrabi ter leže ž njo in jo posili.

34:3  In srce njegovo se je prijelo Dine, Jakobove hčere, in je silno ljubil deklico in govoril, kar ji je segalo v srce.

34:4  In Sihem ogovori Hamorja, očeta svojega, rekoč: Vzemi mi to deklico za ženo.

34:5  Jakob pa je slišal, da je on oskrunil Dino, hčer njegovo; a sinovi njegovi so bili na polju z živino njegovo; in molčal je Jakob dokler niso prišli.

34:6  Pride pa Hamor, Sihemov oče, k Jakobu, da ž njim govori.

34:7  In pridejo sinovi Jakobovi s polja, brž ko so slišali; in žalost je obšla te može in razsrdili so se silno, kajti nesramnost je storil v Izraelu, ker je legel s hčerjo Jakobovo, in tako se ne sme storiti.

34:8  In snubil je pri njih Hamor, govoreč: Sihema, sinú mojega, srce je v ljubezni nagnjeno do hčere vaše; dajte mu jo, prosim, za ženo.

34:9  In svaštvo sklenite z nami: hčere svoje dajajte nam in jemljite naše hčere.

34:10  In z nami ostanite: ta pokrajina vam bodi na voljo, prebivajte in tržite po njej in posestniki postanite v njej.

34:11  In Sihem reče očetu deklice in bratom njenim: Milost naj najdem v vaših očeh, in kar mi ukažete, dam.

34:12  Naložite mi kakorsibodi veliko doto in darilo, in dam, kolikor ukažete; samo dajti mi deklico za ženo!

34:13  Odgovoré pa sinovi Jakobovi zvijačno Sihemu in Hamorju, očetu njegovemu, ker je bil oskrunil Dino, njih sestro,

34:14  ter jima reko: Ne moremo storiti tega, da damo sestro svojo možu neobrezancu, zakaj to nam je sramotno.

34:15  Vendar s tem pogojem vam privolimo: ako hočete biti nam enaki, da se med vami obreže vse moško,

34:16  tedaj vam bomo dajali hčere svoje in si jemali hčere vaše, in prebivali bomo z vami in se združimo v eno ljudstvo.

34:17  Ako pa nas ne boste poslušali, da se obrežete, vzamemo hčer svojo ter odidemo.

34:18  In njih besede so ugajale Hamorju in Sihemu, Hamorjevemu sinu.

34:19  In mladenič ni odlašal in je storil to, ker je imel veselje do hčere Jakobove; in on je bil najimenitnejši v vsej hiši očeta svojeta.

34:20  Gresta torej Hamor in Sihem, sin njegov, k vratom svojega mesta in ogovorita someščane svoje, rekoč:

34:21  Ti možje so miroljubni proti nam, naj torej bivajo v deželi in tržijo po njej; saj dežela, glejte, je dovolj prostorna zanje; njih hčere si jemljimo za žene in hčere svoje dajajmo njim.

34:22  Samo s tem pogojem nam privolijo oni možje, da bivajo z nami, da se združimo v eno ljudstvo, ako se med nami obrežejo vsi moški, kakor so obrezani oni.

34:23  Njih črede in njih posest in vsa njih živina ali ne bode naša? Samo privolimo jim, in prebivali bodo z nami.

34:24  Slušali so torej Hamorja in Sihema, sina njegovega, vsi, ki so hodili skozi vrata njegovega mesta, in obrezali so se vsi moški, vsi, ki so hodili skozi mestna vrata.

34:25  Zgodi se pa tretji dan, ko so bili v bolečinah, da vzameta dva sina Jakobova, Simeon in Levi, Dinina brata, vsak svoj meč ter napadeta tisto brezskrbno mesto ter pomorita vse moške.

34:26  Hamorja tudi in Sihema, sina njegovega, sta umorila z meča ostrino, ter vzameta Dino iz hiše Sihemove in odideta.

34:27  Sinovi Jakobovi planejo na pobite in oplenijo mesto, zato ker je odtod prišla oskrumba njih sestri.

34:28  Njih črede in njih goveda in osle, kar je bilo v mestu in kar je bilo na polju, vzemo;

34:29  tudi vse njih blago in vse njih otročiče in njih žene odvedo ujete in uplenijo sploh vse, kar je bilo v hišah.

34:30  Tedaj reče Jakob Simeonu in Leviju: V nesrečo sta me spravila, ker sta storila, da smrdim pri prebivalcih tega kraja, pri Kanaancu in Ferizejcu, ko imam le malo ljudi; če se zbero zoper mene, me pobijejo, in pokončan bom jaz in hiša moja.

34:31  Ona pa rečeta: Ali naj se kakor z nečistnico dela s sestro našo?

Chapter 35

35:1  Bog pa ukaže Jakobu: Vstani, idi gori v Betel in nastani se tam; in napravi tam oltar Bogu mogočnemu, ki se ti je prikazal, ko si bežal pred Ezavom, bratom svojim.

35:2  In Jakob veli hiši svoji in vsem, ki so bili ž njim: Stran tuje bogove, ki so med vami, in očistite se ter preoblecite!

35:3  in vstanimo ter pojdimo gori v Betel, da napravim tam oltar Bogu mogočnemu, ki me je uslišal v dan stiske moje in mi je bil ob strani na potu, po katerem sem hodil.

35:4  Izročé torej Jakobu vse tuje bogove, ki so bili v njih rokah, in obodce, ki so bili v njih ušesih; in Jakob jih zakoplje pod hrastom, ki je blizu Sihema.

35:5  Nato se napotijo, in strah Božji je navdajal mesta, ki so bila okrog njih, da niso podili sinov Jakobovih.

35:6  In Jakob pride v Luz, ki je v deželi Kanaanski (to je Betel), on in vse ljudstvo, ki je bilo ž njim.

35:7  In napravi tam oltar, in imenoval je tisto mesto El-Betel, ker se mu je bil ondi razodel Bog, ko je bežal pred bratom svojim.

35:8  Umrla je pa Debora, Rebekina dojnica, in je bila pokopana pod hrastom doli za Betelom, zato ga je imenoval Alon bakut.

35:9  Nato se prikaže Bog zopet Jakobu, ko je prišel iz Padan-arama, in ga blagoslovi.

35:10  In mu reče Bog: Ime tvoje je Jakob; odslej se ne bo imenovalo ime tvoje Jakob, ampak Izrael bode ime tvoje; in imenoval je ime njegovo Izrael.

35:11  Še mu reče Bog: Jaz sem Bog silni, Vsemogočni: rodoviten bodi in množi se; narod, da, množica narodov bodi iz tebe, tudi kralji naj pridejo iz ledij tvojih.

35:12  Deželo pa, ki sem jo dal Abrahamu in Izaku, dam tebi, in semenu tvojemu za teboj dam deželo to.

35:13  In Bog je šel od njega na tistem mestu, kjer je govoril ž njim.

35:14  In Jakob postavi spomenik na mestu, kjer je govoril ž njim, spomenik kamenen, in izlije nanj pitno daritev in ga oblije z oljem.

35:15  In Jakob je dal mestu, kjer je Bog govoril ž njim, ime Betel.

35:16  In ko so zapustili Betel in je bilo še malo pota, da pridejo do Efrate, je imela Rahela težek porod.

35:17  In ko je trpela hude porodne bolečine, ji reče babica: Ne boj se, ker tudi zdaj imaš sina.

35:18  In zgodi se, ko ji je uhajala duša in je umirala, da imenuje ime njegovo Benoni, ali oče njegov ga je imenoval Benjamina.

35:19  In umrla je Rahela in je bila pokopana na potu v Efrato (to je Betlehem).

35:20  In Jakob postavi spomenik na njen grob, to je Spomenik Rahelinega groba do današnjega dne.

35:21  Nato se napoti Izrael in razpne šator svoj onkraj stolpa Ederja.

35:22  Zgodi se pa, ko je bival Izrael v tisti pokrajini, da je šel Ruben in ležal z Bilho, priležnico očeta svojega; in to je slišal Izrael. Bilo je pa sinov Izraelovih dvanajst.

35:23  Sinovi Leje: prvenec Jakobov Ruben, in Simeon in Levi in Juda, Isahar in Zebulon;

35:24  sinova Rahele: Jožef in Benjamin;

35:25  sinova pa Bilhe, ki je bila Rahelina dekla: Dan in Neftali;

35:26  in sinova Zilpe, ki je bila Lejina dekla: Gad in Aser. Ti so sinovi Jakobovi, ki so se mu rodli v Padan-aramu.

35:27  In pride Jakob k Izaku, očetu svojemu, v Mamro pri Kirjat-arbi, to je Hebron, kjer je nekdaj Abraham tujčeval in potem Izak.

35:28  Bilo je pa Izakovih dni sto osemdeset let.

35:29  In izdihnil je Izak in umrl ter je bil zbran k ljudstvu svojemu, star in dni svojih sit; in pokopala sta ga Ezav in Jakob, sina njegova.

Chapter 36

36:1  To pa so rodovi Ezava, ta je Edom.

36:2  Ezav je vzel žene svoje iz hčera Kanaanovih: Ado, hčer Elona Hetejca, in Oholibamo, hčer Anovo, vnukinjo Zibeona Hevejca,

36:3  in Basemato, hčer Izmaelovo, sestro Nebajotovo.

36:4  In rodila je Ada Ezavu Elifaza, Basemata pa je rodila Reguela.

36:5  In Oholibama je rodila Jeuša, Jalama in Koraha. Ti so sinovi Ezavovi, ki so se mu rodili v deželi Kanaanski.

36:6  Ezav pa je vzel žene svoje in sinove in hčere svoje in vse domačine svoje, tudi drobnico in vso živino svojo in vso posest svojo, ki si jo je bil pridobil v deželi Kanaanski, in odšel je v drugo deželo, stran od Jakoba, brata svojega.

36:7  Kajti njuni imovini sta bili preobili, da bi mogla prebivati skupaj, in zemlja njunega tujčevanja jima je bila pretesna zavoljo njunih čred.

36:8  In prebival je Ezav na gori Seiru; Ezav, to je Edom.

36:9  To pa so rodovi Ezava, očeta Edomcev, na gori Seiru.

36:10  Ta so imena sinov Ezavovih: Elifaz, sin Ade, žene Ezavove; Reguel, sin Basemate, Ezavove žene.

36:11  Sinovi pa Elifazovi: Teman, Omar, Zefo in Gatam in Kenaz.

36:12  Timna pa je bila priležnica Elifaza, sinu Ezavovega, in je rodila Elifazu Amaleka. Ti so sinovi Ade, Ezavove žene.

36:13  Ti pa so sinovi Reguelovi: Nahat in Zerah, Šama in Miza. Ti so bili sinovi Basemate, Ezavove žene.

36:14  In ti so bili sinovi Oholibame, hčere Anove, vnukinje Zibeonove, Ezavove žene: rodila je Ezavu Jeuša, Jalama in Koraha.

36:15  To so vojvode sinov Ezavovih: sinovi Elifaza, prvenca Ezavovega: vojvoda Teman, vojvoda Omar, vojvoda Zefo, vojvoda Kenaz,

36:16  vojvoda Korah, vojvoda Gatam, vojvoda Amalek. Ti so vojvode Elifazovi v deželi Edomovi; ti so sinovi Adini.

36:17  To pa so sinovi Reguela, sina Ezavovega: vojvoda Nahat, vojvoda Zerah, vojvoda Šama, vojvoda Miza. Ti so vojvode Reguelovi v deželi Edomovi; ti so sinovi Basemate, Ezavove žene.

36:18  To pa so sinovi Oholibame, Ezavove žene: vojvoda Jeuš, vojvoda Jalam, vojvoda Korah. Ti so vojvode Oholibame, hčere Anove, Ezavove žene.

36:19  Ti so sinovi Ezavovi in ti njih vojvode; to je Edom.

36:20  To so sinovi Seira Horejca, prejšnji prebivalci v deželi: Lotan, Šobal, Zibeon, Ana,

36:21  Dišon, Ezer in Dišan. Ti so vojvode Horejcev, sinov Seirovih, v deželi Edomovi.

36:22  In sinova Lotanova sta bila: Hori in Hemam, in sestra Lotanova Timna.

36:23  Ti pa so sinovi Šobalovi: Alvan, Manahat in Ebal, Šefo in Onam.

36:24  In ta sta sinova Zibeonova: Aja in Ana. To je tisti Ana, ki je našel toplice v puščavi, ko je pasel osle Zibeonu, očetu svojemu.

36:25  Ta pa sta otroka Anova: Dišon in Oholibama, hči Anova.

36:26  In ti so sinovi Dišonovi: Hemdan, Ešban, Jitran in Keran.

36:27  Ti pa sinovi Ezerjevi: Bilhan in Zaavan in Akan.

36:28  Ta pa sinova Dišanova: Uz in Aran.

36:29  Ti so vojvode Horejcev: vojvoda Lotan, vojvoda Šobal, vojvoda Zibeon, vojvoda Ana,

36:30  vojvoda Dišon, vojvoda Ezer, vojvoda Dišan. To so vojvode Horejcev po njih vojvodstvih v deželi Seirski.

36:31  Ti pa so kralji, ki so kraljevali v deželi Edomovi, preden je vladal kralj sinove Izraelove.

36:32  Bela, sin Beorjev, je zakraljeval na Edomskem, in ime mestu njegovemu je bilo Dinhaba,

36:33  in Bela je umrl, in zakraljeval je namesto njega Jobab, sin Zerahov iz Bozre.

36:34  In Jobab je umrl, in zakraljeval je namesto njega Hušam iz dežele Temančanov.

36:35  In Hušam je umrl, in zakraljeval je namesto njega Hadad, sin Bedada, ki je pobil Madiane na poljani Moabski; in mestu njegovemu je bilo ime Avit.

36:36  In Hadad je umrl, in na mestu njegovem je zakraljeval Samla iz Masreke.

36:37  In Samla je umrl, in zakraljeval je namesto njega Savel iz Rehobota ob reki.

36:38  In Savel je umrl, in kraljeval je namesto njega Baal-hanan, sin Akborjev.

36:39  In ko je umrl Baal-hanan, sin Akborjev, je zakraljeval namesto njega Hadar; in ime mestu njegovemu je bilo Pagu, ženi njegovi pa je bilo ime Mehetabela, hči Matrede, hčere Mezahabove.

36:40  In ta so imena vojvod Ezavovih, po njih rodbinah, po njih krajih, po njih imenih: vojvoda Timna, vojvoda Alva, vojvoda Jetet,

36:41  vojvoda Oholibama, vojvoda Ela, vojvoda Pinon,

36:42  vojvoda Kenaz, vojvoda Teman, vojvoda Mibzar,

36:43  vojvoda Magdiel, vojvoda Iram. Ti so bili vojvode Edomovi po svojih bivališčih, v deželi svoje posesti. To je Ezav, oče Edomcev.

Chapter 37

37:1  Jakob je torej bival v deželi tujčevanja očeta svojega, v deželi Kanaanski.

37:2  Ti so rodovi Jakobovi: Jožef, star sedemnajst let, je pasel z brati svojimi čredo, in bil je kot deček pri sinovih Bilhe in pri sinovih Zilpe, žen očeta svojega. In Jožef je poročal njih očetu, kadar je šel hud glas o njih.

37:3  Izrael pa je bolj ljubil Jožefa nego vse svoje sinove, zato ker mu je bil v starosti rojen, in naredil mu je dolgo, pisano suknjo.

37:4  Ko so pa videli bratje njegovi, da ga bolj ljubi njih oče nego vse njegove brate, so ga sovražili in ga niso mogli prijazno ogovoriti.

37:5  Imel pa je Jožef sanje in jih je pripovedoval bratom svojim; zategadelj so ga še bolj sovražili.

37:6  Rekel jim je namreč: Poslušajte vendar sanje te, ki sem jih imel.

37:7  Glejte, vezali smo snope na polju, in glejte, moj snop se je vzdignil in je stal, glejte pa, vaši snopi so hodili okrog in se priklanjali mojemu snopu.

37:8  Tedaj mu reko bratje njegovi: Hočeš li kar kraljevati nam ali kar gospodovati nam? In so ga še bolj sovražili zaradi sanj njegovih in zaradi njegovih besed.

37:9  Nato je imel še druge sanje in jih je povedal bratom svojim ter rekel: Glejte, imel sem še sanje; glejte pa, solne in mesec in enajst zvezd se je klanjalo meni.

37:10  Ko je pa pripovedoval očetu svojemu in bratom svojim, ga pokara oče in mu reče: Kake so te sanje, ki si jih imel? Pridemo li res jaz in mati tvoja in bratje tvoji, da se ti priklonimo do tal?

37:11  Zavidali so mu torej bratje njegovi, oče njegov pa je to besedo ohranil v misli.

37:12  Ko so pa odšli bratje njegovi past čredo očeta svojega poleg Sihema,

37:13  reče Izrael Jožefu: Ali ne paso bratje tvoji poleg Sihema? Pojdi, pošljem te k njim. On pa mu reče: Tukaj sem.

37:14  Nato mu veli: Pojdi torej in poglej, ali so zdravi bratje tvoji in zdrava čreda, in sporoči mi kaj. Tako ga je poslal iz Hebronske doline, in Jožef krene proti Sihemu.

37:15  Najde pa ga neki mož, ko je, glej, taval po polju, in vpraša ga tisti mož, rekoč: Kaj iščeš?

37:16  On pa reče: Brate svoje iščem; povej mi, prosim, kje neki pasejo.

37:17  Mož pa reče: Šli so iz tega kraja, kajti slišal sem, ko so rekli: Pojdimo v Dotan. Jožef je šel torej za brati svojimi ter jih najde v Dotanu.

37:18  Oni pa ga zagledajo oddaleč, in ko ni bil še prišel do njih, so skovali zvijačo zoper njega, da ga usmrte.

37:19  Reko namreč drug drugemu: Glejte, tisti gospod sanj prihaja.

37:20  Sedaj torej, dejte, umorimo ga in vrzimo ga v enega tistih vodnjakov, pa porečemo: Huda zver ga je požrla; in bomo videli, kaj bode iz sanj njegovih.

37:21  Ali ko je slišal Ruben, ga otme iz njih rok, rekoč: Ne udarimo ga smrtno!

37:22  In jim reče Ruben: Ne prelivajte krvi; vrzite ga v tisti vodnjak, ki je v puščavi, in ne položite roke nanj! – da bi ga otel iz njih rok ter ga pripeljal k svojemu očetu.

37:23  In zgodi se, ko je prišel Jožef k bratom svojim, da mu slečejo suknjo, tisto pisano, dolgo suknjo, s katero je bil oblečen,

37:24  in ga vzemo ter vržejo v tisti vodnjak. Vodnjak pa je bil prazen, vode ni bilo v njem.

37:25  Nato sedejo, da použijejo kruh; in povzdignejo oči ter vidijo, in glej družbo popotnih Izmaelcev, ki so prihajali iz Gileada; njih velblodi otovorjeni z dišavami in mazilom in miro, in potovali so, da bi to prinesli v Egipt.

37:26  In Juda reče bratom svojim: Kaj bode dobička, če umorimo brata svojega in skrijemo kri njegovo?

37:27  Dejte, prodajmo ga Izmaelcem, in roke naše naj se nad njim ne pregreše, zakaj brat je naš, meso naše. In poslušali so ga bratje njegovi.

37:28  Ko so torej mimo šli kupci madianski, izvlečejo ter potegnejo Jožefa iz vodnjaka in ga prodado Izmaelcem za dvajset srebrnikov. Ti pa odpeljejo Jožefa v Egipt.

37:29  Ko se je pa vrnil Ruben k vodnjaku, glej, ni bilo Jožefa v vodnjaku; in raztrga oblačila svoja.

37:30  In se vrne k bratom svojim in reče: Dečka ni tu, jaz pa kam naj se obrnem?

37:31  Tedaj vzemo suknjo Jožefovo in zakoljejo kozliča in jo pomočijo v kri njegovo.

37:32  Potem pošljejo tisto dolgo, pisano suknjo in jo velé nesti k njih očetu, ter reko: To smo našli; poglej vendar, je li ta suknja sinú tvojega ali ne.

37:33  On pa jo je spoznal in reče: Suknja je sina mojega; huda zver ga je požrla; raztrgan, dá, raztrgan je Jožef!

37:34  In Jakob raztrga oblačila svoja ter si ogrne ledja z žimovino, in žaloval je po sinu svojem mnogo dni.

37:35  In vstali so vsi sinovi njegovi in vse hčere njegove, da bi ga tolažili, a branil se je tolažbe, govoreč: Ne, kajti doli pojdem žalosten k sinu svojemu v grob. In jokal je oče njegov za njim.

37:36  Madiani pa ga prodado v Egipt Potifarju, dvorniku Faraonovemu, načelniku telesne straže.

Chapter 38

38:1  Zgodi se pa v tistem času, da je šel Juda od bratov svojih doli, in ustavi se pri nekem Adulamljanu, ki mu je bilo ime Hira.

38:2  In ko je Juda videl tam hčer nekega Kanaanca, ki mu je bilo ime Šuva, jo vzame ter se združi ž njo.

38:3  In ona spočne ter rodi sina, ki ga je imenoval Gera.

38:4  Nato spočne v drugo ter rodi sina, ki ga je imenovala Onana.

38:5  Potem zopet rodi še sina in ga je imenovala Šela; bil je pa Juda v Kezibu, ko je tega rodila.

38:6  Juda pa vzame Geru, prvencu svojemu, ženo, ki ji je bilo ime Tamara.

38:7  A bil je Ger, prvenec Judov, hudoben v očeh Gospodovih; in Gospod ga je usmrtil.

38:8  Tedaj reče Juda Onanu: Združi se z ženo brata svojega in na ime bratovo jo vzemi in zbúdi seme svojemu bratu.

38:9  Vedel je pa Onan, da tisto seme ne bode njegovo, zato ga je, kadar je šel k ženi brata svojega, iztresel na tla, da bi ne dal semena svojemu bratu.

38:10  Ali hudobno je bilo v očeh Gospodovih, kar je počenjal; in usmrtil je tudi njega.

38:11  Zatorej reče Juda Tamari, snahi svoji: Ostani vdova v hiši svojega očeta, dokler ne doraste Šela, sin moj. Dejal je namreč: Da bi ne umrl tudi ta kakor bratje njegovi. In odide Tamara in ostane v hiši svojega očeta.

38:12  Ko pa je preteklo mnogo dni, umre hči Šuvova, Judova žena. In Juda, ko se je bil potolažil, je šel gori k strižcem črede svoje v Timno, on in Hira Adulamljan, prijatelj njegov.

38:13  In sporoče Tamari, govoreč: Glej, tast tvoj gre gori v Timno strič ovce svoje.

38:14  In ona sleče oblačila vdovstva svojega, se odene z zagrinjačo ter sede pri vhodu v Enaim, ob potu proti Timni. Videla je namreč, da je Šela odrastel, ona pa da mu ni bila dana za ženo.

38:15  Ko jo pa vidi Juda, meni, da je nečistnica, kajti zagrnila si je obličje.

38:16  Ustavi se torej pri njej ob potu ter reče: Dovoli mi, da se združim s teboj. Ni vedel namreč, da je snaha njegova. Ona pa reče: Kaj mi daš, da se združiš z menoj?

38:17  In on reče: Poslati ti hočem kozliča od črede. Ona pa reče: Daj mi zastavo, dokler mi ga ne pošlješ!

38:18  Tedaj vpraša: Kakšno naj ti dam zastavo? In ona veli: Pečatnik svoj s trakom svojim in palico svojo, ki je v roki tvoji. In da ji to ter se združi ž njo, in spočela je od njega.

38:19  Nato vstane Tamara in odide ter sleče zagrinjačo svojo in obleče svojega vdovstva oblačila.

38:20  Juda pa pošlje tistega kozliča po prijatelju svojem, onem Adulamljanu, da dobi nazaj zastavo od ženske; ali ne najde je.

38:21  In popraševal je može v njenem kraju, govoreč: Kje je tista ljubovnica, ki je bila v Enaimu pri potu? Reko: Ni bilo tu ljubovnice.

38:22  Zato se vrne k Judi in reče: Nisem je našel; pa so tudi rekli ljudje tistega kraja: Ni bilo tu ljubovnice.

38:23  In Juda reče: Naj si obdrži tisto! Da le ne prideva v zasmeh. Glej, poslal sem tega kozliča, ti pa je nisi našel.

38:24  Prigodi se pa blizu po treh mesecih, da so sporočili Judi, govoreč: Nečistovala je Tamara, snaha tvoja, in glej, tudi noseča je iz nečistovanja. In Juda reče: Peljite jo ven, da jo sežgo!

38:25  Ko so jo peljali ven, je poslala k tastu svojemu povedat: Od moža, čigaver je to, sem noseča. In reče: Spoznaj, prosim, čigavo je to: pečatnik in trak in palica ta.

38:26  In Juda je to spoznal in reče: Pravičnejša je od mene, zato ker je nisem dal Šelu, sinu svojemu. In ni je nikoli več spoznal.

38:27  In ko pride čas njenega poroda, glej, dvojčka v njenem telesu.

38:28  In zgodi se, ko je rodila, da njiju eden pomoli roko, in babica vzame rdečo nit ter jo priveže na roko njegovo, rekoč: Ta je prišel prvi na svet.

38:29  In ko ta nazaj potegne roko svojo, glej, brat njegov pride na svet, in ona reče: Kako si ti predrl! tvoj je predor. Zato so ga imenovali Pereza.

38:30  Potem pa izide brat njegov, na čigar roki je bila tista rdeča nit; in imenovali so ga Zeraha.

Chapter 39

39:1  Jožefa torej pripeljejo doli v Egipt, in kupi ga Potifar, dvornik Faraonov, načelnik telesne straže, Egipčan, iz roke Izmaelcev, ki so ga bili pripeljali tja.

39:2  A Gospod je bil ž Jožefom, in bil je mož, ki mu je šlo vse po sreči; in je bival v hiši gospodarja svojega, Egipčana.

39:3  In gospodar njegov je videl, da je Gospod ž njim in da vse, kar on počenja, pospešuje Gospod v roki njegovi.

39:4  In našel je Jožef milost v očeh njegovih in bil mu je za strežnika. In postavil ga je čez hišo svojo in vse, kar je imel, dal v roko njegovo.

39:5  In odkar ga je bil postavil čez hišo svojo in čez vse, kar je imel, je blagoslovil Gospod Egipčanovo hišo zaradi Jožefa, in bil je blagoslov Gospodov v vsem, kar je on imel, doma in na polju.

39:6  Zato je prepustil vse, kar je imel, roki Jožefovi, in ni se brigal za nobeno stvar pri njem razen za hrano, ki jo je sam užival. Bil je pa Jožef lepe postave in zalega obličja.

39:7  Zgodi se pa po teh dogodkih, da nameri žena gospodarja njegovega oči svoje v Jožefa in reče: Lezi z menoj!

39:8  On pa se brani ter reče gospodarja svojega ženi: Glej, gospod moj se ne briga za nobeno stvar pri meni v hiši in vse, kar ima, je dal v roko mojo.

39:9  Še sam ni večji od mene v tej hiši, in ničesar mi ni odtegnil razen tebe, ker si žena njegova. Kako bi torej jaz storil toliko zlo in grešil zoper Boga?

39:10  In ko je ona ogovarjala Jožefa vsak dan, ni ji privolil, da bi ležal poleg nje, niti da bi se mudil ž njo.

39:11  Zgodi se pa nekega takega dne, ko je prišel domov opravljat delo svoje, da ni bilo nikogar iz domačinov tam notri.

39:12  Tedaj ga zgrabi ona za obleko njegovo, rekoč: Lezi z menoj! On pa pusti obleko svojo v njeni roki in pobegne ter gre iz hiše.

39:13  Ko pa je videla, da je pustil obleko svojo v njeni roki in pobegnil iz hiše,

39:14  pokliče domačine svoje in jim reče: Glejte, pripeljal nam je moža Hebrejca, da nas sramoti. Ta je prišel k meni, da bi ležal z menoj, ali zavpila sem z glasom velikim,

39:15  in ko je slišal, da sem zagnala glas in klicala, je pustil obleko svojo poleg mene in pobegnil in šel iz hiše.

39:16  Položi pa obleko njegovo poleg sebe, dokler pride gospodar njegov v hišo svojo.

39:17  Nato ga ogovori s takimi besedami, rekoč: Prišel je k meni tisti hlapec Hebrejec, ki si ga nam pripeljal, da bi me sramotil.

39:18  Toda ko sem zagnala glas in klicala, je pustil obleko svojo poleg mene in pobegnil iz hiše.

39:19  In ko je gospodar njegov slišal žene svoje besede, s katerimi mu je povedala, rekoč: Takole mi je storil hlapec tvoj, se silno razsrdi.

39:20  In zgrabi Jožefa gospodar njegov ter ga dene v stolp, v kraj, kjer so bili zvezani kraljevi jetniki; in bil je tam v stolpu.

39:21  Ali Gospod je bil z Jožefom in naklonil mu je blagovoljnost in mu dal milost svojo pred očmi načelnika stolpu.

39:22  In načelnik stolpa je dal Jožefu v roko vse zvezane v stolpu; in vse, kar so tam delali, je vodil on.

39:23  Načelnik stolpa ni gledal na nobeno stvar, ki je bila v roki Jožefovi, zato ker je bil Gospod ž njim, in kar je počel, vse je pospeševal Gospod.

Chapter 40

40:1  Zgodi se pa po teh dogodkih, da sta se pregrešila točaj in pek kralja egiptovskega zoper gospoda svojega, kralja egiptovskega.

40:2  In Faraon se raztogoti zoper dvornika svoja, zoper velikega točaja in zoper velikega peka;

40:3  in dene ju v zapor v hišo načelnika telesne straže, v stolp, tja, kjer je bil zvezan Jožef.

40:4  In načelnik telesne straže jima je odkazal Jožefa, da jima je stregel; in bila sta nekaj časa v ječi.

40:5  Imela sta pa sanje oba, vsak sanje svoje v isti noči, vsak primerne razlagi sanj svojih, točaj in pek kralja egiptovskega, ki sta bila zvezana v stolpu.

40:6  In Jožef pride zjutraj k njima in ju pogleda, in glej, žalostna sta.

40:7  In vpraša dvornika Faraonova, ki sta bila ž njim v ječi v hiši njegovega gospoda, rekoč: Zakaj sta obraza vajina žalostna danes?

40:8  Ona pa mu rečeta: Sanje sva imela oba, ali nikogar ni, da jih razloži. In Jožef jima reče: Ali ni razlaganje od Boga? Povejta mi, prosim.

40:9  Pove torej veliki točaj sanje svoje Jožefu in mu reče: V sanjah mojih, glej, je bila vinska trta pred menoj,

40:10  in na trti tri mladike; in trta je ravno poganjala in se razcvetla, in šopki cvetja njenega so zoreli v jagode.

40:11  In bila je kupa Faraonova v roki moji, in trgal sem zrele grozde in jih izžemal v kupo Faraonovo; in podal sem kupo Faraonu v roko.

40:12  Jožef pa mu reče: To je njih razlaga: Tri mladike so trije dnevi.

40:13  Ko bode še tretji dan, poviša Faraon glavo tvojo in te postavi nazaj v službo tvojo, in podajal boš kupo Faraonovo v roko njegovo po navadi prejšnji, ko si bil točaj njegov.

40:14  Samo spomni se mene pri sebi, ko se ti bo dobro godilo, in izkaži mi, prosim, milost in me omeni pred Faraonom, da bi me izpeljal iz te hiše;

40:15  zakaj prav po tatinsko sem bil ukraden iz dežele Hebrejske, in tudi tukaj nisem storil ničesar, za kar naj sem bil dejan v to temnico.

40:16  Ko je pa videl veliki pek, da je dobro razložil, reče Jožefu: Tudi v mojih sanjah so bile, glej, tri pletenice z belim pecivom na glavi moji;

40:17  v najvišji pletenici pa so bila vsakovrstna jedila za Faraona, izdelki pekovski; in ptiči so jih zobali iz pletenice, ki sem jo imel na glavi.

40:18  Jožef odgovori in reče: To je njih razlaga: Tri pletenice so trije dnevi.

40:19  Ko bode še tretji dan, poviša Faraon glavo tvojo, da jo izgubiš, in te obesi na les, in ptiči bodo zobali meso tvoje s tebe.

40:20  In zgodi se tretji dan, ki je bil dan Faraonovega rojstva, da je napravil pojedino vsem služabnikom svojim, in povišal je glavo velikega točaja in glavo velikega peka med svojimi služniki.

40:21  In velikega točaja je postavil zopet v službo njegovo, in podajal je kupo Faraonu v roko.

40:22  Velikega peka pa je dal obesiti, kakor jima je bil razložil Jožef.

40:23  A veliki točaj se ni spomnil Jožefa, temuč ga je pozabil.

Chapter 41

41:1  Zgodi se pa, ko so pretekli dveh let dnevi, da se je Faraonu sanjalo, in glej, stoji ob Nilu.

41:2  Glej pa, iz reke stopa sedem krav, lepih in debelih, in pasle so se po travi.

41:3  In glej, sedem drugih krav pride za njimi iz reke, grdih in suhih, in postavijo se poleg onih krav na bregu reke.

41:4  Tiste grde in suhe krave pa požro onih sedem lepih in debelih krav. Tedaj se prebudi Faraon.

41:5  Ali zopet zaspi, in sanja se mu v drugič. In glej, sedem klasov je zraslo na enem steblu, polnih in lepih.

41:6  Glej pa, sedem klasov drobnih, ki jih je vzhodni veter osmodil, požene za njimi.

41:7  Drobni klasovi pa pogoltnejo sedem debelih in polnih klasov. In ko se Faraon zbudi, glej, sanje so bile.

41:8  In zjutraj, ko je bila zbegana duša njegova, pošlje in pokliče vse egiptovske pismouke in vse modrijane; njim pove Faraon sanje svoje, ali nobenega ni bilo, da bi jih razložil Faraonu.

41:9  Tedaj ogovori veliki točaj Faraona in reče: Svojih grehov se spominjam danes.

41:10  Faraon se je raztogotil zoper hlapce svoje in me je dejal v zapor v hiši načelnika telesne straže, mene in velikega peka.

41:11  Imela sva pa sanje v isti noči jaz in on; primerno razlagi najinih sanj se je sanjalo nama.

41:12  Bil je pa tam z nama mladenič Hebrejec, hlapec načelnika telesne straže, ki nama je sanje najine razložil, kakor sva mu povedala; vsakemu primerno sanjam njegovim je razložil.

41:13  In zgodilo se je tako, kakor je nama razložil: mene je postavil Faraon zopet v službo mojo, onega pa je obesil.

41:14  Pošlje torej Faraon in pokliče Jožefa, in hitro so ga pustili iz temnice; in ko se je obril in preoblekel, pride k Faraonu.

41:15  Tedaj reče Faraon Jožefu: Imel sem sanje, a ni nikogar, da bi jih razložil. Slišal sem pa o tebi praviti: ko čuješ sanje, jih lahko razložiš.

41:16  Odgovori pa Jožef Faraonu in reče: To ni moja reč: Bog bo odgovoril, kar je v srečo Faraonu.

41:17  Reče torej Faraon Jožefu: V sanjah svojih, glej, sem stal na bregu Nila.

41:18  In glej, iz reke stopa sedem krav, debelih in lepih, in pasle so se po travi.

41:19  Nato, glej, pride sedem drugih krav za njimi, suhih in zelo grdih in mršavih; nisem videl po grdosti njim podobnih v vsej deželi Egiptovski.

41:20  In požrle so te krave mršave in grde prejšnjih sedem krav debelih;

41:21  in dasi so jim prišle v trebuh, ni bilo tega zaznati, ampak bile so videti grde kakor poprej. In prebudil sem se.

41:22  Še sem videl v sanjah svojih, in glej, sedem klasov je zraslo na enem steblu, polnih in lepih.

41:23  Glej pa, sedem klasov drobnih in suhih, ki jih je vzhodni veter osmodil, je pognalo za njimi.

41:24  Tisti drobni klasi pa so pogoltnili sedem lepih klasov. In to sem povedal pismoukom, a nobenega ni bilo, ki bi mi razložil.

41:25  Tedaj reče Jožef Faraonu: Sanje Faraonove so ene: kar hoče storiti Bog, je razodel Faraonu.

41:26  Tistih sedem krav lepih je sedem let, in tistih sedem klasov lepih je sedem let; sanje so ene.

41:27  Sedem krav pa, mršavih in grdih, ki so prišle za onimi, je sedem let, tudi sedem klasov praznih, ki jih je vzhodni veter osmodil, je sedem let lakote.

41:28  To je beseda, ki sem jo rekel Faraonu: Kar hoče Bog storiti, je pokazal Faraonu.

41:29  Glej, sedem let pride, ko bo velika obilost po vsej Egiptovski deželi.

41:30  A za njimi pride sedem let lakote, v katerih se pozabi vsa tista obilost po deželi Egiptovski: trla namreč bo lakota to deželo;

41:31  in nič se ne bo vedelo v deželi za obilost zavoljo lakote, ki pride potem, zato ker huda bode silno.

41:32  Da so se pa ponovile sanje Faraonu dvakrat, pomeni, da je Bog to stvar trdno sklenil, in Bog jo v kratkem izpolni.

41:33  Zdaj torej naj poskrbi Faraon za moža razumnega in modrega in ga naj postavi čez deželo Egiptovsko.

41:34  To naj stori Faraon in postavi naj oblastnike tej deželi, da pobere petino pridelkov dežele Egiptovske v sedmih letih obilosti.

41:35  Oni naj zbero vse žito dobrih let, ki pridejo, in zneso naj žito Faraonu pod roko, v živež po mestih, in ga shranijo.

41:36  In ta živež bodi v zalogo deželi za tistih sedem let lakote, ki bode v deželi Egiptovski, da ne pogine dežela od lakote.

41:37  In ta beseda je bila dobra v očeh Faraonovih in v očeh vseh služabnikov njegovih.

41:38  In Faraon reče služabnikom svojim: Najdemo li mar temu enakega moža, ki je v njem duh Božji?

41:39  Nato veli Faraon Jožefu: Ker ti je Bog razodel vse to, nihče ni razumen in moder kakor ti.

41:40  Ti bodeš čez hišo mojo in po povelju tvojem se bo ravnalo ljudstvo moje, samo za ta prestol bodem višji od tebe.

41:41  Dalje reče Faraon Jožefu: Glej, stavim te čez vso deželo Egiptovsko.

41:42  In Faraon sname pečatni prstan z roke svoje ter ga natakne na roko Jožefovo in veli mu obleči oblačila iz tenčice in zlato verižico mu dene okoli vratu.

41:43  In ukaže, naj ga peljejo na drugem vozu njegovem, in klicali so pred njim: Priklonite se! In postavil ga je čez vso deželo Egiptovsko.

41:44  In reče Faraon Jožefu: Jaz sem Faraon, a brez tebe ne vzdigne nihče roke svoje ali noge svoje po vsej deželi Egiptovski.

41:45  Imenoval pa je Faraon ime Jožefovo Zafnat-paneah, in dal mu je za ženo Asnato, hčer Potiferja, svečenika v Onu. In Jožef je šel vladat deželo Egiptovsko.

41:46  Imel pa je Jožef trideset let, ko je stal pred Faraonom, kraljem egiptovskim. In Jožef je šel izpred obličja Faraonovega in je obhodil vso deželo Egiptovsko.

41:47  Rodila je pa zemlja v sedmih letih obilosti, kolikor so le nabrati mogli.

41:48  Zbral je torej vse žito sedmih dobrih let, ki so bila v deželi Egiptovski, in shranil je živež po mestih; žito s polja okrog vsakega mesta je shranil v njem.

41:49  Tako je nabral Jožef žita silno mnogo, kakor peska morskega, da so nehali šteti, ker ga je bilo brez števila.

41:50  Jožefu pa sta se rodila dva sina, preden je prišlo leto lakote, katera mu je rodila Asnata, hči Potiferja, svečenika onskega.

41:51  In imenoval je Jožef prvenca Manaseja, kajti, reče, Bog mi je dal pozabiti vse trpljenje moje in vso hišo mojega očeta.

41:52  Drugega pa je imenoval Efraima, kajti, reče, rodovitnega me je naredil Bog v deželi ponižanja mojega.

41:53  In ko je preteklo sedem let obilosti, ki je bila v deželi Egiptovski,

41:54  je nastopilo sedem let lakote, kakor je bil povedal Jožef, in bila je lakota po vseh deželah, v vsej pa deželi Egiptovski je bilo kruha.

41:55  In ko je vsa dežela Egiptovska trpela lakoto, je vpilo ljudstvo k Faraonu zaradi kruha; Faraon pa reče vsem Egipčanom: Pojdite k Jožefu, in kar vam veli, storite!

41:56  In lakota je bila po vsem površju zemlje. In Jožef je odprl vsa skladišča in prodajal Egipčanom, ker je lakota hudo stiskala deželo Egiptovsko.

41:57  In iz vseh dežel so hodili v Egipt k Jožefu kupovat, zato ker je lakota hudo stiskala vso zemljo.

Chapter 42

42:1  Ko je torej videl Jakob, da je žita v Egiptu, reče sinom svojim: Kaj gledate drug drugega?

42:2  Glejte, veli, slišal sem, da je žita v Egiptu; idite tja doli in nakupite nam ondi, da bomo živeli in ne umremo.

42:3  Šlo je torej deset bratov Jožefovih doli nakupit žita iz Egipta.

42:4  Benjamina pa, brata Jožefovega, ni poslal Jakob z brati njegovimi, ker je dejal: Da ga ne zadene nesreča!

42:5  In pridejo sinovi Izraelovi kupovat med drugimi, ki so prihajali, kajti lakota je bila v deželi Kanaanski.

42:6  Jožef pa je bil vladar v deželi, on je vodil prodajo vsemu ljudstvu dežele; ko so torej prišli bratje Jožefovi, se mu priklonijo ponižno do tal.

42:7  In Jožef, ko je videl brate svoje, jih spozna, toda delal se jim je tujega, ter jih ogovori trdo in vpraša: Odkod ste prišli? Reko mu: Iz dežele Kanaanske kupit živeža.

42:8  Spoznal je torej Jožef brate svoje, a oni ga niso spoznali.

42:9  In spomni se Jožef tistih sanj, ki jih je imel o njih, in jim reče: Ogleduhi ste, prišli ste ogledovat nezavarovane kraje v deželi.

42:10  Oni pa mu reko: Ne, gospod moj, hlapci tvoji so prišli kupit žita.

42:11  Mi vsi smo sinovi enega moža; pošteni smo, nikdar niso bili ogleduhi hlapci tvoji.

42:12  On pa jim reče: Nikakor, marveč prišli ste ogledovat nezavarovane kraje v deželi.

42:13  In reko: Dvanajst je bilo hlapcev tvojih; bratje smo, sinovi enega moža v deželi Kanaanski: najmlajši, glej, je sedaj pri očetu našem, enega pa ni več.

42:14  Veli jim Jožef: To je tisto, kar sem vam rekel: Ogleduhi ste.

42:15  To bodi izkušnja vaša: kakor res živi Faraon, ne pojdete odtod, dokler ne pride sem brat vaš najmlajši.

42:16  Pošljite enega izmed sebe, ki naj pripelje brata vašega; vi pa bodite jetniki, da se preizkusijo besede vaše, je li resnica pri vas; če pa ne, kakor res živi Faraon, ste ogleduhi.

42:17  In jih dene vse skup v zapor tri dni.

42:18  Potem jim reče Jožef tretji dan: To storite in si ohranite življenje – Boga se bojim jaz:

42:19  če ste pošteni, naj ostane eden brat vaš zvezan na mestu ječe vaše; vi pa pojdite, odnesite žito, da ne stradajo rodbine vaše.

42:20  Najmlajšega brata svojega pa pripeljite k meni, in resnične se izkažejo besede vaše in ne umrete. In oni store tako.

42:21  Reko pa drug drugemu: Res, krivi smo zaradi svojega brata, ki smo videli bridkost duše njegove, ko nas je prosil usmiljenja, a nismo poslušali; zato nas je zadela ta stiska.

42:22  In odgovori jim Ruben: Ali vam nisem prigovarjal, rekoč: Ne grešite zoper dečka? Pa me niste poslušali; zato se tudi sedaj, glejte, zahteva kri njegova.

42:23  Niso pa vedeli, da Jožef ume, zato ker je bil tolmač med njimi.

42:24  In obrne se od njih, in je jokal. A zopet se vrne k njim in govori ž njimi. In vzame izmed njih Simeona in ga zveže pred njih očmi.

42:25  In zapove Jožef, da naj napolnijo njih priprave z žitom ter jim vrnejo denar vsakemu v njegovo vrečo in jim podele brašna na pot. In so jim storili tako.

42:26  Nalože torej žito svoje na osle in odidejo odondod.

42:27  Ko je pa razvezal eden vrečo svojo, da bi dal klaje svojemu oslu na prenočišču, zagleda denar svoj, ki je bil, glej, zvrha v vreči njegovi.

42:28  In reče bratom svojim: Vrnil se mi je denar moj, in glejte ga v vreči moji! In upade jim srce in prestrašijo se ter reko drug drugemu: Kaj nam je to storil Bog?

42:29  In ko pridejo k Jakobu, očetu svojemu v deželo Kanaansko, mu povedo vse, kar se jim je prigodilo, govoreč:

42:30  Trdo je z nami govoril tisti mož, one dežele gospod, in sprejel nas je kakor ogleduhe dežele.

42:31  In rekli smo mu: Pošteni smo, nikdar nismo bili ogleduhi.

42:32  Dvanajst nas je bratov, sinov našega očeta: enega ni več in najmlajši je ta čas pri očetu našem v deželi Kanaanski.

42:33  In reče nam tisti mož, one dežele gospod: Tako bom spoznal, da ste pošteni: brata izmed sebe enega pustite pri meni in tisto, česar stradajo rodbine vaše, vzemite ter odidite;

42:34  in pripeljite brata svojega najmlajšega k meni, da spoznam, da niste ogleduhi, ampak poštenjaki. In brata vašega vam vrnem, in tržiti boste smeli po tej deželi.

42:35  Ko so pa praznili vreče svoje, glej, vsak je imel svoj zavitek denarja v vreči svoji; in ko so videli zavitke svojega denarja, so se bali oni in njih oče.

42:36  In Jakob, njih oče, jim reče: Pripravite me ob otroke! Jožefa ni več, in Simeona ni več, in Benjamina bi mi radi vzeli; zoper mene je vse to.

42:37  A Ruben ogovori očeta svojega in reče: Ta dva sinova moja daj v smrt, ako ga ne pripeljem zopet k tebi. Daj ga meni v roko, in jaz ga pripeljem zopet k tebi.

42:38  On pa veli: Ne pojde doli sinček moj z vami; zakaj brat njegov je umrl, in ta je sam ostal, in če njega zadene nesreča na potu, na katerega se pripravljate, spravite sivo glavo mojo z žalostjo v grob.

Chapter 43

43:1  V tem je lakota jako stiskala deželo.

43:2  In ko so pojedli živež, ki so ga bili prinesli iz Egipta, jim veli njih oče: Pojdite zopet, kupite nam malo hrane.

43:3  A Juda mu odgovori in reče: Resno nam je zatrdil oni mož in rekel: Videli ne boste obličja mojega, ako ne bode brata vašega z vami.

43:4  Če hočeš poslati brata našega z nami, pojdemo doli in ti kupimo žita.

43:5  Ako ga pa nočeš poslati, ne pojdemo doli, zakaj oni mož nam je rekel: Videli ne boste obličja mojega, ako ne bode brata vašega z vami.

43:6  Tedaj reče Izrael: Zakaj ste mi tako hudo storili, ko ste povedali onemu možu, da imate še brata?

43:7  Oni pa reko: Skrbno je popraševal tisti mož po nas in sorodovini naši, govoreč: Ali še živi vaš oče? imate li še brata? In povedali smo mu po tistih besedah. Kako smo neki mogli vedeti, da poreče: Pripeljite s seboj brata svojega?

43:8  In reče Juda Izraelu, svojemu očetu: Pošlji dečka z menoj, in vstanimo ter odidimo, da si ohranimo življenje in ne umremo, mi in ti in otročiči naši.

43:9  Jaz sem porok zanj, iz moje roke ga zahtevaj; če ti ga ne pripeljem in ga ne postavim predte, naj bom kriv zoper tebe vse dni.

43:10  Kajti ko bi ne bili odlašali, bi se bili že dvakrat vrnili v tem času.

43:11  Veli torej Izrael, njih oče: Če mora biti tako, storite to: vzemite od najboljših pridelkov naše dežele v posodah svojih in nesite darilo onemu možu: malo balzama in malo medu, dišav in mire, kločkov in mandljev.

43:12  Denarja tudi vzemite dvojno v roko svojo, in tisti denar, ki je bil vrnjen zvrha v vrečah vaših, nesite nazaj v roki svoji, nemara je bila pomota.

43:13  Tudi brata svojega vzemite ter vstanite, vrnite se k onemu možu.

43:14  In Bog silni, Vsemogočni vam daj usmiljenje pred tistim možem, da vam izpusti onega brata vašega in Benjamina. Jaz pa, če bodem brez otrok, naj bom brez otrok!

43:15  Možje torej vzemo tisto darilo in denarja še enkrat toliko v roko svojo in Benjamina, ter vstanejo in odidejo doli v Egipt ter stopijo pred obličje Jožefovo.

43:16  Ko je videl Jožef Benjamina ž njimi, veli upravniku hiše svoje: Pelji noter te može in zakolji živali ter pripravi, z menoj namreč bodo jedli ti možje opoldne.

43:17  In mož stori, kakor je ukazal Jožef; in peljal je može v hišo Jožefovo.

43:18  Ali bali so se možje, ker jih je peljal v Jožefovo hišo, in so rekli: Zaradi tistega denarja, ki je bil vrnjen prej v vreče naše, nas pelje noter, da zvrne to na nas in plane na nas in vzame za sužnje nas z našimi osli.

43:19  In pristopijo k možu, ki je upravljal hišo Jožefovo, in ga ogovore pred vrati hiše

43:20  in reko: Prosim, gospod moj! Prišli smo bili že preje kupit žita.

43:21  Ko smo pa prišli v prenočišče in razvezali vreče svoje, glej, denar vsakega je bil na vrhu v vreči njegovi, prav denar naš po teži svoji; prinesli smo ga torej nazaj v rokah svojih.

43:22  In še drugega denarja smo prinesli sem v rokah svojih, da kupimo žita. Ne vemo, kdo je položil denar naš v vreče naše.

43:23  In on reče: Mir vam, ne bojte se! Bog vaš in očeta vašega Bog vam je dal zaklad v vreče vaše; denar vaš sem prejel. In privede k njim Simeona.

43:24  In mož jih pripelje v hišo Jožefovo in jim da vode, da si umijejo noge, in da tudi klaje njih oslom.

43:25  V tem so pripravljali darilo svoje, da ga izroče, kadar pride Jožef opoldne; zakaj slišali so, da bodo tam obedovali.

43:26  Ko je pa Jožef prišel domov, prineso noter k njemu darilo, ki so ga imeli v rokah svojih, in priklonijo se mu do tal.

43:27  In on jih vpraša, kako se jim godi, ter reče: Ali se dobro godi vašemu očetu, starčku, o katerem ste govorili? Ali še živi?

43:28  Oni pa reko: Dobro se godi hlapcu tvojemu, našemu očetu, še živi. In pripognejo teme in se priklonijo.

43:29  In povzdigne oči in zagleda Benjamina, brata svojega, matere svoje sina, ter reče: Tale je tisti brat vaš najmlajši, o katerem ste mi govorili? In veli: Bog ti bodi milosten, sin moj!

43:30  In Jožef odhiti, ker mu je srce gorelo do brata svojega, in poišče, kje bi se izjokal; in vstopi v stanico svojo, ter je jokal v njej.

43:31  Potem si umije obraz in pride ven ter, premagujoč se, reče: Prinesite jed!

43:32  In prineso njemu posebe in njim posebe in Egipčanom, ki so ž njim jedli, posebe, zakaj Egipčani ne smejo jesti s Hebrejci, ker to je nagnusno Egipčanom.

43:33  Sedeli so pa pred njim, prvenec po prvenstvu svojem in mlajši po mlajših letih svojih; in čudeč se so gledali ti možje drug drugega.

43:34  In jemaje jedi pred seboj, je pošiljal k njim, in večji je bil petkrat delež Benjaminov nego kateregakoli izmed njih. Tako so se gostili in dosti so pili ž njim.

Chapter 44

44:1  Nato zapove upravniku hiše svoje: Napolni vreče teh mož z žitom, kolikor bodo mogli nesti, in položi denar vsakega zgoraj v vrečo njegovo.

44:2  Kupo mojo pa, kupo srebrno, deni na vrh v vrečo najmlajšega in denar za žito njegovo. In stori po besedi Jožefovi, ki jo je govoril.

44:3  Danilo se je že, ko so odpustili može ž njih osli.

44:4  Še niso bili prišli daleč iz mesta, ko veli Jožef upravniku hiše svoje: Vstani in híti za možmi, in ko jih dojdeš, jim reci: Zakaj vračate hudo za dobro?

44:5  Ali ni tisto, iz česar pije gospod moj in s česar pomočjo prorokuje? Hudo ste ravnali, ko ste storili to.

44:6  Dojde jih torej in ogovori s takimi besedami.

44:7  Oni pa mu reko: Zakaj govori gospod naš take besede? Tega ne, da bi hlapci tvoji bili storili tako stvar!

44:8  Glej, denar, ki smo ga našli zvrha v vrečah svojih, smo prinesli zopet k tebi iz dežele Kanaanske: kako bi bili torej ukradli iz hiše gospoda tvojega srebro ali zlato?

44:9  Pri katerem izmed hlapcev tvojih se najde, on naj umre, in tudi mi bodemo hlapci našemu gospodu.

44:10  On pa reče: Bodi torej po vaši besedi: pri katerem se najde, on mi bodi hlapec, vi pa bodite nedolžni.

44:11  Hitro so torej deli vsak svojo vrečo na tla, in vsak razveže svojo.

44:12  In on je preiskoval, pri najstarejšem je začel in pri najmlajšem končal: našel pa je kupo v vreči Benjaminovi.

44:13  Tedaj raztrgajo oblačila svoja in nalože tovor vsak na svojega osla, in se vrnejo v mesto.

44:14  In Juda vstopi z brati svojimi v hišo Jožefovo, ko je bil on še tam, in popadajo pred obličje njegovo na tla.

44:15  Jožef pa jim reče: Kakšna je to pregreha, ki ste jo storili? Niste li vedeli, da mož, kakršen sem jaz, more prorokovati?

44:16  Tedaj reče Juda: Kaj bi rekli gospodu svojemu? kaj bi pravili? ali kako bi se opravičili? Bog sam je našel krivico hlapcev tvojih. Glej, mi smo hlapci svojemu gospodu, mi in on, v čigar roki se je našla tista kupa.

44:17  In on veli: Ne tako, da bi jaz to storil! Mož, v čigar roki se je našla kupa, on mi bodi hlapec, vi pa pojdite v miru k očetu svojemu.

44:18  Ali Juda pristopi k njemu in reče: Prosim, gospod moj, govori naj hlapec tvoj besedo v prijazen posluh gospoda svojega, in ne razsrdi se zoper hlapca svojega: ti namreč si prav kakor Faraon.

44:19  Gospod moj je vprašal hlapce svoje in rekel: Imate li očeta ali brata?

44:20  Rekli pa smo gospodu svojemu: Imamo očeta starčka in mladega dečka, ki se mu je rodil v starosti, brat njegov pa je umrl, in ostal je sam od matere svoje in ljubček je očetu svojemu.

44:21  In rekel si hlapcem svojim: Dejte, da pride doli k meni in ga vidim s svojimi očmi.

44:22  In čeprav smo rekli svojemu gospodu: Deček ne more zapustiti svojega očeta; ako ga zapusti, umre oče,

44:23  si dejal hlapcem svojim: Ako ne pride doli brat vaš najmlajši z vami, ne boste več videli mojega obličja.

44:24  Ko smo pa prišli gori k hlapcu tvojemu, svojemu očetu, smo mu sporočili besede gospoda svojega.

44:25  Ko je potem rekel naš oče: Pojdite zopet, kupite nam malo žita,

44:26  smo odgovorili: Ne moremo iti doli; samo če bode brat naš najmlajši z nami, pojdemo; ker ne smemo videti obličja onega moža, ako ne bode brata našega najmlajšega z nami.

44:27  In rekel nam je hlapec tvoj, moj oče: Vi veste, da mi je dva rodila žena moja;

44:28  prvi je šel od mene, in rekel sem: Gotovo je raztrgan, in nisem ga videl do sedaj.

44:29  Ako torej odpeljete še tegale izpred mojega obličja in ga zadene nesreča, pripravite sivo glavo mojo od nesreče v grob.

44:30  Zdaj torej, kadar pridem k hlapcu tvojemu, svojemu očetu, in tega dečka ne bode z nami, ko je očetova duša zvezana ž njegovo dušo,

44:31  se zgodi, da umre, ko bo videl, da ni tu dečka: tako bodo hlapci tvoji sivo glavo hlapca tvojega, našega očeta, z žalostjo spravili v grob.

44:32  Hlapec tvoj je namreč postal porok za dečka pred očetom svojim, ker je rekel: Ako ti ga ne pripeljem, kriv naj bodem zoper očeta svojega vse žive dni.

44:33  Zdaj torej naj ostane, prosim, hlapec tvoj namesto dečka kot suženj svojemu gospodu, deček pa naj gre gori z brati svojimi.

44:34  Kajti kako naj grem gori k očetu svojemu, ko dečka ne bode z menoj? ne, naj ne vidim bridkosti, ki bo zgrabila mojega očeta!

Chapter 45

45:1  Tedaj se Jožef ni mogel več premagovati vpričo vseh, ki so stali okrog njega, in zavpije: Dejte, da gredó vsi ven od mene! In nihče ni ostal pri njem, ko se je Jožef dal spoznati bratom svojim.

45:2  Tedaj zažene glas svoj z jokom, tako da so slišali Egipčani, slišala je tudi hiša Faraonova.

45:3  In Jožef reče bratom svojim: Jaz sem Jožef! Ali še živi oče moj? A niso mu mogli odgovoriti bratje njegovi, ker zbegani so bili pred obličjem njegovim.

45:4  Zato reče Jožef bratom svojim: Pristopite sem k meni! In pristopijo. Nato reče: Jaz sem Jožef, brat vaš, ki ste ga prodali v Egipt.

45:5  Ali sedaj se ne žalite in ne jezite se sami nad seboj, da ste me prodali sem: zakaj Bog me je poslal pred vami, da ohrani življenje.

45:6  Že je namreč dve leti lakota v deželi; še je pa pet let, v katerih ne bo oratve, ne žetve.

45:7  Toda Bog me je poslal pred vami, da vam zavaruje ostanek na zemlji in vas ohrani v življenju za veliko rešitev.

45:8  Tako torej, nikakor me niste vi poslali sem, temuč Bog, ki me je postavil za očeta Faraonu in za gospodarja vsej hiši njegovi ter za oblastnika vsej deželi Egiptovski.

45:9  Hitite in pojdite gori k očetu mojemu ter mu recite: Tako pravi sin tvoj Jožef: Postavil me je Bog za gospoda vsemu Egiptu; pridi doli k meni, ne odlašaj!

45:10  In boš prebival v deželi Gosenski, in blizu mi bodeš ti in sinovi tvoji in sinov tvojih sinovi in črede tvoje in goveda tvoja in vse, kar imaš.

45:11  In živil te bom tam, ker še pet let bode lakota, da ne obubožaš ti in rodbina tvoja in vse, kar imaš.

45:12  Glejte pa, oči vaše vidijo in oči brata mojega Benjamina, da usta moja so, ki z vami govore.

45:13  Sporočite torej očetu mojemu vso slavo mojo v Egiptu in karkoli ste videli, in hitro pripeljite sem mojega očeta.

45:14  Nato se oklene vratu brata svojega Benjamina in se zjoka, tudi Benjamin je jokal ob vratu njegovem.

45:15  In poljubi vse brate svoje in joka ob njih vratu. Potem šele izpregovore bratje njegovi ž njim.

45:16  In ko se je zaslišal ta glas v hiši Faraonovi, govoreč: Prišli so bratje Jožefovi, je bilo všeč Faraonu in služabnikom njegovim.

45:17  In Faraon veli Jožefu: Reci bratom svojim: To storite: obložite živino svojo in odpotujte, in ko pridete v deželo Kanaansko,

45:18  vzemite očeta svojega in rodbine svoje, ter vrnite se k meni; in dati vam hočem, kar je najboljšega v deželi Egiptovski, in uživali boste tolščobo zemlje.

45:19  Ti pa imaš ukaz: To storite: vzemite si iz dežele Egiptovske voz za otročiče svoje in za žene svoje ter naložite očeta svojega, in vrnite se.

45:20  Oko vaše pa naj se ne žali za pohištvo vaše, kajti kar je najboljšega v vsej deželi Egiptovski, vaše je.

45:21  In sinovi Izraelovi so storili tako; in dal jim je Jožef voz po ukazu Faraonovem, dal jim tudi brašna na pot.

45:22  In dal jim je vsakemu posebe praznično obleko, Benjaminu pa je dal tristo srebrnikov in petero prazničnih oblek.

45:23  Očetu pa svojemu pošlje to: deset oslov, nesočih od najboljših stvari v Egiptu, in deset oslic, nesočih žita in kruha in jedil, očetu svojemu na pot.

45:24  In odpusti brate svoje, in ko so odhajali, jim veli: Ne prepirajte se po poti!

45:25  Tako so šli gori iz Egipta, in pridejo v deželo Kanaansko k Jakobu, očetu svojemu.

45:26  In so mu poročali, govoreč: Jožef še živi in je oblastnik čez vso deželo Egiptovsko. A srce mu ostane mrzlo, ker jim ni verjel.

45:27  In povedali so mu vse besede Jožefove, ki jim jih je bil govoril, in ko je videl vozove, ki jih je poslal Jožef, da bi ga pripeljali, je oživel duh Jakoba, njih očeta;

45:28  in Izrael reče: Dovolj mi je! še živi Jožef, sin moj; pojdem in videl ga bom, preden umrjem.

Chapter 46

46:1  In Izrael se napoti z vsem, kar je imel, in pride v Bersebo in tu daruje klalne daritve Bogu očeta svojega Izaka.

46:2  In Bog je govoril Izraelu v nočni prikazni, rekoč: Jakob, Jakob! Ta pa reče: Tukaj sem.

46:3  In on veli: Jaz sem Bog mogočni, očeta tvojega Bog; ne boj se iti doli v Egipt, zakaj ondi te storim v narod velik.

46:4  Jaz pojdem s teboj doli v Egipt, jaz te gotovo tudi nazaj pripeljem gori; in Jožef položi roko svojo na tvoje oči.

46:5  Jakob torej vstane iz Bersebe, in sinovi Izraelovi so peljali Jakoba, očeta svojega, in otročiče svoje in žene svoje na vozovih, ki jih je bil poslal Faraon, da ga pripeljejo.

46:6  Vzeli so tudi živino svojo in blago svoje, katero so bili pridobili v deželi Kanaanski, in prišli so v Egipt, Jakob in vse seme njegovo ž njim:

46:7  sinove svoje in sinov svojih sinove, hčere svoje in sinov svojih hčere, vse seme svoje je s seboj pripeljal v Egipt.

46:8  Ta pa so imena sinov Izraelovih, ki so prišli v Egipt: Jakob in sinovi njegovi: prvenec Jakobov Ruben.

46:9  Sinovi Rubenovi pa: Hanok, Palu, Hezron in Karmi.

46:10  In sinovi Simeonovi: Jemuel, Jamin, Ohad, Jakin, Zohar in Savel, sin Kanaanke.

46:11  In sinovi Levijevi: Gerson, Kahat in Merari.

46:12  In sinovi Judovi: Ger, Onan, Šela, Perez in Zerah; Ger in Onan pa sta umrla v deželi Kanaanski. In sinova Perezova sta bila: Hezron in Hamul.

46:13  In sinovi Isaharjevi: Tola, Puva, Job in Simron.

46:14  In sinovi Zebulonovi: Sered, Elon in Jahleel.

46:15  Ti so sinovi Leje, ki jih je rodila Jakobu v Padan-aramu in hčer njegovo Dino. Vseh duš sinov in hčer njegovih je bilo trideset in tri.

46:16  In sinovi Gadovi: Zifjon in Hagi, Šuni in Ezbon, Eri in Arodi in Areli.

46:17  In Aserjevi sinovi: Jimna, Jišva, Jišvi, Berija in Seraha, njih sestra; sinova Berijeva pa: Heber in Malkiel.

46:18  Ti so sinovi Zilpe, ki jo je dal Laban Leji, hčeri svoji, in te je ona rodila Jakobu, šestnajst duš.

46:19  Sinova Rahele, žene Jakobove: Jožef in Benjamin.

46:20  In Jožefu sta se rodila v deželi Egiptovski Manase in Efraim, ki mu ju je rodila Asnata, hči Potiferja, svečenika v Onu.

46:21  In sinovi Benjaminovi: Bela, Beker, Ašbel, Gera in Naaman, Ehi in Roš, Mupim in Hupim in Ard.

46:22  Ti so Rahelini sinovi, ki so se rodili Jakobu; vseh duš štirinajst.

46:23  Sinovi Danovi pa: Hušimi.

46:24  In sinovi Neftalijevi: Jahzeel, Guni, Jezer in Šilem.

46:25  Ti so sinovi Bilhe, ki jo je dal Laban Raheli, hčeri svoji, in te je rodila Jakobu: vseh duš sedem.

46:26  Vseh duš kar jih je prišlo z Jakobom v Egipt, ki so izšli iz ledij njegovih, razen žen sinov Jakobovih, vseh duš je bilo šestdeset in šest.

46:27  Sina Jožefova pa, ki sta se mu rodila v Egiptu, dve duši. Vseh duš rodbine Jakobove, ki so prišle v Egipt, je bilo sedemdeset.

46:28  In Jakob pošlje Judo pred seboj k Jožefu, da bi uredil potrebno za njih prihod v Gosen. In dospeli so v deželo Gosen.

46:29  Tedaj Jožef napreže svoj voz ter ide naproti Izaelu, očetu svojemu, v Gosen; in se mu prikaže in se oklene vratu njegovega, in je jokal dolgo ob vratu njegovem.

46:30  Izrael reče Jožefu: Rad umrem sedaj, ko sem videl obličje tvoje, da še živiš.

46:31  Nato reče Jožef bratom svojim in rodbini svojega očeta: Pojdem, da sporočim Faraonu in mu rečem: Bratje moji in rodbina očeta mojega, ki so bili v deželi Kanaanski, so prišli k meni.

46:32  So pa tisti možje pastirji čred, kajti živinorejci so bili, in drobnico svojo in goveda svoja in vse, kar so imeli, so privedli s seboj.

46:33  Ko vas pa pokliče Faraon in reče: Kaj je vaše opravilo?

46:34  mu odgovorite: Živinorejci so bili hlapci tvoji od mladosti svoje do sedaj, mi in očetje naši: da boste mogli prebivati v deželi Gosenski, zakaj gnus je Egipčanom vsak pastir drobnice.

Chapter 47

47:1  Pride torej Jožef in sporoči Faraonu ter reče: Oče moj in bratje moji so prišli s čredami svojimi in svojimi govedi in z vsem, kar imajo, iz dežele Kanaanske, in glej, v deželi Gosenski so.

47:2  In vzame izmed bratov svojih pet mož in jih postavi pred Faraona.

47:3  In Faraon reče bratom njegovim: Kaj je opravilo vaše? Oni pa reko Faraonu: Pastirji drobnice so hlapci tvoji, mi in očetje naši.

47:4  Reko še Faraonu: Prišli smo prebivat kot tujci v tej deželi, zato ker ni pašnika čredam hlapcev tvojih, ker hudo pritiska lakota v deželi Kanaanski; sedaj torej naj prebivajo, prosimo, hlapci tvoji v deželi Gosenski.

47:5  In Faraon ogovori Jožefa, rekoč: Oče tvoj in bratje tvoji so prišli k tebi.

47:6  Dežela Egiptovska ti je na voljo, v najboljšem kraju te dežele naseli očeta svojega in brate svoje: prebivajo naj v pokrajini Gosenski. Če pa poznaš kaj vrlih mož med njimi, jih postavi za gospodarje živini moji.

47:7  Jožef pripelje tudi očeta svojega Jakoba ter ga postavi pred Faraona; in Jakob blagoslovi Faraona.

47:8  In Faraon reče Jakobu: Koliko je dni življenja tvojega let?

47:9  Jakob pa reče Faraonu: Dni popotovanja mojega let je sto trideset let. Malo je dni življenja mojega in hudi so bili in ne dosežejo let življenja očetov mojih v dnevih njih popotovanja.

47:10  In Jakob je blagoslovil Faraona, in odide izpred obličja Faraonovega.

47:11  Naseli torej Jožef očeta svojega in brate svoje ter jim da posest v deželi Egiptovski, v najboljšem kraju dežele, v pokrajini Ramesesu, kakor je ukazal Faraon.

47:12  In Jožef je priskrboval živež očetu svojemu in bratom svojim in vsej rodbini očeta svojega, primerno številu njih otročičev.

47:13  In ni bilo kruha v vsej deželi, ker je bila lakota silno huda, in dežela Egiptovska in dežela Kanaanska sta bili docela izmolzeni vsled lakote.

47:14  In Jožef pobere ves denar, kar se ga je našlo v deželi Egiptovski in Kanaanski, za žito, ki so ga kupovali; in ta denar je Jožef nesel v hišo Faraonovo.

47:15  Ko jim je torej pošel ves denar v deželi Egiptovski in v deželi Kanaanski, so prišli vsi Egipčani k Jožefu, govoreč: Daj nam kruha! zakaj bi neki umirali vpričo tebe? kajti denar je pošel.

47:16  Reče pa Jožef: Dajte živino svojo, in dam vam kruha za živino vašo, če nimate denarja.

47:17  Pripeljavali so torej živino svojo k Jožefu, in Jožef jim je dajal kruha za konje in za njih črede in za njih goved in za osle, in tako jih je živil s kruhom za vso njih živino tisto leto.

47:18  Ali ko je preteklo to leto, pridejo k njemu drugo leto ter mu reko: Prikrivati ne moremo gospodu svojemu, da nam je pošel ves denar, in živina je prišla v last našemu gospodu; nič ni ostalo pred gospodom našim kakor le naša telesa in polja.

47:19  Zakaj bi ginili tebi pred očmi, mi in zemlja naša? Kupi nas in zemljišča naša za kruh, in bodimo s poljem svojim v sužnosti Faraonu; in daj nam semena, da živimo in ne umremo in se zemlja ne izpremeni v puščo.

47:20  Pokupi torej Jožef vse polje v Egiptu za Faraona; kajti prodali so Egipčani vsak zemljišče svoje, zato ker jih je premagala lakota. Tako je prišla dežela Faraonu v last.

47:21  Ljudstvo pa je preselil v mesta, od skrajne meje Egipta do druge meje njegove.

47:22  Samo polja duhovnikov ni kupil, zakaj duhovniki so imeli delež od Faraona, in uživali so obrok svoj, ki jim ga je dal Faraon; zato niso prodali polja svojega.

47:23  Reče pa Jožef ljudstvu: Glejte, kupil sem danes vas in polje vaše za Faraona: tu imate semena, da posejete zemljo.

47:24  Ali kar bode pridelkov, dajte petino Faraonu, štirje deli pa bodo vaši za posetev polja in za živež vam in družini vaši in za živež otročičev vaših.

47:25  Oni pa reko: Ohranil si nam življenje; najdemo naj milost v očeh gospoda svojega, in bodemo hlapci Faraonovi.

47:26  In tisto je Jožef ustanovil za postavo do tega dne o poljih v Egiptu, da se daje Faraonu petina; samo polja duhovnikov niso prišla v last Faraonu.

47:27  In Izrael je prebival v deželi Egiptovski, v pokrajini Gosenski, in pridobili so si posest v njej, in so bili rodovitni in se pomnožili silno.

47:28  Živel je pa Jakob v deželi Egiptovski sedemnajst let; in bilo je dni Jakobovih, življenja njegovega let, sto štirideset in sedem let.

47:29  Ko se pa približajo Izraelu dnevi, da umre, pokliče sina svojega Jožefa ter mu reče: Če sem milost našel v tvojih očeh, položi, prosim, roko svojo pod ledje moje in izkaži mi ljubezen in zvestobo: Nikar me ne pokoplji v Egiptu!

47:30  Kadar bom ležal z očeti svojimi, nesi me nazaj iz Egipta in me pokoplji v njih grobišču. On pa reče: Storil bom po besedi tvoji.

47:31  Ko pa veli: Prisezi mi! mu je prisegel. In Izrael se prikloni Bogu proti zglavju postelje svoje.

Chapter 48

48:1  In po teh dogodkih so sporočili Jožefu: Glej, oče tvoj je bolan. In vzame dva sina svoja s seboj, Manaseja in Efraima.

48:2  In povedali so Jakobu, rekoč: Glej, sin tvoj Jožef prihaja k tebi. In okrepča se Izrael in sede na postelji svoji.

48:3  In Jakob reče Jožefu: Bog silni, Vsegamogočni, se mi je prikazal v Luzu v deželi Kanaanski ter me je blagoslovil

48:4  in mi rekel: Glej, storim te rodovitnega in pomnožim te in naredim te v množico ljudstev, in dam to deželo semenu tvojemu za teboj v večno posest.

48:5  In sedaj sinova tvoja dva, ki sta se ti rodila v deželi Egiptovski, preden sem prišel k tebi v Egipt, bodeta moja; Efraim in Manase bodita moja kakor Ruben in Simeon.

48:6  Otroci pa, katere boš rodil za njima, naj bodo tvoji; po imenu dveh bratov svojih naj se imenujejo v dediščini svoji.

48:7  Jaz pa, ko sem se vračal iz Padana, je umrla meni v žalost Rahela v deželi Kanaanski na potu, ko je bilo še malo hoda do Efrate; in pokopal sem jo na potu v Efrato, to je Betlehem.

48:8  Ko pa zagleda Izrael sinova Jožefova, reče: Kdo sta ta dva?

48:9  In Jožef reče očetu svojemu: Sinova sta moja, ki mi ju je dal Bog tukaj. On pa veli: Privedi ju, prosim, k meni, da ju blagoslovim.

48:10  Oči Izraelove namreč so bile otemnele od starosti, ni dobro videl. In privede ju blizu k njemu, in on ju je poljubljal in ju pritiskal k srcu.

48:11  In reče Izrael Jožefu: Nisem mislil, da bom videl obličje tvoje, in glej, Bog mi je dal videti tudi seme tvoje.

48:12  Nato ju pelje Jožef izmed kolen njegovih in se prikloni z obličjem svojim do tal.

48:13  In vzame oba, Efraima z desno svojo na levo Izraelu, Manaseja pa z levo svojo na desno Izraelu, in privede ju bliže k njemu.

48:14  Ali Izrael iztegne desnico svojo, jo položi na glavo Efraimu, dasi je ta bil mlajši, in levo svojo na glavo Manaseju; premišljeno je del križem roke svoje, kajti Manase je bil prvenec.

48:15  In blagoslovi Jožefa, govoreč: Bog, pred čigar obličjem sta vedno hodila očeta moja, Abraham in Izak, Bog, ki mi je bil pastir, odkar živim do tega dne;

48:16  angel, ki me je rešil iz vsakega zla, blagoslovi mladeniča ta; in naj se imenujeta po imenu mojem in po imenu očetov mojih Abrahama in Izaka, in v množice naj zrasteta na zemlji!

48:17  Ko je pa videl Jožef, da oče njegov poklada desno roko svojo Efraimu na glavo, ni mu bilo povšeč, zato prime očeta svojega roko, da jo preloži z glave Efraimove Manaseju na glavo.

48:18  In Jožef reče svojemu očetu: Ne tako, oče moj, ker ta je prvenec, položi desnico svojo na glavo njegovo.

48:19  Oče njegov pa se je branil in dejal: Vem, sin moj, vem: v ljudstvo bode tudi ta in tudi velik bode, vendar mlajši brat njegov bode večji od njega in seme njegovo bode množina narodov.

48:20  In blagoslovi ju tisti dan, rekoč: S teboj bodo blagoslavljali Izraelci, govoreč: Stóri ti Bog kakor Efraimu in kakor Manaseju! In postavil je Efraima pred Manaseja.

48:21  In reče Izrael Jožefu: Glej, skoraj umrem, a Bog bode z vami in vas pripelje nazaj v deželo očetov vaših.

48:22  In jaz ti darujem kos zemlje več nego bratom tvojim, ki sem ga dobil iz roke Amorejca s svojim mečem in z lokom svojim.

Chapter 49

49:1  In Jakob skliče sinove svoje ter reče: Zberite se, da vam oznanim, kar se vam bo godilo v poznejših dnevih.

49:2  Zberite se in čujte, sinovi Jakobovi, poslušajte, pravim, Izraela, očeta svojega!

49:3  Ruben, ti si prvenec moj, moč moja in začetek mogočnosti moje, prednji v visokosti in prednji v krepkosti!

49:4  Vzkipel si kakor voda, ne boš imel prednosti, kajti vzpel si se na očeta svojega ležišče; tedaj si je onečastil. Šel je na postelj mojo!

49:5  Simeon in Levi sta brata: silovitosti orodje njiju meča.

49:6  V skrivni njun posvet ne pridi duša moja, v njiju shod se ne druži slava moja; zakaj v jezi svoji sta ubila moža, in v razuzdanosti svoji sta ohromila junca.

49:7  Prokleta njiju jeza, ker silna je bila, in njiju togota, ker neusmiljena je bila: razdelim ju v Jakobu in ju razkropim v Izraelu.

49:8  Juda, tebe, da, tebe bodo slavili bratje tvoji; roka tvoja bode sovražnikom tvojim na tilniku, priklanjali se ti bodo očeta tvojega sinovi.

49:9  Levov mladič je Juda; od plena, sin moj, si prišel kvišku. Počivajoč leži kakor lev in kakor levinja, kdo se ga drzne zbuditi?

49:10  Ne vzame se žezlo od Jude, niti vladarska palica izmed nog njegovih, dokler ne pride Šilo, in njemu bode pokorščina narodov.

49:11  Priveže za trto osliča svojega in za plemenito trto oslice svoje mladiča ter pere v vinu obleko svojo in v krvi grozdja plašč svoj;

49:12  oči so mu žareče od vina in zobje beli od mleka.

49:13  Zebulon bo prebival ob pristanišču morskem in pristanišče bo ladjam in stran njegova proti Sidonu.

49:14  Isahar je osel močnih kosti, ležeč med ograjami.

49:15  Ko bo videl, da je pokoj dober in da je prijetna dežela njegova, podstavi ramo svojo, da nosi tovor, in postane davku podvržen tlačan.

49:16  Dan bo sodil ljudstvo svoje kakor eden rodov Izraelovih.

49:17  Dan bode kakor kača ob potu, gad ob stezi, ki pika konja v kopita, da se jezdec zvrne znak.

49:18  Rešenje tvoje čakam, o Gospod!

49:19  Gad, bojna gneča bo pritiskala nanj, on pa jim bo pritiskal na pete.

49:20  Od Aserja pride maščoba, kruh njegov, in on bo dajal slaščice kraljeve.

49:21  Neftali je košuta izpuščena, on govori besede lepe.

49:22  Sin rodovitnega drevesa je Jožef, sin rodovitnega drevesa ob studencu, mladike njegove se vzpenjajo čez zidovje.

49:23  Hudo so ga užalili in nanj streljali in ga preganjali lokostrelci:

49:24  vendar nepremičen ostane lok njegov in gibčni lahti rok njegovih, po rokah Mogočnega Jakobovega. Odtod je pastir, kamen Izraelov:

49:25  od mogočnega Boga očeta tvojega, ki ti bo pomagal, in od Vsegamogočnega, ki te bo blagoslovil z blagoslovi nebes odzgoraj, z blagoslovi globine odspodaj, z blagoslovi prsi in maternice.

49:26  Blagoslovi očeta tvojega presegajo blagoslove prednikov mojih do meje hribov večnih; bivajo naj na glavi Jožefovi in na temenu Odličnega med svojimi brati.

49:27  Benjamin je volk, ki trga; zgodaj uživa rop in na večer deli plen.

49:28  Vsi ti so dvanajsteri rodovi Izraelovi; in to jim je govoril njih oče, ko jih je blagoslavljal; vsakega izmed njih je blagoslovil, kakor mu je bil določen blagoslov.

49:29  In zapove jim in jim reče: Ko bom zbran k ljudstvu svojemu, pokopljite me pri mojih očetih, v jamo, ki je na njivi Efrona Hetejca,

49:30  v jamo, ki je na njivi Makpeli, nasproti Mamri v deželi Kanaanski, ki jo je kupil Abraham ž njivo vred od Efrona Hetejca v groba posest:

49:31  tam so pokopali Abrahama in Saro, ženo njegovo, tam so pokopali Izaka in Rebeko, ženo njegovo, in tam sem pokopal Lejo.

49:32  Kupljena je ona njiva in jama, ki je na njej, od Hetovih sinov.

49:33  In ko je Jakob nehal zapovedovati sinom svojim, potegne noge svoje v posteljo in umrje, in zbran je bil k svojim ljudstvom.

Chapter 50

50:1  Tedaj se skloni Jožef na obličje očeta svojega, in jokal je nad njim in ga poljubljal.

50:2  In ukaže Jožef hlapcem svojim, zdravnikom, da naj z dišavami mazilijo njegovega očeta. In zdravniki so pomazilili z dišavami Izraela.

50:3  In dopolnilo se mu je štirideset dni: v toliko namreč dneh se dovrši maziljenje z dišavami. In jokali so za njim Egipčani sedemdeset dni.

50:4  Ko so pa bili potekli dnevi jokanja za njim, ogovori Jožef dvor Faraonov, rekoč: Če sem res milost našel v vaših očeh, govorite, prosim, pred Faraonom tole:

50:5  Oče moj me je zavezal s prisego in rekel: Glej, skoraj umrem; v grobu mojem, ki sem si ga izkopal v deželi Kanaanski, tam me pokoplji. Zdaj torej dovoli, da grem gori in pokopljem očeta svojega, in potem se vrnem.

50:6  In reče Faraon: Idi gori in pokoplji očeta svojega, kakor te je zaprisegel.

50:7  Šel je torej Jožef gori pokopat očeta svojega, in ž njim so šli vsi služabniki Faraonovi, starejšine hiše njegove in vsi starejšine dežele Egiptovske,

50:8  tudi vsa hiša Jožefova in bratje njegovi in očeta njegovega rodbina; samo otročiče svoje in črede svoje in goveda svoja so pustili v deželi Gosenski.

50:9  Šli so ž njim gori tudi vozovi in konjiki, tako da je bil izprevod silno velik.

50:10  Ko so pa prišli do Gumna divjih rož, ki je onkraj Jordana, so jokali tam z jokom velikim in silno hudim: napravil je namreč očetu svojemu žalovanje sedem dni.

50:11  Ko so torej videli tiste pokrajine prebivalci, Kanaanci, žalovanje na Gumnu divjih rož, so rekli: To je hudo žalovanje Egipčanov. Zato se je imenovalo ime tistega kraja Abel mizraim, ki je onkraj Jordana.

50:12  Storili so mu tedaj sinovi njegovi natanko, kakor jim je bil zapovedal,

50:13  in nesli so ga sinovi njegovi v deželo Kanaansko in so ga pokopali na njivi Makpeli v jami, ki jo je bil Abraham kupil ž njivo vred v groba posest od Efrona Hetejca, Mamri nasproti.

50:14  In ko je pokopal očeta svojega, se vrne Jožef v Egipt, on in bratje njegovi in vsi, kar jih je šlo ž njim pokopavat očeta njegovega.

50:15  Ko so pa videli bratje njegovi, da je umrl njih oče, so govorili: Morda nas bo sovražil Jožef in nam dočista povrnil vse hudo, kar smo mu storili.

50:16  Zato pošljejo k Jožefu in reko: Oče tvoj je zapovedal pred smrtjo, veleč:

50:17  Tako recite Jožefu: Ah, odpusti, prosim, prestopek bratov svojih in njih greh, da so ti hudo storili. Odpusti torej zdaj, prosimo, prestopek hlapcem Boga očeta svojega. Jožef pa se je jokal, ko so oni govoril ž njim.

50:18  Nato pristopijo tudi bratje njegovi ter padejo pred obličje njegovo in reko: Glej, tvoji smo hlapci!

50:19  Jožef pa jim reče: Ne bojte se; kajti sem li jaz na mestu Božjem?

50:20  Vi ste res hudo nameravali zoper mene, a Bog je obrnil v dobro, da je storil, kakor je danes, in ohranil v življenju mnogo ljudstva.

50:21  Sedaj torej se ne bojte: jaz bom živil vas in otroke vaše. Tako jih je tolažil in govoril, da jim je seglo v srce.

50:22  In prebival je Jožef v Egiptu, on in hiša njegovega očeta; in živel je Jožef sto in deset let.

50:23  In videl je Jožef Efraimove otroke do tretjega rodu; tudi sinovi Mahirja, sina Manasejevega, so se rodili Jožefu na kolenih.

50:24  In Jožef reče bratom svojim: Skoraj umrem, Bog pa vas gotovo obišče in dá, da pojdete gori iz te dežele v deželo, ki jo je s prisego obljubil Abrahamu, Izaku in Jakobu.

50:25  In Jožef zapriseže sinove Izraelove, rekoč: Gotovo vas obišče Bog, odnesite potem kosti moje odtod.

50:26  Nato umre Jožef, star sto in deset let; in ko so ga pomazilili z dišavami, je bil položen v rakev v Egiptu.