SloKJV - Genesis

Chapter 1

1:1  V začetku je Bog ustvaril nebo in zemljo.

1:2  Zemlja pa je bila brez oblike ter prazna in tema je bila na obličju globin in Božji Duh se je premikal na obličju vodá.

1:3  Bog je rekel: „Naj bo svetloba.“ In bila je svetloba.

1:4  Bog je videl svetlobo, da je bila dobra in Bog je ločil svetlobo od teme.

1:5  Bog je svetlobo imenoval Dan, temo pa je imenoval Noč. In večer in jutro sta bila prvi dan.

1:6  Bog je rekel: „Naj bo nebesni svod na sredi vodá in naj razdeli vode od vodá.“

1:7  Bog je naredil nebesni svod in razdelil vode, ki so bile pod nebesnim svodom od vodá, ki so bile nad nebesnim svodom. In bilo je tako.

1:8  Bog je nebesni svod imenoval Nebo. In večer in jutro sta bila drugi dan.

1:9  Bog je rekel: „Naj bodo vode pod nebom zbrane skupaj na en kraj in naj se pojavi kopna zemlja.“ In bilo je tako.

1:10  Bog je kopno zemljo imenoval Zemlja, zbiranje skupnih vodá pa je imenoval Morja, in Bog je videl, da je bilo to dobro.

1:11  Bog je rekel: „Naj zemlja rodi travo, zelišče, ki obrodi seme in sadno drevo, ki obrodi sad po svoji vrsti, čigar seme je v njem samem na zemlji.“ In bilo je tako.

1:12  § Zemlja je rodila travo in zelišče, ki obrodi seme po svoji vrsti in drevo, ki obrodi sad po svoji vrsti, čigar seme je v njem samem, po njegovi vrsti. In Bog je videl, da je bilo to dobro.

1:13  In večer in jutro sta bila tretji dan.

1:14  Bog je rekel: „Naj bodo svetilke na nebesnem svodu neba, da razdelijo dan od noči; in naj bodo za znamenja, za letne dobe, za dneve in leta,

1:15  in naj bodo za svetilke na nebesnem svodu neba, da na zemljo dajejo svetlobo.“ In bilo je tako.

1:16  Bog je naredil dve veliki luči. Večjo luč, da vlada dnevu in manjšo luč, da vlada noči; naredil je tudi zvezde.

1:17  Bog jih je postavil na nebesni svod neba, da na zemljo dajejo svetlobo

1:18  in da vladajo nad dnevom in nad nočjo in da ločijo svetlobo od teme. In Bog je videl, da je bilo to dobro.

1:19  In večer in jutro sta bila četrti dan.

1:20  Bog je rekel: „Naj vode obilno rodijo gibljivo ustvarjeno bitje, ki ima življenje in perjad, da lahko leti nad zemljo v odprtem nebesnem svodu neba.“

1:21  Bog je ustvaril velikanske kite in vsako živo ustvarjeno bitje, ki se giblje, katera so vode obilno rodile po svoji vrsti in vsako krilato perjad po svoji vrsti. In Bog je videl, da je bilo to dobro.

1:22  Bog jih je blagoslovil, rekoč: „Bodite rodovitne in se množite ter napolnite vode v morjih in naj se perjad pomnoži na zemlji.“

1:23  In večer in jutro sta bila peti dan.

1:24  Bog je rekel: „Naj zemlja rodi živo ustvarjeno bitje po svoji vrsti, živino in plazečo stvar in žival zemlje po svoji vrsti.“ In bilo je tako.

1:25  Bog je naredil žival zemlje po svoji vrsti in živino po svoji vrsti in vsako stvar, ki se plazi po zemlji, po svoji vrsti. In Bog je videl, da je bilo to dobro.

1:26  Bog je rekel: „Naredimo človeka po naši podobi, po naši podobnosti in naj imata gospostvo nad ribo morja in nad zračno perjadjo in nad živino in nad vso zemljo in nad vsako plazečo stvarjo, ki se plazi na zemlji.“

1:27  Tako je Bog ustvaril človeka po svoji lastni podobi, po Božji podobi ga je ustvaril Bog. Moškega in žensko ju je ustvaril.

1:28  Bog ju je blagoslovil in Bog jima je rekel: „Bodita rodovitna in se množita in napolnita zemljo ter si jo podjarmita in imejta gospostvo nad ribami morja in nad zračno perjadjo in nad vsako živo stvarjo, ki se giblje na zemlji.“

1:29  Bog je rekel: „Glejta, dal sem vama vsako zeleno zelišče, ki obrodi seme, ki je na obličju vse zemlje in vsako drevo, na katerem je sad drevesa, ki obrodi seme; naj vama bo to za hrano.

1:30  Vsaki zemeljski živali in vsaki zračni perjadi in vsaki stvari, ki se plazi na zemlji, v kateri je življenje, sem dal za hrano vsako zeleno zelišče.“ In bilo je tako.

1:31  Bog je videl vsako stvar, ki jo je naredil, in glej, to je bilo zelo dobro. In večer in jutro sta bila šesti dan.

Chapter 2

2:1  Tako sta bila končana nebesni svod in zemlja in vsa njuna vojska.

2:2  Na sedmi dan je Bog končal svoje delo, ki ga je naredil; in na sedmi dan je počival od vsega svojega dela, ki ga je naredil.

2:3  Bog je blagoslovil sedmi dan ter ga posvetil, zato ker je na ta [dan] počival od vsega svojega dela, ki ga je Bog ustvaril in naredil.

2:4  To so rodovi nebesnega svoda in zemlje, ko so bili ustvarjeni, na dan, ko je Gospod Bog naredil zemljo in nebesni svod

2:5  in vsako poljsko rastlino, preden je bila na zemlji in vsako poljsko zelišče, preden je zraslo, kajti Gospod Bog na zemljo ni poslal dežja in ni bilo človeka, da obdeluje tla.

2:6  Toda meglica se je dvigala iz zemlje in namakala celotno obličje tal.

2:7  Gospod Bog je iz prahu tal oblikoval človeka in v njegove nosnice vdihnil dih življenja, in človek je postal živa duša.

2:8  Gospod Bog je zasadil vrt proti vzhodu v Edenu, in tja je postavil človeka, katerega je oblikoval.

2:9  Gospod Bog je naredil, da iz tal požene vsako drevo, ki je prijetno pogledu in dobro za hrano; tudi drevo življenja v sredi vrta in drevo spoznanja dobrega in zla.

2:10  In reka je izvirala iz Edena, da namaka vrt in od tam je bila razdeljena v štiri glave.

2:11  Ime prve je Pišón. To je ta, ki obkroža celotno deželo Havilá, kjer je zlato

2:12  in zlato te dežele je dobro; tam je bdelij in kamen oniks.

2:13  § Ime druge reke je Gihon. Ta ista je ta, ki obkroža celotno deželo Etiopijo.

2:14  § Ime tretje reke je Hidekel. To je ta, ki gre proti vzhodu Asirije. In četrta reka je Evfrat.

2:15  Gospod Bog je vzel človeka ter ga postavil v edenski vrt, da ga prirezuje in da ga varuje.

2:16  Gospod Bog je človeku zapovedal, rekoč: „Od vsakega vrtnega drevesa lahko prosto ješ,

2:17  toda od drevesa spoznanja dobrega in zla, ne smeš jesti od njega, kajti na dan, ko boš od njega jedel, boš zagotovo umrl.“

2:18  Gospod Bog je rekel: „To ni dobro, da bi bil človek sam. Naredil mu bom pomoč, primerno zanj.“

2:19  Iz tal je Gospod Bog oblikoval vsako poljsko žival in vsako zračno perjad in jih privedel k Adamu, da vidi, kako jih bo poimenoval. In kakorkoli je Adam vsako živo ustvarjeno bitje poimenoval, to je bilo njeno ime.

2:20  Adam je dal imena vsej živini, zračni perjadi in vsaki poljski živali, toda za Adama ni bilo najti pomoči, primerne zanj.

2:21  Gospod Bog je storil, da je na Adama padlo globoko spanje in je zaspal. Vzel je eno izmed njegovih reber ter namesto le-tega zaprl meso

2:22  in [iz] rebra, ki ga je Gospod Bog vzel iz človeka, je naredil žensko in jo privedel k človeku.

2:23  Adam je rekel: „To je sedaj kost iz mojih kosti in meso iz mojega mesa. Imenovala se bo Ženska, ker je bila vzeta iz Moškega.“

2:24  Zatorej bo moški zapustil svojega očeta in svojo mater in se bo trdno pridružil svoji ženi in oba bosta eno meso.

2:25  Oba sta bila naga, mož in njegova žena in ni ju bilo sram.

Chapter 3

3:1  Torej kača [pa] je bila bolj premetena kakor katerakoli izmed poljskih živali, ki jih je Gospod Bog naredil. In rekla je ženski: „Da, ali je Bog res rekel: ‚Ne bosta jedla od vsakega vrtnega drevesa?‘“

3:2  In ženska je rekla kači: „Midva lahko jeva od sadja vrtnih dreves,

3:3  toda o sadu drevesa, ki je v sredi vrta, je Bog rekel: ‚Ne bosta jedla od njega niti se ga ne bosta dotikala, da ne bi umrla.‘“

3:4  Kača je ženski rekla: „Zagotovo ne bosta umrla,

3:5  § kajti Bog ve, da se bodo na dan, ko bosta od njega jedla, vajine oči potem odprle in bosta kakor bogovi, poznavajoč dobro in zlo.“

3:6  In ko je ženska videla, da je bilo drevo dobro za jed in da je bilo prijetno očem in da si je drevesa želeti, da naredi nekoga modrega, je vzela od njegovega sadu in jedla ter dala tudi svojemu soprogu, [ki je bil] z njo, in on je jedel.

3:7  Oči so se obema odprle in spoznala sta, da sta bila naga. Skupaj sta sešila figove liste ter si naredila predpasnika.

3:8  In zaslišala sta šum Gospoda Boga, ki je v svežini dneva hodil po vrtu, in Adam ter njegova žena sta se pred prisotnostjo Gospoda Boga skrila med vrtna drevesa.

3:9  Gospod Bog je zaklical Adamu in mu rekel: „Kje si?“

3:10  Ta je rekel: „Zaslišal sem tvoj šum v vrtu in sem se zbal, ker sem bil nag, in sem se skril.“

3:11  Rekel je: „Kdo ti je povedal, da si bil nag? Mar si jedel od drevesa, od katerega sem ti zapovedal, da ne bi smel jesti?“

3:12  Človek je rekel: „Ženska, ki si mi jo dal, da je z menoj, ona mi je dala od drevesa in sem jedel.“

3:13  Gospod Bog je rekel ženski: „Kaj je to, kar si storila?“ Ženska je rekla: „Kača me je preslepila in sem jedla.“

3:14  Gospod Bog je rekel kači: „Ker si to storila, si prekleta nad vso živino in nad vsako poljsko živaljo. Po svojem trebuhu boš šla in prah boš jedla vse dni svojega življenja.

3:15  § Postavil bom sovraštvo med teboj in žensko in med tvoje seme in njeno seme; to ti zdrobi tvojo glavo, ti pa boš ranila njegovo peto.“

3:16  Ženski je rekel: „Silno bom pomnožil tvojo bridkost in tvoje spočetje. V bridkosti boš rojevala otroke, in tvoje hrepenenje bo k tvojemu soprogu in on bo vladal nad teboj.“

3:17  Adamu pa je rekel: „Ker si prisluhnil glasu svoje žene in si jedel od drevesa, o katerem sem ti zapovedal, rekoč: ‚Ne boš jedel od njega;‘ prekleta so tla zaradi tebe, v bridkosti boš jedel od le-teh vse dni svojega življenja.

3:18  Tudi trnje in osat ti bodo obrodila; in poljsko zelišče boš jedel,

3:19  v potu svojega obraza boš jedel kruh, dokler se ne vrneš v tla, kajti od tam si bil vzet, kajti prah si in v prah se boš vrnil.“

3:20  Adam je svojo ženo imenoval Eva; ker je bila mati vseh živih.

3:21  Adamu in njegovi ženi je Gospod Bog naredil plašča iz kož ter ju oblekel.

3:22  Gospod Bog je rekel: „Glej, človek je postal kakor eden izmed nas, da pozna dobro in zlo. In sedaj, da ne iztegne svoje roke in vzame tudi od drevesa življenja ter jé in živi na veke,“

3:23  ga je Gospod Bog zato odposlal iz edenskega vrta, da orje tla, iz katerih je bil vzet.

3:24  § Tako je izgnal človeka in na vzhodu edenskega vrta namestil kerube in ognjen meč, ki obrača vsako pot, da varuje pot do drevesa življenja.

Chapter 4

4:1  Adam je spoznal svojo ženo Evo in ta je spočela ter rodila Kajna in rekla: „Dobila sem človeka od Gospoda.“

4:2  In ponovno je rodila njegovega brata Abela. In Abel je bil čuvaj ovc, toda Kajn je bil orač tal.

4:3  Tekom časa se je pripetilo, da je Kajn od sadu tal prinesel daritev Gospodu.

4:4  In tudi Abel je prinesel prvence od svojega tropa in od njihove tolšče. In Gospod je imel spoštovanje do Abela in njegove daritve,

4:5  toda do Kajna in njegove daritve [pa] ni imel spoštovanja. In Kajn je bil zelo ogorčen in njegovo obličje je upadlo.

4:6  Gospod je rekel Kajnu: „Zakaj si ogorčen? In zakaj je tvoje obličje upadlo?

4:7  Če delaš dobro ali ne boš sprejet? Če pa ne delaš dobro, greh leži pri vratih. Njegovo poželenje naj bo k tebi, ti pa boš vladal nad njim.“

4:8  Kajn je govoril s svojim bratom Abelom, in ko sta bila na polju, se je pripetilo, da se je Kajn dvignil zoper svojega brata Abela in ga ubil.

4:9  Gospod je rekel Kajnu: „Kje je tvoj brat, Abel?“ On pa je rekel: „Ne vem. Mar sem mar jaz čuvaj svojega brata?“

4:10  Rekel je: „Kaj si storil? Glas krvi tvojega brata iz tal vpije k meni.

4:11  Sedaj si preklet pred zemljo, ki je odprla svoja usta, da iz tvoje roke sprejme kri tvojega brata.

4:12  Ko boš oral tla, ti odslej ne bodo obrodila svoje moči; na zemlji boš ubežnik in potepuh.“

4:13  Kajn je Gospodu rekel: „Moja kazen je večja, kakor jo lahko prenesem.

4:14  Glej, danes si me napodil izpred obličja zemlje, in skrit bom pred tvojim obličjem, in na zemlji bom ubežnik ter potepuh; in zgodilo se bo, da me bo ubil vsak, kdor me najde.“

4:15  Gospod mu je rekel: „Zatorej kdorkoli ubije Kajna, bo nanj nadeto sedemkratno maščevanje.“ In Gospod je na Kajna namestil znamenje, da kdorkoli ga najde, ga ne bi ubil.

4:16  Kajn je odšel izpred Gospodove prisotnosti in prebival v deželi Nod, vzhodno od Edena.

4:17  Kajn je spoznal svojo ženo in ta je spočela ter rodila Henoha. Ta je zgradil mesto in ime mesta imenoval Henoh, po imenu svojega sina.

4:18  Henohu se je rodil Irád, in Irád je zaplodil Mehujaéla, in Mehujaél je zaplodil Metušaéla, in Metušaél je zaplodil Lameha.

4:19  Lameh si je vzel dve ženi: ime prve je bilo Ada, ime druge pa Cila.

4:20  Ada je rodila Jabála; ta je bil oče teh, ki prebivajo v šotorih in teh, ki imajo živino.

4:21  Ime njegovega brata je bilo Jubál; bil je oče vseh teh, ki prijemajo harfo in piščal.

4:22  Cila pa je rodila tudi Tubál Kajina, učitelja vsakega rokodelca z bronom in železom, in Tubál Kajinova sestra je bila Naáma.

4:23  Lameh je rekel svojima ženama, Adi in Cili: „Poslušajta moj glas, vidve, Lamehovi ženi, prisluhnita mojemu govoru, kajti umoril sem človeka, ki mi prizadeva rane in mladeniča, za mojo rano.

4:24  Če bo Kajn sedemkrat maščevan, resnično, Lameh [pa] sedeminsedemdesetkrat.“

4:25  Adam je spet spoznal svojo ženo in rodila je sina in njegovo ime je imenovala Set. „Kajti Bog,“ je rekla, „mi je določil drugega potomca namesto Abela, katerega je ubil Kajn.“

4:26  In Setu, tudi njemu se je rodil sin, in njegovo ime je imenoval Enóš. Potem so ljudje začeli klicati Gospodovo ime.

Chapter 5

5:1  To je knjiga Adamovih rodov. Na dan, ko je Bog ustvaril človeka, ga je naredil po Božji podobnosti.

5:2  Moškega in žensko ju je ustvaril in ju blagoslovil in njuno ime imenoval Adam, na dan, ko sta bila ustvarjena.

5:3  Adam je živel sto trideset let in zaplodil sina po svoji lastni podobnosti, po svoji podobi in imenoval ga je Set.

5:4  Adamovih dni, potem ko je zaplodil Seta, je bilo osemsto let, in zaplodil je sinove in hčere.

5:5  Vseh dni, ko je Adam živel, je bilo devetsto trideset let, in je umrl.

5:6  Set je živel sto pet let ter zaplodil Enóša.

5:7  Potem, ko je Set zaplodil Enóša, je živel osemsto sedem let ter zaplodil sinove in hčere,

5:8  in vseh Setovih dni je bilo devetsto dvanajst let, in je umrl.

5:9  Enóš je živel devetdeset let in zaplodil Kenána,

5:10  in potem, ko je Enóš zaplodil Kenána, je živel osemsto petnajst let ter zaplodil sinove in hčere.

5:11  Vseh Enóševih dni je bilo devetsto pet let, in je umrl.

5:12  Kenán je živel sedemdeset let ter zaplodil Mahalaléla.

5:13  Potem, ko je Kenán zaplodil Mahalaléla, je živel osemsto štirideset let ter zaplodil sinove in hčere.

5:14  Vseh Kenánovih dni je bilo devetsto deset let, in je umrl.

5:15  Mahalalél je živel petinšestdeset let ter zaplodil Jereda.

5:16  Potem, ko je Mahalalél zaplodil Jereda, je živel osemsto trideset let ter zaplodil sinove in hčere.

5:17  Vseh Mahalalélovih dni je bilo osemsto petindevetdeset let, in je umrl.

5:18  Jered je živel sto dvainšestdeset let ter zaplodil Henoha.

5:19  Potem, ko je Jered zaplodil Henoha, je živel osemsto let ter zaplodil sinove in hčere.

5:20  Vseh Jeredovih dni je bilo devetsto dvainšestdeset let, in je umrl.

5:21  Henoh je živel petinšestdeset let ter zaplodil Matuzalema.

5:22  Potem, ko je Henoh zaplodil Matuzalema, je tristo let hodil z Bogom ter zaplodil sinove in hčere.

5:23  Vseh Henohovih dni je bilo tristo petinšestdeset let.

5:24  Henoh je hodil z Bogom in ni ga bilo, kajti Bog ga je vzel.

5:25  Matuzalem je živel sto sedeminosemdeset let in zaplodil Lameha.

5:26  Potem, ko je Matuzalem zaplodil Lameha, je živel sedemsto dvainosemdeset let ter zaplodil sinove in hčere.

5:27  Vseh Matuzalemovih dni je bilo devetsto devetinšestdeset let, in je umrl.

5:28  Lameh je živel sto dvainosemdeset let ter zaplodil sina.

5:29  Njegovo ime je imenoval Noe, rekoč: „Ta isti nas bo tolažil, glede našega dela in garanja naših rok, zaradi tal, ki jih je Gospod preklel.“

5:30  Potem, ko je Lameh zaplodil Noeta, je živel petsto petindevetdeset let ter zaplodil sinove in hčere.

5:31  Vseh Lamehovih dni je bilo sedemsto sedeminsedemdeset let, in je umrl.

5:32  Noe je bil star petsto let in Noe je zaplodil Sema, Hama ter Jafeta.

Chapter 6

6:1  Pripetilo se je, ko so se na obličju zemlje ljudje začeli množiti in so se jim rojevale hčere,

6:2  da so Božji sinovi videli človeške hčere, da so bile lepe in so si jih jemali za žene od vseh, ki so si jih izbrali.

6:3  § Gospod je rekel: „Moj duh se ne bo vedno prepiral s človekom, kajti on je prav tako meso, vendar bo njegovih dni sto dvajset let.“

6:4  § Takrat, v tistih dneh, so bili na zemlji velikani; in tudi potem, ko so Božji sinovi vstopali noter v človeške hčere in so jim te rodile otroke, so ti isti postali mogočni možje, ki so bili iz davnine, možje z ugledom.

6:5  Bog pa je videl, da je bila človekova zlobnost na zemlji velika in da je bila vsaka miselna zamisel njegovega srca nenehno samo zla.

6:6  To je pokesalo Gospoda, da je na zemlji naredil človeka in to ga je užalostilo pri njegovem srcu.

6:7  Gospod je rekel: „Uničil bom človeka, ki sem ga ustvaril, izpred obličja zemlje,“ tako človeka kakor žival in plazečo stvar ter perjad neba, kajti to me je pokesalo, da sem jih naredil.“

6:8  Toda Noe je našel milost v Gospodovih očeh.

6:9  To so Noetovi rodovi. Noe je bil pravičen človek in popoln v svojih rodovih in Noe je hodil z Bogom.

6:10  Noe je zaplodil tri sinove: Sema, Hama in Jafeta.

6:11  Tudi zemlja je bila izprijena pred Bogom in zemlja je bila napolnjena z nasiljem.

6:12  Bog je pogledal na zemljo in glej, bila je izprijena, kajti vse meso na zemlji je izpridilo svojo pot.

6:13  § Bog je Noetu rekel: „Konec vsega mesa je prišel predme, kajti zemlja je po njih napolnjena z nasiljem, in glej, uničil jih bom, z zemljo [vred].

6:14  § Naredi si ladjo iz gofrovega lesa. V ladji boš naredil prostore in jo zunaj in znotraj zasmolil s smolo.

6:15  In to je oblika, po kateri jo boš naredil: dolžina ladje naj bo tristo komolcev, njena širina petdeset komolcev in njena višina trideset komolcev.

6:16  § Ladji boš naredil okno in komolec nad tem jo boš končal. Vrata ladje boš napravil na njeni strani; s spodnjim, drugim in tretjim nadstropjem jo boš naredil.

6:17  Glej jaz, celó jaz, privedem na zemljo poplavo vodá, da uničim vse meso, v katerem je dih življenja izpod neba in vsaka stvar, ki je na zemlji, bo umrla.

6:18  Toda s teboj bom vzpostavil svojo zavezo, in prišel boš na ladjo, ti in tvoji sinovi in tvoja žena in žene tvojih sinov s teboj.

6:19  Od vsake žive stvari, od vsega mesa, boš s seboj na ladjo privedel [po] dva od vsake vrste, da jih obvaruješ žive; naj bodo samec in samica.

6:20  Od perjadi po njihovi vrsti in od živine po njihovi vrsti, od vsake zemeljske plazeče stvari po njeni vrsti, [po] dva od vsake sorte bosta prišla k tebi, da ju obvaruješ živa.

6:21  K sebi vzemi od vse hrane, ki se jé in jo boš zbral k sebi, in ta bo za hrano zate in zanje.“

6:22  Noe je storil tako; glede na vse, kar mu je Bog ukazal, je storil tako.

Chapter 7

7:1  Gospod je rekel Noetu: „Pridi ti in vsa tvoja hiša v ladjo, kajti pred seboj sem te videl pravičnega v tem rodu.

7:2  Od vsake čiste živali boš vzel k sebi po sedmero, samca in njegovo samico. Od živali, ki niso čiste, po dvoje, samca in njegovo samico.

7:3  Tudi od perjadi neba po sedmero, samca in samico, da na obličju vse zemlje obdržiš zarod živ.

7:4  Kajti še sedem dni in povzročil bom, da na zemljo dežuje štirideset dni in štirideset noči; in vsako živo snov, ki sem jo naredil, bom uničil izpred obličja zemlje.“

7:5  Noe je storil glede na vse, kar mu je Gospod zapovedal.

7:6  Noe je bil star šeststo let, ko je bila na zemlji poplava vodá.

7:7  Noe je zaradi poplavnih vodá vstopil v ladjo in njegovi sinovi in njegova žena in žene njegovih sinov z njim.

7:8  Od čistih živali in od živali, ki niso čiste in od perjadi in od vsake stvari, ki se plazi na zemlji,

7:9  so po dve in dve vstopile k Noetu v ladjo, samec in samica, kakor je Bog zapovedal Noetu.

7:10  Po sedmih dneh pa se je pripetilo, da so bile na zemlji poplavne vode.

7:11  V šeststotem letu Noetovega življenja, v drugem mesecu, sedemnajsti dan meseca, istega dne so izbruhnili vsi studenci velike globine in okna neba so bila odprta.

7:12  In dež je bil na zemlji štirideset dni in štirideset noči.

7:13  Prav isti dan so vstopili v ladjo Noe ter Sem in Ham in Jafet, Noetovi sinovi in Noetova žena in z njim tri žene njegovih sinov.

7:14  Oni in vsaka žival po njeni vrsti in vsa živina po njeni vrsti in vsaka plazeča stvar, ki se plazi na zemlji, po njeni vrsti in vsaka perjad po njeni vrsti, vsaka ptica od vsake sorte.

7:15  Vstopile so k Noetu v ladjo, [po] dve in dve od vsega mesa, v katerem je dih življenja.

7:16  Te, ki so vstopile, so vstopile samec in samica od vsega mesa, kakor mu je Bog zapovedal. Gospod pa ga je zaprl noter.

7:17  Na zemlji je bila poplava štirideset dni. Vode so narasle in podpirale ladjo in ta je bila dvignjena nad zemljo.

7:18  Vode so prevladale in silno narasle na zemlji in ladja je plula na obličju vodá.

7:19  Vode so silno prevladale na zemlji in vsi visoki hribi, ki so bili pod celotnim nebom, so bili pokriti.

7:20  Vode so se dvignile [in] prevladale [za] petnajst komolcev in gore so bile pokrite.

7:21  Umrlo je vse meso, ki se je gibalo na zemlji, tako od perjadi, od živine, od živali in od vsake plazeče stvari, ki se plazi na zemlji in vsakega človeka.

7:22  Vse, v čigar nosnicah je bil dih življenja, od vsega, kar [jih] je bilo na kopni zemlji, je umrlo.

7:23  Uničena je bila vsaka živa snov, ki je bila na obličju tal, tako človek kakor živina, plazeče stvari in perjad neba; in bile so uničene iz zemlje. Živ je ostal samo Noe in tisti, ki so bili z njim na ladji.

7:24  Vode so prevladovale na zemlji sto petdeset dni.

Chapter 8

8:1  Bog se je spomnil Noeta in vsake žive stvari in vse živine, ki je bila z njim v ladji in Bog je naredil veter, da je šel prek zemlje in vode so se znižale.

8:2  Tudi studenci globin in okna neba so bila ustavljena in dež z neba je bil zadržan.

8:3  Vode so se nenehno vračale iznad zemlje in po koncu sto petdesetih dni so bile vode znižane.

8:4  Ladja je obstala v sedmem mesecu, na sedemnajsti dan meseca, na gorah Araráta.

8:5  In vode so nenehno upadale do desetega meseca. V desetem mesecu, na prvi dan meseca, so bili vidni vrhovi gora.

8:6  Ob koncu štiridesetih dni se je pripetilo, da je Noe odprl okno ladje, ki jo je naredil

8:7  in izpustil krokarja, ki je letal sem ter tja, dokler se vode iznad zemlje niso posušile.

8:8  Od sebe je izpustil tudi golobico, da vidi, če so se vode znižale iznad obličja tal,

8:9  toda golobica ni našla počitka za podnožje svojega stopala in se je vrnila k njemu v ladjo, kajti vode so bile na obličju celotne zemlje. Potem je iztegnil svojo roko in jo prijel ter potegnil k sebi v ladjo.

8:10  Okleval pa je še drugih sedem dni in golobico ponovno izpustil iz ladje.

8:11  Golobica je zvečer priletela k njemu, in glej, v njenem kljunu je bil odtrgan oljčni list. Tako je Noe spoznal, da so bile vode iznad zemlje znižane.

8:12  Okleval je še drugih sedem dni in izpustil golobico, ki se ni več ponovno vrnila k njemu.

8:13  Pripetilo se je v šeststoprvem letu, v prvem mesecu, prvi dan meseca, [da] so se vode iznad zemlje posušile. Noe je odstranil pokrivalo ladje ter pogledal in glej, obličje tal je bilo suho.

8:14  § V drugem mesecu, na sedemindvajseti dan meseca, je bila zemlja suha.

8:15  Bog je spregovoril Noetu, rekoč:

8:16  „Pojdi iz ladje ti in tvoja žena in tvoji sinovi in žene tvojih sinov s teboj.

8:17  S seboj privedi vsako živo stvar, ki je s teboj od vsega mesa, tako od perjadi kakor od živine in od vsake plazeče stvari, ki se plazi na zemlji, da se bodo na zemlji lahko obilno plodili in bodo rodovitni in se množili na zemlji.“

8:18  Noe se je izkrcal in njegovi sinovi in njegova žena in žene njegovih sinov z njim.

8:19  Vsaka žival, vsaka plazeča stvar in vsaka perjad in karkoli se plazi na zemlji, po svojih vrstah, so se izkrcali iz ladje.

8:20  Noe je zgradil otlar Gospodu in vzel od vsake čiste živali in od vsake čiste perjadi ter na oltarju daroval žgalne daritve.

8:21  Gospod je zavohal prijeten vonj in Gospod je v svojem srcu rekel: „Zaradi človeka tal ne bom več ponovno preklel, kajti zamisel človekovega srca je zla od njegove mladosti, niti ne bom več ponovno udaril vsake žive stvari, kakor sem storil.

8:22  Dokler ostaja zemlja, čas setve in žetve in mraz in vročina in poletje in zima in dan in noč ne bodo prenehali.“

Chapter 9

9:1  Bog je blagoslovil Noeta in njegove sinove ter jim rekel: „Bodite rodovitni in se množite ter na novo napolnite zemljo.

9:2  Strah pred vami in groza pred vami bo na vsaki zemeljski živali in na vsaki zračni perjadi, na vsem, kar se giba na zemlji in na vseh ribah morja; izročene so v vašo roko.

9:3  Vsaka gibajoča stvar, ki živi, naj bo hrana za vas; celó kakor zelena zelišča, sem vam izročil vse stvari.

9:4  Toda mesa z njegovim življenjem, ki je njegova kri, ne boste jedli.

9:5  Zagotovo bom terjal kri za vaša življenja. Terjal jo bom iz roke vsake živali in iz človeške roke. Iz roke vsakega človekovega brata bom terjal človeško življenje.

9:6  Kdorkoli prelije človeško kri, bo po človeku prelita njegova kri, kajti človeka je naredil po Božji podobi.

9:7  Vi pa bodite rodovitni in se množite, na zemlji obilno obrodite in se množite na njej.“

9:8  Bog je spregovoril Noetu ter z njim njegovim sinovom, rekoč:

9:9  „Jaz, glejte, jaz vzpostavljam svojo zavezo z vami in z vašim zarodom za vami

9:10  in z vsakim živim ustvarjenim bitjem, ki je z vami, od perjadi, od živine in od vsake zemeljske živali z vami; od vsega, kar prihaja iz ladje, do vsake zemeljske živali.

9:11  In z vami bom vzpostavil svojo zavezo; niti vse meso ne bo več iztrebljeno s poplavnimi vodami, niti ne bo več poplave, da uniči zemljo.“

9:12  Bog je rekel: „To je simbol zaveze, ki jo sklepam med seboj in vami in vsakim živim ustvarjenim bitjem, ki je z vami, za neprestane rodove.

9:13  Svojo mavrico postavim v oblak in ta bo za simbol zaveze med menoj in zemljo.

9:14  In zgodilo se bo, ko nad zemljo privedem oblak, da bo mavrica vidna v oblaku

9:15  in spomnil se bom svoje zaveze, ki je med menoj in teboj in vsakim živim ustvarjenim bitjem od vsega mesa in vode ne bodo več postale poplava, da uničijo vse meso.

9:16  In v oblaku bo mavrica in pogledal bom nanjo, da se bom lahko spomnil večne zaveze med Bogom in vsakim živim ustvarjenim bitjem od vsega mesa, ki je na zemlji.“

9:17  Bog je rekel Noetu: „To je simbol zaveze, ki sem jo utrdil med seboj in vsem mesom, ki je na zemlji.“

9:18  Noetovi sinovi, ki so se izkrcali iz ladje, so bili Sem, Ham in Jafet. Ham pa je Kánaanov oče.

9:19  To so trije Noetovi sinovi, in od njih je bila prekrita vsa zemlja.

9:20  In Noe je pričel biti poljedelec ter zasadil vinograd

9:21  in pil od vina in se napil in bil je nag v svojem šotoru.

9:22  Ham, Kánaanov oče, pa je videl nagoto svojega očeta in zunaj povedal svojima dvema bratoma.

9:23  Sem in Jafet sta vzela obleko in si jo položila na obe njuni rami in šla, obrnjena nazaj, ter pokrila nagoto njunega očeta. In njuna obraza sta bila obrnjena nazaj in nista videla očetove nagote.

9:24  Noe se je prebudil iz svoje pijanosti ter spoznal, kaj mu je storil njegov mlajši sin.

9:25  Rekel je: „Preklet bodi, Kánaan. Svojim bratom bo služabnik služabnikov.“

9:26  Rekel je: „Blagoslovljen bodi Semov Gospod Bog, Kánaan pa bo njegov služabnik.

9:27  Bog bo povečal Jafeta in prebival bo v Semovih šotorih, Kánaan pa bo njegov služabnik.“

9:28  Noe je po poplavi živel tristo petdeset let.

9:29  Vseh Noetovih dni je bilo devetsto petdeset let, in je umrl.

Chapter 10

10:1  To so torej rodovi Noetovih sinov, Sema, Hama in Jafeta, in tem so se po poplavi rodili sinovi.

10:2  Jafetovi sinovi: Gomer, Magóg, Madáj, Javán, Tubál, Mešeh in Tirás.

10:3  Gomerjevi sinovi: Aškenáz, Rifát in Togarmá.

10:4  Javánovi sinovi: Elišá in Taršíš, Kitéjec in Dodaním.

10:5  S temi so bili otoki poganov razdeljeni po njihovih deželah, vsakdo po svojem jeziku, po svojih družinah, v svojih narodih.

10:6  § Hamovi sinovi: Kuš, Micrájim, Put in Kánaan.

10:7  Kuševi sinovi: Sebá, Havilá, Sabtá, Ramá in Sabtehá. In Ramájeva sinova: Šebá in Dedán.

10:8  Kuš je zaplodil Nimróda. Ta je začenjal biti mogočen na zemlji.

10:9  Bil je mogočen lovec pred Gospodom, zakaj rečeno je: „Celo kakor Nimród, mogočen lovec pred Gospodom.“

10:10  Začetek njegovega kraljestva pa je bil Babel, Ereh, Akád in Kalne v šinárski deželi.

10:11  § Iz tiste dežele je odšel proti Asúrju in zgradil Ninive ter mesta Rehobót, Kelah in

10:12  Resen med Ninivami in Kelahom; isto je veliko mesto.

10:13  Micrájim je zaplodil Ludima, Anamima, Lehabima, Nafthima,

10:14  Patrusima, Kasluhima (iz katerega je prišel Filistejec) in Kaftorima.

10:15  Kánaan je zaplodil Sidóna, svojega prvorojenca, Heta,

10:16  Jebusejca, Amoréjca, Girgašéjca,

10:17  Hivéjca, Arkejca, Sinéjca,

10:18  Arvadéjca, Cemaréjca in Hamatéjca, in nato so bile družine Kánaancev razširjene.

10:19  Meja Kánaancev je bila od Sidóna, ko prideš v Gerár, do Gaze; ko greš v Sódomo, Gomóro, Admo, in Cebojím, celó do Leše.

10:20  To so Hamovi sinovi po svojih družinah, po svojih jezikih, svojih deželah in po svojih narodih.

10:21  Tudi Semu, očetu vseh Eberjevih otrok, Jafetovemu starejšemu bratu, celó njemu so bili rojeni otroci.

10:22  Semovi otroci: Elám, Asúr, Arpahšád, Lud in Arám.

10:23  Arámovi otroci: Uc, Hul, Geter in Maš.

10:24  Arpahšád je zaplodil Šelaha, in Šelah je zaplodil Eberja.

10:25  Eberju sta bila rojena dva sinova. Enemu je bilo ime Peleg, kajti v njegovih dneh je bila zemlja razdeljena in ime njegovega brata je bilo Joktán.

10:26  Joktán je zaplodil Almodáda, Šelefa, Hacarmáveta, Jeraha,

10:27  Hadoráma, Uzála, Diklá,

10:28  Obála, Abimaéla, Šebá,

10:29  Ofírja, Havilá in Jobába. Vsi ti so bili Joktánovi sinovi.

10:30  Njihovo prebivališče je bilo od Meše, ko greš k Sefárju, vzhodnemu gorovju.

10:31  To so Semovi sinovi po svojih družinah, po svojih jezikih, po svojih deželah, po svojih narodih.

10:32  To so družine Noetovih sinov po svojih rodovih v svojih narodih in z njimi so bili po poplavi razdeljeni narodi na zemlji.

Chapter 11

11:1  Celotna zemlja pa je bila enojezična in enega govora.

11:2  Pripetilo se je, ko so potovali od vzhoda, da so našli ravnino v šinárski deželi in tam so prebivali.

11:3  § Rekli so drug drugemu: „Pojdimo, delajmo opeko in jih temeljito žgimo.“ In opeko so imeli za kamen, blato pa so imeli za malto.

11:4  Rekli so: „Pojdimo, zgradimo si mesto in stolp, čigar vrh bo lahko segal do neba in naredimo si ime, da ne bomo razkropljeni po obličju celotne zemlje.“

11:5  Gospod pa je prišel dol, da vidi mesto in stolp, ki so ga gradili človeški otroci.

11:6  Gospod je rekel: „Glej, ljudstvo je eno in vsi imajo en jezik in to so pričeli delati in zdaj ne bo nič zadržano pred njimi, kar so si domislili storiti.

11:7  Pojdimo, gremo dol in jim tam zmešajmo njihov jezik, da ne bodo mogli razumeti govora drug drugega.“

11:8  Tako jih je Gospod od tam razkropil naokoli po obličju celotne zemlje in prenehali so graditi mesto.

11:9  Zato je ime tega mesta imenovano Babel, ker je tam Gospod zmešal jezik vse zemlje, in od tam jih je Gospod razkropil naokoli po obličju vse zemlje.

11:10  § To so Semovi rodovi. Sem je bil star sto let in dve leti po poplavi je zaplodil Arpahšáda.

11:11  Potem, ko je Sem zaplodil Arpahšáda, je živel petsto let ter zaplodil sinove in hčere.

11:12  Arpahšád je živel petintrideset let ter zaplodil Šelaha.

11:13  Arpahšád je, potem ko je zaplodil Šelaha, živel štiristo tri leta ter zaplodil sinove in hčere.

11:14  Šelah je živel trideset let ter zaplodil Eberja.

11:15  Šelah je, potem ko je zaplodil Eberja, živel štiristo tri leta ter zaplodil sinove in hčere.

11:16  Eber je živel štiriintrideset let ter zaplodil Pelega.

11:17  Eber je, potem ko je zaplodil Pelega, živel štiristo trideset let ter zaplodil sinove in hčere.

11:18  Peleg je živel trideset let ter zaplodil Reguja.

11:19  Peleg je, potem ko je zaplodil Reguja, živel dvesto devet let ter zaplodil sinove in hčere.

11:20  Regu je živel dvaintrideset let ter zaplodil Serúga.

11:21  Regu je, potem ko je zaplodil Serúga, živel dvesto sedem let ter zaplodil sinove in hčere.

11:22  Serúg je živel trideset let ter zaplodil Nahórja.

11:23  Serúg je, potem ko je zaplodil Nahórja, živel dvesto let ter zaplodil sinove in hčere.

11:24  Nahór je živel devetindvajset let ter zaplodil Teraha.

11:25  Nahór je, potem ko je zaplodil Teraha, živel sto devetnajst let ter zaplodil sinove in hčere.

11:26  Terah je živel sedemdeset let ter zaplodil Abrama, Nahórja in Harána.

11:27  Torej to so Terahovi rodovi. Terah je zaplodil Abrama, Nahórja in Harána; Harán pa je zaplodil Lota.

11:28  Harán je umrl pred svojim očetom Terahom v deželi svojega rojstva, v Uru Kaldejcev.

11:29  Abram in Nahór sta si vzela ženi. Ime Abramove žene je bilo Sarája; in ime Nahórjeve žene Milka, hči Harána, Milkinega očeta in Jiskinega očeta.

11:30  Toda Sarája je bila jalova; ni imela nobenega otroka.

11:31  Terah je vzel Abrama, svojega sina in vnuka Lota, Haránovega sina in svojo snaho Sarájo, ženo svojega sina Abrama in odšli so iz Ura Kaldejcev, da gredo v kánaansko deželo in prišli so v Harán ter tam prebivali.

11:32  Terahovih dni je bilo dvesto pet let, in Terah je umrl v Haránu.

Chapter 12

12:1  Gospod je torej rekel Abramu: „Pojdi ven iz svoje dežele in iz svojega sorodstva in iz hiše svojega očeta v deželo, ki ti jo bom pokazal.

12:2  Iz tebe bom naredil velik narod in blagoslovil te bom in tvoje ime naredil veliko in ti boš blagoslov.

12:3  Blagoslovil bom tiste, ki te blagoslavljajo in preklel tistega, ki te preklinja, in v tebi bodo blagoslovljene vse družine zemlje.“

12:4  Tako je Abram odšel, kakor mu je Gospod spregovoril in Lot je šel z njim. Abram pa je bil star petinsedemdeset let, ko je odšel iz Harána.

12:5  Abram je vzel svojo ženo Sarájo in Lota, sina svojega brata ter vse njuno imetje, ki sta ga zbrala in duše, ki sta jih pridobila v Haránu in šli so, da gredo v kánaansko deželo in prišli so v kánaansko deželo.

12:6  Abram je šel skozi deželo do kraja Sihem, na Moréjevo ravnino. In takrat je bil v deželi Kánaanec.

12:7  Gospod se je prikazal Abramu ter rekel: „To deželo bom dal tvojemu potomcu.“ In tam je zgradil oltar Gospodu, ki se mu je prikazal.

12:8  Od tam se je prestavil h gori na vzhodu Betela ter postavil svoj šotor in Betel je imel na zahodu, Aj pa na vzhodu. Tam je zgradil oltar Gospodu ter klical h Gospodovemu imenu.

12:9  § Abram je potoval in še vedno šel proti jugu.

12:10  V deželi pa je bila lakota in Abram je odšel dol v Egipt, da tam začasno prebiva, kajti lakota v deželi je bila boleča.

12:11  Toda pripetilo se je, ko je prišel blizu, da vstopi v Egipt, da je rekel svoji ženi Saráji: „Glej, torej vem, da si na pogled lepa ženska,

12:12  zato se bo zgodilo, ko te bodo Egipčani zagledali, da bodo rekli: ‚To je njegova žena‘ in bodo mene ubili, toda tebe bodo ohranili pri življenju.

12:13  Reci, prosim te, [da] si moja sestra, da bo zaradi tebe lahko dobro z menoj in bo moja duša živela zaradi tebe.“

12:14  Pripetilo se je, ko je Abram prišel v Egipt, da so Egipčani zagledali žensko, da je bila zelo lepa.

12:15  Tudi faraonovi princi so jo videli in jo priporočili pred faraonom in ženska je bila vzeta v faraonovo hišo.

12:16  In zaradi nje je [z] Abramom dobro ravnal, in imel je ovce, vole, osle, sluge, dekle, oslice in kamele.

12:17  Gospod pa je zaradi Abramove žene Saráje trpinčil faraona in njegovo hišo z velikimi nadlogami.

12:18  Faraon je poklical Abrama ter mu rekel: „Kaj je to, kar si mi storil? Zakaj mi nisi povedal, da je bila tvoja žena?

12:19  § Zakaj si rekel: ‚Moja sestra je?‘ Tako bi jo lahko vzel k sebi za ženo. Zdaj torej glej svojo ženo, vzemi jo in pojdi svojo pot.“

12:20  Faraon je glede njega zapovedal svojim ljudem in poslali so ga proč in njegovo ženo in vse, kar je imel.

Chapter 13

13:1  § Abram se je dvignil iz Egipta na jug, on in njegova žena in vse, kar je imel in Lot z njim.

13:2  Abram je bil zelo bogat z živino, s srebrom in z zlatom.

13:3  § Odšel je na svoja potovanja od juga celó do Betela, na kraj, kjer je bil od začetka njegov šotor, med Betelom in Ajem,

13:4  na kraj z oltarjem, ki ga je tam najprej naredil in tam je Abram klical h Gospodovemu imenu.

13:5  Tudi Lot, ki je odšel z Abramom, je imel trope, črede in šotore.

13:6  Zemlja pa ju ni mogla podpirati, da bi lahko prebivala skupaj, kajti njuno imetje je bilo veliko, tako da nista mogla prebivati skupaj.

13:7  Bil pa je prepir med čredniki Abramove živine in čredniki Lotove živine, in takrat so v deželi prebivali Kánaanci in Perizéjci.

13:8  Abram je rekel Lotu: „Naj ne bo prepira, prosim te, med menoj in teboj in med mojimi čredniki in med tvojimi čredniki, kajti mi smo bratje.

13:9  Mar ni vsa dežela pred teboj? Prosim te, loči se od mene. Če boš vzel levico, potem bom odšel na desno, ali če ti odideš na desnico, potem bom jaz odšel na levo.“

13:10  § Lot je povzdignil svoje oči in pogledal vso jordansko ravnino, ki je bila, preden je Gospod uničil Sódomo in Gomóro, vsepovsod dobro namakana, celó kakor Gospodov vrt, podobna egiptovski deželi, ko prideš do Coarja.

13:11  Potem si je Lot izbral vso Jordansko ravnino in Lot je odpotoval vzhodno in ločila sta se drug od drugega, eden od drugega.

13:12  Abram je prebival v kánaanski deželi, Lot pa je prebival v mestih ravnine in svoj šotor postavljal v smeri Sódome.

13:13  Toda sódomski možje so bili zlobni in silni grešniki pred Gospodom.

13:14  Gospod je rekel Abramu, potem ko je bil Lot ločen od njega: „Dvigni torej svoje oči in poglej, od kraja, kjer si, proti severu, proti jugu, proti vzhodu in proti zahodu.

13:15  Kajti vso deželo, ki jo vidiš, bom dal tebi in tvojemu potomstvu na veke.

13:16  Tvojega potomstva bom naredil kakor zemeljskega prahu, tako da če človek lahko prešteje zemeljski prah, potem bo prešteto tudi tvoje potomstvo.

13:17  Vstani, prehodi deželo po njeni dolžini in po njeni širini, kajti tebi jo bom dal.“

13:18  § Potem je Abram odstranil svoj šotor in prišel ter prebival na mamrejski ravnini, ki je v Hebrónu in tam zgradil oltar Gospodu.

Chapter 14

14:1  § Pripetilo se je v dneh šinárskega kralja Amraféla, elasárskega kralja Arjóha, elámskega kralja Kedorlaómerja in tidálskega kralja narodov,

14:2  da so se ti vojskovali s sódomskim kraljem Berom in gomórskim kraljem Biršájem, admaškim kraljem Šinábom, cebojímskim kraljem Šeméberjem in kraljem Bele, kar je Coar.

14:3  Vsi ti so se skupaj srečali v Sidímski dolini, kar je slano morje.

14:4  Dvanajst let so služili Kedorlaómerju, v trinajstem letu pa so se uprli.

14:5  V štirinajstem letu je prišel Kedorlaómer ter kralji, ki so bili z njim in udarili Rafájevce pri Ašterót Karnájimu in Zuzéjce pri Hamu in Emejce v Šavé Kirjatájimu

14:6  in Horéjce na njihovem gorovju Seír, do El Párana, ki je poleg divjine.

14:7  § In vrnili so se ter prišli do En Mišpáta, kar je Kadeš in udarili vso deželo Amalečanov in tudi Amoréjce, ki so prebivali v Hacecón Tamáru.

14:8  In odšli so sódomski kralj, gomórski kralj, admaški kralj, cebojímski kralj in belaški kralj (isti je coarski) in se združili v bitki z njimi v Sidímski dolini

14:9  § z elámskim kraljem Kedorlaómerjem, s Tidálom, kraljem narodov, šinárskim kraljem Amrafélom in elasárskim kraljem Arjóhom: štirje kralji proti petim.

14:10  § Sidímska dolina pa je bila polna blatnih jam in sódomski kralj in gomórski kralj sta pobegnila in padla tja. Tisti, ki so preostali, pa so pobegnili h goram.

14:11  Pobrali so vse dobrine Sódome in Gomóre in ves njihov živež ter odšli svojo pot.

14:12  Vzeli so Lota, sina Abramovega brata, ki je prebival v Sódomi in njegove dobrine ter odrinili.

14:13  § Prišel pa je nekdo, ki je pobegnil in povedal Hebrejcu Abramu, kajti ta je prebival na ravnini Amoréjca Mamreja, Eškólovega in Anêrjevega brata; in ti so bili zavezniki z Abramom.

14:14  Ko je Abram slišal, da je njegov brat ujet, je oborožil tristo osemnajst svojih izurjenih služabnikov, rojenih v njegovi lastni hiši in jih zasledoval do Dana.

14:15  § Ponoči se je razdelil zoper njih, on in njegovi služabniki, ter jih udaril in jih zasledoval do Hobe, ki je na levi roki od Damaska.

14:16  Vse dobrine je privedel nazaj in prav tako je privedel nazaj svojega brata Lota in njegove dobrine in tudi žene in ljudstvo.

14:17  Sódomski kralj pa je odšel ven, da ga sreča po njegovi vrnitvi iz pokola Kedorlaómerja in kraljev, ki so bili z njim pri dolini Šavé, ki je kraljeva dolina.

14:18  Melkízedek, kralj v Salemu, je prinesel kruh in vino in ta je bil duhovnik najvišjega Boga.

14:19  § Blagoslovil ga je ter rekel: „Blagoslovljen bodi Abram od najvišjega Boga, lastnika neba in zemlje

14:20  in blagoslovljen bodi najvišji Bog, ki je tvoje sovražnike izročil v tvojo roko.“ In on mu je dal desetine od vsega.

14:21  § Sódomski kralj pa je rekel Abramu: „Daj mi osebe, dobrine pa vzemi zase.“

14:22  Abram je rekel sódomskemu kralju: „Svojo roko sem dvignil h Gospodu, najvišjemu Bogu, lastniku neba in zemlje,

14:23  da ne bom vzel ne od nitke niti ne do vezalke in da ne bom vzel nobene stvari, ki je tvoja, da ne bi ti rekel: ‚Jaz sem Abrama naredil bogatega.‘

14:24  Samó tisto, kar so mladeniči pojedli in delež ljudi, ki so šli z menoj, Anêr, Eškól in Mamre; naj si vzamejo svoj delež.“

Chapter 15

15:1  Po teh stvareh je Gospodova beseda prišla Abramu v videnju, rekoč: „Ne boj se, Abram. Jaz sem tvoj ščit in tvoja silno velika nagrada.“

15:2  Abram je rekel: „Gospod Bog, kaj mi hočeš dati, glede na to, da odhajam brez otrok in je oskrbnik moje hiše Eliézer iz Damaska?“

15:3  Abram je rekel: „Glej, nobenega potomca mi nisi dal in glej, nekdo, rojen v moji hiši, je moj dedič.“

15:4  Glej, Gospodova beseda je prišla k njemu, rekoč: „Ta ne bo tvoj dedič, temveč tisti, ki bo prišel iz tvoje lastne notranjosti, bo tvoj dedič.“

15:5  Privedel ga je daleč naprej ter rekel: „Poglej zdaj proti nebu in štej zvezde, če jih lahko prešteješ.“ Rekel mu je: „Tako bo tvoje potomstvo.“

15:6  Veroval je v Gospoda in on mu je to štel za pravičnost.

15:7  Rekel mu je: „Jaz sem Gospod, ki te je privedel iz Ura Kaldejcev, da ti dam to deželo, da jo podeduješ.“

15:8  Rekel je: „Gospod Bog, po čem bom spoznal, da jo bom podedoval?“

15:9  § Rekel mu je: „Vzemi mi triletno telico, triletno kozo, triletnega ovna, grlico in mladega goloba.“

15:10  Ta je k sebi je vzel vse to in jih na sredini razpolovil in vsak kos položil nasproti drugemu, toda ptic ni razpolovil.

15:11  Ko je na trupla prišla perjad, jo je Abram odganjal.

15:12  In ko je sonce zahajalo, je na Abrama padlo globoko spanje in glej, nanj je padla groza velike teme.

15:13  Abramu je rekel: „Zagotovo vedi, da bo tvoje potomstvo tuje v deželi, ki ni njihova in jim bo služilo, oni pa jih bodo mučili štiristo let

15:14  in prav tako bom sodil ta narod, kateremu bodo služili. Potem pa bodo izšli z velikim imetjem.

15:15  Ti pa boš v miru odšel k svojim očetom, pokopan boš v dobri visoki starosti.

15:16  Toda v četrtem rodu bodo ponovno prišli sèm, kajti krivičnost Amoréjcev še ni dopolnjena.“

15:17  Pripetilo se je, da ko je sonce zašlo in je bila tema, glej kadečo talilno peč in gorečo svetilko, ki sta šli med temi kosi.

15:18  Na isti dan je Gospod z Abramom sklenil zavezo, rekoč: „Tvojemu potomstvu sem dal to deželo, od egiptovske reke do vélike reke, reke Evfrata:

15:19  Kenéjce, Kenázovce, Kadmonéjce,

15:20  Hetejce, Perizéjce, Rafájevce,

15:21  Amoréjce, Kánaance, Girgašéjce in Jebusejce.“

Chapter 16

16:1  Torej Sarája, Abramova žena, mu ni rodila otrok. Imela pa je pomočnico, Egipčanko, katere ime je bilo Hagára.

16:2  § Sarája je Abramu rekla: „Glej torej, Gospod me je zadržal pred rojevanjem. Prosim te, pojdi noter v mojo služkinjo, lahko se zgodi, da dosežem otroke prek nje.“ Abram je prisluhnil Sarájinemu glasu.

16:3  Sarája, Abramova žena, je vzela Hagáro, svojo egipčansko služabnico, potem ko je Abram deset let prebival v kánaanski deželi in jo dala svojemu soprogu Abramu, da postane njegova žena.

16:4  Šel je noter v Hagáro in ona je spočela. Ko pa je videla, da je spočela, je bila njena gospodarica prezirana v njenih očeh.

16:5  Sarája je rekla Abramu: „Moja žalitev bodi na tebi. Svojo služabnico sem dala v tvoje naročje, ko pa je videla, da je spočela, sem bila v njenih očeh prezirana. Gospod [naj] sodi med menoj in teboj.“

16:6  Toda Abram je rekel Saráji: „Glej, tvoja služabnica je v tvoji roki. Stôri ji, kakor ti ugaja.“ Ko pa je Sarája z njo trdo postopala, je ta pobegnila pred njenim obrazom.

16:7  Gospodov angel jo je našel pri vodnem studencu v divjini, pri izviru, na poti v Šur.

16:8  Rekel je: „Hagára, Sarájina služabnica, od kod prihajaš? Kam hočeš oditi?“ Rekla je: „Pobegnila sem izpred obličja svoje gospodarice Saráje.“

16:9  Gospodov angel ji je rekel: „Vrni se k svoji gospodarici in se podrêdi pod njene roke.“

16:10  Gospodov angel ji je rekel: „Tvoje potomstvo bom silno pomnožil, da le-to zaradi množice ne bo preštevno.“

16:11  Gospodov angel ji je rekel: „Glej, ti si z otrokom in rodila boš sina in imenovala ga boš Izmael, ker je Gospod uslišal tvojo stisko.

16:12  In on bo divji človek, njegova roka bo zoper vsakega človeka in roka vsakega človeka zoper njega in prebival bo v prisotnosti vseh svojih bratov.“

16:13  Klicala je ime Gospoda, ki ji je govoril: „Ti, Bog, me vidiš,“ kajti rekla je, „sem tudi tukaj gledala za tistim, ki me vidi?“

16:14  Zatorej se je izvir imenoval Beêr Laháj Roí; glej, ta je med Kadešem in Beredom.

16:15  Hagára je Abramu rodila sina in Abram je svojega sina, ki ga je rodila Hagára, imenoval Izmael.

16:16  Ko je Hagára Abramu rodila Izmaela, je bil Abram star šestinosemdeset let.

Chapter 17

17:1  Ko je bil Abram star devetindevetdeset let, se je Gospod prikazal Abramu in mu rekel: „Jaz sem Vsemogočni Bog, hodi pred menoj in bodi popoln.

17:2  Svojo zavezo bom sklenil med seboj in teboj in te silno namnožil.“

17:3  Abram je padel na svoj obraz in Bog je z njim govoril, rekoč:

17:4  „Kar se mene tiče, glej, moja zaveza je s teboj in ti boš oče mnogih narodov.

17:5  Niti se tvoje ime ne bo več imenovalo Abram, temveč bo tvoje ime Abraham, kajti naredil sem te za očeta mnogih narodov.

17:6  Naredil te bom silno rodovitnega in iz tebe bom naredil narode in iz tebe bodo prišli kralji.

17:7  Vzpostavil bom svojo zavezo med seboj in teboj in tvojim potomstvom za teboj po njihovih rodovih za večno zavezo, da bom Bog tebi in tvojemu potomstvu za teboj.

17:8  Tebi in tvojemu potomstvu za teboj bom dal deželo, v kateri si tujec, vso kánaansko deželo, za večno posest in jaz bom njihov Bog.“

17:9  Bog je rekel Abrahamu: „Držal se boš moje zaveze, torej ti in tvoje potomstvo za teboj po njihovih rodovih.

17:10  To je moja zaveza, ki se jo boste držali, med menoj in teboj in tvojim potomstvom za teboj: vsak fantek med vami naj bo obrezan.

17:11  Obrezali boste meso svoje prednje kožice in to bo simbol zaveze med menoj in vami.

17:12  Kdor je star osem dni, naj bo med vami obrezan, vsak fantek po svojih rodovih, kdor je rojen v hiši ali kupljen z denarjem kateregakoli tujca, ki ni iz tvojega potomstva.

17:13  Kdor je rojen v tvoji hiši in kdor je kupljen z denarjem, mora biti obrezan in moja zaveza bo v vašem mesu za večno zavezo.

17:14  Neobrezan fantek, katerega meso njegove prednje kožice ni obrezano, naj bo ta duša iztrebljena iz svojega ljudstva; prelomil je mojo zavezo.“

17:15  Bog je rekel Abrahamu: „Kar se tiče tvoje žene Saráje, njenega imena ne boš več klical Sarája, temveč Sara naj bo njeno ime.

17:16  Blagoslovil jo bom in ti tudi od nje dal sina. Da, blagoslovil jo bom in ona bo mati narodov, kralji ljudstev bodo iz nje.“

17:17  Potem je Abraham padel na svoj obraz, se zasmejal in v svojem srcu rekel: „Ali bo otrok rojen njemu, ki je star sto let? In ali bo Sara, ki je stara devetdeset let, rodila?“

17:18  Abraham je rekel Bogu: „Oh, da bi Izmael živel pred teboj!“

17:19  Bog je rekel: „Tvoja žena Sara ti bo zares rodila sina in ti boš njegovo ime klical Izak in vzpostavil bom svojo zavezo z njim za večno zavezo in s tvojim semenom za njim.

17:20  In kar se tiče Izmaela, sem te uslišal: ‚Glej, blagoslovil sem ga in naredil ga bom rodovitnega in ga silno pomnožil. Dvanajst princev bo zaplodil in naredil ga bom [za] velik narod.‘

17:21  Toda svojo zavezo bom vzpostavil z Izakom, ki ti ga bo rodila Sara ob tem določenem času, v naslednjem letu.“

17:22  In prenehal je govoriti z njim in Bog se je dvignil od Abrahama.

17:23  Abraham je vzel svojega sina Izmaela in vse, ki so bili rojeni v njegovi hiši in vse, kar je kupil s svojim denarjem, vsakega moškega izmed ljudi Abrahamove hiše in obrezal meso njihove prednje kožice na prav isti dan, kakor mu je rekel Bog.

17:24  Abraham je bil star devetindevetdeset let, ko je bil obrezan v mesu svoje prednje kožice.

17:25  In njegov sin Izmael je bil star trinajst let, ko je bil obrezan v mesu svoje prednje kožice.

17:26  Na prav isti dan sta bila obrezana Abraham in njegov sin Izmael.

17:27  Vsi ljudje njegove hiše, rojeni v hiši in kupljeni z denarjem od tujca, so bili obrezani z njim.

Chapter 18

18:1  Gospod se mu je prikazal na Mamrejevih ravninah, on pa je sedel pri šotorskih vratih, v vročini dneva

18:2  in povzdignil svoje oči in pogledal in glej, pri njem so stali trije možje in ko jih je zagledal, je stekel od šotorskih vrat, da jih sreča in se priklonil proti tlom

18:3  ter rekel: „Moj Gospod, če sem torej našel naklonjenost v tvojih očeh, te prosim, ne odidi proč od svojega služabnika.

18:4  Naj bo prineseno, prosim te, nekaj vode in umijte svoja stopala in se spočijte pod drevesom

18:5  in prinesel bom grižljaj kruha in potolažite svoja srca. Nató boste šli dalje, kajti zato ste prišli k svojemu služabniku.“ In rekli so: „Stôri tako, kakor si rekel.“

18:6  Abraham se je podvizal v šotor k Sari ter ji rekel: „Brž pripravi tri mere grobo mlete moke, zamesi jo in na ognjišču pripravi kolače.“

18:7  Abraham je stekel k čredi, prinesel nežno in dobro tele ter ga dal mladeniču in ta je pohitel, da ga pripravi.

18:8  Vzel je maslo, mleko in tele, ki ga je pripravil in to postavil prednje, in stal je poleg njih, pod drevesom, oni pa so jedli.

18:9  Rekli so mu: „Kje je tvoja žena Sara?“ Rekel je: „Glejte, v šotoru.“

18:10  § [Gospod] je rekel: „Zagotovo se bom vrnil k tebi glede na čas življenja in glej, tvoja žena Sara bo imela sina.“ Sara pa je to slišala pri vratih šotora, ki je bil za njim.

18:11  Torej Abraham in Sara sta bila stara in zelo zvrhana v letih in s Saro je prenehalo biti po običaju žensk.

18:12  Zato se je Sara v sebi zasmejala, rekoč: „Bom še imela užitek, potem ko sem se postarala [in] je tudi moj gospod postal star?“

18:13  Gospod je rekel Abrahamu: „Zakaj se je Sara zasmejala, rekoč: ‚Bom zares rodila otroka jaz, ki sem stara?‘

18:14  Je za Gospoda katerakoli stvar pretežka? Ob določenem času se bom vrnil k tebi, glede na čas življenja in Sara bo imela sina.“

18:15  Potem je Sara zanikala, rekoč: „Nisem se zasmejala,“ kajti bila je prestrašena. In rekel je: „Ne, toda zasmejala si se.“

18:16  Možje so vstali od tam in pogledali proti Sódomi in Abraham je odšel z njimi, da jih pospremi na pot.

18:17  Gospod je rekel: „Mar naj pred Abrahamom prikrijem to stvar, ki jo počnem,

18:18  glede na to, da bo Abraham zagotovo postal velik in mogočen narod in bodo v njem blagoslovljeni vsi narodi zemlje?

18:19  Kajti poznam ga, da bo ukazal svojim otrokom in svoji družini za njim in se bodo držali Gospodove poti, da izvajajo pravičnost in sodbo, da bo Gospod nad Abrahama lahko privedel to, kar je govoril o njem.“

18:20  Gospod je rekel: „Ker je vpitje Sódome in Gomóre veliko in ker je njihov greh zelo boleč,

18:21  bom torej šel dol in pogledal, če so storili povsem glede na njihovo vpitje, ki je prišlo do mene; in če ne, bom vedel.“

18:22  Možje so svoje obraze obrnili od tam in odšli proti Sódomi, toda Abraham je kljub temu stopil pred Gospoda.

18:23  Abraham se je približal in rekel: „Hočeš prav tako uničiti pravične z zlobnimi?

18:24  Morda je znotraj mesta petdeset pravičnih. Hočeš prav tako uničiti kraj in mu ne prizanesti zaradi petdesetih pravičnih, ki so v njem?

18:25  To bodi daleč od tebe, da storiš na ta način, da z zlobnimi pokončaš pravične in da bi bili pravični kakor zlobni, to bodi daleč od tebe. Mar ne bo Sodnik vse zemlje storil pravično?“

18:26  Gospod je rekel: „Če najdem v Sódomi, znotraj mesta, petdeset pravičnih, potem bom zaradi njih prizanesel celemu kraju.“

18:27  Abraham pa je odgovoril in rekel: „Glej torej, nase, ki sem samo prah in pepel, sem vzel, da govorim Gospodu.

18:28  Morda jih bo manjkalo pet do petdesetih pravičnih. Hočeš mesto uničiti zaradi pomanjkanja petih?“ On pa je rekel: „Če jih najdem tam petinštirideset, ga ne bom uničil.“

18:29  Ponovno mu je spregovoril in rekel: „Morda jih bo tam najdenih štirideset.“ On pa je rekel: „Tega ne bom storil zaradi štiridesetih.“

18:30  Rekel mu je: „Oh, naj moj Gospod ne bo jezen, jaz pa bom govoril: ‚Morda jih bo tam najdenih trideset.‘“ On pa je rekel: „Tega ne bom storil, če jih tam najdem trideset.“

18:31  Rekel je: „Glej torej, vzel sem nase, da govorim Gospodu: ‚Morda jih bo tam najdenih dvajset.‘“ On pa je rekel: „Ne bom ga uničil zaradi dvajsetih.“

18:32  Rekel je: „Oh, naj Gospod ne bo jezen, jaz pa bom govoril samo še tokrat: ‚Morda jih bo tam najdenih deset.‘“ On pa je rekel: „Ne bom ga uničil zaradi desetih.“

18:33  Gospod je odšel svojo pot takoj, ko je prenehal govoriti z Abrahamom. Abraham pa se je vrnil na svoj kraj.

Chapter 19

19:1  Zvečer sta k Sódomi prišla dva angela in Lot je sedel pri sódomskih velikih vratih in ker ju je Lot zagledal je vstal, da ju sreča in se je s svojim obrazom upognil k tlom

19:2  ter rekel: „Glejta torej, moja gospoda, vstopita, prosim vaju, v hišo svojega služabnika in ostanita vso noč in umijta svoja stopala in bosta zgodaj vstala ter nadaljevala po svojih poteh.“ Onadva pa sta rekla: „Ne, temveč bova vso noč ostala na ulici.“

19:3  Zelo ju je silil in obrnila sta se k njemu in vstopila v njegovo hišo in naredil jima je gostijo, spekel nekvašeni kruh in so jedli.

19:4  Toda preden so se ulegli, so možje mesta, celó sódomski možje, obdali hišo, tako mladi kakor stari, vse ljudstvo iz vsake četrti

19:5  in klicali k Lotu ter mu rekli: „Kje sta moža, ki sta to noč prišla k tebi? Privedi ju k nam, da ju bomo lahko spoznali.“

19:6  Lot je od vrat odšel k njim in vrata zaprl za seboj

19:7  in rekel: „Prosim vas, bratje, ne storite tako zlobno.

19:8  Glejte torej, imam dve hčeri, ki nista spoznali moža. Naj vam, prosim vas, njiju pripeljem k vam in storite jima, kakor je dobro v vaših očeh. Samo tema možema ne storite ničesar, kajti zato sta prišla pod senco moje strehe.“

19:9  Rekli so: „Umakni se.“ In ponovno so rekli: „Ta pajdaš je prišel, da začasno prebiva in hoče biti sodnik. Torej bomo s teboj postopali slabše kakor z njima.“ In zelo so pritiskali na človeka, celó Lota in se približali, da zlomijo vrata.

19:10  Toda moža sta iztegnila svojo roko in potegnila Lota k njim v hišo ter zaprla vrata.

19:11  Može, ki so bili pri hišnih vratih, pa sta udarila s slepoto, tako male kakor velike, tako da so se utrudili, da bi našli vrata.

19:12  Moža sta rekla Lotu: „Imaš, razen teh tukaj, še koga? Zeta, svoje sinove, svoje hčere in karkoli imaš v mestu, jih privedi iz tega kraja,

19:13  kajti uničila bova ta kraj, ker je njihovo vpitje naraslo pred Gospodovim obličjem in Gospod naju je poslal, da ga uničiva.“

19:14  Lot je odšel ven in svojima zetoma, ki sta poročila njegovi hčeri, spregovoril ter rekel: „Vstanita, pojdita ven iz tega kraja, kajti Gospod bo to mesto uničil.“ Toda videti je bil kakor nekdo, ki je zasmehoval svoja zeta.

19:15  Ko je vstalo jutro, sta angela podvizala Lota, rekoč: „Vstani, vzemi svojo ženo in svoji dve hčeri, ki sta tukaj, da ne bi bil použit v krivičnosti tega mesta.“

19:16  Medtem ko se je obotavljal, sta moža prijela njegovo roko, roko njegove žene in roki njegovih dveh hčera – Gospod mu je bil usmiljen – in odvedla sta ga naprej in ga postavila zunaj mesta.

19:17  In pripetilo se je, ko sta jih privedla daleč naprej, da je rekel: „Pobegnite zaradi svojega življenja. Ne glejte za seboj niti ne ostanite na vsej ravnini. Zbežite h gori, da ne bi bili použiti.“

19:18  Lot pa jima je rekel: „Oh, ne tako, moj Gospod.

19:19  Glej torej, tvoj služabnik je našel usmiljenje v tvojem pogledu in ti si poveličal svojo milost, ki si mi jo pokazal z rešitvijo mojega življenja, jaz pa ne morem pobegniti h gori, da me ne bi zajelo neko zlo in umrem.

19:20  Glej torej, to mesto je blizu, da pobegnem vanj in to je majhno. Oh, dovoli mi pobegniti tja (mar ni to majhno?) in moja duša bo živela.“

19:21  Rekel mu je: „Glej, sprejel sem te tudi glede te stvari, da ne bom uničil tega mesta, za katero si govoril.

19:22  Pohiti, zbeži tja, kajti ničesar ne morem storiti, dokler ne prideš tja.“ Zato je bilo ime tega mesta imenovano Coar.

19:23  Sonce je vstalo nad zemljo, ko je Lot vstopil v Coar.

19:24  Potem je Gospod na Sódomo in na Gomóro deževal žveplo in ogenj od Gospoda z neba

19:25  in razdejal je ti [dve] mesti, vso ravnino, vse prebivalce mest in to, kar je raslo na tleh.

19:26  Toda njegova žena je za njim pogledala nazaj in postala solnat steber.

19:27  Abraham je vstal zgodaj zjutraj h kraju, kjer je stal pred Gospodom

19:28  in pogledal proti Sódomi in Gomóri in proti vsej deželi ravnine in zagledal in glej, dim dežele se je dvigal kakor dim iz talilne peči.

19:29  In pripetilo se je, ko je Bog uničil mesta ravnine, da se je Bog spomnil Abrahama in Lota poslal iz srede razdejanja, ko je razdejal mesti, v katerih je prebival Lot.

19:30  Lot je iz Coarja odšel navzgor, prebival na gori in njegovi hčeri z njim, kajti bal se je prebivati v Coarju in prebival je v votlini, on in njegovi dve hčeri.

19:31  Prvorojena je rekla mlajši: „Najin oče je star in tukaj ni moškega na zemlji, da pride noter v naju po navadi vse zemlje.

19:32  Pridi, najinega očeta pripraviva piti vino in bova ležali z njim, da lahko ohraniva seme najinega očeta.“

19:33  To noč sta njunega očeta pripravili piti vino in vstopila je prvorojena in ležala s svojim očetom in ni zaznal, ne ko se je ulegla, ne ko je vstala.

19:34  Naslednji dan se je pripetilo, da je prvorojena rekla mlajši: „Glej, sinoči sem bila s svojim očetom. Pripraviva ga tudi to noč piti vino in pojdi ti in lezi z njim, da bova lahko ohranili seme najinega očeta.“

19:35  Tudi to noč sta svojega očeta pripravili piti vino in mlajša je vstala in ležala z njim in ni zaznal, ne ko se je ulegla, ne ko je vstala.

19:36  Tako sta bili obe Lotovi hčeri z otrokom s svojim očetom.

19:37  Prvorojena je rodila sina in njegovo ime imenovala Moáb. Isti je oče Moábcev do današnjega dne.

19:38  Mlajša, tudi ona je rodila sina in njegovo ime imenovala Ben Amí. Isti je oče Amónovih otrok do današnjega dne.

Chapter 20

20:1  Abraham je od tam odpotoval proti južni deželi in prebival med Kadešem in Šurom in začasno prebival v Gerárju.

20:2  O Sari, svoji ženi, je Abraham rekel: „Ona je moja sestra.“ In kralj Abiméleh iz Gerárja je poslal in vzel Saro.

20:3  Toda Bog je ponoči v sanjah prišel k Abimélehu in mu rekel: „Glej, ti si samo mrtev človek zaradi ženske, ki si jo vzel, kajti ona je moževa žena.“

20:4  Toda Abiméleh se ji ni približal in rekel je: „Gospod, hočeš ubiti tudi pravičen narod?

20:5  Ali mi ni rekel: ‚Ona je moja sestra?‘ In ona, celo ona sama je rekla: ‚On je moj brat.‘ To sem storil v neokrnjenosti svojega srca in nedolžnosti svojih rok.“

20:6  Bog mu je v sanjah rekel: „Da, vem, da si to storil v neokrnjenosti svojega srca, kajti tudi jaz sem te zadržal pred pregrešitvijo zoper mene, zato ti nisem dovolil, da se je dotakneš.

20:7  Zdaj torej povrni človeku njegovo ženo, kajti on je prerok in molil bo zate in boš živel. Če pa je ne povrneš, vedi, da boš zagotovo umrl, ti in vse, kar je tvojega.“

20:8  Zato je Abiméleh zgodaj zjutraj vstal in poklical svoje služabnike ter jim v njihova ušesa povedal te stvari in ljudje so bili boleče prestrašeni.

20:9  Potem je Abiméleh poklical Abrahama in mu rekel: „Kaj si nam storil? In kaj sem ti zagrešil, da si nadme in na moje kraljestvo privedel velik greh? Storil si mi dejanja, ki sploh ne bi smela biti storjena.“

20:10  Abiméleh je rekel Abrahamu: „Kaj si si domišljal, da si storil to stvar?“

20:11  Abraham je rekel: „Ker sem mislil: ‚Zagotovo na tem kraju ni strahu Božjega in zaradi moje žene me bodo ubili.‘

20:12  Vendar je zares moja sestra; je hči mojega očeta, toda ne hči moje matere in postala je moja žena.

20:13  Pripetilo se je, ko me je Bog pripravil do tega, da se oddaljim od hiše svojega očeta, da sem ji rekel: ‚To je tvoja prijaznost, ki mi jo boš izkazala: na vsakem kraju, kamor bova prišla, o meni reci: ‚Moj brat je.‘“

20:14  Abiméleh je vzel ovce, vole, sluge in postrežnice ter jih dal Abrahamu in mu povrnil njegovo ženo Saro.

20:15  Abiméleh je rekel: „Glej, moja dežela je pred teboj. Prebivaj, kjer ti ugaja.“

20:16  Sari pa je rekel: „Glej, tvojemu bratu sem dal tisoč koščkov srebra. Glej, on ti je pokrivalo tvojim očem, vsem, ki so s teboj in z vsemi drugimi.“ Na ta način je bila dokazana zmota.

20:17  Tako je Abraham molil k Bogu in Bog je ozdravil Abiméleha, njegovo ženo in njegove dekle in rodile so otroke.

20:18  Kajti Gospod je zaradi Abrahamove žene Sare, trdno zaprl vse maternice Abimélehove hiše.

Chapter 21

21:1  Gospod je obiskal Saro, kakor je rekel in Gospod je Sari storil, kakor je govoril.

21:2  Kajti Sara je spočela in Abrahamu rodila sina v njegovi visoki starosti, ob določenem času, o katerem mu je govoril Bog.

21:3  Abraham je ime svojega sina, ki se mu je rodil, ki mu ga je rodila Sara, imenoval Izak.

21:4  Abraham je obrezal svojega sina Izaka, ko je bil star osem dni, kakor mu je zapovedal Bog.

21:5  Abraham je bil star sto let, ko mu je bil rojen njegov sin Izak.

21:6  § Sara je rekla: „Bog me je pripravil, da se smejem, tako da se bodo vsi, ki slišijo, smejali z menoj.“

21:7  Rekla je: „Kdo bi rekel Abrahamu, da bo Sara dojila otroke? Kajti rodila sem mu sina v njegovi visoki starosti.“

21:8  Otrok je rasel in bil odstavljen in Abraham je tega istega dne, ko je bil Izak odstavljen, priredil veliko praznovanje.

21:9  In Sara je videla sina Egipčanke Hagáre, ki ga je rodila Abrahamu, posmehovati se.

21:10  Zato je rekla Abrahamu: „Spôdi to sužnjo in njenega sina, kajti sin te sužnje ne bo dedič z mojim sinom, celó z Izakom.“

21:11  Stvar zaradi njegovega sina pa je bila v Abrahamovih očeh zelo boleča.

21:12  Bog je Abrahamu rekel: „Naj to ne bo boleče v tvojem pogledu zaradi dečka in zaradi tvoje sužnje. V vsem tem, kar ti je Sara rekla, prisluhni njenemu glasu, kajti po Izaku se bo imenovalo tvoje potomstvo.

21:13  In tudi iz sina sužnje bom naredil narod, ker je tvoj potomec.“

21:14  Abraham je vstal zgodaj zjutraj, vzel kruh in meh vode, dal to Hagári, namestil to na njeno ramo in otroka ter jo poslal proč in odpravila se je in tavala po beeršébski divjini.

21:15  Voda v mehu je bila porabljena in otroka je odvrgla pod enega izmed grmov.

21:16  Odšla je in se mu usedla nasproti, dobro pot proč, kakor bi bil streljaj loka, kajti rekla je: „Naj ne vidim otrokove smrti.“ In sedela je nasproti njemu in povzdignila svoj glas ter zajokala.

21:17  Bog je slišal dečkov glas in Božji angel je bil poklican iz nebes k Hagári ter ji rekel: „Kaj te pesti, Hagára? Ne boj se, kajti Bog je slišal dečkov glas, kjer je.

21:18  Vstani, dvigni svojega dečka in ga drži v svoji roki, kajti naredil ga bom [v] velik narod.“

21:19  Bog je odprl njene oči in zagledala je vodni izvir in odšla je in meh napolnila z vodo ter dečku dala piti.

21:20  Bog je bil z dečkom in ta je rasel, prebival v divjini in postal lokostrelec.

21:21  Prebival je v Paránski divjini in njegova mati mu je vzela ženo iz egiptovske dežele.

21:22  Ob tistem času se je pripetilo, da sta Abiméleh in Pihól, vrhovni poveljnik njegove vojske, govorila Abrahamu, rekoč: „Bog je s teboj v vsem, kar počneš.

21:23  Zdaj mi torej tukaj pri Bogu prisezi, da z menoj ne boš ravnal napačno niti z mojim sinom niti s sinovi mojih sinov, temveč glede na prijaznost, ki sem jo storil tebi, boš ti storil meni in deželi, v kateri se mudiš.“

21:24  Abraham je rekel: „Prisegel bom.“

21:25  Abraham pa je grajal Abiméleha zaradi vodnega izvira, katerega so Abimélehovi služabniki nasilno odvzeli.

21:26  Abiméleh je rekel: „Ne vem kdo je storil to stvar, niti mi ti nisi povedal niti do danes nisem slišal o tem.“

21:27  Abraham je vzel ovce in vole ter jih dal Abimélehu in oba sta sklenila zavezo.

21:28  Abraham je sedem jagnjic iz tropa postavil posebej.

21:29  Abiméleh je rekel Abrahamu: „Kaj pomeni teh sedem jagnjic, ki si jih postavil posebej?“

21:30  Rekel je: „Kajti teh sedem jagnjic boš vzel iz moje roke, da mi bodo lahko priča, da sem jaz izkopal ta vodnjak.“

21:31  Zato je ta kraj imenoval Beeršéba, ker sta tam oba prisegla.

21:32  Tako sta sklenila zavezo pri Beeršébi. Potem je Abiméleh vstal in Pihól, vrhovni poveljnik njegove vojske in vrnila sta se v deželo Filistejcev.

21:33  Abraham je v Beeršébi zasadil nasad ter tam klical ime Gospoda, večnega Boga.

21:34  Abraham je mnogo dni začasno prebival v filistejski deželi.

Chapter 22

22:1  Po teh stvareh pa se je pripetilo, da je Bog skušal Abrahama ter mu rekel: „Abraham.“ In on je rekel: „Glej, tukaj sem.“

22:2  Rekel je: „Vzemi svojega sina, svojega edinega sina Izaka, katerega ljubiš in pojdi v deželo Moríja; in tam ga daruj v žgalno daritev na eni izmed gorá, o kateri ti bom povedal.“

22:3  Abraham je zgodaj zjutraj vstal, osedlal svojega osla in s seboj vzel dva izmed svojih mladeničev in svojega sina Izaka in nacepil drv za žgalno daritev in vstal ter odšel na kraj, o katerem mu je Bog povedal.

22:4  Potem je Abraham tretji dan povzdignil svoje oči in daleč stran zagledal kraj.

22:5  Abraham je rekel svojima mladeničema: „Vidva ostanita tukaj z oslom, jaz in deček pa bova šla tamkaj, oboževala in ponovno prišla k vama.“

22:6  Abraham je vzel drva žgalne daritve in ta položil na svojega sina Izaka, v svojo roko pa je vzel ogenj in nož in oba skupaj sta odšla.

22:7  Izak je spregovoril svojemu očetu Abrahamu in rekel: „Moj oče.“ Ta je rekel: „Tukaj sem, sin moj.“ Rekel je: „Glej ogenj in drva, toda kje je jagnje za žgalno daritev?“

22:8  Abraham je rekel: „Moj sin, Bog si bo priskrbel jagnje za žgalno daritev,“ tako sta oba skupaj odšla.

22:9  Prišla sta do kraja, o katerem mu je povedal Bog in Abraham je tam zgradil oltar in razporedil drva ter zvezal svojega sina Izaka in ga položil na oltar, na drva.

22:10  Abraham je iztegnil svojo roko in vzel nož, da svojega sina ubije.

22:11  Gospodov angel pa je iz nebes zaklical k njemu ter rekel: „Abraham, Abraham.“ Ta je rekel: „Tukaj sem.“

22:12  Rekel je: „Svoje roke ne položi na dečka niti mu ničesar ne stôri, kajti sedaj vem, da se bojiš Boga, glede na to, da sem videl, da mi nisi odrekel svojega sina, svojega edinega sina.“

22:13  Abraham je povzdignil svoje oči in pogledal in za seboj zagledal ovna, s svojimi rogovi ujetega v goščavo. Abraham je odšel, vzel ovna in ga namesto svojega sina daroval za žgalno daritev.

22:14  § Abraham je ime tega kraja imenoval Jahve–jire, kakor je rečeno do tega dne: ‚Na gori Gospodovi bo videno.‘

22:15  Gospodov angel pa je iz nebes drugič zaklical k Abrahamu

22:16  in rekel: „Pri sebi sem prisegel,“ govori Gospod, „kajti ker si storil to stvar in nisi zadržal svojega sina, svojega edinega sina,

22:17  te bom v blagoslavljanju blagoslovil in v množenju bom pomnožil tvojega potomca kakor zvezd neba in kakor peska, ki je na morski obali in tvoj potomec bo imel v lasti velika vrata svojih sovražnikov

22:18  in v tvojem potomcu bodo blagoslovljeni vsi narodi zemlje, ker si ubogal moj glas.“

22:19  Tako se je Abraham vrnil k svojima mladeničema in vstali so ter skupaj odšli k Beeršébi in Abraham je prebival pri Beeršébi.

22:20  Po teh stvareh pa se je pripetilo, da je bilo Abrahamu povedano, rekoč: „Glej, Milka, tudi ona je tvojemu bratu Nahórju rodila otroke.

22:21  Njegovega prvorojenca Uca, njegovega brata Buza, Arámovega očeta Kemuéla,

22:22  Keseda, Hazója, Pildáša, Jidláfa in Betuéla.

22:23  In Betuél je zaplodil Rebeko. Teh osem je Milka rodila Nahórju, Abrahamovemu bratu.

22:24  Njegova priležnica, katere ime je bilo Reúma je tudi rodila Tebaha, Gahama, Tahaša in Maahája.“

Chapter 23

23:1  § Sara je bila stara sto sedemindvajset let. To so bila leta Sarinega življenja.

23:2  Sara je umrla v Kirját Arbi; ista je Hebrón v kánaanski deželi. Abraham je prišel, da žaluje za Saro in da joka za njo.

23:3  Abraham je vstal pred svojo mrtvo in Hetovim sinovom spregovoril, rekoč:

23:4  „Tujec sem in začasen prebivalec z vami. Dajte mi posest grobišča pri vas, da lahko pokopljem svojo mrtvo izpred svojega obličja.“

23:5  Hetovi otroci so Abrahamu odgovorili, rekoč mu:

23:6  „Poslušaj nas, moj gospod. Ti si med nami mogočen princ. V izbiri naših mavzolejev pokoplji svojo mrtvo. Nihče izmed nas ne bo pred teboj zadržal svojega mavzoleja, pač pa da lahko pokoplješ svojo mrtvo.“

23:7  Abraham je vstal in se priklonil ljudstvu dežele, celó Hetovim otrokom.

23:8  Posvetoval se je z njimi, rekoč: „Če je vaše mišljenje, da naj pokopljem svojo mrtvo izpred svojih oči, me poslušajte in zame prosite Coharjevega sina Efróna,

23:9  da naj bi mi dal votlino Mahpélo, ki jo ima, ki je na koncu njegovega polja, kajti za kolikor denarja je vredna, naj mi jo da v posest za grobišče med vami.“

23:10  Efrón pa je sedel med Hetovimi otroci. In Efrón Hetejec je odgovoril Abrahamu v občinstvu Hetovih otrok, celó vseh teh, ki so vstopali pri velikih vratih njegovega mesta, rekoč:

23:11  „Ne, moj gospod, poslušaj me. Polje ti dam in votlino, ki je tam, to ti dam. V prisotnosti sinov mojega ljudstva ti to dam. Pokoplji svojo mrtvo.“

23:12  Abraham se je pripognil pred ljudstvom dežele.

23:13  In spregovoril Efrónu v občinstvu ljudstva dežele, rekoč: „Če pa to hočeš dati, prosim te, poslušaj me. Za to polje ti bom dal denar. Vzemi ga od mene, jaz pa bom svojo mrtvo pokopal tam.“

23:14  Efrón je odgovoril Abrahamu, rekoč mu:

23:15  „Moj gospod, prisluhni mi. Zemlja je vredna štiristo šeklov srebra. Kaj je to med menoj in teboj? Pokoplji torej svojo mrtvo.“

23:16  Abraham je prisluhnil Efrónu in Abraham je Efrónu odtehtal srebro, katerega je omenil v občinstvu Hetovih sinov, štiristo šeklov srebra, trenuten denar pri trgovcu.

23:17  In Efrónovo polje, ki je bilo v Mahpéli, ki je bilo pred Mamrejem, polje in votlina, ki sta bila tam in vsa drevesa, ki so bila na polju, ki so bila na vseh mejah naokoli, so bila zagotovo potrjena

23:18  za posest Abrahamu v prisotnosti Hetovih otrok, pred vsemi, ki so vstopali pri velikih vratih njegovega mesta.

23:19  In po tem je Abraham pokopal svojo ženo Saro v votlini polja Mahpéli pred Mamrejem, isti je Hebrón v kánaanski deželi.

23:20  Polje in votlina, ki je tam, sta bila zagotovo potrjena Abrahamu v posest za grobišče od Hetovih sinovih.

Chapter 24

24:1  Abraham je bil star in že zelo zvrhan v starosti in Gospod je Abrahama blagoslovil v vseh stvareh.

24:2  Abraham je najstarejšemu služabniku svoje hiše, ki je vladal nad vsem, kar je imel, rekel: „Položi, prosim te, svojo roko pod moje stegno,

24:3  jaz pa ti bom prisegel pri Gospodu, Bogu nebes in Bogu zemlje, da mojemu sinu ne boš vzel žene izmed kánaanskih hčera, med katerimi živim,

24:4  temveč boš šel v mojo deželo in k mojemu sorodstvu in vzel ženo mojemu sinu Izaku.“

24:5  Služabnik pa mu je rekel: „Morda mi ženska ne bo voljna slediti v to deželo. Ali moram tvojega sina ponovno privesti v deželo, od koder si prišel?“

24:6  Abraham mu je rekel: „Pazi, da mojega sina ne privedeš ponovno tja.

24:7  Gospod, Bog nebes, ki me je vzel iz hiše mojega očeta in iz dežele mojega sorodstva in ki mi je govoril in mi to prisegel, rekoč: ‚To deželo bom dal tvojemu potomcu,‘ bo pred teboj poslal svojega angela in ti boš mojemu sinu od tam vzel ženo.

24:8  Če pa ti ženska ne bo voljna slediti, potem boš prost pred to mojo prisego, samo mojega sina ne privedi ponovno tja.“

24:9  Služabnik je svojo roko položil pod stegno Abrahama, svojega gospodarja in mu glede te zadeve prisegel.

24:10  Služabnik je vzel deset kamel izmed kamel svojega gospodarja in se odpravil, kajti vse dobrine njegovega gospodarja so bile v njegovi roki. Vstal je in odšel v Mezopotamijo, v Nahórjevo mesto.

24:11  Svojim kamelam je storil, da so pokleknile zunaj mesta, pri vodnem izviru, ob večernem času, celó v času, ko gredo ženske ven zajemat vodo.

24:12  Rekel je: „Oh Gospod Bog mojega gospodarja Abrahama, prosim te, pošlji mi danes veliko sreče in mojemu gospodarju Abrahamu izkaži prijaznost.

24:13  Glej, tukaj stojim pri vodnem izviru in hčere mestnih mož prihajajo zajemat vodo.

24:14  Naj se mi zgodi, da gospodična, ki ji bom rekel: ‚Spusti svoj lončen vrč, prosim te, da bom lahko pil‘ in bo rekla: ‚Pij in tudi tvojim kamelam bom dala piti,‘ naj bo ta tista, ki si jo določil za svojega služabnika Izaka in s tem bom vedel, da si mojemu gospodarju izkazal prijaznost.“

24:15  Pripetilo se je, preden je nehal govoriti, glej, da je prišla ven Rebeka, ki je bila rojena Betuélu, sinu Milke, žene Nahórja, Abrahamovega brata, s svojim lončenim vrčem na svoji rami.

24:16  Gospodična pa je bila zelo lepa na pogled, devica, niti je noben mož ni spoznal in odšla je dol k izviru in napolnila svoj lončen vrč ter prišla gor.

24:17  Služabnik je stekel, da jo sreča in reče: „Pusti mi, prosim te, popiti malo vode iz tvojega lončenega vrča.“

24:18  Rekla je: „Pij, moj gospod“ in se podvizala ter spustila svoj lončen vrč na svojo roko ter mu dala piti.

24:19  In ko mu je dala piti, je rekla: „Tudi za tvoje kamele bom zajela vodo, dokler se ne napijejo.“

24:20  Odhitela je in svoj lončen vrč izpraznila v korito in ponovno stekla k izviru, da zajame vodo in jo zajela za vse njegove kamele.

24:21  Človek, začuden ob njej, je ohranil svoj mir, da izve ali je Gospod naredil njegovo potovanje uspešno ali ne.

24:22  Pripetilo se je, ko so se kamele napojile, da je človek vzel zlat uhan, težak pol šekla in dve zapestnici za njeni roki, težki deset šeklov zlata

24:23  in rekel: „Čigava hči si? Povej mi, prosim te. Ali je za nas prostor v hiši tvojega očeta, da prenočimo?“

24:24  Rekla mu je: „Sem hči Betuéla, Milkinega sina, ki ga je rodila Nahórju.“

24:25  Poleg tega mu je rekla: „Imamo dovolj tako slame kakor krme in prostora za prenočitev.“

24:26  Človek je sklonil svojo glavo ter oboževal Gospoda.

24:27  Rekel je: „Blagoslovljen bodi Gospod, Bog mojega gospodarja Abrahama, ki mojega gospodarja ni pustil brez svoje milosti in svoje resnice. Bil sem na poti in Gospod me je vodil v hišo bratov mojega gospodarja.“

24:28  Gospodična je stekla ter te stvari povedala tistim iz hiše svoje matere.

24:29  Rebeka pa je imela brata in njegovo ime je bilo Labán. In Labán je stekel k človeku, k izviru.

24:30  Pripetilo se je, ko je zagledal uhan in zapestnici na roki svoje sestre in ko je slišal besede svoje sestre Rebeke, rekoč: „Tako mi je mož govoril,“ da je prišel k človeku. In glej, stal je s kamelami pri izviru.

24:31  Rekel je: „Vstopi, ti blagoslovljen od Gospoda. Zakaj stojiš zunaj? Kajti pripravil sem hišo in prostor za kamele.“

24:32  Mož je vstopil v hišo, on pa je odpasal njegove kamele in jim dal slamo in krmo za kamele in vodo, da umije njegova stopala in stopala mož, ki so bili z njim.

24:33  Predenj je bila postavljena hrana, da bi jedel, toda rekel je: „Ne bom jedel, dokler ne povem svoje naloge.“ On pa je rekel: „Spregovori.“

24:34  Rekel je: „Jaz sem Abrahamov služabnik.

24:35  In Gospod je silno blagoslovil mojega gospodarja in postal je velik in dal mu je trope in črede in srebro in zlato in sluge in dekle in kamele in osle.

24:36  Sara, žena mojega gospodarja, je mojemu gospodarju rodila sina, ko je bila stara. In njemu je dal vse, kar ima.

24:37  Moj gospodar me je zaprisegel, rekoč: ‚Mojemu sinu ne boš vzel žene izmed kánaanskih hčera, v katerih deželi prebivam,

24:38  temveč boš šel k hiši mojega očeta in k mojemu sorodstvu in vzel ženo mojemu sinu.‘

24:39  Svojemu gospodarju sem rekel: ‚Morda mi ženska ne bo hotela slediti.‘

24:40  Rekel mi je: ‚Gospod, pred katerim hodim, bo s teboj poslal svojega angela in osrečil tvojo pot in vzel boš ženo za mojega sina iz mojega sorodstva in iz hiše mojega očeta.

24:41  Potem boš prost pred to mojo prisego, ko prideš k mojemu sorodstvu. Če ti je ne bodo dali, potem si prost pred mojo prisego.‘

24:42  Danes sem prišel k izviru in rekel: ‚Oh Gospod, Bog mojega gospodarja Abrahama, če torej osrečiš mojo pot, katero hodim.

24:43  Glej, stojim pri vodnem izviru in naj se zgodi, da ko pride naprej devica, da zajame vodo in ji rečem: ‚Daj mi za piti, prosim te, malo vode iz svojega lončenega vrča‘

24:44  in mi reče: ‚Pij in prav tako bom zajela za tvoje kamele,‘ naj bo ta ista ženska, katero je Gospod določil za sina mojega gospodarja.

24:45  In preden sem v svojem srcu prenehal govoriti, glej, je prišla Rebeka s svojim lončenim vrčem na svoji rami. Odšla je dol do izvira in zajela vodo. Rekel sem ji: ‚Daj mi piti, prosim te.‘

24:46  Podvizala se je in spustila svoj lončen vrč iz svoje rame ter rekla: ‚Pij in tudi tvojim kamelam bom dala piti.‘ Tako sem pil in tudi kamele je napojila.‘

24:47  Vprašal sem jo ter rekel: ‚Čigava hči si?‘ Rekla je: ‚Hči Betuéla, Nahórjevega sina, ki mu ga je rodila Milka.‘ In položil sem uhan na njen obraz in zapestnici na njeni roki.

24:48  Sklonil sem svojo glavo in oboževal Gospoda in blagoslovil Gospoda, Boga svojega gospodarja Abrahama, ki me je vodil po pravi poti, da vzame svojemu sinu hčer gospodarjevega brata.

24:49  In sedaj, če hočete prijazno in iskreno postopati z mojim gospodarjem, mi povejte. Če ne, mi povejte, da se lahko obrnem na desno roko ali na levo.“

24:50  Potem sta Labán in Betuél odgovorila ter rekla: „Stvar izvira od Gospoda. Ne moreva ti govoriti dobro ali slabo.

24:51  Glej, Rebeka je pred teboj, vzemi jo in pojdi in naj bo žena sinu tvojega gospodarja, kakor je govoril Gospod.“

24:52  Pripetilo se je, da ko je Abrahamov služabnik slišal te besede, je oboževal Gospoda, priklanjajoč se k zemlji.

24:53  Služabnik je prinesel naprej dragocenosti iz srebra in dragocenosti iz zlata in oblačilo in jih dal Rebeki. Tudi njenemu bratu in njeni materi je dal dragocene stvari.

24:54  Jedli so in pili, on in ljudje, ki so bili z njim in ostali vso noč. Vstali pa so zjutraj in rekel je: „Pošljite me proč, k mojemu gospodarju.“

24:55  Njen brat in njena mati pa sta rekla: „Naj gospodična ostane z nami nekaj dni, vsaj deset, potem bo šla.“

24:56  Rekel jim je: „Ne preprečujte mi, glede na to, da je Gospod osrečil mojo pot. Pošljite me proč, da lahko grem k svojemu gospodarju.“

24:57  Rekla sta: „Poklicala bova gospodično in poizvemo pri njenih ustih.“

24:58  In poklicala sta Rebeko ter ji rekla: „Hočeš iti s tem človekom?“ In rekla je: „Šla bom.“

24:59  Odpustili so svojo sestro Rebeko in njeno dojiljo in Abrahamovega služabnika in njegove ljudi.

24:60  In blagoslovili so Rebeko ter ji rekli: „Ti si naša sestra, bodi mati tisočev milijonov in naj tvoje seme obvladuje velika vrata tistih, ki jih sovražijo.“

24:61  Rebeka je vstala in njene gospodične in zajahale so kamele ter sledile človeku. Služabnik je vzel Rebeko ter odšel svojo pot.

24:62  § Izak je prišel po poti izvira Laháj Roí, kajti prebival je v južni deželi.

24:63  Izak je odšel ven, da ob večeru premišljuje na polju in je povzdignil svoje oči in videl in glej, prihajale so kamele.

24:64  Rebeka je povzdignila svoje oči in ko je zagledala Izaka, se je spustila s kamele.

24:65  Kajti služabniku je rekla: „Kdo je ta človek, ki hodi po polju, da nas sreča?“ Služabnik je rekel: „To je moj gospodar.“ Zato je vzela zagrinjalo in se pokrila.

24:66  Služabnik je povedal Izaku vse stvari, ki jih je storil.

24:67  Izak jo je privedel v šotor svoje matere Sare in vzel Rebeko in postala je njegova žena in jo je ljubil in Izak je bil potolažen po smrti svoje matere.

Chapter 25

25:1  Potem je Abraham ponovno vzel ženo in njeno ime je bilo Ketúra.

25:2  Rodila mu je Zimrána, Jokšána, Medána, Midjána, Jišbáka in Šuaha.

25:3  Jokšán je zaplodil Šebá in Dedána. Dedánovi sinovi so bili: Ašurí, Letušéj in Leuméj.

25:4  Midjánovi sinovi: Efá, Efer, Henoh, Abidá in Eldaá. Vsi ti so bili Ketúrini sinovi.

25:5  Abraham je vse, kar je imel, dal Izaku.

25:6  Toda sinovom priležnic, ki jih je imel Abraham, je Abraham dal darila in jih poslal proč od Izaka, svojega sina, medtem ko je še živel, proti vzhodu, v vzhodno deželo.

25:7  To so dnevi let Abrahamovega življenja, ki jih je živel, sto petinsedemdeset let.

25:8  Potem je Abraham izročil duha in umrl v lepi, visoki starosti, starec in bogat z leti in pridružen je bil svojim ljudem.

25:9  Njegova sinova, Izak in Izmael, sta ga pokopala v votlini Mahpéli, na polju Efróna, sina Hetejca Coharja, ki je pred Mamrejem,

25:10  polju, ki ga je Abraham kupil od Hetovih sinov. Tam je bil pokopan Abraham in njegova žena Sara.

25:11  Pripetilo se je po Abrahamovi smrti, da je Bog blagoslovil njegovega sina Izaka in Izak je prebival pri izviru Laháj Roí.

25:12  Torej to so rodovi Izmaela, Abrahamovega sina, katerega je Egipčanka Hagára, Sarina pomočnica, rodila Abrahamu.

25:13  To so imena Izmaelovih sinov po njihovih imenih, glede na njihove rodove: Izmaelov prvorojenec Nebajót, Kedár, Adbeél, Mibsám,

25:14  Mišmá, Dumá, Masá,

25:15  Hadád, Temá, Jetúr, Nafíš in Kedma.

25:16  To so Izmaelovi sinovi in to so njihova imena po njihovih mestih in po njihovih gradovih. Dvanajst princev glede na njihove narode.

25:17  To so leta Izmaelovega življenja, sto sedemintrideset let in izročil je duha ter umrl in bil zbran k svojemu ljudstvu.

25:18  § Prebivali so od Havíle do Šura, to je pred Egiptom, ko greš proti Asiriji. In umrl je v prisotnosti vseh svojih bratov.

25:19  To so rodovi Abrahamovega sina Izaka. Abraham je zaplodil Izaka.

25:20  § Izak je bil star štirideset let, ko je vzel za ženo Rebeko, hči Betuéla, Sirca iz Padan–arama, sestro Sirca Labána.

25:21  Izak je rotil Gospoda zaradi svoje žene, ker je bila jalova in Gospod je bil od njega izprošen in njegova žena Rebeka je spočela.

25:22  Otroka znotraj nje pa sta se borila in rekla je: „Če je tako, zakaj potemtakem sem?“ In odšla je, da poizve od Gospoda.

25:23  Gospod ji je rekel: „Dva naroda sta v tvoji maternici in dve vrsti ljudstva bosta ločeni iz tvoje notranjosti in eno ljudstvo bo močnejše kakor drugo ljudstvo in starejši bo služil mlajšemu.“

25:24  Ko naj bi se dopolnili njeni dnevi, glej, sta bila v njeni maternici dvojčka.

25:25  Prvi je prišel ven rdeč vsepovsod, kakor kosmata obleka. Njegovo ime so poimenovali Ezav.

25:26  Nató je prišel ven njegov brat, njegova roka pa je držala Ezavovo peto. Njegovo ime so poimenovali Jakob. Ko ju je rodila, je bil Izak star šestdeset let.

25:27  Fanta pa sta zrasla. Ezav je bil spreten lovec, človek polja, Jakob pa je bil preprost človek, ki je prebival v šotorih.

25:28  Izak je ljubil Ezava, ker je jedel od njegove divjačine, toda Rebeka je ljubila Jakoba.

25:29  Jakob je kuhal juho, Ezav pa je prišel iz polja in je bil oslabel.

25:30  Ezav je rekel Jakobu: „Nahrani me, prosim te, s to isto rdečo juho, kajti oslabel sem.“ Zato je bilo njegovo ime imenovano Edóm.

25:31  Jakob je rekel: „Prodaj mi danes svojo pravico prvorojenstva.“

25:32  Ezav je rekel: „Glej, jaz sem na točki smrti. Kakšno korist mi bo storila pravica prvorojenstva?“

25:33  Jakob je rekel: „Danes mi prisezi.“ In prisegel mu je ter svojo pravico prvorojenstva prodal Jakobu.

25:34  Potem je Jakob dal Ezavu kruh in lečino juho. Ta je jedel, pil in vstal ter odšel svojo pot. Tako je Ezav preziral svojo pravico prvorojenstva.

Chapter 26

26:1  Bila je lakota v deželi, poleg prve lakote, ki je bila v Abrahamovih dneh. In Izak je odšel k filistejskemu kralju Abimélehu v Gerár.

26:2  Prikazal se mu je Gospod ter rekel: „Ne hodi dol v Egipt; prebivaj v deželi, ki ti bom o njej povedal.

26:3  Začasno bivaj v tej deželi in jaz bom s teboj in te bom blagoslavljal, kajti tebi in tvojemu potomcu bom dal vse te dežele in jaz bom izpolnil prisego, ki sem jo prisegel tvojemu očetu Abrahamu;

26:4  in tvojemu potomcu bom storil, da se pomnoži kakor zvezde neba in tvojemu potomcu bom dal vse te dežele in v tvojem potomcu bodo blagoslovljeni narodi zemlje,

26:5  zato ker je Abraham ubogal moj glas in ohranil moj ukaz, moje zapovedi, moje zakone in moje postave.“

26:6  In Izak je prebival v Gerárju.

26:7  Možje [tega] kraja so ga vprašali o njegovi ženi in rekel je: „Ona je moja sestra,“ kajti bal se je reči: „Ona je moja žena.“ Rekel je, „da me ne bi možje [tega] kraja ubili zaradi Rebeke,“ kajti bila je zelo lepa na pogled.

26:8  Pripetilo se je, ko je bil tam dolgo časa, da je Abiméleh, kralj Filistejcev, pogledal skozi okno in zagledal in glej, Izak se je ljubimkal s svojo ženo Rebeko.

26:9  Abiméleh je poklical Izaka ter rekel: „Glej, ona je zagotovo tvoja žena. Kako si rekel: ‚Ona je moja sestra?‘“ Izak mu je odgovoril: „Ker sem rekel: ‚Da zaradi nje ne bi umrl.‘“

26:10  Abiméleh je rekel: „Kaj je to, kar si nam storil? Nekdo izmed ljudstva bi lahko mirno ležal s tvojo ženo in ti bi nad nas privedel krivdo.“

26:11  Abiméleh je vsem svojim ljudem naročil, rekoč: „Kdor se dotakne tega moža ali njegove žene, bo zagotovo usmrčen.“

26:12  Potem je Izak sejal v tej deželi in v istem letu prejel stokratno in Gospod ga je blagoslovil.

26:13  Mož je postal velik in šel naprej in rasel, dokler ni postal zelo velik,

26:14  kajti imel je posest tropov in posest čred in veliko število služabnikov, in Filistejci so mu zavidali.

26:15  Kajti vse vodnjake, ki so jih služabniki njegovega očeta izkopali v dneh njegovega očeta Abrahama, so Filistejci zamašili in jih napolnili s prstjo.

26:16  Abiméleh je rekel Izaku: „Pojdi od nas, kajti mnogo mogočnejši si kakor mi.“

26:17  Izak se je odpravil od tam in svoj šotor postavil v dolini Gerár ter tam prebival.

26:18  Izak je ponovno izkopal vodnjake, ki so jih izkopali v dneh njegovega očeta Abrahama, kajti Filistejci so jih po Abrahamovi smrti zamašili. Njihova imena je poimenoval po imenih, po katerih jih je imenoval njegov oče.

26:19  § Izakovi služabniki so kopáli v dolini in tam našli vodnjak izvirne vode.

26:20  Čredniki iz Gerárja pa so se prepirali z Izakovimi čredniki, rekoč: „Voda je naša.“ In ime vodnjaka je poimenoval Esek, ker so se z njim prepirali.

26:21  In izkopali so še en vodnjak in tudi za tega so se prepirali. Njegovo ime je poimenoval Sitna.

26:22  Odstranil se je od tam ter izkopal nov vodnjak. Zanj pa se niso prepirali in njegovo ime je imenoval Rehobót in rekel je: „Kajti sedaj je Gospod za nas pripravil prostor in bomo rodovitni v deželi.“

26:23  In od tam se je dvignil v Beeršébo.

26:24  Isto noč se mu je prikazal Gospod ter rekel: „Jaz sem Bog Abrahama, tvojega očeta. Ne boj se, kajti jaz sem s teboj in zaradi svojega služabnika Abrahama te bom blagoslovil in pomnožil tvoje seme.“

26:25  Tam je zgradil oltar in klical h Gospodovemu imenu ter tam postavil svoj šotor in tam so Izakovi služabniki izkopali vodnjak.

26:26  Potem so iz Gerárja odšli k njemu Abiméleh in Ahuzát, eden izmed njegovih prijateljev ter Pihól, vrhovni poveljnik njegove vojske.

26:27  Izak pa jim je rekel: „Zakaj ste prišli k meni, glede na to, da me sovražite in ste me odposlali od sebe?“

26:28  Rekli so: „Zagotovo smo videli, da je bil s teboj Gospod in smo rekli: ‚Naj bo torej prisega med nami, celó med nami in teboj in naj sklenemo zavezo s teboj,

26:29  da nam ne boš storil nobene škode, kakor se mi nismo dotaknili tebe in kakor ti nismo storili nič drugega, temveč dobro in smo te odposlali v miru.‘ Ti si torej blagoslovljen od Gospoda.“

26:30  In pripravil jim je gostijo in jedli so ter pili.

26:31  Zjutraj pa so zgodaj vstali in drug drugemu prisegli in Izak jih je odposlal proč in od njega so odšli v miru.

26:32  Istega dne se je pripetilo, da je prišel Izakov služabnik in mu povedal glede vodnjaka, ki so ga izkopali ter mu rekel: „Našli smo vodo.“

26:33  In imenoval ga je Šiba; zato je ime mesta Beeršéba do današnjega dne.

26:34  Ezav je bil star štirideset let, ko je vzel Judito, hčer Hetejca Beeríja in Basemáto, hči Hetejca Elóna,

26:35  ki sta bili Izaku in Rebeki v žalostno mišljenje.

Chapter 27

27:1  Pripetilo se je, ko je bil Izak star in so bile njegove oči zatemnjene, tako da ni mogel videti, da je poklical najstarejšega sina Ezava ter mu rekel: „Moj sin.“ Ta mu je odgovoril: „Glej, tukaj sem.“

27:2  Rekel je: „Glej, jaz sem torej star, ne poznam dneva svoje smrti.

27:3  Zdaj torej vzemi, prosim te, svoja orožja, svoj tul za puščice in svoj lok ter pojdi ven na polje in mi ujemi nekaj divjačine,

27:4  ter mi pripravi okusno hrano, kakor jo imam rad in mi jo prinesi, da bom lahko jedel, da te moja duša lahko blagoslovi preden umrem.“

27:5  Rebeka pa je slišala, ko je Izak govoril svojemu sinu Ezavu. In Ezav je odšel na polje, da lovi za divjačino in da jo prinese.

27:6  Rebeka pa je spregovorila svojemu sinu Jakobu, rekoč: „Glej, slišala sem tvojega očeta govoriti tvojemu bratu Ezavu, rekoč:

27:7  ‚Prinesi mi divjačino in pripravi mi okusno jed, da bom lahko jedel in te pred svojo smrtjo blagoslovil pred Gospodom.‘

27:8  Zdaj torej, moj sin, ubogaj moj glas glede tega, kar ti zapovem.

27:9  Pojdi torej k tropu in mi od tam prinesi dva dobra kozlička od koz in pripravila ju bom [v] okusno jed za tvojega očeta, kakor jo ima rad.

27:10  Prinesel jo boš k svojemu očetu, da bo lahko jedel in da te pred svojo smrtjo lahko blagoslovi.“

27:11  Jakob pa je svoji materi Rebeki rekel: „Glej, moj brat Ezav je kosmat človek, jaz pa sem gladek človek.

27:12  Moj oče me bo morda želel potipati, jaz pa se mu bom zdel kakor slepar in bom nadse privedel prekletstvo, ne pa blagoslova.“

27:13  Njegova mati pa mu je rekla: „Na meni bodi tvoje prekletstvo, moj sin. Samo ubogaj moj glas in pojdi in mi ju prinesi.“

27:14  Odšel je, dobil in ju prinesel svoji materi in njegova mati je pripravila okusno jed, kot jo je njegov oče imel rad.

27:15  Rebeka je vzela čedna oblačila svojega najstarejšega sina Ezava, ki so bila z njo v hiši in jih nadela na svojega mlajšega sina Jakoba

27:16  in na njegove roke položila kožo kozjih kozličkov in na gladkost njegovega vratu.

27:17  Okusno jed in kruh, kar je pripravila, je dala v roke svojega sina Jakoba.

27:18  Ta je prišel k svojemu očetu in rekel: „Moj oče.“ On je rekel: „Tukaj sem, kdo si ti, moj sin?“

27:19  Jakob je rekel svojemu očetu: „Jaz sem tvoj prvorojenec Ezav. Storil sem glede na [to], kar si mi zaukazal. Vstani, prosim te, sedi in jej od moje divjačine, da me tvoja duša lahko blagoslovi.“

27:20  Izak pa je svojemu sinu rekel: „Kako to, da si to tako hitro našel, moj sin?“ In on je rekel: „Ker je Gospod, tvoj Bog, to privedel k meni.“

27:21  Izak je rekel Jakobu: „Pridi bliže, prosim te, da te lahko potipam, moj sin, če si ti moj pravi sin Ezav ali nisi.“

27:22  Jakob je odšel bliže k svojemu očetu Izaku in ta ga je potipal ter rekel: „Glas je Jakobov glas, toda roki sta Ezavovi roki.“

27:23  In ni ga razpoznal, ker so bile njegove roke kosmate, kakor roke njegovega brata Ezava. Tako ga je blagoslovil.

27:24  Rekel je: „Ali si ti moj pravi sin Ezav?“ In on je rekel: „Jaz sem.“

27:25  Rekel je: „Prinesi to bliže k meni in jedel bom od divjačine svojega sina, da te moja duša lahko blagoslovi.“ To je prinesel bliže k njemu in on je jedel, in prinesel mu je vina in je pil.

27:26  Njegov oče Izak mu je rekel: „Pridi torej bliže in me poljubi, moj sin.“

27:27  In on se je približal ter ga poljubil in zavohal je vonj njegovega oblačila in ga blagoslovil ter rekel: „Poglej, vonj mojega sina je vonj polja, ki ga je Gospod blagoslovil,

27:28  zato naj ti Bog da od rose z neba, rodovitnost zemlje in obilo od žita in vina.

27:29  Naj ti ljudstva služijo in se ti narodi priklanjajo. Bodi gospodar nad svojimi brati in naj se sinovi tvoje matere priklanjajo pred teboj. Preklet bodi, kdorkoli te preklinja in blagoslovljen bodi, kdor te blagoslavlja.“

27:30  Pripetilo se je, takoj ko je Izak končal z blagoslavljanjem Jakoba in je Jakob komaj odšel izpred prisotnosti svojega očeta Izaka, da je iz svojega lova vstopil njegov brat Ezav.

27:31  Tudi on je pripravil okusno jed in jo prinesel k svojemu očetu in svojemu očetu rekel: „Naj moj oče vstane in jé od divjačine svojega sina, da me bo tvoja duša lahko blagoslovila.“

27:32  Njegov oče Izak pa mu je rekel: „Kdo si ti?“ In on mu je rekel: „Jaz sem tvoj sin, tvoj prvorojenec Ezav.“

27:33  Izak je silno zatrepetal ter rekel: „Kdo? Kje je tisti, ki je vzel divjačino in mi jo prinesel in sem jedel od vsega, preden si ti prišel in sem ga blagoslovil. Da in ostal bo blagoslovljen.“

27:34  Ko je Ezav slišal besede svojega očeta, je zajokal z velikim in silno grenkim jokom ter svojemu očetu rekel: „Blagoslovi me, celó tudi mene, oh moj oče.“

27:35  Ta pa je rekel: „Tvoj brat je prišel s premetenostjo in odvzel tvoj blagoslov.“

27:36  Rekel je: „Ali ni pravilno imenovan Jakob? Kajti dvakrat me je izpodrinil. Odvzel je mojo pravico prvorojenstva, in glej, sedaj je odvzel moj blagoslov.“ In rekel je: „Ali zame nisi prihranil blagoslova?“

27:37  Izak pa je odgovoril in Ezavu rekel: „Glej, naredil sem ga za tvojega gospodarja in vse njegove brate sem mu dal za služabnike, in z žitom in vinom sem ga oskrbel; kaj pa naj sedaj storim tebi, moj sin?“

27:38  Ezav je svojemu očetu rekel: „Imaš samo en blagoslov, moj oče? Blagoslovi me, celó tudi mene, oh moj oče.“ Ezav je povzdignil svoj glas in zajokal.

27:39  § Njegov oče Izak je odgovoril in rekel: „Glej tvoje bivališče bo rodovitnost zemlje in od rose z neba od zgoraj.

27:40  S svojim mečem boš živel in svojemu bratu boš služil. In zgodilo se bo, ko boš imel gospostvo, da boš njegov jarem zlomil s svojega vratu.“

27:41  In Ezav je sovražil Jakoba zaradi blagoslova, s katerim ga je njegov oče blagoslovil. Ezav je v svojem srcu rekel: „Dnevi žalovanja za mojim očetom se bližajo, potem bom svojega brata Jakoba ubil.“

27:42  Te besede Ezava, njenega najstarejšega sina, pa so bile povedane Rebeki in poslala je in poklicala svojega mlajšega sina Jakoba ter mu rekla: „Glej, tvoj brat Ezav, kar se tebe tiče, samega sebe tolaži, nameravajoč te ubiti.

27:43  Zdaj torej, moj sin, ubogaj moj glas in vstani, zbeži k mojemu bratu Labánu v Harán

27:44  in ostani z njim nekaj dni, dokler se ne odvrne razjarjenost tvojega brata.

27:45  Dokler se jeza tvojega brata ne odvrne od tebe in pozabi to, kar si mu storil. Potem bom poslala in te dobila od tam. Zakaj bi bila prikrajšana tudi za vaju oba v enem dnevu?“

27:46  Rebeka pa je Izaku rekla: „Naveličana sem svojega življenja zaradi Hetovih hčera. Če Jakob vzame ženo izmed Hetovih hčera, tako kakor sta ti [dve], ki sta izmed hčera dežele, kakšno dobro mi bo storilo moje življenje?“

Chapter 28

28:1  Izak je poklical Jakoba, ga blagoslovil, mu naročil ter mu rekel: „Ne boš si vzel žene izmed Kánaanovih hčera.

28:2  § Vstani, pojdi v Padan–aram, k hiši Betuéla, očeta tvoje matere in od tam si vzemi ženo izmed hčera Labána, brata tvoje matere.

28:3  Bog Vsemogočni naj te blagoslovi in te naredi rodovitnega in te namnoži, da boš lahko postal množica ljudstva

28:4  in ti da Abrahamov blagoslov, tebi in tvojemu potomcu s teboj, da boš lahko podedoval deželo, v kateri si tujec, ki jo je Bog dal Abrahamu.“

28:5  § Izak je odposlal Jakoba in ta je odšel v Padan–aram, k Labánu, sinu Sirca Betuéla, brata Jakobove in Ezavove matere Rebeke.

28:6  Ko je Ezav videl, da je Izak blagoslovil Jakoba in ga odposlal v Padan–aram, da si od tam vzame ženo in da mu je med blagoslovom dal naročilo, rekoč: „Ne boš si vzel žene izmed Kánaanovih hčera,“

28:7  § in da je Jakob ubogal svojega očeta in svojo mater ter odšel v Padan–aram,

28:8  je Ezav videl, da Kánaanove hčere njegovemu očetu Izaku niso ugajale

28:9  in je Ezav potem odšel k Izmaelu in si k ženama, ki ju je imel, vzel Mahaláto, hčer Abrahamovega sina Izmaela, Nebajótovo sestro, da postane njegova žena.

28:10  Jakob pa je odšel iz Beeršébe in odšel proti Haránu.

28:11  Ker pa je sonce zašlo, se je spustil na nek kraj in se tam vso noč zadrževal in vzel je kamne tega kraja in jih položil za svoje blazine in se ulegel na ta kraj, da zaspi.

28:12  Sanjal je in glej lestev postavljeno na zemljo in njen vrh je segal do nebes. In glej, Božji angeli so se vzpenjali in spuščali po njej.

28:13  In glej, Gospod je stal nad njo ter rekel: „Jaz sem Gospod, Bog tvojega očeta Abrahama in Izakov Bog. Deželo, na kateri ležiš, bom dal tebi in tvojemu potomcu.

28:14  Tvojega potomstva bo kakor zemeljskega prahu in razširjen boš na zahod, na vzhod, na sever in na jug. In v tebi in v tvojem potomcu bodo blagoslovljene vse družine zemlje.

28:15  Glej, jaz sem s teboj in varoval te bom na vseh krajih kamor greš in ponovno te bom privedel v to deželo, kajti ne bom te zapustil, dokler ne storim tega, o čemer sem ti govoril.“

28:16  Jakob se je zbudil iz svojega spanja in rekel: „Zagotovo je na tem kraju Gospod, jaz pa tega nisem vedel.“

28:17  Bil je prestrašen in rekel: „Kako grozen je ta kraj! To ni nič drugega kakor Božja hiša in to so velika vrata nebeška.“

28:18  Jakob je zgodaj zjutraj vstal in vzel kamen, ki ga je podstavil za svoje blazine in ga postavil za steber in nanj, na njegov vrh, izlil olje.

28:19  Ime tega kraja je imenoval Betel, toda ime tega kraja je bilo najprej imenovano Luz.

28:20  Jakob se je zaobljubil, rekoč: „Če bo Bog z menoj in me bo varoval na tej poti, ki jo hodim in mi bo dal za jesti kruha in oblačilo, da ga oblečem,

28:21  tako da ponovno v miru pridem k hiši svojega očeta, potem bo Gospod moj Bog.

28:22  in ta kamen, ki sem ga postavil za steber, bo Božja hiša. Od vsega, kar mi boš dal, ti bom zagotovo dajal desetino.“

Chapter 29

29:1  Potem je Jakob odšel na svoje potovanje in prišel v deželo vzhodnega ljudstva.

29:2  Pogledal je in na polju zagledal izvir in glej, tam so bili trije tropi ovac, ležeč pri njem, kajti iz tega izvira so napajali trope. Na vodnjakovih ustih pa je bil velik kamen.

29:3  Tja so se zbirali vsi tropi in odvalili so kamen iz vodnjakovih ust, napojili ovce in kamen ponovno položili na vodnjakova usta, na njegovo mesto.

29:4  Jakob jim je rekel: „Moji bratje, od kod ste?“ Odgovorili so: „Iz Harána smo.“

29:5  Rekel jim je: „Poznate Nahórjevega sina Labána?“ Rekli so: „Poznamo ga.“

29:6  Rekel jim je: „Ali je zdrav?“ Rekli so: „Zdrav je in glej, njegova hči Rahela prihaja z ovcami.“

29:7  Rekel je: „Glej, še dolg dan je, niti ni čas, da bi se živina zbrala skupaj. Napojite ovce in odženite jih past.“

29:8  Rekli so: „Ne moremo, dokler se ne zberejo vsi tropi in dokler kamna ne odvalijo iz vodnjakovih ust. Potem napojimo ovce.“

29:9  Medtem ko je še govoril z njimi, je prišla Rahela z ovcami svojega očeta, kajti ona jih je varovala.

29:10  Pripetilo se je, ko je Jakob opazil Rahelo, hčer materinega brata Labána in ovce materinega brata Labána, da se je Jakob približal in odvalil kamen od vodnjakovih ust in napojil trop Labána, brata svoje matere.

29:11  Jakob je poljubil Rahelo in povzdignil svoj glas in zajokal.

29:12  Jakob je Raheli povedal, da je brat njenega očeta in da je Rebekin sin. Ta je stekla ter povedala svojemu očetu.

29:13  Pripetilo se je, ko je Labán slišal te novice o Jakobu, sinu svoje sestre, da je stekel, da ga sreča, ga objel, poljubil in privedel k svoji hiši. In Labánu je povedal vse te stvari.

29:14  Labán pa mu je rekel: „Zagotovo si moja kost in moje meso.“ In z njim je ostal čas enega meseca.

29:15  Labán je rekel Jakobu: „Ker si moj brat, zakaj bi mi služil zaman? Povej mi kakšna naj bodo tvoja plačila?“

29:16  Labán pa je imel dve hčeri. Starejši je bilo ime Lea, ime mlajše pa je bilo Rahela.

29:17  Lea je bila nežnih oči, toda Rahela je bila krasna in lepega videza.

29:18  Jakob pa je ljubil Rahelo in rekel: „Sedem let ti bom služil za Rahelo, tvojo mlajšo hči.“

29:19  Labán je rekel: „Bolje je to, da jo dam tebi, kakor da bi jo dal kateremukoli drugemu moškemu. Ostani z menoj.“

29:20  Jakob je sedem let služil za Rahelo in zdela so se mu [kot] le nekaj dni, zaradi ljubezni, ki jo je imel do nje.

29:21  Jakob je rekel Labánu: „Daj mi mojo ženo, kajti moji dnevi so dopolnjeni, da lahko grem noter vanjo.“

29:22  Labán je zbral skupaj vse može tega kraja in priredil gostijo.

29:23  Pripetilo pa se je zvečer, da je vzel svojo hči Leo in jo privedel k njemu in on je šel noter k njej.

29:24  In Labán je svoji hčeri Lei za pomočnico dal svojo služabnico Zilpo.

29:25  Pripetilo se je zjutraj, glej, je bila to Lea, in Labánu je rekel: „Kaj je to, kar si mi storil? Ali nisem s teboj služil za Rahelo? Zakaj si me potem preslepil?“

29:26  Labán je rekel: „V naši deželi se ne sme tako storiti, da se mlajšo izroči pred prvorojeno.

29:27  Dopolni njen teden in dali ti bomo tudi njo, za službo, ki jo boš služil z menoj še drugih sedem let.“

29:28  Jakob je storil tako in dopolnil njen teden, on pa mu je dal tudi svojo hčer Rahelo za ženo.

29:29  Labán je svoji hčeri Raheli dal svojo pomočnico Bilho, da postane njena služabnica.

29:30  Odšel je tudi k Raheli in Rahelo je ljubil bolj kakor Leo in pri njem je služil še drugih sedem let.

29:31  Ko je Gospod videl, da je bila Lea osovražena, je odprl njeno maternico, toda Rahela je bila jalova.

29:32  Lea je spočela, rodila sina in njegovo ime imenovala Ruben, kajti rekla je: „Zagotovo je Gospod pogledal na mojo stisko. Sedaj me bo torej moj soprog ljubil.“

29:33  Ponovno je spočela in rodila sina ter rekla: „Ker je Gospod slišal, da sem bila osovražena, mi je zato dal tudi tega sina,“ in njegovo ime je imenovala Simeon.

29:34  Ponovno je spočela in rodila sina in rekla: „Torej tokrat bo moj soprog pridružen k meni, ker sem mu rodila tri sinove,“ zato je bilo njegovo ime imenovano Lévi.

29:35  Ponovno je spočela in rodila sina in rekla: „Sedaj bom hvalila Gospoda,“ zato je njegovo ime poimenovala Juda; in prenehala rojevati.

Chapter 30

30:1  Ko je Rahela videla, da Jakobu ne rojeva otrok, je Rahela zavidala svoji sestri in Jakobu rekla: „Daj mi otroke, sicer umrem.“

30:2  Jakobova jeza je bila vžgana zoper Rahelo in rekel je: „Sem jaz namesto Boga, ki je pred teboj zadržal sad tvoje maternice?“

30:3  Rekla je: „Glej, moja služabnica Bilha, pojdi noter vanjo in rodila bo na mojih kolenih, da bom po njej tudi jaz lahko imela otroke.“

30:4  In dala mu je za ženo Bilho, svojo pomočnico, in Jakob je šel noter k njej.

30:5  Bilha je spočela in Jakobu rodila sina.

30:6  Rahela je rekla: „Bog me je sodil in je tudi slišal moj glas in mi dal sina,“ zato je njegovo ime imenovala Dan.

30:7  Rahelina služabnica Bilha je ponovno spočela in Jakobu rodila drugega sina.

30:8  Rahela je rekla: „Z velikimi boji sem se bojevala s svojo sestro in sem prevladala,“ in njegovo ime je imenovala Neftáli.

30:9  Ko je Lea videla, da je prenehala rojevati, je vzela svojo služabnico Zilpo in jo dala Jakobu za ženo.

30:10  Leina služabnica Zilpa je Jakobu rodila sina.

30:11  § Lea je rekla: „Prihaja krdelo,“ in njegovo ime je imenovala Gad.

30:12  Leina služabnica Zilpa je Jakobu rodila drugega sina.

30:13  Lea je rekla: „Srečna sem, kajti hčere me bodo imenovale blagoslovljena,“ in njegovo ime je imenovala Aser.

30:14  Ruben je šel v dneh pšenične žetve in na polju našel nadliščke in jih prinesel svoji materi Lei. Potem je Rahela rekla Lei: „Daj mi, prosim te, nadliščke svojega sina.“

30:15  Ta pa ji je rekla: „Je to majhna zadeva, da si mi vzela mojega soproga? In hočeš mi vzeti tudi nadliščke mojega sina?“ Rahela je rekla: „Zato bo to noč ležal s teboj za nadliščke tvojega sina.“

30:16  Jakob je zvečer prišel iz polja in Lea je odšla ven, da ga sreča ter mu rekla: „Moraš priti noter k meni, kajti zagotovo sem te najela z nadliščki svojega sina.“ In to noč je ležal z njo.

30:17  Bog je prisluhnil Lei in je spočela in Jakobu rodila petega sina.

30:18  Lea je rekla: „Bog mi je dal mojo najemnino, ker sem svojo deklo dala mojemu soprogu,“ in njegovo ime je imenovala Isahár.

30:19  Lea je ponovno spočela in Jakobu rodila šestega sina.

30:20  Lea je rekla: „Bog me je opremil z dobro doto. Sedaj bo moj soprog prebival z menoj, ker sem mu rodila šest sinov“ in njegovo ime je imenovala Zábulon.

30:21  Potem je rodila hčer in njeno ime je imenovala Dina.

30:22  Bog pa se je spomnil Rahele in Bog ji je prisluhnil ter odprl njeno maternico.

30:23  Spočela je in rodila sina in rekla: „Bog je odvzel mojo grajo,“

30:24  in njegovo ime je imenovala Jožef; in rekla: „Gospod mi bo dodal [še] drugega sina.“

30:25  Pripetilo se je, ko je Rahela rodila Jožefa, da je Jakob rekel Labánu: „Pošlji me proč, da lahko grem na svoj lasten kraj in v svojo deželo.

30:26  Daj mi moje žene in moje otroke, za katere sem ti služil in me pusti iti, kajti poznaš mojo službo, ki sem ti jo opravljal.“

30:27  Labán mu je rekel: „Prosim te, če sem v tvojih očeh našel naklonjenost, ostani, kajti iz izkušnje sem se naučil, da me je Gospod zaradi tebe blagoslovil.“

30:28  In rekel je: „Določi mi svoja plačila in dal ti jih bom.“

30:29  Rekel mu je: „Ti veš kako sem ti služil in kako je bila tvoja živina z menoj.

30:30  Kajti bilo je malo, kar si imel, preden sem prišel in to je sedaj naraslo v množico in Gospod te je od mojega prihoda blagoslavljal. Kdaj bom torej poskrbel tudi za svojo lastno hišo?“

30:31  In rekel je: „Kaj naj ti dam?“ Jakob je rekel: „Nobene stvari mi ne boš dal. Če hočeš zame storiti to stvar, bom ponovno pasel in varoval tvoj trop.

30:32  Danes pojdem skozi ves tvoj trop in iz njega odstranim vso lisasto in pikasto živino in vso rjavo živino med ovcami in pikasto ter lisasto med kozami. Od teh bo moja najemnina.

30:33  Tako bo moja pravičnost odgovarjala zame v času, ki pride, ko bo prišel, za moj najem pred tvojim obrazom. Vse, kar ni lisasto in pikasto med kozami in rjavo med ovcami, to bo pri meni šteto za ukradeno.“

30:34  Labán je rekel: „Glej, hočem, da bi bilo glede na tvojo besedo.“

30:35  In ta dan je odstranil kozle, ki so bili krožno progasti in pikasti in vse koze, ki so bile lisaste in pikaste in vsako, ki je imela na sebi nekaj belega in vse rjavo med ovcami in jih dal v roko svojih sinov.

30:36  Med seboj in Jakobom je določil tri dni potovanja in Jakob je hranil preostanek Labánovih tropov.

30:37  Jakob si je vzel šibe zelenega topola in od leskovega in kostanjevega drevesa in na njih olupil bele proge in storil, da se prikaže belina, ki je bila na šibah.

30:38  Palice, ki jih je olupil, je postavljal pred trope v žlebove, v napajalna korita, ko so tropi prišli, da pijejo, da bi se obrejili, ko so prišli pit.

30:39  Tropi so se obrejili pred palicami in skotili krožno progasto, lisasto in pikasto živino.

30:40  Jakob je v Labánovem tropu ločeval jagnjeta in postavljal obraze tropov h krožno progastemu in vsemu rjavemu. Svoje lastne trope pa je spravljal posebej in jih ni spravljal v Labánovo živino.

30:41  Pripetilo se je, da kadarkoli se je brejila močnejša živina, je Jakob polagal šibe pred očmi živine v žlebove, da bi se lahko obrejile med palicami.

30:42  Toda ko je bila živina slabotna, jih ni polagal. Tako je bila slabotnejša živina Labánova, močnejša pa Jakobova.

30:43  Mož je silno narasel in imel mnogo živine, dekel, slug, kamel in oslov.

Chapter 31

31:1  Slišal pa je besede Labánovih sinov, rekoč: „Jakob je vzel vse, kar je bilo našega očeta, in od tega, kar je bilo našega očeta, je dobil vso to slavo.“

31:2  Jakob je gledal Labánovo obličje in glej, ni bilo proti njemu kakor poprej.

31:3  Gospod je Jakobu rekel: „Vrni se v deželo svojih očetov in k svojemu sorodstvu in jaz bom s teboj.“

31:4  Jakob je poslal in poklical Rahelo in Leo na polje k svojemu tropu

31:5  ter jima rekel: „Vidim obličje vajinega očeta, da le-to do mene ni kakor poprej, toda Bog mojega očeta je bil z menoj.

31:6  Vedve vesta, da sem z vso svojo močjo služil vajinemu očetu.

31:7  Vajin oče pa me je zavedel in mi desetkrat spremenil moja plačila, toda Bog mu ni dovolil, da bi me prizadel.

31:8  Če je rekel tako: ‚Lisasta bodo tvoja plačila;‘ potem je vsa živina kotila lisaste. Če pa je rekel tako: ‚Krožno progasta bodo tvoja najemnina,‘ potem je vsa živina kotila krožno progaste.

31:9  Tako je Bog odvzel živino od vajinega očeta in jo dal meni.

31:10  Pripetilo se je ob času, ko se je živina obrejila, da sem povzdignil svoje oči in videl sanje in glej ovni, ki so skakali na živino, so bili krožno progasti, lisasti in sivi.

31:11  In Božji angel mi je v sanjah spregovoril, rekoč: ‚Jakob.‘ Rekel sem: ‚Tukaj sem.‘

31:12  Rekel je: ‚Povzdigni torej svoje oči in poglej, vsi ovni, ki skačejo na živino, so krožno progasti, lisasti in sivi, kajti videl sem vse, kar ti je Labán storil.

31:13  Jaz sem Bog Betela, kjer si mazilil steber in mi zaobljubil prisego. Sedaj vstani, pojdi ven iz te dežele in se vrni v deželo svojega sorodstva.‘“

31:14  Rahela in Lea sta mu odgovorili in rekli: „Ali je še kak delež dediščine za naju v hiši najinega očeta?

31:15  Ali nisva pri njem šteti [kakor] tujki? Kajti prodal naju je in docela požrl tudi najin denar.

31:16  Kajti vsa bogastva, ki jih je Bog vzel od najinega očeta, ta so najina in najinih otrok. Sedaj torej karkoli ti je Bog rekel, stôri.“

31:17  Potem je Jakob vstal in svoje sinove in svoji ženi posadil na kamele

31:18  § in odvedel proč vso svojo živino in vse svoje dobrine, ki jih je pridobil, živino od svojega zaslužka, ki jo je pridobil v Padan–aramu, da bi šel k svojemu očetu Izaku v kánaansko deželo.

31:19  Labán je odšel, da ostriže svoje ovce. Rahela pa je ukradla malike, ki so bili [od] njenega očeta.

31:20  Jakob se je nenadoma odtihotapil od Sirca Labána, v tem, da mu ni povedal, da je pobegnil.

31:21  Tako je pobegnil z vsem, kar je imel in vstal ter prečkal reko in svoje obličje nameril proti gori Gileád.

31:22  Labánu je bilo tretji dan povedano, da je Jakob pobegnil.

31:23  S seboj je vzel svoje brate in ga zasledoval sedem dni potovanja in dohiteli so ga na gori Gileád.

31:24  Bog je prišel ponoči, v sanjah, k Sircu Labánu ter mu rekel: „Pazi, da Jakobu ne govoriš niti dobrega niti slabega.“

31:25  Potem je Labán dohitel Jakoba. Torej Jakob je svoj šotor postavil na gori, Labán pa se je s svojimi brati utaboril na gori Gileád.

31:26  Labán je rekel Jakobu: „Kaj si storil, da si se nenadoma odtihotapil od mene in odvedel moji hčeri kakor ujetnici vzeti z mečem?

31:27  Zakaj si skrivaj pobegnil in se odtihotapil od mene in mi nisi povedal, da bi te lahko odposlal z veseljem in s pesmimi, z bobniči in s harfo?

31:28  Nisi mi dovolil, da poljubim svoje sinove in svoje hčere? To si torej s takšnim početjem storil nespametno.

31:29  V moči moje roke je, da vam škodujem. Toda sinoči mi je govoril Bog tvojega očeta, rekoč: ‚Pazi se, da Jakobu ne govoriš niti dobrega niti slabega.‘

31:30  In sedaj, čeprav imaš potrebo oditi, ker si že dolgo hrepenel po hiši svojega očeta, zakaj si vendar ukradel moje bogove?“

31:31  Jakob je odgovoril in Labánu rekel: „Ker sem se bal, kajti rekel sem: ‚Morda mi hočeš s silo odvzeti svoji hčeri.‘

31:32  Pri komurkoli najdeš svoje bogove, naj ta ne živi. Pred svojimi brati spoznaj kar je tvojega z menoj in to vzemi k sebi.“ Kajti Jakob ni vedel, da jih je ukradla Rahela.

31:33  Labán je odšel v Jakobov šotor in v Lein šotor in v šotore obeh dekel, toda ni jih našel. Potem je odšel od Leinega šotora in vstopil v Rahelin šotor.

31:34  Torej Rahela je vzela družinske malike in jih položila na kamelino opravo in sedla nanje. Labán pa je preiskal ves šotor, toda ni jih našel.

31:35  Svojemu očetu pa je rekla: „Naj moj gospod ne bo razžaljen, da ne morem vstati pred teboj, kajti običaj žensk je nad menoj.“ In iskal je, toda podob ni našel.

31:36  Jakob je bil ogorčen in se pričkal z Labánom in Jakob je odgovoril ter Labánu rekel: „Kaj je moj prekršek? Kaj je moj greh, da si me tako silovito zasledoval?

31:37  Z ozirom na to, da si preiskal vse moje stvari, kaj si našel od vseh svojih družinskih stvari? Položi to tukaj pred mojimi brati in svojimi brati, da lahko sodijo med nama obema.

31:38  Teh dvajset let sem bil s teboj. Tvoje ovce in tvoje koze niso zavrgle svojih mladičev in ovnov tvojega tropa nisem jedel.

31:39  Tega, kar je bilo raztrganega od živali, nisem prinesel k tebi. Sam sem nosil to izgubo. Iz mojih rok si zahteval karkoli je bilo ukradenega podnevi ali ukradenega ponoči.

31:40  Tak sem bil. Podnevi me je požirala suša in zmrzal ponoči in moje spanje je odšlo izpred mojih oči.

31:41  Tako sem bil dvajset let v tvoji hiši. Služil sem ti štirinajst let za tvoji hčeri in šest let za tvojo živino, ti pa si mi desetkrat spremenil moja plačila.

31:42  Razen če ne bi bil z menoj Bog mojega očeta, Abrahamov Bog in Izakov strah, bi me sedaj zagotovo odposlal praznega. Bog je videl mojo stisko in trud mojih rok in te je včerajšnjo noč oštel.“

31:43  Labán je odgovoril in Jakobu rekel: „Ti hčeri sta moji hčeri in ti otroci so moji otroci in ta živina je moja živina in vse, kar vidiš, je moje. In kaj naj danes storim tema mojima hčerama ali njunim otrokom, ki sta jih rodili?

31:44  Zdaj torej pridi, skleniva zavezo, ti in jaz; in naj bo to za pričo med menoj in teboj.“

31:45  Jakob je vzel kamen in ga postavil za steber.

31:46  Jakob je rekel svojim bratom: „Zberite kamne;“ in vzeli so kamne ter naredili kup in jedli tam na kupu.

31:47  Labán ga je imenoval Jegár Sahadutá, toda Jakob ga je imenoval Galéd.

31:48  Labán je rekel: „Ta kup je danes priča med menoj in teboj.“ Zato je bilo ime le-tega imenovano Galéd

31:49  in Micpa, kajti rekel je: „Gospod gleda med menoj in teboj, ko smo odsotni eden od drugega.

31:50  Če boš prizadel moji hčeri ali če boš poleg mojih hčera vzel druge žene, ni z nama nobenega človeka. Vidi, Bog je priča med menoj in teboj.“

31:51  Labán je rekel Jakobu: „Glej ta kup in glej ta steber, ki sem ga postavil med menoj in teboj.

31:52  Ta kup naj bo priča in ta steber naj bo priča, da ne bom šel čez ta kup k tebi in da ne boš šel čez ta kup k meni zaradi škodovanja.

31:53  § Bog Abrahamov in Bog Nahórjev, Bog njunega očeta, [naj] sodi med nama.“ In Jakob je prisegel pri strahu svojega očeta Izaka.

31:54  Potem je Jakob na gori daroval klavno daritev in poklical svoje brate, da jedo kruh. Jedli so kruh in se vso noč zadrževali na gori.

31:55  Zgodaj zjutraj je Labán vstal, poljubil svoje sinove in svoje hčere ter jih blagoslovil in Labán je odpotoval ter se vrnil na svoj kraj.

Chapter 32

32:1  Jakob pa je odšel na svojo pot in Božji angeli so ga srečali.

32:2  Ko jih je Jakob zagledal, je rekel: „To je Božja vojska“ in ta kraj je imenoval Mahanájim.

32:3  Jakob je pred seboj poslal poslance k svojemu bratu Ezavu v deželo Seír, Edómovo deželo.

32:4  Zapovedal jim je, rekoč: „Tako boste govorili mojemu gospodu Ezavu: ‚Tvoj služabnik Jakob nam je rekel: ‚Začasno sem bival z Labánom in tam ostal do sedaj.

32:5  Imam vole, osle, trope, sluge in postrežnice. Poslal sem, da povem svojemu gospodu, da lahko najdem milost v tvojem pogledu.‘“

32:6  Poslanci so se vrnili k Jakobu, rekoč: „Prišli smo k tvojemu bratu Ezavu in tudi on prihaja, da te sreča in z njim štiristo mož.“

32:7  Potem je bil Jakob silno prestrašen in zaskrbljen. Razdelil je ljudstvo, ki je bilo z njim, trope, črede in kamele na dve četi

32:8  in rekel: „Če pride Ezav k eni skupini in jo udari, potem bo druga skupina, ki je ostala, pobegnila.“

32:9  Jakob je rekel: „Oh, Bog mojega očeta Abrahama in Bog mojega očeta Izaka, Gospod, ki mi je rekel: ‚Vrni se v svojo deželo in k svojemu sorodstvu in jaz bom dobro postopal s teboj,‘

32:10  sam nisem vreden najmanjše od te milosti in od vse resnice, ki si jo izkazal svojemu služabniku, kajti s svojo palico sem prečkal ta Jordan, sedaj pa sem narastel v dve četi.

32:11  Reši me, prosim te, iz roke mojega brata, iz Ezavove roke, kajti bojim se ga, da ne bi prišel in udaril mene in matere z otroci.

32:12  In ti praviš: ‚Zagotovo ti bom storil dobro in tvojega potomca naredil kakor morskega peska, ki zaradi množice ne more biti preštet.‘“

32:13  To isto noč je tam prenočil in od tega, kar je prišlo v njegovo roko, je vzel darilo za svojega brata Ezava:

32:14  dvesto koz in dvajset kozlov, dvesto ovc in dvajset ovnov,

32:15  trideset molznih kamel z njihovimi žrebeti, štirideset govedi, dvajset oslic in deset žrebičkov.

32:16  Izročil jih je v roko svojih služabnikov, vsako čredo posebej. Svojim služabnikom pa je rekel: „Prečkajte pred menoj in pustite prostor med čredo in čredo.“

32:17  Predvsem pa je naročil, rekoč: „Ko te sreča moj brat Ezav in te vpraša, rekoč: ‚Čigav si? In kam greš? In čigavi so ti pred teboj?‘

32:18  Tedaj boš rekel: ‚To so od tvojega služabnika Jakoba. To je darilo poslano k mojemu gospodu Ezavu in glej, tudi on je za nami.‘“

32:19  In tako je ukazal drugemu in tretjemu in vsem, ki so sledili čredam, rekoč: „Na ta način boste govorili Ezavu, ko ga najdete.“

32:20  Poleg tega recite: „Glej, tvoj služabnik Jakob je za nami. Kajti rekel je: ‚Pomiril ga bom z darilom, ki gre pred menoj in zatem bom videl njegov obraz. Mogoče me bo sprejel.‘“

32:21  Tako je šlo darilo pred njim, sam pa je to noč prenočil v skupini.

32:22  Vstal je to noč, vzel svoji dve ženi, svoji dve postrežnici, svojih enajst sinov in prečkal plitvino Jabók.

32:23  Vzel jih je in jih poslal preko potoka in poslal čez, kar je imel.

32:24  Jakob je ostal sam in z njim se je bojeval mož do dnevnega svita.

32:25  Ko je videl, da zoper [Jakoba] ni prevladal, se je dotaknil vdrtine na njegovem stegnu. Vdrtina Jakobovega stegna je bila izpahnjena, kakor [bi] se z njim boril.

32:26  Rekel je: „Pusti me, kajti dan se že svita.“ [Jakob] je rekel: „Ne bom te izpustil, razen če me blagosloviš.“

32:27  Rekel mu je: „Kako ti je ime?“ Rekel je: „Jakob.“

32:28  § Rekel je: „Tvoje ime se ne bo več imenovalo Jakob, temveč Izrael, kajti kot princ si imel moč z Bogom in z ljudmi in si prevladal.“

32:29  Jakob ga je vprašal in rekel: „Povej mi, prosim te, svoje ime.“ Rekel je: „Zakaj je to, da me sprašuješ po mojem imenu?“ In tam ga je blagoslovil.

32:30  Jakob je kraj poimenoval Peniél, kajti videl sem Boga iz obličja v obličje in moje življenje je ohranjeno.

32:31  Ko je prečkal Penuél, je sonce vstajalo nad njim, on pa je šepal na svojem stegnu.

32:32  Zato Izraelovi otroci ne jedo od kite, ki se krči, ki je na vdrtini stegna, do današnjega dne, ker se je dotaknil vdrtine Jakobovega stegna na kiti, ki se krči.

Chapter 33

33:1  Jakob je povzdignil svoje oči, pogledal in glej, prišel je Ezav in z njim štiristo mož. Otroke je razdelil Lei in Raheli ter dvema pomočnicama.

33:2  Najbolj spredaj je postavil pomočnici ter njune otroke, za njimi Leo ter njene otroke, nazadnje pa Rahelo in Jožefa.

33:3  Šel je pred njimi in se sedemkrat priklonil do tal, dokler se ni približal svojemu bratu.

33:4  Ezav je stekel, da ga sreča, ga objel, se spustil na njegov vrat in ga poljubil, in oba sta jokala.

33:5  Povzdignil je svoje oči in zagledal ženske in otroke ter rekel: „Kdo so ti s teboj?“ Rekel je: „Otroci, ki jih je Bog milostljivo dal tvojemu služabniku.“

33:6  Nato sta se približali pomočnici, oni in njuni otroci ter se priklonili.

33:7  Tudi Lea s svojimi otroci se je približala in se priklonila in potem sta prišla bliže Jožef in Rahela ter se oba priklonila.

33:8  Rekel je: „Kaj nameravaš z vso to čredo, ki sem jo srečal?“ On pa je rekel: „Ti so, da najdejo milost v očeh mojega gospoda.“

33:9  Ezav je rekel: „Dovolj imam, moj brat. To, kar imaš, obdrži zase.“

33:10  Jakob je rekel: „Ne, prosim te, če sem torej našel milost v tvojih očeh, potem sprejmi moje darilo v moji roki, kajti zato sem videl tvoj obraz, kot da sem videl Božje obličje in ti si bil zadovoljen z menoj.

33:11  Vzemi, prosim te, moj blagoslov, ki je priveden k tebi, ker je Bog milostljivo postopal z menoj in ker imam dovolj.“ Prigovarjal mu je in on je to vzel.

33:12  Rekel je: „Naj greva najino potovanje in naj greva, jaz pa bom šel pred teboj.“

33:13  Rekel mu je: „Moj gospod ve, da so otroci nežni in [da] so z menoj tropi in črede z mladiči in če jih bodo ljudje en dan preveč gonili, bo ves trop poginil.

33:14  Naj moj gospod, prosim te, gre preko pred svojim služabnikom, jaz pa bom mirno vodil dalje, kolikor bodo živina, ki gre pred menoj in otroci zmožni prenesti, dokler ne pridem k mojemu gospodu v Seír.“

33:15  Ezav je rekel: „Naj torej pustim s teboj nekaj ljudstva, ki je z menoj.“ Rekel je: „Kaj potrebujem to? Naj najdem milost v očeh svojega gospoda.“

33:16  Tako se je ta dan Ezav vrnil na svojo pot v Seír.

33:17  § Jakob pa je odpotoval v Sukót, si zgradil hišo in naredil šotore za svojo živino. Zato se ime kraja imenuje Sukót.

33:18  § Ko je Jakob prišel iz Padan–arama, je prišel v Salem, mesto v Sihemu, ki je v kánaanski deželi in svoj šotor postavil pred mestom.

33:19  Kupil je kos poljskega zemljišča, kjer je razširil svoj šotor, iz roke otrok Hamórja, Sihemovega očeta, za sto koščkov denarja.

33:20  Tam je postavil oltar in ga imenoval El–elohe–Izrael.

Chapter 34

34:1  Dina, Lejina hči, ki jo je rodila Jakobu, pa je odšla, da pogleda hčere dežele.

34:2  Ko jo je zagledal Sihem, sin Hivéjca Hamórja, princ dežele, jo je vzel in legel z njo ter jo omadeževal.

34:3  Njegova duša se je pridružila k Jakobovi hčeri Dini in ljubil je gospodično in gospodični prijazno govoril.

34:4  Sihem je spregovoril svojemu očetu Hamórju, rekoč: „Pridobi mi to gospodično za ženo.“

34:5  Jakob je slišal, da je omadeževal njegovo hčer Dino. Torej njegovi sinovi so bili z živino na polju in Jakob je ohranil svoj mir, dokler niso prišli.

34:6  Sihemov oče Hamór je odšel k Jakobu, da se z njim posvetuje.

34:7  Ko so to slišali Jakobovi sinovi, so prišli s polja. Možje so bili užaloščeni in zelo ogorčeni, ker je storil neumnost v Izraelu, ležeč z Jakobovo hčerjo, katera stvar se sploh ne bi smela zgoditi.

34:8  Hamór se je z njimi posvetoval, rekoč: „Duša mojega sina Sihema hrepeni za vašo hčerjo. Prosim vas, dajte mu jo za ženo.

34:9  Poročajte se z nami in svoje hčere dajajte nam in jemljite naše hčere k vam.

34:10  Prebivali boste z nami in dežela bo pred vami. Prebivajte in trgujte v njej in si pridobite posesti v njej.“

34:11  Sihem je rekel njenemu očetu in njenim bratom: „Naj najdem milost v vaših očeh in kar mi boste rekli, bom dal.

34:12  Prosite me kolikorkoli veliko doto in darilo in bom dal, če mi boste rekli, toda dajte mi gospodično za ženo.“

34:13  Jakobovi sinovi pa so Sihemu in njegovemu očetu Hamórju varljivo odgovorili ter rekli, ker je omadeževal njihovo sestro Dino.

34:14  Rekli so jima: „Ne moremo storiti te stvari, da damo našo sestro nekomu, ki je neobrezan, kajti to bi nam bil očitek.

34:15  Toda v tem se bomo strinjali z vami, če boste kakor smo mi, da bo vsak moški izmed vas obrezan,

34:16  potem vam bomo dajali naše hčere in vaše hčere jemali k nam in prebivali bomo z vami in postali bomo eno ljudstvo.

34:17  Toda če nam ne boste prisluhnili, da bi bili obrezani, potem bomo vzeli našo hčer in odšli.“

34:18  Njihove besede so ugajale Hamórju in Hamórjevemu sinu Sihemu.

34:19  Mladenič ni odlašal storiti stvari, ker je imel veselje v Jakobovi hčeri. Bil pa je bolj častitljiv kakor vsa hiša njegovega očeta.

34:20  Hamór in njegov sin Sihem sta prišla k velikim vratom njihovega mesta in se posvetovala z možmi njihovega mesta, rekoč:

34:21  „Ti ljudje so z nami miroljubni, zato naj prebivajo v deželi in v njej trgujejo, kajti dežela, glejte, ta je dovolj velika zanje. Jemljimo si njihove hčere za žene in dajajmo jim naše hčere.

34:22  Samo v tem se bodo možje strinjali z nami, da prebivajo z nami, da bi bili eno ljudstvo, če bo vsak moški izmed nas obrezan, kakor so obrezani oni.

34:23  Ali ne bo njihova živina in njihovo imetje in vsaka njihova žival naša? Naj se samo strinjamo z njimi in bodo prebivali z nami.“

34:24  Hamórju in njegovemu sinu Sihemu so prisluhnili vsi, ki so odšli od velikih vrat tega mesta, in vsak moški je bil obrezan, vsi, ki so šli od velikih vrat njegovega mesta.

34:25  Pripetilo pa se je na tretji dan, ko so bili občutljivi, da sta dva izmed Jakobovih sinov, Simeon in Lévi, Dinina brata, vzela vsak svoj meč in predrzno prišla nad mesto in usmrtila vse njihove moške.

34:26  Usmrtila sta Hamórja in njegovega sina Sihema z ostrino meča, Dino pa vzela iz Sihemove hiše ter odšla.

34:27  Jakobovi sinovi so prišli na umorjene in oplenili mesto, ker so omadeževali njihovo sestro.

34:28  Vzeli so njihove ovce, njihove vole, njihove osle in to, kar je bilo v mestu in to, kar je bilo na polju.

34:29  Vse njihovo premoženje, vse njihove malčke in vse njihove žene so ujeli in oplenili celo vse, kar je bilo v hiši.

34:30  Jakob je rekel Simeonu in Léviju: „Privedla sta me v neprijeten položaj, da zaudarjam med prebivalci dežele, med Kánaanci in Perizéjci. Jaz sem maloštevilen, oni pa se bodo zbrali zoper mene in me ubili, in jaz bom uničen in moja hiša.“

34:31  Rekli so: „Naj bi z našo sestro postopal kakor s pocestnico?“

Chapter 35

35:1  Bog je rekel Jakobu: „Vstani, pojdi v Betel in tam prebivaj in tam naredi oltar Bogu, ki se ti je prikazal, ko si zbežal pred obličjem svojega brata Ezava.“

35:2  Potem je Jakob rekel svoji družini in vsem, ki so bili z njim: „Odstranite tuje bogove, ki so med vami in bodite čisti ter zamenjajte svoje obleke

35:3  in vstanimo, pojdimo v Betel in tam bom postavil oltar Bogu, ki mi je odgovoril na dan moje tegobe in je bil z menoj na poti, [na] katero sem odšel.“

35:4  Jakobu so izročili vse tuje bogove, ki so bili v njihovi roki in vse njihove uhane, ki so bili v njihovih ušesih in Jakob jih je skril pod hrast, ki je bil pri Sihemu.

35:5  Odpotovali so, Božja strahota pa je bila nad mesti, ki so bila naokoli njih in niso zasledovali Jakobovih sinov.

35:6  Tako je Jakob prišel v Luz, ki je v kánaanski deželi, to je Betel, on in njegovo ljudstvo, ki je bilo z njim.

35:7  Tam je zgradil oltar in kraj imenoval El-Betel, ker se mu je tam prikazal Bog, ko je bežal pred obličjem svojega brata,

35:8  toda Rebekina dojilja Debóra je umrla in pokopana je bila za Betelom, pod hrastom in ime le-tega je bilo imenovano Alon–bakut.

35:9  Bog se je ponovno prikazal Jakobu, ko je ta prišel iz Padan–arama in ga blagoslovil.

35:10  Bog mu je rekel: „Tvoje ime je Jakob. Tvoje ime se ne bo več imenovalo Jakob, temveč bo tvoje ime Izrael.“ In njegovo ime je imenoval Izrael.

35:11  Bog mu je rekel: „Jaz sem Bog Vsemogočni. Bodi rodoviten in se mnôži. Narod in skupina narodov bo iz tebe in kralji bodo prišli iz tvojih ledij.

35:12  Deželo, ki sem jo dal Abrahamu in Izaku, bom dal tebi in tvojemu potomcu za teboj bom dal deželo.“

35:13  Bog se je dvignil od njega, na kraju, kjer je govoril z njim.

35:14  Jakob je postavil steber na kraju, kjer je govoril z njim, celó kamnit steber in nanj izlil pitno daritev in nanj izlil olje.

35:15  Jakob je ime kraja, kjer je z njim govoril Bog, imenoval Betel.

35:16  Odpotovali so iz Betela in bilo je le še malo poti, da pridejo v Efráto in Rahela je bila v porodnih mukah in imela težak porod.

35:17  Pripetilo se je, ko je bila v težkem porodu, da ji je babica rekla: „Ne boj se, imela boš tudi tega sina.“

35:18  Pripetilo se je, ko je bila njena duša v odhajanju (kajti umrla je), da je njegovo ime imenovala Ben Oní. Toda njegov oče ga je imenoval Benjamin.

35:19  Rahela je umrla in bila pokopana na poti v Efráto, ki je Betlehem.

35:20  Jakob je na njenem grobu postavil steber. To je steber Rahelinega groba do današnjega dne.

35:21  Izrael je odpotoval in svoj šotor razpel onstran stolpa Edar.

35:22  Pripetilo se je, ko je Izrael prebival v tej deželi, da je Ruben šel in ležal z Bilho, priležnico svojega očeta, Izrael pa je to slišal. Torej Jakobovih sinov je bilo dvanajst.

35:23  Leini sinovi: Jakobov prvorojenec Ruben, Simeon, Lévi, Juda, Isahár in Zábulon.

35:24  Rahelina sinova: Jožef in Benjamin.

35:25  Sinova Bilhe, Raheline pomočnice: Dan in Neftáli.

35:26  Sinova Zilpe, Leine pomočnice: Gad in Aser. To so Jakobovi sinovi, ki so mu bili rojeni v Padan–aramu.

35:27  Jakob je prišel k svojemu očetu Izaku v Mamre, v mesto Arhab, kar je Hebrón, kjer sta Abraham in Izak začasno prebivala.

35:28  Izakovih dni je bilo sto osemdeset let.

35:29  In Izak je izročil duha in umrl in bil zbran k svojemu ljudstvu, star in izpolnjen z dnevi, pokopala pa sta ga njegova sinova Ezav in Jakob.

Chapter 36

36:1  Torej to so rodovi Ezava, ki je Edóm.

36:2  Ezav je svoje žene vzel iz Kánaana: Ado, hčer Hetejca Elóna, Oholibámo, hčer Anája, hčer Hivéjca Cibóna

36:3  in Basemáto, Izmaelovo hčer, Nebajótovo sestro.

36:4  Ada je Ezavu rodila Elifáza, Basemáta je rodila Reguéla,

36:5  Oholibáma je rodila Jeúša, Jaláma in Koraha. To so Ezavovi sinovi, ki mu jih je rodila v kánaanski deželi.

36:6  Ezav je vzel svoje žene, svoje sinove, svoje hčere, vse osebe svoje hiše, svojo živino, vse svoje živali in vse svoje imetje, ki ga je pridobil v kánaanski deželi in odšel v deželo izpred obličja svojega brata Jakoba.

36:7  Kajti njunih bogastev je bilo preveč, da bi mogla prebivati skupaj. Dežela, v kateri sta bila tujca, ju ni mogla podpirati zaradi njune živine.

36:8  Tako je Ezav prebival na gorovju Seír; Ezav je Edóm.

36:9  To so rodovi Ezava, očeta Edómcev na gorovju Seír.

36:10  To so imena Ezavovih sinov: Elifáz, sin Ezavove žene Ade in Reguél, sin Ezavove žene Basemáte.

36:11  Elifázovi sinovi so bili: Temán, Omár, Cefó, Gatám in Kenáz.

36:12  Timna je bila priležnica Ezavovemu sinu Elifázu in Elifázu je rodila Amáleka. To so bili sinovi Ezavove žene Ade.

36:13  To so sinovi Reguéla: Nahat, Zerah, Šamá in Mizá. To so bili sinovi Ezavove žene Basemáte.

36:14  § Ti so bili sinovi Ezavove žene Oholibáme, hčere Anája, Cibónove hčere; Ezavu je rodila Jeúša, Jaláma in Koraha.

36:15  To so bili vojvode Ezavovih sinov. Sinovi Elifáza, prvorojenega Ezavovega sina: vojvoda Temán, vojvoda Omár, vojvoda Cefó, vojvoda Kenáz,

36:16  vojvoda Korah, vojvoda Gatám in vojvoda Amálek. To so vojvode, ki so izšli iz Elifáza v deželi Edóm. To so bili Adini sinovi.

36:17  To so sinovi Ezavovega sina Reguéla: vojvoda Nahat, vojvoda Zerah, vojvoda Šamá in vojvoda Mizá. To so vojvode, ki so izšli iz Reguéla v Edómovi deželi. To so sinovi Ezavove žene Basemáte.

36:18  To pa so sinovi Ezavove žene Oholibáme: vojvoda Jeúš, vojvoda Jalám, vojvoda Korah. To so bili vojvode, ki so izšli iz Ezavove žene Oholibáme, Anájeve hčere.

36:19  To so Ezavovi sinovi, ki je Edóm in to so njihove vojvode.

36:20  To so sinovi Horéjca Seírja, ki je naselil deželo: Lotán, Šobál, Cibón, Anáj,

36:21  Dišón, Ecer in Dišán. To so vojvode Horéjcev, Seírjevi otroci v deželi Edóm.

36:22  Lotánova sinova sta bila Horí in Hemám; Lotánova sestra pa je bila Timna.

36:23  Šobálovi otroci so bili tile: Alván, Manáhat, Ebál, Šefo in Onám.

36:24  § To sta Cibónova otroka: oba, Ajá in Aná. To je bil ta Anáj, ki je našel mule v divjini, ko je pasel osle svojega očeta Cibóna.

36:25  Anájeva otroka sta bila ta: Dišón in Oholibáma, Anájeva hči.

36:26  To so Dišónovi otroci: Hemdán, Ešbán, Jitrán in Kerán.

36:27  Ecerjevi otroci so tile: Bilhán, Zaaván in Akán.

36:28  Dišánova otroka sta tale [dva]: Uc in Arán.

36:29  To so vojvode, ki so izšli iz Horéjcev: vojvoda Lotán, vojvoda Šobál, vojvoda Cibón, vojvoda Anáj,

36:30  vojvoda Dišón, vojvoda Ecer in vojvoda Dišán. To so vojvode, ki so izšli iz Horéjcev, med njihovimi vojvodami v deželi Seír.

36:31  To so kralji, ki so kraljevali v edómski deželi, preden je katerikoli kralj kraljeval nad Izraelovimi otroci.

36:32  Beórjev sin Bela je kraljeval v Edómu in ime njegovega mesta je bilo Dinhába.

36:33  Bela je umrl in namesto njega je zakraljeval Zerahov sin Jobáb iz Bocre.

36:34  Jobáb je umrl in namesto njega je zakraljeval Hušám iz dežele Temáncev.

36:35  Hušám je umrl in namesto njega je zakraljeval Bedádov sin Hadád, ki je udaril Midján na moábskem polju in ime tega mesta je bilo Avít.

36:36  Hadád je umrl in namesto njega je zakraljeval Samlá iz Masréke.

36:37  Samlá je umrl in namesto njega je zakraljeval Šaúl iz Rehobóta ob reki.

36:38  Šaúl je umrl in namesto njega je zakraljeval Ahbórjev sin Báal Hanán.

36:39  Ahbórjev sin Báal Hanán je umrl in namesto njega je zakraljeval Hadár. Ime njegovega mesta je bilo Pagú in ime njegove žene je bilo Mehetabéla, hči Me Zahábove hčere Matréde.

36:40  To so imena vojvod, ki so izšli iz Ezava, glede na njihove družine, po njihovih krajih, po njihovih imenih: vojvoda Timná, vojvoda Alvá, vojvoda Jetét,

36:41  vojvoda Oholibáma, vojvoda Elá, vojvoda Pinón,

36:42  vojvoda Kenáz, vojvoda Temán, vojvoda Mibcár,

36:43  vojvoda Magdiél, vojvoda Irám. To so edómski vojvode, glede na njihova prebivališča v deželi njihove posesti. On je Ezav, oče Edómcev.

Chapter 37

37:1  Jakob je prebival v deželi, v kateri je bil njegov oče tujec, v kánaanski deželi.

37:2  To so Jakobovi rodovi. Jožef je bil star sedemnajst let, ko je s svojimi brati pasel trop in deček je bil s sinovi Bilhe in s sinovi Zilpe, ženama svojega očeta. Jožef je svojemu očetu prinesel njihovo zlo poročilo.

37:3  § Torej Izrael je bolj ljubil Jožefa kakor vse svoje otroke, ker je bil sin njegove visoke starosti. Naredil mu je plašč iz mnogih barv.

37:4  Ko so njegovi bratje videli, da ga je njihov oče bolj ljubil kakor vse njegove brate, so ga zasovražili in niso mogli miroljubno govoriti z njim.

37:5  Jožef je sanjal sanje in te je povedal svojim bratom, oni pa so ga še bolj sovražili.

37:6  Rekel jim je: „Poslušajte, prosim vas, te sanje, ki sem jih sanjal.

37:7  Kajti, glejte, na polju smo vezali snope in glejte, moj snop je vstal in tudi stal pokončno. Glejte, vaši snopje so stali naokoli in se globoko priklanjali mojemu snopu.“

37:8  Njegovi bratje so mu rekli: „Ali boš zares kraljeval nad nami? Ali boš zares imel gospostvo nad nami?“ In še bolj so ga zasovražili zaradi njegovih sanj in zaradi njegovih besed.

37:9  Sanjal je še druge sanje in te povedal svojim bratom in rekel: „Glejte, še sem sanjal sanje. Glejte globoko so se mi priklanjali sonce in luna in enajst zvezd.“

37:10  Te je povedal svojemu očetu in svojim bratom. Njegov oče pa ga je oštel in mu rekel: „Kaj so te sanje, ki si jih sanjal? Naj zares pridemo jaz, tvoja mati in tvoji bratje, da se ti priklonimo k zemlji?“

37:11  Njegovi bratje so mu zavidali, toda njegov oče je obeležil besede.

37:12  Njegovi bratje so odšli, da pasejo trop svojega očeta v Sihemu.

37:13  Izrael je rekel Jožefu: „Mar tvoji bratje ne pasejo tropa v Sihemu? Pridi in poslal te bom k njim.“ Ta mu je rekel: „Tukaj sem.“

37:14  Rekel mu je: „Pojdi, prosim te, poglej če je dobro s tvojimi brati in dobro s tropi in besedo mi ponovno prinesi nazaj.“ Tako ga je poslal iz hebrónske doline in je prišel v Sihem.

37:15  Našel pa ga je neki mož in glej, taval je po polju in človek ga je vprašal, rekoč: „Kaj iščeš?“

37:16  Rekel je: „Iščem svoje brate. Povej mi, prosim te, kje pasejo svoje trope.“

37:17  Človek je rekel: „Odpravili so se od tukaj, kajti slišal sem jih reči: ‚Pojdimo v Dotán.‘“ Jožef je odšel za svojimi brati in jih našel v Dotánu.

37:18  Ko so ga od daleč zagledali, celo preden se jim je približal, so se zoper njega zarotili, da ga ubijejo.

37:19  Drug drugemu so rekli: „Glejte, ta sanjač prihaja.

37:20  Pridimo torej, ubijmo ga in ga vrzimo v neko jamo in bomo rekli: ‚Neka zla žival ga je požrla‘ in bomo videli kaj bo nastalo iz njegovih sanj.“

37:21  Ruben pa je to slišal in ga osvobodil iz njihovih rok in rekel: „Naj ga ne ubijemo mi.“

37:22  Ruben jim je rekel: „Ne prelijmo krvi, temveč ga vrzimo v tole jamo, ki je v divjini in ne položimo roke nanj,“ da bi ga lahko osvobodil iz njihovih rok, da ga ponovno izroči njegovemu očetu.

37:23  § Pripetilo pa se je, ko je Jožef prišel k svojim bratom, da so Jožefa slekli iz njegovega plašča, njegovega plašča iz mnogih barv, ki je bil na njem

37:24  in ga prijeli ter vrgli v jamo. Jama pa je bila prazna, v njej ni bilo vode.

37:25  § Usedli so se, da jedo kruh in povzdignili so svoje oči, pogledali in glej, skupina Izmaelcev je prihajala iz Gileáda, s svojimi kamelami, nesoč dišave, balzam in miro, da to odnesejo dol v Egipt.

37:26  Juda je rekel svojim bratom: „Kakšna korist je to, če ubijemo našega brata in prikrijemo njegovo kri?

37:27  Pridite in prodajmo ga Izmaelcem in naj naša roka ne bo nad njim, kajti on je naš brat in naše meso.“ Njegovi bratje so bili zadovoljni.

37:28  Potem so šli mimo midjánski trgovci in Jožefa so potegnili ter dvignili iz jame in Jožefa prodali Izmaelcem za dvajset koščkov srebra in ti so Jožefa pripeljali v Egipt.

37:29  Ruben pa se je vrnil k jami in glej, Jožefa ni bilo v jami. Raztrgal je svoja oblačila

37:30  in se vrnil k svojim bratom ter rekel: „Otroka ni in kam naj grem jaz?“

37:31  Vzeli so Jožefov plašč, zaklali kozlička izmed koz in plašč pomočili v kri

37:32  § in poslali so plašč iz mnogih barv in ga prinesli k svojemu očetu ter rekli: „To smo našli. Védi torej, ali je to plašč tvojega sina ali ne.“

37:33  Prepoznal ga je in rekel: „To je plašč mojega sina. Zla žival ga je požrla. Jožef je brez dvoma raztrgan na koščke.“

37:34  Jakob je raztrgal svoja oblačila in na svoja ledja oblekel vrečevino in mnogo dni žaloval za svojim sinom.

37:35  Vsi njegovi sinovi in vse njegove hčere so vstali, da ga potolažijo, toda odklonil je, da bi bil potolažen in rekel je: „Kajti žalujoč bom šel v grob k svojemu sinu.“ Tako je njegov oče jokal za njim.

37:36  Midjánci pa so ga prodali v Egipt k Potifárju, faraonovemu častniku in poveljniku straže.

Chapter 38

38:1  Pripetilo se je ob tistem času, da je Juda šel dol od svojih bratov in vstopil k nekemu Adulámcu, katerega ime je bilo Hirá.

38:2  Juda je tam videl hčer nekega Kánaanca, katerega ime je bilo Šua in vzel jo je ter šel noter k njej.

38:3  Ta je spočela in rodila sina in njegovo ime je imenoval Er.

38:4  Ponovno je spočela ter rodila sina in njegovo ime je imenovala Onán.

38:5  Spet je spočela in rodila sina in njegovo ime je imenovala Šelá. Bil je pri Kezíbu, ko ga je rodila.

38:6  Juda je vzel ženo za svojega prvorojenca Era, katere ime je bilo Tamara.

38:7  Judov prvorojenec Er pa je bil zloben v Gospodovih očeh in Gospod ga je usmrtil.

38:8  Juda je rekel Onánu: „Pojdi noter k ženi svojega brata in jo poroči ter svojemu bratu obudi potomca.“

38:9  Onán pa je vedel, da potomec ne bo njegov in pripetilo se je, ko je šel noter k ženi svojega brata, da je to izlil na tla, da svojemu bratu ne bi dal potomca.

38:10  Stvar, ki jo je storil, je razžalila Gospoda, zaradi česar je tudi njega usmrtil.

38:11  Potem je Juda rekel svoji snahi Tamari: „Ostani vdova, v hiši svojega očeta, dokler moj sin Šelá ne odraste,“ kajti rekel je: „Da ne bi morda tudi on umrl, kakor sta njegova brata.“ Tamara je odšla in prebivala v hiši svojega očeta.

38:12  § Tekom časa je Šuova hči, Judova žena, umrla in Juda je bil potolažen in se dvignil k svojim strižcem ovc v Timno, on in njegov prijatelj Adulámec Hirá.

38:13  To je bilo povedano Tamari, rekoč: „Glej, tvoj tast gre v Timno, da ostriže svoje ovce.“

38:14  Iz sebe je odložila svoje vdovske obleke, se pokrila z zagrinjalom, se ogrnila in sedla na odprt kraj, ki je na poti v Timno, kajti videla je, da je Šelá odrastel, pa mu ni bila dana za ženo.

38:15  Ko jo je Juda zagledal, je mislil, da je pocestnica, ker je imela svoj obraz zakrit.

38:16  Na poti se je obrnil k njej in rekel: „Daj, prosim te, naj pridem noter vate,“ (kajti ni vedel, da je bila njegova snaha.) Ona pa je rekla: „Kaj mi hočeš dati, da lahko prideš vame?“

38:17  Rekel je: „Poslal ti bom kozlička od tropa.“ Rekla je: „Ali mi boš dal jamstvo, dokler ga ne pošlješ?“

38:18  Rekel je: „Kakšno jamstvo naj ti dam?“ Rekla je: „Svoj pečat in svoje okrasne vrvice in svojo palico, ki je v tvoji roki.“ To ji je dal in prišel noter vanjo in ta je spočela z njim.

38:19  Vstala je ter odšla proč in poleg sebe položila svoje zagrinjalo iz sebe in si nadela obleke svojega vdovstva.

38:20  Juda je poslal kozlička po roki svojega prijatelja Adulámca, da prejme svoje jamstvo iz roke ženske, toda ta je ni našel.

38:21  Potem je vprašal ljudi tega kraja, rekoč: „Kje je pocestnica, ki je bila javno poleg poti?“ Rekli so: „Na tem kraju ni bilo nobene pocestnice.“

38:22  Vrnil se je k Judu in rekel: „Ne morem je najti in tudi ljudje tega kraja so rekli, da na tem kraju ni bilo nobene pocestnice.“

38:23  Juda je rekel: „Naj si ona to vzame k sebi, da ne bova osramočena. Glej, poslal sem tega kozlička, ti pa je nisi našel.“

38:24  Pripetilo se je približno tri mesece kasneje, da je bilo Judu povedano, rekoč: „Tvoja snaha Tamara je igrala pocestnico in prav tako poglej, ona je z otrokom od vlačugarstva.“ Juda je rekel: „Privedite jo naprej in naj bo sežgana.“

38:25  Ko je bila privedena naprej, je poslala k svojemu tastu, rekoč: „Po moškem, katerega je to, sem z otrokom.“ Rekla je: „Razpoznaj, prosim te, čigav je ta pečat, okrasna vrvica in palica.“

38:26  Juda jim je priznal in rekel: „Bolj pravična je bila kakor jaz, zato ker je nisem dal svojemu sinu Šeláju.“ In ni je več ponovno spoznal.

38:27  Pripetilo pa se je v času njenih porodnih muk, glej, da sta bila v njeni maternici dvojčka.

38:28  Ko je bila v porodnih mukah se je pripetilo, da je eden iztegnil svojo roko in babica je prijela ter na njegovo roko privezala škrlatno nit, rekoč: „Ta je prvi prišel ven.“

38:29  § Pripetilo pa se je, ko je svojo roko potegnil nazaj, glej, je prišel ven njegov brat. Rekla je: „Kako si izbruhnil? Ta prodor bodi na tebi.“ Zato je bilo njegovo ime imenovano Parec.

38:30  Nato je prišel ven njegov brat, ki je imel na svoji roki škrlatno nit in njegovo ime je bilo imenovano Zerah.

Chapter 39

39:1  Jožef je bil priveden dol v Egipt, in faraonov častnik Potifár, poveljnik straže, Egipčan, ga je kupil iz roke Izmaelcev, ki so ga privedli tja dol.

39:2  Gospod pa je bil z Jožefom in bil je uspešen človek in bil je v hiši svojega gospodarja Egipčana.

39:3  Njegov gospodar je videl, da je bil z njim Gospod in da je Gospod naredil, da je v njegovi roki vse uspevalo.

39:4  Jožef je našel naklonjenost v njegovih očeh in mu služil. Postavil ga je za nadzornika nad svojo hišo in vse, kar je imel, je položil v njegovo roko.

39:5  Pripetilo se je čez čas, ko ga je postavil za nadzornika v svoji hiši in nad vsem, kar je imel, da je Gospod zaradi Jožefa blagoslovil Egipčanovo hišo in Gospodov blagoslov je bil nad vsem, kar je imel v hiši in na polju.

39:6  Vse, kar je imel, je pustil v Jožefovi roki in ni vedel, kar bi moral, razen kruha, ki ga je jedel. Jožef pa je bil čedne zunanjosti in lepega videza.

39:7  Pripetilo se je po teh stvareh, da je gospodarjeva žena vrgla svoje oči na Jožefa in rekla: „Lezi z menoj.“

39:8  Toda odklonil je in ženi svojega gospodarja rekel: „Glej, moj gospodar ne ve kaj je z menoj v hiši in vse, kar ima, je zaupal v moje roke.

39:9  Nikogar večjega v tej hiši ni kakor jaz, niti ni nobene stvari zadržal pred menoj, razen tebe, ker si njegova žena; kako lahko jaz potem storim to veliko zlobnost in grešim zoper Boga?“

39:10  Pripetilo se je, ko je dan za dnem govorila Jožefu, da ji ni prisluhnil, da leži z njo ali da bi bil z njo.

39:11  Pripetilo se je okoli tega časa, da je Jožef odšel v hišo, da opravi svoje opravilo in tam v hiši ni bilo nikogar od ljudi.

39:12  Ona pa ga je ujela za njegovo obleko, rekoč: „Lezi z menoj“ in pustil je svojo obleko v njeni roki, pobegnil in izginil ven.

39:13  Pripetilo se je, ko je videla, da je v njeni roki pustil svojo obleko in je pobegnil naprej,

39:14  da je zaklicala k možem svoje hiše in jim govorila, rekoč: „Vidite, k nam je privedel Hebrejca, da nas zasmehuje. Prišel je k meni, da leži z menoj, jaz pa sem zaklicala z močnim glasom.

39:15  Pripetilo se je, ko je zaslišal, da sem povzdignila svoj glas in zakričala, da je svojo obleko pustil pri meni, pobegnil in izginil ven.“

39:16  Njegovo obleko je položila poleg sebe, dokler njen gospodar ni prišel domov.

39:17  Govorila mu je glede na te besede, rekoč: „Hebrejski služabnik, ki si ga privedel k nam, je prišel noter k meni in me zasmehoval

39:18  in pripetilo se je, ko sem povzdignila svoj glas in zakričala, da je svojo obleko pustil pri meni in pobegnil.“

39:19  Pripetilo se je, ko je njegov gospodar slišal besede svoje žene, ki mu jih je govorila, rekoč: „Na ta način mi je storil tvoj služabnik,“ da je bil vžgan njegov bes.

39:20  Jožefov gospodar ga je vzel in ga vtaknil v ječo, kraj, kjer so bili zvezani kraljevi jetniki in bil je tam v ječi.

39:21  Toda Gospod je bil z Jožefom in mu izkazal usmiljenje in mu dal naklonjenost v očeh čuvaja ječe.

39:22  Čuvaj ječe je v Jožefovo roko zaupal vse jetnike, ki so bili v ječi in karkoli so tam storili, je bil on izvršitelj tega.

39:23  Čuvaj ječe ni gledal na nobeno stvar, ki je bila pod njegovo roko, ker je bil z njim Gospod in tisto, kar je naredil, je Gospod storil, da je to uspevalo.

Chapter 40

40:1  Pripetilo se je po teh stvareh, da sta točaj egiptovskega kralja in njegov pek užalila njunega gospoda, egiptovskega kralja.

40:2  Faraon je bil ogorčen zoper dva izmed svojih častnikov, zoper šefa točajev in zoper šefa pekov.

40:3  Zaprl ju je v hišo poveljnika straže, v ječo, kraj, kjer je bil zvezan Jožef.

40:4  § Poveljnik straže je Jožefa zadolžil z njima in ta jima je stregel in [neko] razdobje sta ostala v ječi.

40:5  Sanjala sta oba izmed njiju, vsak človek svoje sanje v isti noči, vsak človek glede na razlago svojih sanj, točaj in pek egiptovskega kralja, ki sta bila zvezana v ječi.

40:6  Jožef je zjutraj prišel k njima, pogledal nanju in glej, bila sta žalostna.

40:7  Vprašal je faraonova častnika, ki sta bila z njim v ječi hiše njegovega gospodarja, rekoč: „Zakaj sta danes videti tako žalostna?“

40:8  Odgovorila sta mu: „Sanjala sva sanje, pa ni nobenega razlagalca le-teh.“ Jožef jima je rekel: „Ali razlage ne pripadajo Bogu? Povejta mi jih, prosim vaju.“

40:9  Glavni točaj je svoje sanje povedal Jožefu in mu rekel: „V mojih sanjah, glej, je bil pred menoj vinski trs,

40:10  in na vinskem trsu so bile tri mladike in te so bile kakor bi vzbrstele in njihovo cvetje poganjalo in [bi] njihovi šopi obrodili zrelo grozdje.

40:11  V moji roki je bila faraonova čaša in vzel sem grozdje ter ga stisnil v faraonovo čašo in čašo podal v faraonovo roko.“

40:12  Jožef mu je rekel: „To je razlaga: ‚Tri mladike so trije dnevi.

40:13  Že v treh dneh bo faraon povzdignil tvojo glavo in te ponovno postavil na tvoje mesto in faraonovo čašo boš po prejšnji navadi, ko si bil njegov točaj, izročal v njegovo roko.‘

40:14  Toda pomisli name, ko bo dobro s teboj in mi izkaži prijaznost, prosim te in me omeni faraonu in me privedi iz te hiše,

40:15  kajti zares sem bil ukraden proč iz hebrejske dežele in tudi tukaj nisem storil ničesar, da bi me vtaknili v grajsko ječo.“

40:16  Ko je glavni pek videl, da je bila razlaga dobra, je Jožefu rekel: „Tudi jaz sem bil v svojih sanjah in glej, na svoji glavi sem imel tri bele košare.

40:17  V najvišji košari je bilo vse vrste pekovskih izdelkov za faraona in ptice so jih jedle iz košare na moji glavi.“

40:18  Jožef je odgovoril in rekel: „To je njihova razlaga: ‚Tri košare so trije dnevi.

40:19  Že v treh dneh bo faraon povzdignil tvojo glavo od tukaj in te obesil na drevo in ptice bodo iz tebe jedle tvoje meso.‘“

40:20  Pripetilo se je tretji dan, ki je bil faraonov rojstni dan, da je priredil gostijo vsem svojim služabnikom in med služabniki povzdignil glavo glavnega točaja in glavnega peka.

40:21  Glavnega točaja je ponovno vrnil v njegovo točajstvo in čašo je podajal v faraonovo roko,

40:22  toda glavnega peka je obesil, kakor jima je Jožef razložil.

40:23  Vendar se glavni točaj ni spomnil Jožefa, temveč je nanj pozabil.

Chapter 41

41:1  Pripetilo se je ob koncu dveh polnih let, da je faraon sanjal in glej, stal je poleg reke.

41:2  Glej, iz vode je prišlo sedem krav, lepega videza in debelega mesa in so se hranile na travniku.

41:3  Glej, za njimi je iz reke prišlo sedem drugih krav, bolnega videza in suhega mesa in so obstale poleg drugih krav na bregu reke.

41:4  Krave bolnega videza in suhega mesa so pojedle sedem krav lepega in obilnega videza. Tako se je faraon prebudil.

41:5  Zaspal je in drugič sanjal in glej, sedem žitnih klasov je vzklilo na enem steblu, bujnih in dobrih.

41:6  Glej, za njimi je zraslo sedem tankih klasov in ožganih z vzhodnikom.

41:7  Sedem tankih klasov je požrlo sedem bujnih in polnih klasov. Faraon se je prebudil in glej, bile so sanje.

41:8  Pripetilo se je zjutraj, da je bil njegov duh vznemirjen in poslal je ter dal poklicati vse tamkajšnje egiptovske čarovnike in vse modre može in faraon jim je povedal svoje sanje, toda nikogar ni bilo, ki bi jih faraonu lahko razložil.

41:9  Potem je faraonu spregovoril glavni točaj, rekoč: „Ta dan se spominjam svojih krivd.

41:10  Faraon je bil ogorčen nad svojima služabnikoma in me zaprl pod stražo v hišo poveljnika straže, oba, mene in glavnega peka

41:11  in sanjala sva sanje v eni noči, jaz in on. Sanjala sva vsak glede na razlago svojih sanj.

41:12  Tam je bil z nama mladenič, Hebrejec, služabnik poveljnika straže in povedala sva mu in razložil nama je najine sanje. Razložil je vsakemu človeku glede na njegove sanje.

41:13  Pripetilo se je, kakor nama jih je razložil, tako je bilo. Mene je ponovno vrnil v mojo službo, njega pa je obesil.“

41:14  Tedaj je faraon poslal in poklical Jožefa in naglo so ga privedli iz grajske ječe in obril se je ter zamenjal svoja oblačila in prišel k faraonu.

41:15  Faraon je rekel Jožefu: „Sanjal sem sanje in nikogar ni, ki bi jih lahko razložil. O tebi pa sem slišal govoriti, da lahko razumeš sanje, da jih razložiš.“

41:16  Jožef je faraonu odgovoril, rekoč: „To ni v meni. Bog bo dal faraonu odgovor v pomiritev.“

41:17  Faraon je Jožefu rekel: „V svojih sanjah, glej, sem stal na bregu reke

41:18  in glej, iz reke je prišlo sedem krav, debelega mesa in lepega videza in hranile so se na travniku.

41:19  In glej, sedem drugih krav je prišlo za njimi, mršavih in bolnega videza in suhega mesa, kakršnih po slabosti nisem še nikoli videl v vsej egiptovski deželi

41:20  in krave suhega in bolnega videza so pojedle prvih sedem obilnih krav.

41:21  Ko so jih pojedle, se ni moglo vedeti, da so jih pojedle, temveč so bile še vedno bolnega videza, kakor spočetka. Tako sem se prebudil.

41:22  In v svojih sanjah sem videl, in glej, sedem klasov je vzbrstelo na enem steblu, polnih in dobrih

41:23  in glej, sedem klasov, izsušenih, tankih in ožganih z vzhodnikom, je pognalo za njimi.

41:24  Tanki klasi so požrli sedem dobrih klasov in to sem povedal čarovnikom, toda nikogar ni bilo, ki bi mi jih lahko razodel.“

41:25  Jožef je rekel faraonu: „Faraonove sanje so ene. Bog je faraonu pokazal, kaj namerava storiti.

41:26  Sedem dobrih krav je sedem let in sedem dobrih klasov je sedem let. Sanje so ene.

41:27  Sedem krav suhega in bolnega videza, ki bodo prišle za njimi, je sedem let in sedem praznih klasov, ožganih z vzhodnikom, bo sedem let lakote.

41:28  To je stvar, ki sem jo povedal faraonu: ‚Kar Bog namerava storiti, je pokazal faraonu.

41:29  Glej, pride sedem let velikega obilja po vsej egiptovski deželi,

41:30  in za temi se bo dvignilo sedem let lakote in vse obilje v egiptovski deželi bo pozabljeno in lakota bo použila deželo.

41:31  Obilje v deželi se ne bo poznalo zaradi razloga lakote, ki bo sledila, kajti ta bo zelo boleča.

41:32  Zaradi tega so se sanje faraonu ponovile dvakrat. To je, ker je stvar osnovana od Boga in jo bo Bog kmalu izvršil.

41:33  Zdaj naj torej faraon poišče razumnega in modrega moža ter ga postavi nad egiptovsko deželo.

41:34  Naj faraon to stori in naj določi častnike nad deželo in naj v sedmih obilnih letih poberejo petino v egiptovski deželi.

41:35  Naj zberejo vso hrano tistih dobrih let, ki pridejo in žito prihranijo pod faraonovo roko in naj hrano čuvajo v mestih.

41:36  Ta hrana bo deželi za zalogo zoper sedem let lakote, ki bo v egiptovski deželi, da dežela zaradi lakote ne bo propadla.‘“

41:37  Stvar je bila dobra v faraonovih očeh in v očeh vseh njegovih služabnikov.

41:38  Faraon je rekel svojim služabnikom: „Ali lahko najdemo takšnega kakor je ta, moža, v katerem je Božji Duh?“

41:39  Faraon je rekel Jožefu: „Ker ti je Bog pokazal vse to, ne obstaja nihče tako razumen in moder kakor si ti.

41:40  Ti boš nad mojo hišo in glede na tvojo besedo bo vladano vsemu mojemu ljudstvu, samo v prestolu bom večji kakor ti.“

41:41  Faraon je rekel Jožefu: „Glej, postavil sem te nad vso egiptovsko deželo.“

41:42  Faraon je iz svoje roke snel svoj prstan, ga dal na Jožefovo roko, ga oblekel v suknje iz tankega lanenega platna in okoli njegovega vratu obesil zlato verižico,

41:43  in pripravil ga je, da se pelje v drugem bojnem vozu, katerega je imel in pred njim so klicali: „Upognite koleno.“ In postavil ga je za vladarja nad vso egiptovsko deželo.

41:44  Faraon je Jožefu rekel: „Jaz sem faraon in brez tebe noben človek ne bo dvignil svoje roke ali stopala po vsej egiptovski deželi.“

41:45  Faraon je Jožefovo ime imenoval Cafenát Panéah in mu dal za ženo Asenáto, hčer Potifêra, duhovnika iz Ona. In Jožef je odšel nad vso egiptovsko deželo.

41:46  Jožef je bil star trideset let, ko je stal pred faraonom, egiptovskim kraljem. In Jožef je odšel izpred faraonove prisotnosti in šel skozi vso egiptovsko deželo.

41:47  V sedmih obilnih letih je zemlja obrodila v obilju.

41:48  Zbral je vso hrano sedmih let, ki je bila v egiptovski deželi in hrano shranil v mestih, hrano polja, ki je bila naokoli vsakega mesta, je shranil v istem.

41:49  Jožef je zbral žita kakor morskega peska, zelo veliko, dokler ni prenehal šteti, kajti tega je bilo brez števila.

41:50  Preden je prišla lakota, sta bila Jožefu rojena dva sinova, ki mu ju je rodila Asenáta, hči Potifêra, duhovnika iz Ona.

41:51  Jožef je ime prvorojenega imenoval Manáse, „Kajti Bog,“ je rekel, „me je pripravil pozabiti vse moje garanje in vso hišo mojega očeta.“

41:52  Ime drugega je imenoval Efrájim: „Kajti Bog mi je storil, da bom rodoviten v deželi svoje stiske.“

41:53  Sedem let obilja, ki je bilo v egiptovski deželi, je bilo končanih.

41:54  Pričelo je prihajati sedem let pomanjkanja, glede na to, kakor je rekel Jožef in pomanjkanje je bilo po vseh deželah, toda v egiptovski deželi je bil kruh.

41:55  Ko je bila vsa egiptovska dežela izstradana, je ljudstvo vpilo k faraonu za kruh, faraon pa je vsem Egipčanom rekel: „Pojdite k Jožefu; kar vam reče, storite.“

41:56  Lakota je bila nad vsem obličjem zemlje in Jožef je odprl vsa skladišča in prodajal Egipčanom in lakota je v egiptovski deželi hudo naraščala.

41:57  Vse dežele so prišle v Egipt k Jožefu, da kupijo žita, zato ker je bila lakota tako huda v vseh deželah.

Chapter 42

42:1  Torej ko je Jakob videl, da je bilo v Egiptu žito, je Jakob rekel svojim sinovom: „Zakaj gledate drug drugega?“

42:2  Rekel je: „Glejte, slišal sem, da je v Egiptu žito, pojdite tja dol in ga kupite za nas od tu, da bomo lahko živeli in ne umrli.“

42:3  Jožefovih deset bratov je odšlo dol, da bi v Egiptu nakupili žita.

42:4  Toda Jožefovega brata Benjamina Jakob ni poslal s svojimi brati, kajti rekel je: „Da ga ne bi morda doletela nesreča.“

42:5  Med temi, ki so prihajali, so prišli Izraelovi sinovi kupovat žito, kajti lakota je bila v kánaanski deželi.

42:6  Jožef pa je bil guverner nad deželo in on je bil tisti, ki je prodajal vsemu ljudstvu dežele. In prišli so Jožefovi bratje in se sklonili pred njim s svojimi obrazi k zemlji.

42:7  Jožef je zagledal svoje brate in jih prepoznal, toda naredil se jim je tujca in jim surovo govoril in jim rekel: „Od kod prihajate?“ Rekli so: „Iz kánaanske dežele, da kupimo hrano.“

42:8  Jožef je svoje brate prepoznal, oni pa ga niso prepoznali.

42:9  Jožef se je spomnil sanj, ki jih je sanjal o njih in jim rekel: „Ogleduhi ste. Prišli ste, da vidite nezavarovanost dežele.“

42:10  Rekli so mu: „Ne, moj gospod, temveč so tvoji služabniki prišli kupit hrano.

42:11  Vsi smo sinovi enega moža. Mi smo zvesti možje, tvoji služabniki niso ogleduhi.“

42:12  Rekel jim je: „Ne, temveč ste prišli, da vidite nezavarovanost dežele.“

42:13  Rekli so: „Tvojih služabnikov je dvanajst bratov, sinovi enega moža v kánaanski deželi in glej, najmlajši je ta dan z našim očetom in enega ni.“

42:14  Jožef pa jim je rekel: „To je to, kar sem vam govoril,“ rekoč: „Ogleduhi ste.

42:15  S tem boste preizkušeni. Pri faraonovem življenju ne boste šli od tukaj, razen če ne pride sèm vaš najmlajši brat.

42:16  Pošljite enega izmed vas in naj gre po vašega brata, vi pa boste zadržani v ječi, da se bodo vaše besede lahko dokazale, če je v vas kaj resnice, ali pa ste, pri faraonovem življenju, zagotovo ogleduhi.“

42:17  Vse skupaj jih je za tri dni zaprl v ječo.

42:18  Jožef jim je tretji dan rekel: „Storite to in živite, kajti bojim se Boga.

42:19  Če ste pravi možje, naj bo eden izmed vas zvezan v hiši vaše ječe, vi pa pojdite, nesite žito za lakoto vaših hiš,

42:20  toda svojega najmlajšega brata privedite k meni. Tako bodo vaše besede preverjene in ne boste umrli.“ In storili so tako.

42:21  Rekli so drug drugemu: „Mi smo resnično krivi glede našega brata v tem, [da] smo videli tesnobo njegove duše, ko nas je rotil, pa mu nismo prisluhnili. Zato je nad nas prišla ta tegoba.“

42:22  Ruben jim je odgovoril, rekoč: „Mar vam nisem govoril, rekoč: ‚Ne grešite zoper otroka,‘ pa me niste hoteli poslušati? Zato, glejte, tudi njegova kri je zahtevana.“

42:23  Niso pa vedeli, da jih je Jožef razumel, kajti govoril jim je po tolmaču.

42:24  Obrnil se je okoli, proč od njih in zajokal. In ponovno se je vrnil k njim, se posvetoval z njimi in od njih vzel Simeona ter ga zvezal pred njihovimi očmi.

42:25  Potem je Jožef zapovedal, da naj njihove vreče napolnijo z žitom in denar vsakega povrnejo v njegovo vrečo in jim dajo preskrbo z živežem za na pot. In tako so jim storili.

42:26  Svoje osle so natovorili z žitom in odpotovali od tam.

42:27  Ko pa je eden izmed njih odprl svojo vrečo, da da svojemu oslu krmo v gostišču, je odkril svoj denar, kajti, glej, ta je bil v ustju njegove vreče.

42:28  Svojim bratom je rekel: „Moj denar je povrnjen in glejte, ta je celo v moji vreči.“ Njihovo srce jim je omagalo in bili so prestrašeni, rekoč drug drugemu: „Kaj je to, kar nam je storil Bog?“

42:29  Prišli so k svojemu očetu Jakobu v kánaansko deželo in mu povedali vse, kar se jim je pripetilo, rekoč:

42:30  „Človek, ki je gospodar nad vso deželo, nam je surovo govoril in nas prijel za ogleduhe dežele.

42:31  Mi pa smo mu rekli: ‚Mi smo pravi možje, mi nismo ogleduhi.

42:32  Nas je dvanajst bratov, sinov našega očeta. Enega ni, najmlajši pa je ta dan z našim očetom v kánaanski deželi.‘“

42:33  Človek, gospodar dežele, pa nam je rekel: „S tem bom spoznal, da ste pravi možje. Enega izmed vaših bratov pustite tukaj z menoj in vzemite hrano za lakoto vaših družin in odidite.

42:34  Vašega najmlajšega brata pa privedite k meni. Potem bom vedel, da niste ogleduhi, temveč, da ste pravi možje. Tako vam bom osvobodil vašega brata, vi pa boste preprodajali v deželi.“

42:35  Pripetilo se je, ko so izpraznili svoje vreče, glej, da je bil sveženj denarja vsakega človeka v njegovi vreči. Ko so tako oni, kakor njihov oče, zagledali svežnje denarja, so bili prestrašeni.

42:36  Njihov oče Jakob jim je rekel: „Oropali ste me mojih otrok. Jožefa ni in Simeona ni in proč hočete odvesti [še] Benjamina. Vse te stvari so zoper mene.“

42:37  Ruben je spregovoril svojemu očetu: „Moja dva sinova ubij, če ga ne privedem k tebi. Izroči ga v mojo roko, jaz pa ga bom ponovno privedel k tebi.“

42:38  § Rekel je: „Moj sin ne bo šel dol s teboj, kajti njegov brat je mrtev, on pa je ostal sam. Če ga po poti, na katero greste, zadene nesreča, potem boste moje sive lase z bridkostjo privedli do groba.“

Chapter 43

43:1  Lakota v deželi pa je bila huda.

43:2  Pripetilo se je, ko so pojedli žito, ki so ga prinesli iz Egipta, da jim je njihov oče rekel: „Ponovno pojdite, kupite nam malo hrane.“

43:3  Juda mu je spregovoril, rekoč: „Človek nam je slovesno izpričal, rekoč: ‚Ne boste videli mojega obraza, razen če bo z vami vaš brat.‘

43:4  Če hočeš z nami poslati našega brata, bomo šli dol in ti kupili hrano,

43:5  toda če ga nočeš poslati, ne bomo šli dol, kajti človek nam je rekel: ‚Ne boste videli mojega obraza, razen če bo z vami vaš brat.‘“

43:6  Izrael je rekel: „Zakaj postopate z menoj tako slabo, da ste možu povedali, da imate še brata?“

43:7  Rekli so: „Mož nas je strogo povprašal on našem stanju in o našem sorodstvu, rekoč: ‚Ali vaš oče še živi? Imate še enega brata?‘ In povedali smo mu glede na pomen teh besed. Mar bi lahko zagotovo vedeli, da bo rekel: ‚Vašega brata pripeljite dol?‘“

43:8  Juda pa je svojemu očetu Izraelu rekel: „Pošlji dečka z menoj in bomo vstali ter šli, da bomo lahko živeli in ne umrli, tako mi, kakor ti in tudi naši malčki.

43:9  Jaz bom poroštvo zanj. Iz moje roke ga boš zahteval. Če ti ga ne privedem in postavim predte, potem naj krivdo nosim na veke,

43:10  kajti razen, če se ne bi obotavljali, bi se zagotovo sedaj drugič vrnili.“

43:11  § Njihov oče Izrael jim je rekel: „Če mora biti to sedaj tako, storite tole. Denite v vaše posode od najboljših sadov v deželi in odnesite dol človeku darilo, malo balzama, malo meda, dišave, miro, oreščke in mandlje.

43:12  V svoje roke vzemite dvojen denar. Denar, ki je bil priveden nazaj v ustjih vaših vreč, ga ponovno odnesite v vaši roki; morda je bila to pomota.

43:13  Vzemite tudi vašega brata in vstanite, ponovno pojdite k človeku.

43:14  Bog Vsemogočni pa naj vam da usmiljenje pred človekom, da lahko odpošlje proč vašega drugega brata in Benjamina. Če bom oropan svojih otrok, sem oropan.“

43:15  Možje so vzeli to darilo in v svojo roko vzeli dvojen denar in Benjamina. Vstali in odšli dol k Egiptu in obstali pred Jožefom.

43:16  Ko je Jožef zagledal z njimi Benjamina je gospodarju svoje hiše rekel: „Privedi te može domov in zakolji in pripravi, kajti ti možje bodo opoldan kosili z menoj.“

43:17  Človek je storil kakor je Jožef zaukazal in človek je može privedel v Jožefovo hišo.

43:18  Možje pa so bili prestrašeni, ker so bili privedeni v Jožefovo hišo. Rekli so: „Zaradi denarja, ki je bil prvič vrnjen v naše vreče, smo bili privedeni noter; da lahko zoper nas iščejo priložnost in padejo na nas in vzamejo za sužnje nas in naše osle.“

43:19  Približali so se oskrbniku Jožefove hiše ter se z njim posvetovali pri hišnih vratih

43:20  in rekli: „Oh gospod, prvič smo zares prišli dol, da kupimo hrano

43:21  in pripetilo se je, ko smo prišli v gostišče, da smo odprli naše vreče in glej, denar vsakega človeka je bil v ustju njegove vreče, naš denar v polni teži in mi smo ga ponovno prinesli v naši roki.

43:22  In še en denar smo prinesli dol v naših rokah, da kupimo hrano. Ne moremo povedati kdo je naš denar položil v naše vreče.“

43:23  Rekel je: „Mir vam bodi, ne bojte se. Vaš Bog in Bog vašega očeta vam je v vaše vreče dal zaklad. Jaz sem imel vaš denar.“ In k njim je privedel Simeona.

43:24  Človek je može privedel v Jožefovo hišo in jim dal vode in umili so si svoja stopala in njihovim oslom je dal krmo.

43:25  In pripravili so darilo za Jožefa, ki je prišel opoldan, kajti slišali so, da bodo tam jedli kruh.

43:26  Ko je Jožef prišel domov, so mu prinesli darilo, ki je bilo v njihovi roki, v hišo in se mu priklonili k zemlji.

43:27  Vprašal jih je o njihovi blaginji in rekel: „Ali je vaš oče zdrav, starec, o katerem ste govorili? Ali še živi?“

43:28  Odgovorili so: „Tvoj služabnik, naš oče, je dobrega zdravja, on je še vedno živ.“ In sklonili so svoje glave in se globoko priklonili.

43:29  Povzdignil je svoje oči in zagledal svojega brata Benjamina, sina svoje matere ter rekel: „Ali je to vaš mlajši brat, o katerem ste mi govorili?“ Rekel je: „Bog ti bodi milostljiv, moj sin.“

43:30  Jožef se je podvizal, kajti njegova notranjost je hrepenela za njegovim bratom in iskal je kje bi se zjokal in vstopil v svojo sobo in se tam zjokal.

43:31  Umil si je svoj obraz, odšel ven in se zadrževal ter rekel: „Pripravite kruh.“

43:32  Pripravili so posebej zanj in posebej zanje in posebej za Egipčane, ki so jedli z njim, ker Egipčani ne smejo jesti kruha s Hebrejci, kajti to je Egipčanom ogabnost.

43:33  Sedeli so pred njim, prvorojenec glede na njegovo pravico prvorojenstva in najmlajši glede na svojo mladost in možje so se čudili drug drugemu.

43:34  Vzel je in jim poslal jedi izpred sebe, toda Benjaminovih jedi je bilo petkrat več kakor od kateregakoli izmed njih. In pili so in bili veseli z njim.

Chapter 44

44:1  Oskrbniku svoje hiše je zapovedal, rekoč: „Vreče mož napolni s hrano, kolikor lahko nesejo in denar vsakega človeka položi v ustje njegove vreče.

44:2  Mojo čašo pa, srebrno čašo, položi v ustje vreče najmlajšega in njegov žitni denar.“ Ta je storil glede na besedo, ki jo je Jožef spregovoril.

44:3  Takoj, ko je bila zjutraj svetloba, so bili možje odposlani, oni in njihovi osli.

44:4  Ko so odšli ven iz mesta in še ne daleč proč, je Jožef rekel svojemu oskrbniku: „Vstani, sledi možem in ko jih boš dohitel, jim reci: ‚Zakaj ste zlo nagradili za dobro?

44:5  Mar ni to tisto iz česar moj gospod pije in s čimer zares vedežuje? S takšnim dejanjem ste storili zlo.‘“

44:6  Ta jih je dohitel in jim spregovoril te iste besede.

44:7  Rekli so mu: „Zakaj moj gospod govori te besede? Bog ne daj, da bi tvoji služabniki storili glede na to stvar.

44:8  Glej, denar, katerega smo našli v ustjih naših vreč, smo iz kánaanske dežele ponovno prinesli k tebi, kako bi potem ukradli srebro ali zlato iz hiše tvojega gospoda?

44:9  Pri komurkoli izmed tvojih služabnikov bi bilo to najdeno, naj umre, mi pa bomo tudi sužnji mojega gospoda.“

44:10  Rekel je: „Naj bo sedaj tudi to glede na vaše besede. Ta, pri komer bo to najdeno, bo moj služabnik, vi pa boste brez krivde.“

44:11  Potem so naglo sneli vsak mož svojo vrečo k tlom in vsak mož je svojo vrečo odprl.

44:12  On pa je iskal in pričel pri najstarejšem in nehal pri najmlajšem in čaša je bila najdena v Benjaminovi vreči.

44:13  Potem so raztrgali svoja oblačila in vsak človek je otovoril svojega osla in vrnili so se v mesto.

44:14  Juda in njegovi bratje so prišli v Jožefovo hišo, kajti še je bil tam in padli so pred njim na tla.

44:15  Jožef jim je rekel: „Kakšno dejanje je to, kar ste storili? Ali ne veste, da tak mož, kakor jaz, lahko zagotovo vedežuje?“

44:16  Juda je rekel: „Kaj bomo rekli mojemu gospodu? Kaj naj govorimo? Ali kako se bomo očistili? Bog je odkril krivičnost svojih služabnikov. Glej, mi smo gospodovi služabniki, tako mi, kakor tudi ta, pri komer se je našla čaša.“

44:17  Rekel je: „Bog ne daj, da bi tako storil. Temveč človek, v čigar roki je najdena čaša, bo moj služabnik. Kar pa se tiče vas, se v miru dvignite k svojemu očetu.“

44:18  Potem se mu je približal Juda in rekel: „Oh moj gospod, naj tvoj služabnik, prosim te, spregovori besedo v ušesa mojega gospoda in naj tvoja jeza ne gori zoper tvojega služabnika, kajti ti si celo kakor faraon.

44:19  Moj gospod je svoje služabnike vprašal, rekoč: ‚Imate očeta ali brata?‘

44:20  Mi pa smo mojemu gospodu rekli: ‚Imamo očeta, starca in otroka njegove visoke starosti, malčka. Njegov brat je mrtev in on je sam ostal od svoje matere in njegov oče ga ljubi.‘

44:21  Ti pa si rekel svojim služabnikom: ‚Privedite ga dol k meni, da lahko svoje oči usmerim nanj.‘

44:22  Mi pa smo mojemu gospodu rekli: ‚Deček ne more zapustiti svojega očeta, kajti če bi zapustil svojega očeta, bi njegov oče umrl.‘

44:23  Svojim služabnikom si rekel: ‚Razen če pride dol z vami vaš najmlajši brat, ne boste več videli mojega obraza.‘

44:24  Pripetilo se je, ko smo prišli gor k tvojemu služabniku, mojemu očetu, da smo mu povedali besede mojega gospoda.

44:25  Naš oče je rekel: ‚Pojdite ponovno in nam kupite malo hrane.‘

44:26  Mi pa smo rekli: ‚Ne moremo iti dol. Če bo z nami naš najmlajši brat, potem bomo šli dol, kajti ne smemo videti moževega obraza, razen če bo z nami naš najmlajši brat.‘

44:27  Tvoj služabnik, moj oče, nam je rekel: ‚Vi veste, da mi je moja žena rodila dva sinova.

44:28  Eden je odšel od mene in rekel sem: ‚Zagotovo je raztrgan na koščke‘ in od takrat ga nisem videl.

44:29  § Če tudi tega vzamete od mene in ga zadene nesreča, boste moje sive lase z bridkostjo privedli do groba.‘

44:30  Zdaj torej, ko pridem k tvojemu služabniku, mojemu očetu in dečka ne bo z nami, glede na to, da je njegovo življenje vezano na življenje dečka,

44:31  § se bo zgodilo, ko bo videl, da dečka ni z nami, da bo umrl. Tvoji služabniki bodo sive lase tvojega služabnika, našega očeta, z bridkostjo privedli do groba.

44:32  Kajti tvoj služabnik je postal pôrok za dečka mojemu očetu, rekoč: ‚Če ga ne privedem k tebi, potem bom na veke prinašal krivdo svojemu očetu.‘

44:33  Zdaj torej, prosim te, naj tvoj služabnik ostane namesto dečka suženj mojemu gospodu, deček pa naj gre gor s svojimi brati.

44:34  Kajti kako bom šel k svojemu očetu, dečka pa ne bo z menoj? Da ne bi morda videl zla, ki bi prišlo na mojega očeta.“

Chapter 45

45:1  Potem se Jožef ni mogel več zadržati pred vsemi tistimi, ki so stali z njim in zaklical je: „Naredite, da vsakdo gre izpred mene.“ Noben človek ni stal z njim, medtem ko se je Jožef dal spoznati svojim bratom.

45:2  Zajokal je na glas in Egipčani in faraonova hiša so slišali.

45:3  Jožef je svojim bratom rekel: „Jaz sem Jožef. Ali moj oče še živi?“ Njegovi bratje pa mu niso mogli odgovoriti, kajti ob njegovi prisotnosti so bili zbegani.

45:4  Jožef je svojim bratom rekel: „Približajte se mi, prosim vas.“ Prišli so bliže. Rekel je: „Jaz sem vaš brat Jožef, katerega ste prodali v Egipt.

45:5  Zdaj torej ne bodite užaloščeni, niti jezni nase, da ste me prodali sèm, kajti Bog me je poslal pred vami, da ohrani življenje.

45:6  Kajti ti dve leti je bila lakota v deželi in še pet let je, v katerih ne bo niti setve niti žetve.

45:7  Bog pa me je poslal pred vami, da vam na zemlji ohrani potomstvo in da reši vaša življenja z veliko osvoboditvijo.

45:8  Tako sedaj niste bili vi, ki ste me poslali sèm, temveč Bog. Naredil me je očeta faraonu in gospodarja vsej njegovi hiši in vladarja po vsej egiptovski deželi.

45:9  Pohitite in pojdite gor po mojega očeta in mu recite: ‚Tako govori tvoj sin Jožef: ‚Bog me je naredil gospodarja vsega Egipta, pridi dol k meni, ne mudi se

45:10  in prebival boš v gošenski deželi in boš blizu mene, ti in tvoji otroci, tvojih otrok otroci in tvoji tropi, tvoje črede in vse, kar imaš

45:11  in tam te bom hranil. Kajti še pet let lakote je, da ne bi ti in tvoja družina in vse, kar imaš, prišlo v revščino.‘

45:12  Glejte, vaše oči vidijo in oči mojega brata Benjamina, da so to moja usta, ki vam govorijo.

45:13  Vi pa boste mojemu očetu povedali o vsej moji slavi v Egiptu in o vsem tem, kar ste videli in pohiteli boste in mojega očeta privedli sèm dol.“

45:14  Planil je na vrat svojega brata Benjamina ter zajokal in Benjamin je jokal na njegovem vratu.

45:15  Poleg tega je poljubil vse svoje brate in jokal nad njimi in potem so njegovi bratje govorili z njim.

45:16  § Njegova slava je bila slišana v faraonovi hiši, rekoč: „Prišli so Jožefovi bratje.“ In to je dobro ugajalo faraonu in njegovim služabnikom.

45:17  Faraon je rekel Jožefu: „Reci svojim bratom: ‚To storite. Natovorite svoje živali in pojdite in pridite v kánaansko deželo.

45:18  Vzemite svojega očeta in svoje družine in pridite k meni in jaz vam bom dal dobrega iz egiptovske dežele, vi pa boste jedli tolščo dežele.

45:19  Sedaj ste zapovedani, storite tole. Vzemite si vozov iz egiptovske dežele za svoje malčke in za svoje žene in pripeljite svojega očeta in pridite.

45:20  Ne ozirajte se na vaše stvari, kajti dobrine vse egiptovske dežele so vaše.‘“

45:21  Izraelovi otroci so tako storili in Jožef jim je dal vozove, glede na faraonovo zapoved in dal jim je popotnico za pot.

45:22  Vsem izmed njih je dal, vsakemu moškemu oblačilo, [da si ga] zamenja. Toda Benjaminu je dal tristo koščkov srebra in pet oblačil, [da si jih] zamenja.

45:23  Svojemu očetu je poslal na ta način: deset natovorjenih oslov z dobrimi stvarmi iz Egipta in deset oslic, natovorjenih z žitom, kruhom in hrano za svojega očeta po poti.

45:24  Tako je svoje brate poslal proč in so odrinili in rekel jim je: „Glejte, da se po poti ne prepirate.“

45:25  Dvignili so se iz Egipta in prišli v kánaansko deželo k svojemu očetu Jakobu

45:26  in mu povedali, rekoč: „Jožef je še živ in je guverner nad vso egiptovsko deželo.“ Jakobovo srce pa je slabelo, kajti ni jim verjel.

45:27  Povedali so mu vse Jožefove besede, ki jim jih je rekel in ko je videl vozove, ki jih je poslal Jožef, da ga odpeljejo, je oživel duh njihovega očeta Jakoba.

45:28  Izrael je rekel: „To je dovolj, moj sin Jožef je še živ, šel bom in ga pogledal, preden umrem.“

Chapter 46

46:1  Izrael je šel na svojo pot z vsem, kar je imel in prišel v Beeršébo in daroval klavne daritve Bogu svojega očeta Izaka.

46:2  Bog je Izraelu spregovoril v videnjih noči in rekel: „Jakob, Jakob.“ Ta je rekel: „Tukaj sem.“

46:3  Rekel je: „Jaz sem Bog, Bog tvojega očeta, ne boj se iti dol v Egipt, kajti iz tebe bom tam naredil velik narod.

46:4  S teboj bom šel dol v Egipt in zagotovo te bom ponovno privedel gor in Jožef bo svojo roko položil na tvoje oči.“

46:5  Jakob je vstal izpred Beeršébe in Izraelovi sinovi so odvedli svojega očeta Jakoba, svoje malčke in svoje žene v vozove, ki jih je faraon poslal, da ga odpeljejo.

46:6  Vzeli so svojo živino in svoje dobrine, ki so jih pridobili v kánaanski deželi in prišli v Egipt, Jakob in vse njegovo potomstvo z njim,

46:7  njegovi sinovi in sinovi njegovih sinov z njim, njegove hčere in hčere njegovih sinov in vse svoje potomstvo je s seboj privedel v Egipt.

46:8  To so imena Izraelovih otrok, ki so prišli v Egipt. Jakob in njegovi sinovi: Ruben, Jakobov prvorojenec.

46:9  Vsi Rubenovi sinovi: Henoh, Palú, Hecrón in Karmí.

46:10  Simeonovi sinovi: Jemuél, Jamín, Ohad, Jahín, Cohar in Šaúl, sin kánaanske ženske.

46:11  Lévijevi sinovi: Geršón, Kehát in Merarí.

46:12  Judovi sinovi: Er, Onán, Šelá, Parec in Zerah, toda Er in Onán sta umrla v kánaanski deželi. Parecova sinova pa sta bila Hecrón in Hamúl.

46:13  Isahárjevi sinovi: Tolá, Puvá, Job in Šimrón.

46:14  Zábulonovi sinovi: Sered, Elón in Jahleél.

46:15  § To so Leini sinovi, ki jih je rodila Jakobu v Padan–aramu z njegovo hčerjo Dino. Vseh duš njegovih sinov in njegovih hčera je bilo triintrideset.

46:16  Gadovi sinovi: Cifjón, Hagí, Šuní, Ecbón, Erí, Aród in Arelí.

46:17  Aserjevi sinovi: Jimná, Jišvá, Jišví, Berijá in njihova sestra Sêraha. In Berijájeva sinova: Heber in Malkiél.

46:18  To so sinovi Zilpe, katero je Labán dal svoji hčeri Lei in te je rodila Jakobu, celó šestnajst duš.

46:19  Sinova Jakobove žene Rahele: Jožef in Benjamin.

46:20  Jožefu sta bila v egiptovski deželi rojena Manáse in Efrájim, katera mu je rodila Asenáta, hči Potifêra, duhovnika iz Ona.

46:21  Benjaminovi sinovi so bili Bela, Beher, Ašbél, Gerá, Naamán, Ehí, Roš, Mupím, Hupím in Ard.

46:22  To so Rahelini sinovi, ki so bili rojeni Jakobu. Vseh duš je bilo štirinajst.

46:23  Danovi sinovi: Huším.

46:24  Neftálijevi sinovi: Jahceél, Guní, Jecer in Šilém.

46:25  To so sinovi Bilhe, ki jo je Labán dal svoji hčeri Raheli in te je rodila Jakobu. Vseh duš je bilo sedem.

46:26  Vseh duš, ki so z Jakobom prišle v Egipt, ki so prišle iz njegovih ledij, poleg žen Jakobovih sinov, vseh duš je bilo šestinšestdeset.

46:27  Jožefova sinova, ki sta bila rojena v Egiptu, sta bili dve duši. Vseh duš Jakobove hiše, ki so prišle v Egipt, je bilo sedemdeset.

46:28  Pred njim je poslal k Jožefu Juda, da njegov obraz usmeri v Gošen, in prišli so v gošensko deželo.

46:29  Jožef je pripravil svoj bojni voz in odšel v Gošen, da sreča svojega očeta Izraela in se mu predstavi in planil je na njegov vrat in na njegovem vratu dolgo časa jokal.

46:30  Izrael je Jožefu rekel: „Sedaj naj umrem, ker sem videl tvoj obraz, ker si ti še vedno živ.“

46:31  Jožef je rekel svojim bratom in vsej očetovi hiši: „Odšel bom gor in faraonu pokazal ter mu rekel: ‚Moji bratje in hiša mojega očeta, ki so bili v kánaanski deželi, so prišli k meni.

46:32  Ljudje so pastirji, kajti njihovo ukvarjanje je, da pasejo živino in pripeljali so svoje trope in svoje črede in vse, kar imajo.‘

46:33  In zgodilo se bo, ko vas bo faraon poklical in vam rekel: ‚Kaj je vaš poklic?‘

46:34  da boste rekli: ‚Ukvarjanje tvojih služabnikov je okoli živine od naše mladosti celo do sedaj, tako mi in tudi naši očetje.‘ Da boste lahko prebivali v gošenski deželi, kajti vsak pastir je Egipčanom ogabnost.“

Chapter 47

47:1  Potem je prišel Jožef in povedal faraonu ter rekel: „Moj oče, moji bratje, njihovi tropi, njihove črede in vse, kar imajo, so prišli iz kánaanske dežele. Glej, v gošenski deželi so.“

47:2  Vzel je nekatere izmed svojih bratov, celó pet mož in jih predstavil faraonu.

47:3  Faraon je njegovim bratom rekel: „Kakšen je vaš poklic?“ Faraonu so odgovorili: „Tvoji služabniki so pastirji, tako mi, kakor tudi naši očetje.“

47:4  Poleg tega so faraonu rekli: „Zato smo prišli, da začasno prebivamo v deželi, kajti tvoji služabniki nimajo pašnika za svoje trope, kajti huda lakota je v kánaanski deželi. Sedaj te torej prosimo, naj tvoji služabniki prebivajo v gošenski deželi.“

47:5  Faraon je Jožefu spregovoril, rekoč: „Tvoj oče in tvoji bratje so prišli k tebi.

47:6  Egiptovska dežela je pred teboj. V najboljši deželi pripravi svojemu očetu in bratom, da prebivajo. V gošenski deželi naj prebivajo in če poznaš med njimi katerekoli marljive ljudi, potem jih naredi gospodarje nad mojo živino.“

47:7  Jožef je privedel svojega očeta Jakoba in ga postavil pred faraona in Jakob je blagoslovil faraona.

47:8  Faraon je Jakobu rekel: „Koliko si ti star?“

47:9  Jakob je faraonu rekel: „Dni let mojega popotovanja je sto trideset let. Malo in zli so bili dnevi let mojega življenja in nisem dosegel dni let življenja svojih očetov v dneh njihovega popotovanja.“

47:10  Jakob je blagoslovil faraona in odšel izpred faraona.

47:11  Jožef je namestil svojega očeta in svoje brate ter jim dal posest v egiptovski deželi, v najboljšem delu dežele, v Ramesésovi deželi, kakor je faraon zapovedal.

47:12  Jožef je vzdrževal svojega očeta, svoje brate in vso družino svojega očeta s kruhom, glede na njihove družine.

47:13  In ni bilo kruha v vsej deželi, kajti lakota je bila zelo huda, tako da je egiptovska dežela in vsa kánaanska dežela zaradi lakote slabela.

47:14  Jožef je zbral ves denar, ki se ga je našlo v egiptovski deželi in v kánaanski deželi, zaradi žita, ki so ga kupovali in Jožef je denar prinesel v faraonovo hišo.

47:15  Ko je v egiptovski deželi in v kánaanski deželi zmanjkalo denarja, so vsi Egipčani prišli k Jožefu in rekli: „Daj nam kruha, kajti zakaj bi umrli v tvoji prisotnosti? Kajti denarja je zmanjkalo.“

47:16  Jožef je rekel: „Dajte vašo živino in jaz vam bom dal za vašo živino, če je denarja zmanjkalo.“

47:17  Svojo živino so privedli k Jožefu in Jožef jim je dal kruha v zameno za konje in za trope in za živino od čred in za osle in to leto jih je nahranil s kruhom za vso njihovo živino.

47:18  Ko je bilo to leto končano, so prišli k njemu drugo leto in mu rekli: „Tega ne bomo skrivali pred mojim gospodom, da je naš denar porabljen. Moj gospod ima tudi naše črede in živino. Sploh ni veliko ostalo v očeh mojega gospoda, razen naših teles in naših zemljišč.

47:19  Zakaj bi umrli pred tvojimi očmi, tako mi kakor naša dežela? Kupi nas in našo deželo za kruh, pa bomo mi in naša dežela služabniki faraonu. Daj nam seme, da bomo lahko živeli in ne umrli, da dežela ne bo zapuščena.“

47:20  Jožef je vso egiptovsko deželo kupil za faraona, kajti Egipčani so prodali vsak človek svoje polje, ker je nad njimi prevladala lakota in tako je dežela postala faraonova.

47:21  Kar se tiče ljudstva, jih je premestil v mesta, od enega konca egiptovskih meja, celo do drugega njegovega konca.

47:22  Samo zemljišč duhovnikov ni pokupil, kajti duhovniki so imeli od faraona njim določen delež in jedli svoj delež, katerega jim je faraon dajal, zato svojih zemljišč niso prodali.

47:23  Potem je Jožef rekel ljudstvu: „Glejte, danes sem kupil vas in vašo deželo za faraona. Glejte, tukaj je seme za vas in vi boste posejali deželo.

47:24  Z donosom se bo zgodilo, da boste peti del dali faraonu, štirje deli pa bodo vaši lastni, za seme polja in za vašo hrano in za tiste iz vaših družin in za hrano za vaše malčke.“

47:25  Rekli so: „Rešil si naša življenja, naj najdemo milost v očeh mojega gospoda, mi pa bomo faraonovi služabniki.“

47:26  Jožef je to naredil v egiptovski deželi [za] zakon do današnjega dne, da bo imel faraon peti del, razen dežele duhovnikov, ki ni postala faraonova.

47:27  Izrael je prebival v egiptovski deželi, v pokrajini Gošen in v njej so imeli posesti in rastli ter se silno pomnožili.

47:28  Jakob je v egiptovski deželi živel sedemnajst let. Tako je bila celotna Jakobova starost sto sedeminštirideset let.

47:29  Približal se je čas, ko je Izrael moral umreti in je poklical svojega sina Jožefa ter mu rekel: „Če sem sedaj našel milost v tvojem pogledu, položi, prosim te, svojo roko pod moje stegno ter z menoj postopaj dobrotljivo in iskreno. Ne pokoplji me, prosim te, v Egiptu,

47:30  temveč hočem ležati s svojimi očeti in ti me boš odnesel iz Egipta in me pokopal na njihovem grobišču.“ Rekel je: „Storil bom kakor si rekel.“

47:31  Rekel je: „Prisezi mi.“ In prisegel mu je. In Izrael se je priklonil na vzglavju postelje.

Chapter 48

48:1  Pripetilo se je po teh stvareh, da je Jožefu nekdo povedal: „Poglej, tvoj oče je bolan,“ in ta je s seboj vzel svoja dva sinova, Manáseja in Efrájima.

48:2  In nekdo je Jakobu povedal ter rekel: „Glej, tvoj sin Jožef prihaja k tebi“ in Izrael se je okrepil in sedel na postelji.

48:3  Jakob je Jožefu rekel: „Bog Vsemogočni se mi je prikazal pri Luzu, v kánaanski deželi, me blagoslovil

48:4  in mi rekel: ‚Glej, jaz te bom naredil rodovitnega in te namnožil in jaz bom iz tebe naredil množico ljudstev in to deželo bom dal tvojemu potomcu za teboj za večno posest.‘

48:5  In sedaj, tvoja dva sinova, Efrájim in Manáse, ki sta ti bila rojena v egiptovski deželi, preden sem prišel k tebi v Egipt, sta moja; kakor Ruben in Simeon, bosta moja.

48:6  Tvoji potomci pa, ki jih boš zaplodil za njima, bodo tvoji in imenovani bodo po imenu svojih bratov v svoji dediščini.

48:7  § Kar pa se mene tiče, ko sem prišel iz Padana, je v kánaanski deželi poleg mene umrla Rahela, na poti, ko je bilo le še malo poti, da pride v Efráto. Pokopal sem jo tam, na poti v Efráto; ta isti je Betlehem.“

48:8  Izrael je zagledal Jožefova sinova in rekel: „Kdo sta ta [dva]?“

48:9  Jožef je svojemu očetu rekel: „Onadva sta moja sinova, katera mi ju je Bog dal na tem kraju.“ Rekel je: „Privedi ju, prosim te, k meni in jaz ju bom blagoslovil.“

48:10  Torej, Izraelove oči so bile od starosti zatemnjene, tako da ni mogel videti. In privedel ju je bliže k njemu in on ju je poljubil ter ju objel.

48:11  Izrael je Jožefu rekel: „Nisem si mislil, da bom videl tvoj obraz in, glej, Bog mi je pokazal tudi tvoja potomca.“

48:12  Jožef ju je prestavil izmed svojih kolen in se sam, s svojim obrazom, priklonil k zemlji.

48:13  Jožef je prijel oba, Efrájima na svojo desnico proti Izraelovi levici in Manáseja na svojo levico proti Izraelovi desnici in ju privedel k njemu.

48:14  Izrael je iztegnil svojo desnico in jo položil na Efrájimovo glavo, ki je bil mlajši, svojo levico pa na Manásejevo glavo, premišljeno vodeč svoji roki, kajti Manáse je bil prvorojenec.

48:15  Blagoslovil je Jožefa in rekel: „Bog, pred katerim sta hodila moja očeta, Abraham in Izak, Bog, ki me je hranil vse moje dolgo življenje do današnjega dne,

48:16  Angel, ki me je odkupil od vsega zla, naj blagoslovi dečka. Naj bo moje ime imenovano na njiju in ime mojih očetov, Abrahama in Izaka. Naj zrasteta v množico na sredi zemlje.“

48:17  Ko je Jožef videl, da je njegov oče svojo desnico položil na Efrájimovo glavo, ga je to razžalilo in prijel je roko svojega očeta, da jo odmakne z Efrájimove glave na Manásejevo glavo.

48:18  Jožef je svojemu očetu rekel: „Ne tako, moj oče, kajti ta je prvorojenec, svojo desnico položi na njegovo glavo.“

48:19  Njegov oče pa je odklonil in rekel: „Vem to, moj sin, vem to, tudi on bo postal ljudstvo in tudi on bo velik, toda njegov mlajši brat bo resnično večji kakor on in njegovo potomstvo bo postalo množica narodov.“

48:20  Blagoslovil ju je ta dan, rekoč: „V tebi bo Izrael blagoslovljen, rekoč: ‚Bog [naj] te naredi kakor Efrájima in kakor Manáseja‘“ in Efrájima je postavil pred Manáseja.

48:21  Izrael je rekel Jožefu: „Glej, jaz umrem, toda Bog bo z vami in vas bo ponovno privedel v deželo vaših očetov.

48:22  Poleg tega sem ti dal en delež nad tvojimi brati, ki sem ga s svojim mečem in s svojim lokom vzel iz roke Amoréjcev.“

Chapter 49

49:1  Jakob je svojim sinovom zaklical in rekel: „Zberite se skupaj, da vam bom lahko povedal to, kar vas bo doletelo v poslednjih dneh.

49:2  Zberite se skupaj in poslušajte, vi, Jakobovi sinovi in prisluhnite Izraelu, svojemu očetu.

49:3  Ruben, ti si moj prvorojenec, moja mogočnost in pričetek moje moči, odličnost dostojanstva in odličnost moči,

49:4  nestabilen kakor voda, ti se ne boš odlikoval. Ker si odšel k postelji svojega očeta, takrat si jo omadeževal; dvignil se je k mojemu ležišču.

49:5  Simeon in Lévi sta brata, sredstva krutosti sta v njunih prebivališčih.

49:6  § Oh, moja duša, ne pridi v njuno skrivnost, v njun zbor, moja čast, ne bodi združena, kajti v svoji jezi sta usmrtila človeka in v svoji svojevoljnosti sta spodkopala zid.

49:7  Prekleta bodi njuna jeza, kajti bila je kruta in njun srd, kajti bil je neizprosen. Razdelil ju bom v Jakobu in razkropil v Izraelu.

49:8  Juda, ti si ta, katerega bodo tvoji bratje hvalili. Tvoja roka bo na vratu tvojih sovražnikov, otroci tvojega očeta se bodo priklanjali pred teboj.

49:9  § Juda je levji mladič. Od plena, moj sin, si se dvignil. Sklonil se je, ležal kakor lev in kakor star lev; kdo ga bo prebudil?

49:10  § Žezlo ne bo odšlo od Juda, niti palica zakona izmed njegovih stopal, dokler ne pride Šilo in k njemu bo zbiranje ljudstva.

49:11  Privezujoč svojega oslička k trti in svojega osličjega žrebeta k izbrani trti. Svoje obleke je opral v vinu in svoja oblačila v krvi grozdnih jagod.

49:12  Njegove oči bodo rdeče od vina in njegovi zobje beli od mleka.

49:13  Zábulon bo prebival pri morskem zavetju in bo za zavetje ladjam in njegova meja bo do Sidóna.

49:14  § Isahár je močan osel, počivajoč med dvema bremenoma

49:15  in videl je, da je bil počitek dober in da je bila dežela prijetna in sklonil svojo ramo, da prenaša in postal služabnik davku.

49:16  Dan bo sodil svoje ljudstvo kakor enega izmed Izraelovih rodov.

49:17  Dan bo kača ob poti, gad na stezi, ki piči konjska kopita, tako da bo njegov jezdec padel vznak.

49:18  Pričakoval sem tvojo rešitev duše, oh Gospod.

49:19  Gad, krdelo ga bo premagalo, toda nazadnje bo on premagal.

49:20  Iz Aserja bo njegov kruh zajeten in bo oskrboval kraljeve slaščice.

49:21  § Neftáli je spuščena košuta. On daje ljubke besede.

49:22  Jožef je rodovitna veja, celó rodovitna veja pri vodnjaku, čigar mladike se stegujejo preko zidu.

49:23  Lokostrelci so ga boleče užalostili, streljali nanj in ga sovražili.

49:24  Toda njegov lok je ostal v moči in lakti njegovih rok so bili okrepljeni z rokami mogočnega Jakobovega Boga (od tam je pastir, Izraelov kamen),

49:25  celó z Bogom svojih očetov, ki ti bo pomagal in z Vsemogočnim, ki te bo blagoslovil z blagoslovi z neba od zgoraj, blagoslovi iz globine, ki leži spodaj, blagoslovi prsi in maternice.

49:26  Blagoslovi tvojega očeta so prevladali nad blagoslovi mojih prednikov do skrajne meje večnih hribov. Ti bodo na Jožefovi glavi in na têmenu tistega, ki je bil ločen od svojih bratov.

49:27  Benjamin bo ropal kakor volk. Zjutraj bo požrl plen, ponoči pa bo razdelil ukradeno blago.“

49:28  Vsi ti so dvanajsteri Izraelovi rodovi in to je to, kar jim je njihov oče govoril in jih blagoslovil; vsakega glede na svoj blagoslov jih je blagoslovil.

49:29  Zapovedal jim je in jim rekel: „Jaz bom zbran k svojemu ljudstvu. Pokopljite me z mojimi očeti v votlini, ki je na polju Hetejca Efróna,

49:30  v votlini, ki je na polju Mahpéli, ki je pred Mamrejem, v kánaanski deželi, ki jo je Abraham kupil s poljem Hetejca Efróna za posest in grobišče.

49:31  Tam so pokopali Abrahama in njegovo ženo Saro, tam so pokopali Izaka in njegovo ženo Rebeko, in tam sem pokopal Leo.

49:32  Nakup polja in votline, ki je na njem, je bil od Hetovih otrok.“

49:33  Ko je Jakob naredil konec zapovedovanju svojim sinovom, je svoja stopala dvignil v posteljo, izročil duha in bil zbran k svojemu ljudstvu.

Chapter 50

50:1  Jožef je padel na očetov obraz, jokal na njem in ga poljubil.

50:2  Jožef je zapovedal svojim služabnikom zdravnikom, naj balzamirajo njegovega očeta in zdravniki so balzamirali Izraela.

50:3  Štirideset dni je bilo izpolnjeno zanj, kajti tako so izpolnjeni dnevi tistih, ki so balzamirani in Egipčani so žalovali za njim sedemdeset dni.

50:4  Ko so dnevi njegovega žalovanja minili, je Jožef govoril faraonovi hiši, rekoč: „Če sem torej našel milost v vaših očeh, govorite, prosim vas, na faraonova ušesa, rekoč:

50:5  ‚Moj oče me je zaprisegel, rekoč: ‚Glej, jaz umrem. V mojem grobu, katerega sem si izkopal v kánaanski deželi, tam me boš pokopal.‘ Zato me torej pusti iti gor, prosim te in pokopljem svojega očeta in bom ponovno prišel.‘“

50:6  Faraon je rekel: „Pojdi gor in pokoplji svojega očeta, kakor te je zaprisegel.“

50:7  Jožef je odšel gor, da pokoplje svojega očeta in z njim so odšli gor vsi faraonovi služabniki, starešine njegove hiše, vse starešine egiptovske dežele,

50:8  vsa Jožefova hiša, njegovi bratje in hiša njegovega očeta. Samo svoje malčke, svoje trope in svoje črede so pustili v gošenski deželi.

50:9  Z njim so odšli gor tako bojni vozovi kakor konjeniki in to je bila zelo velika skupina.

50:10  Prišli so k mlatišču Atádu, ki je onstran Jordana in tam so žalovali z velikim in zelo bolečim objokovanjem in za svojega očeta je pripravil sedemdnevno žalovanje.

50:11  Ko so prebivalci dežele, Kánaanci, videli žalovanje na Atádovih tleh, so rekli: „To objokovanje je Egipčanom boleče.“ Torej je bilo ime le-tega imenovano Abél Micrájim, ki je onkraj Jordana.

50:12  Njegovi sinovi so mu storili glede na to, kakor jim je zapovedal,

50:13  kajti njegovi sinovi so ga odnesli v kánaansko deželo in ga pokopali v votlini polja Mahpéle, ki ga je Abraham kupil s poljem za grobno posest od Hetejca Efróna, pred Mamrejem.

50:14  Potem, ko je pokopal svojega očeta, se je Jožef vrnil v Egipt, on in njegovi bratje in vsi, ki so z njim odšli gor, da pokopljejo njegovega očeta.

50:15  Ko so Jožefovi bratje videli, da je bil njihov oče mrtev, so rekli: „Jožef nas bo morda sovražil in nam bo zagotovo poplačal vse zlo, katerega smo mu storili.“

50:16  § K Jožefu so poslali poslanca, rekoč: „Tvoj oče je dal zapoved, preden je umrl, rekoč:

50:17  ‚Tako boste rekli Jožefu: ‚Prosim te torej, oprosti prekršek svojih bratov in njihov greh, kajti storili so ti zlo in sedaj, prosimo te, odpusti prekršek služabnikom Boga svojega očeta.‘“ In Jožef je jokal, ko so mu govorili.

50:18  Tudi njegovi bratje so padli dol pred njegovim obličjem in rekli: „Glej, mi smo tvoji služabniki.“

50:19  Jožef jim je rekel: „Ne bojte se, kajti ali sem jaz na mestu Boga?

50:20  Toda kar se tiče vas, ste zoper mene mislili zlo, toda Bog je to preobrnil v dobro, da izvrši, kakor je to današnji dan, da veliko ljudi reši živih.

50:21  Zdaj se torej ne bojte, hranil bom vas in vaše malčke.“ Potolažil jih je in prijazno govoril z njimi.

50:22  Jožef je prebival v Egiptu, on in hiša njegovega očeta in Jožef je živel sto deset let.

50:23  Jožef je videl Efrájimove otroke tretjega rodu. Tudi otroci Mahírja, Manásejevega sina, so bili vzgojeni na Jožefovih kolenih.

50:24  Jožef je rekel svojim bratom: „Jaz umiram, Gospod pa vas bo zagotovo obiskal in vas privedel ven iz te dežele, v deželo, ki jo je prisegel Abrahamu, Izaku in Jakobu.“

50:25  Jožef je Izraelove otroke zaprisegel, rekoč: „Bog vas bo zagotovo obiskal in vi boste moje kosti odnesli od tod.“

50:26  Tako je Jožef umrl, star sto deset let in balzamirali so ga in položen je bil v krsto v Egiptu.