SloChraska - Psalms

Chapter 1

1:1  Blagor možu, ki ne hodi po svetu brezbožnih in ne stopa na pot grešnikov ter ne sedeva v družbi zasmehovalcev.

1:2  Temuč veselje njegovo je v postavi Gospodovi in postavo njegovo premišljuje noč in dan.

1:3  Je namreč kakor drevo, zasajeno ob potokih vodá, ki rodi svoj sad ob svojem času in ki mu listje ne uvene, in karkoli počenja, se mu posreči.

1:4  Ne tako brezbožni, ampak kakor pleve so, ki jih veter raznaša.

1:5  Zatorej ne obstoje brezbožni v sodbi, ne grešniki v zboru pravičnih.

1:6  Kajti Gospod pozna pravičnih pot, pot pa brezbožnih izgine.

Chapter 2

2:1  Zakaj hrumé narodi in ljudstva si izmišljajo prazne reči?

2:2  Vzdigujejo se kralji zemlje in knezi se skupaj posvetujejo zoper Gospoda in zoper Maziljenca njegovega,

2:3  govoreč: Raztrgajmo njih vezi in s sebe vrzimo njih spone!

2:4  On, ki stoluje v nebesih, se smeje, zasmehuje jih Gospod.

2:5  Tedaj jih ogovori v jezi svoji in v srdu svojem jih prestraši:

2:6  Jaz pa sem vendar postavil kralja svojega na Sionu, na gori svetosti svoje.

2:7  Oznanim naj vam sklep: Gospod mi je rekel: Sin moj si ti, jaz sem te danes rodil.

2:8  Prosi me, in narode ti dam v dediščino in kraje zemlje v posest tvojo.

2:9  Zdrobiš jih s palico železno, kakor prsteno posodo jih razbiješ.

2:10  Zdaj torej, o kralji, bodite pametni, dajte se poučiti, o zemlje sodniki!

2:11  V svetem strahu služite Gospodu in radujte se s trepetom.

2:12  Poljubite Sina, da se ne razsrdi in ne poginete na potu, ker skoraj se razvname jeza njegova. Blagor vsem, ki imajo v njem zavetje svoje!

Chapter 3

3:1  {Psalm Davidov, ko je bežal pred Absalomom, sinom svojim.} Gospod, koliko je nasprotnikov mojih! Mnogo jih je, ki vstajajo proti meni.

3:2  Mnogo jih je, ki govore o duši moji: Ni zanj rešitve v Bogu nobene. (Sela.)

3:3  Ti pa, o Gospod, ščit si meni, slava moja, in ti povzdiguješ glavo mojo.

3:4  Z glasom svojim vpijem h Gospodu, in mi odgovarja z gore svetosti svoje. (Sela.)

3:5  Legel sem in spal, in zbudil sem se, ker Gospod me podpira.

3:6  Ne bom se bal ljudstva miriad, ki so se okrog razpostavile proti meni.

3:7  Vstani, o Gospod, reši me, moj Bog! ker ti si udaril vse sovražnike moje po čeljustih, brezbožnikom si zdrobil zobe ti.

3:8  Gospodova je rešitev. Na ljudstvo tvoje pridi blagoslov tvoj! (Sela.)

Chapter 4

4:1  {Načelniku godbe; z godbo na strune.Psalm Davidov.} Ko kličem, odgovori mi, o Bog pravičnosti moje, ki si mi v stiski napravil prostora; milosten mi bodi in poslušaj molitev mojo.

4:2  Sinovi odličnih mož, doklej bode slava moja v nečast? Boste li ljubili ničemurnost in iskali laži? (Sela.)

4:3  Spoznajte vendar, da si je Gospod posebe odbral pobožnega; Gospod čuje, ko kličem k njemu.

4:4  Prestrašite se in ne grešite; razgovarjajte se v srcu svojem na ležiščih svojih in pomirite se! (Sela.)

4:5  Darujte daritve pravičnosti in upajte v Gospoda!

4:6  Mnogi govore: „O da bi uživali dobro!“ Dvigni nad nas svetlobo obličja svojega, Gospod!

4:7  Ti si mi dal veselja v srce, več nego ga imajo oni, ko se jim žita in vina obrodi na prebitek.

4:8  V miru ležem in zdajci zaspim, zakaj ti, Gospod, mi v samoti daješ, da prebivam brez skrbi.

Chapter 5

5:1  {Načelniku godbe; s piščalmi. Psalm Davidov.} Besede moje čuj, Gospod, ozri se na premišljevanje moje.

5:2  Poslušaj vpitja mojega glas, Kralj moj in Bog moj, kajti k tebi molim.

5:3  Gospod, zgodaj boš slišal glas moj, zgodaj položim prošnjo pred teboj in bom čakal.

5:4  Ker ti nisi Bog mogočni, ki bi mu bila všeč brezbožnost, hudobnež ne sme bivati pred teboj.

5:5  Samohvalniki ne zdrže pred očmi tvojimi, sovražiš vse, ki delajo krivico.

5:6  Pogubiš nje, ki govore laž; moža krvoželjnega in zvijačnega mrzi Gospod.

5:7  Jaz pa vnidem, obdan z obilostjo milosti tvoje, v hišo tvojo, priklonim se proti hramu svetosti tvoje v svetem strahu tvojem.

5:8  Gospod, vodi me v pravičnosti svoji zavoljo zalezovalcev mojih, ravno stóri pot svojo pred menoj.

5:9  Zakaj v njih ustih ni nič resničnega, njih notranjost je poguba, grob odprt njih grlo, z jezikom svojim se dobrikajo zvijačno.

5:10  Pokori jih, o Bog, padejo naj po naklepih svojih; pahni jih doli v obilosti njih pregreh, ker se upirajo zoper tebe.

5:11  In veselili se bodo vsi, ki pribegajo k tebi, in na veke bodo prepevali, ker si jim bramba, in radovali se bodo v tebi ljubitelji tvojega imena.

5:12  Zakaj ti blagoslavljaš pravičnega, ti, Gospod, delaš, da ga milost krije kakor ščit.

Chapter 6

6:1  {Načelniku godbe; s strunami, za globoke glasove. Psalm Davidov.} Gospod, v jezi svoji me ne karaj, niti v srdu svojem me ne kaznuj.

6:2  Milosten mi bodi, Gospod, ker opešal sem, ozdravi me, Gospod, ker preplašene so kosti moje

6:3  in duša moja je preplašena silno – ti pa, o Gospod, doklej?

6:4  Povrni se, Gospod, otmi dušo mojo, reši me zaradi milosti svoje.

6:5  Kajti spomina nate v smrti ni, v grobu kdo bi te slavil?

6:6  Utrujen sem v zdihovanju svojem, vsako noč močim s solzami posteljo svojo, plava mi ležišče v solzah preobilih.

6:7  Otemnelo je od žalovanja oko moje, postaralo se je zbok zatiralcev mojih.

6:8  Poberite se od mene vsi, ki delate krivico, ker Gospod je slišal mojega joka glas.

6:9  Slišal je Gospod prošnjo mojo, Gospod sprejme molitev mojo.

6:10  Osramočeni bodo in silno se preplašijo vsi sovražniki moji, odriniti morajo v sramoti naglo.

Chapter 7

7:1  {Pesem Davidova, ki jo je pel Gospodu z ozirom na besede Kusa Benjaminca.} O Gospod, Bog moj, v tebi imam zavetje, reši me vseh preganjalcev mojih in oprosti me,

7:2  da ne zgrabi sovražnik kakor lev duše moje in je ne raztrga, ko ni pomočnika.

7:3  O Gospod, Bog moj, ako sem storil tisto, ako je krivica na rokah mojih,

7:4  ako sem storil hudo njemu, ki je v miru živel z menoj (ko sem vendar rad pomagal njemu, ki me je zatiral po krivem):

7:5  preganja naj sovražnik dušo mojo in jo dohiti ter potepta na tla življenje moje in v prah potlači slavo mojo. (Sela.)

7:6  Vstani, Gospod, v jezi svoji, vzdigni se proti razkačenosti zatiralcev mojih in prebudi se meni na pomoč; saj si sodbo zapovedal.

7:7  Tako naj te obda zbor narodov in nad njim se vrni zopet v višavo.

7:8  Gospod bo sodil ljudstva. Sodi me, Gospod, po pravičnosti moji in po nedolžnosti, ki je na meni.

7:9  Preneha naj, prosim, zloba brezbožnikov, pravičnega pa utrdi; saj preiskuješ srca in obisti, Bog pravični.

7:10  Ščit moj je Bog, rešitelj tistih, ki so pravega srca.

7:11  Bog je pravičen sodnik, Bog mogočni se srdi nad brezbožnikom vsak dan.

7:12  Ako se ne izpreobrne, nabrusi svoj meč, lok svoj je že napel in ga pripravil,

7:13  pomeril je vanj smrtno orožje, ognjene je naredil pšice svoje.

7:14  Glej, brezbožnik rodi krivico; spočel je nadlogo, rodil bo laž.

7:15  Jamo je kopal in jo poglobil, a pade vanjo sam, ki jo je naredil.

7:16  Povrne se nadloga njegova na glavo njegovo in nad teme njegovo pride njegovo nasilstvo.

7:17  Hvalil bom Gospoda po pravičnosti njegovi in psalme prepeval imenu Gospoda Najvišjega.

Chapter 8

8:1  {Načelniku godbe; na gitit. Psalm Davidov.} O Jehova, Gospod naš, kako veličastno je ime tvoje na vsej zemlji, ki si odel s slavo svojo nebesa!

8:2  Iz ust otrok in dojencev si ustanovil sebi hvalo zavoljo nasprotnikov svojih, da ukrotiš neprijatelja in maščevalca.

8:3  Ko ogledujem nebesa tvoja, prstov tvojih delo, mesec in zvezde, ki si jih postavil,

8:4  govorim: Kaj je človek, da se ga spominjaš, ali sin človekov, da ga obiskuješ?

8:5  Le malo si ga storil nižjega nego angele, a venčal si ga s slavo in veličastvom.

8:6  Postavil si ga za vladarja delom svojih rok, vse si mu podložil pod noge:

8:7  drobnico in goved, kolikor je je, in tudi poljske živali,

8:8  ptice pod nebom in ribe v morju, karkoli se izprehaja po morskih stezah.

8:9  Jehova, Gospod naš, kako veličastno je ime tvoje na vsej zemlji!

Chapter 9

9:1  {Načelniku godbe; na ‚Smrt sinu‘. Psalm Davidov.} Hvalil te bom, Gospod, iz vsega srca svojega, pripovedoval vsa čudovita dela tvoja.

9:2  Veselil se bom in radoval v tebi, psalme bom prepeval tvojemu imenu, Najvišji.

9:3  Ker sovražniki moji se umikajo, padajo in ginejo pred obličjem tvojim.

9:4  Zakaj ti si vodil sodbo mojo in pravdo mojo, sedel si na prestolu kot pravičen sodnik;

9:5  pokaral si narode, pogubil krivičnika, njih ime si izbrisal na večne čase.

9:6  Sovražnikov je konec, razdejani so na veke, njih mesta si uničil, da, njih spomin je izginil.

9:7  A Gospod stoluje na veke, pripravil je za sodbo prestol svoj.

9:8  On bo sodil vesoljni svet v pravičnosti, pravde razsojal narodom po pravici.

9:9  Gospod bode tudi grad na višini siromaku, grad na višini ob časih stiske.

9:10  In bodo upali v te, kateri poznajo ime tvoje, ker ne zapustiš njih, ki te iščejo, Gospod.

9:11  Hvalnice pojte Gospodu, ki prebiva na Sionu, oznanjujte ljudstvom dela njegova.

9:12  Kajti on, ki maščuje kri v moritvi prelito, se jih je spomnil, ni pozabil vpitja trpinov.

9:13  Usmili se me, Gospod, ozri se v ponižanje moje od sovražnikov mojih, da me vzdigneš izpred smrtnih vrat:

9:14  da oznanjam vso slavo tvojo, med vrati hčere sionske se radujem v zveličanju tvojem.

9:15  Pogreznili so se narodi v jamo, ki so jo sami napravili; v mrežo, ki so jo skrito nastavili, se je ujela njih noga.

9:16  Pokazal se je Gospod po sodbi, katero je storil: v rok njegovih delo je zapletel brezbožnika. (Pomisleka vredno! Sela.)

9:17  Brezbožniki se morajo obrniti v pekel, vsi narodi, ki so pozabili Boga.

9:18  Kajti siromak ne bode na veke pozabljen, ubožcev upanje ne pogine za večno.

9:19  Vstani, o Gospod, da se ne šopiri človek umrljivi, sojeni naj bodo narodi pred obličjem tvojim.

9:20  V strah jih primi, Gospod, spoznajo naj narodi, da so umrjoči. (Sela.)

Chapter 10

10:1  Zakaj stojiš oddaleč, o Gospod? Zakaj se skrivaš ob časih stiske?

10:2  Prevzetnost brezbožnika hudo straši ubožca. Ujamejo se naj v naklepih, katere izmišljajo.

10:3  Kajti brezbožnik se hvali z željami duše svoje in lakomnik se odreka Gospoda in ga zaničuje.

10:4  Brezbožnik v napuhu obraza svojega govori: Saj ne bo kaznoval, ni Boga. To so vse misli njegove.

10:5  Varna so pota njegova v vsakem času; previsoko so pogledu njegovemu sodbe tvoje; na svoje nasprotnike piha prezirljivo.

10:6  V srcu svojem govori: Ne ganem se, od roda do roda bodem brez nesreče.

10:7  Kletve polna so usta njegova in zvijač in zatiranja; pod jezikom njegovim je nadloga in krivica.

10:8  Poseda na preži po vaseh, v zakotju ubija nedolžnega, oči njegove prežé na onemoglega.

10:9  V skrivališču preži kakor lev v svojem brlogu, preži, da zgrabi siromaka; že ga prijema ter vleče vstran v mreži svoji.

10:10  Sključi se, potuhne se, in onemogli padajo v krepke kremplje njegove.

10:11  V srcu svojem govori: Pozabil je Bog mogočni, obličje svoje skriva, nikoli ne bo videl tega.

10:12  Vstani, o Gospod! Bog mogočni, dvigni roko svojo, ne pozabi ubogih.

10:13  Zakaj sme brezbožnik zaničevati Boga in v srcu svojem govoriti, da ne boš kaznoval?

10:14  Videl si to; zakaj ti gledaš nadlogo in gorje, da povrneš s svojo roko; brambi tvoji se izroča nesrečni, siroti si ti pomočnik.

10:15  Zdróbi roko brezbožniku in hudobneža krivico kaznuj, dokler je ne najdeš več.

10:16  Gospod je Kralj vedno in vekomaj, poginili so pogani z zemlje njegove.

10:17  Hrepenenje krotkih si uslišal, Gospod: potolažiš jim srce, nagneš k njim svoje uho,

10:18  da maščuje siroto in stiskanega, da ju ne straši več človek, ki je iz zemlje.

Chapter 11

11:1  {Načelniku godbe. Psalm Davidov.} Gospod mi je zavetje – kako da govorite duši moji: Léti na vašo goro, ptica!

11:2  Kajti glej, krivičniki natezajo lok, pšico svojo pokladajo na tetivo, da streljajo v temi na njé, ki so pravega srca.

11:3  Ko se celo stebri podirajo, kaj naj počne pravični?

11:4  Gospod je v templju svetosti svoje, Gospod, čigar prestol je v nebesih; njegove oči vidijo, njegove trepalnice preiskujejo sinove človeške.

11:5  Gospod preiskuje pravičnika, brezbožnika pa in siloljubnega sovraži duša njegova.

11:6  Dežil bo na brezbožne zanke, ogenj in žveplo in pekoč veter bode njih čaše delež.

11:7  Kajti pravičen je Gospod in ljubi pravičnost; kdor je pošten, bo gledal obličje njegovo.

Chapter 12

12:1  {Načelniku godbe; za globoke glasove. Psalm Davidov.} Pomagaj, Gospod, ker preminil je dobrodelnik, ker izginila so zvesta srca izmed sinov človeških.

12:2  Lažnivost govoré drug z drugim, s priliznjenimi ustnami in z dvojnim srcem govoré.

12:3  Gospod pokonča vse priliznjene ustne in jezik, ki bahavo govori,

12:4  nje, ki govore: Našega jezika moč obvelja, ustne naše so v naši oblasti; kdo bi nam bil gospodar?

12:5  Zavoljo zatiranja ubožcev, zavoljo zdihovanja revežev vstanem sedaj, govori Gospod; na varno postavim njega, ki po tem koprni.

12:6  Besede Gospodove so čiste besede, kakor srebro, očiščeno v topilni peči na zemlji, osnaženo sedemkrat.

12:7  Ti, Gospod, ohraniš uboge, branil jih boš tega rodu na veke.

12:8  Brezbožni šopirno hodijo vseokrog, ko se povzdiguje malopridnost med človeškimi otroki.

Chapter 13

13:1  {Načelniku godbe. Psalm Davidov.} Doklej, o Gospod? Boš li zabil me večno? Doklej boš skrival obličje svoje pred menoj?

13:2  Doklej naj gojim skrbi v duši svoji, žalost v srcu svojem vse dni? Doklej se bo vzpenjal sovražnik moj proti meni?

13:3  Ozri se sem, odgovóri mi, Gospod, moj Bog, razsvetli oči moje, da ne zaspim na smrt;

13:4  da ne poreče sovražnik moj: Premagal sem ga; da se ne bodo radovali nasprotniki moji, če bi omahnil.

13:5  Jaz pa upam v milost tvojo; radovalo se bo srce moje v zveličanju tvojem;

13:6  prepeval bom Gospodu, ker mi je storil dobro.

Chapter 14

14:1  {Načelniku godbe. Psalm Davidov.} Nespametnež govori v srcu svojem: Ni Boga. Izprijeni so, ostudno je, kar počenjajo, ni ga, ki bi delal dobro.

14:2  Gospod je pogledal iz nebes na sinove človeške, da bi videl, je li kateri razumen, je li kdo, ki išče Boga.

14:3  Vsi so odstopili, vsi skupaj so se pokazili; ni ga, ki bi delal dobro, enega samega ne.

14:4  Nimajo li nič spoznanja vsi, ki delajo krivico? ki žro ljudstvo moje, kakor da jedo kruh, in Gospoda ne kličejo.

14:5  Tu se preplašijo od groze, ker Bog je na strani pravičnemu rodu.

14:6  Sklep siromaka sramotite, seveda! ker Gospod je zavetje njegovo.

14:7  O da bi prišlo s Siona zveličanje Izraelovo! Ko bo Gospod nazaj peljal iz sužnosti ljudstvo svoje, radoval se bo Jakob, veselil se Izrael.

Chapter 15

15:1  {Psalm Davidov.} Gospod, kdo sme prebivati v šatoru tvojem, kdo stanovati na gori svetosti tvoje?

15:2  Kdor živi brezmadežno in ravna pravično ter govori resnico iz srca svojega;

15:3  kdor ne obrekuje z jezikom svojim, ne dela hudega bližnjemu svojemu in ne obklada s sramoto soseda svojega;

15:4  v čigar očeh je zaničevan od Boga zavrženi, spoštuje pa nje, ki se bojé Gospoda; ko priseže, čeprav v škodo svojo, ne prevrača besede;

15:5  kdor ne lihvari z denarjem svojim in darila ne sprejme zoper nedolžnega. Kdor tako ravna, ne omahne nikdar.

Chapter 16

16:1  {Zlata pesem Davidova.} Varuj me, Bog mogočni, ker v tebi iščem zavetja.

16:2  Gospodu govorim: Ti si mi Gospod, ni sreče zame zunaj tebe;

16:3  in svetnikom, ki so na zemlji: To so slavni, v katerih je vse veselje moje.

16:4  Mnoge bodo bolečine tistih, ki hité za drugim bogom; daroval ne bom njih krvavih daritev, ne jemal njih imen na ustne svoje.

16:5  Gospod je delež posesti moje in mojega keliha; ti vzdržuješ odmerjeno mi dediščino.

16:6  Merilne vrvi so mi padle v prekrasnih krajih, res, dobil sem prelepo dediščino.

16:7  Slavil bom Gospoda, ki mi je dobro svetoval: tudi po noči me poučujejo obisti moje.

16:8  Predočujem si Gospoda neprestano; ker je na desnici moji, ne omahnem.

16:9  Tega se veseli srce moje in raduje se slava moja, tudi meso moje bo počivalo brez skrbi.

16:10  Ker ne zapustiš duše moje v državi smrti, ne daš, da vidi ljubljenec tvoj trohnobo.

16:11  Daš mi spoznati življenja stezo: najslajših radosti obilica je pred obličjem tvojim, polno milin v desnici tvoji vekomaj.

Chapter 17

17:1  {Molitev Davidova.} Čuj, o Gospod, pravičnost, poslušaj stokanje moje, uho nagni k molitvi moji, ki je brez ustnic zvijačnih.

17:2  Od tvojega obličja naj pride sodba moja, ker oči tvoje gledajo, kar je pravo.

17:3  Preiskal si srce moje, pregledal me po noči, z ognjem si me preizkusil, in nisi našel ničesar; kar mislim, ne prestopi mojih ust.

17:4  Gledé na dejanja ljudi, po besedi ustnic tvojih sem se čuval potov siloviteža.

17:5  Vzdržal sem korake svoje na stezah tvojih, niso se spoteknile noge moje.

17:6  Jaz kličem k tebi, ker me čuješ, Bog mogočni; nagni k meni uho svoje in poslušaj govor moj.

17:7  Čudovito pokaži milost svojo, rešitelj tistih, ki pribegajo izpred sovražnih upornikov na desnico tvojo.

17:8  Hrani me kakor zenico v očesu, v senci peruti svojih me skrivaj

17:9  pred brezbožniki, ki me napadajo, pred sovražniki duše moje, ki me oblegajo.

17:10  Brezčutno srce svoje so zaprli, z usti svojimi govoré ošabno.

17:11  Pri vsakem koraku me že obstopajo, z očmi svojimi pazijo, da me pahnejo na tla.

17:12  Podoben je sovražnik moj levu, ki želi raztrgati, mlademu levu, ki čepi v skrivališču.

17:13  Vstani, Gospod, stopi mu nasproti, zvrni ga na tla, reši dušo mojo brezbožnika z mečem svojim.

17:14  Oprosti me ljudi z roko svojo, Gospod, ljudi tega sveta, katerih delež je v tem življenju, katerim polniš trebuh z zakladom svojim; sinov imajo dosita in preobilje svoje zapuščajo otrokom svojim.

17:15  Jaz pa bom v pravičnosti gledal obličje tvoje, sitil se bom, ko se zbudim, s podobo tvojo.

Chapter 18

18:1  {Načelniku godbe. Psalm Davida, hlapca Gospodovega, ki je govoril Gospodu te pesmi besede v dan, ko ga je bil rešil Gospod iz pesti vseh sovražnikov njegovih in iz roke Savlove; in rekel je:} Srčno te ljubim, o Gospod, moja moč.

18:2  Gospod je skala moja in visoki grad moj in rešitelj moj, Bog mogočni moj, zavetje moje, kamor pribegam, ščit moj in rešenja mojega rog, visoka trdnjava moja.

18:3  Gospoda kličem, ki je hvale vreden, in tako se rešujem sovražnikov svojih.

18:4  Objele so me smrti vezi in hudourniki pogube so me prestrašili;

18:5  pekla vezi so me obdale, smrtne zanke so me zajele.

18:6  V stiski svoji sem klical Gospoda in k Bogu svojemu sem vpil; iz svetišča svojega je začul moj glas in vpitje moje pred njim je prišlo do ušes njegovih.

18:7  Tu se je zgenila in stresla zemlja, tudi podstave gorá so se zmajale, gibale so se, ker se je srdil.

18:8  Dim se je valil iz nosnic njegovih in ogenj požrešen iz ust njegovih, žerjavica goreča je prhala od njega.

18:9  Nagnil je nebo ter stopil doli, in oblačna temota mu je bila pod nogami.

18:10  In sedeč na kerubu, je letel in plaval na vetra perutih.

18:11  Temo si je napravil za ogrinjalo, za šator svoj okoli sebe, mrak vodá in roje oblakov.

18:12  Iz svita pred njim je švigala skozi oblake njegove toča in žerjavica ognjena.

18:13  Na nebesih je grmel Gospod in Najvišji je dal slišati svoj glas – toča in žerjavica ognjena.

18:14  In izstrelil je pšice svoje in sovražnike razkropil, metal je strelo za strelo, in jih je izbegal.

18:15  In prikazale so se struge vodá, in odgrnile so se podstave vesoljne zemlje od svarjenja tvojega, Gospod, od sape jeze tvoje.

18:16  Iz višine je posegel in me prijel, potegnil me je iz mnogih vodá.

18:17  Rešil me je neprijatelja mojega močnega in sovražilcev mojih, krepkejših od mene.

18:18  Naskočili so me v dan nesreče moje, a Gospod mi je bil podpora,

18:19  in me je izpeljal na plano, rešil me je, ker me je ljubil.

18:20  Podelil mi je Gospod po pravičnosti moji, po čistosti mojih rok mi je povrnil;

18:21  kajti držal sem se potov Gospodovih ter se nisem zlobno odvrnil od Boga svojega.

18:22  Zakaj vse sodbe njegove so pred mojimi očmi, in postav njegovih ne zavračam od sebe.

18:23  In bil sem mu popolnoma vdan ter sem se pazil, da ne ravnam krivično.

18:24  Zato mi je povrnil Gospod po pravičnosti moji, po čistosti mojih rok pred njegovimi očmi.

18:25  Dobrotljivemu se izkazuješ dobrotljivega, popolnoma vdanemu se izkazuješ popolnega;

18:26  čistemu se kažeš čistega, ali popačenemu nasprotuješ.

18:27  Zakaj ti otimlješ ljudstvo ubogo, prevzetne oči pa ponižuješ.

18:28  Da, svetilo moje razsvetljuješ; Gospod, moj Bog, razjasnjuje moje tmine.

18:29  S teboj namreč prodiram skozi krdelo in z Bogom svojim preskakujem zid.

18:30  Tega Boga mogočnega pot je brezmadežna, govor Gospodov ves čist; ščit je vsem, ki pribegajo k njemu.

18:31  Ker kdo je Bog razen Gospoda? in kdo skala razen našega Boga?

18:32  Ta Bog mogočni, ki me opasuje z močjo in brezmadežno dela mojo pot.

18:33  Dela, da so moje noge kakor jelenje, in me stavi na višino mojo.

18:34  Vadi za boj roke moje, da napnem z ramo svojo lok bronasti.

18:35  Dal si mi tudi zveličanja svojega ščit, in desnica tvoja me je podpirala in ljubeznivost tvoja me je poveličala.

18:36  Razširil si prostor korakom mojim pod mano, in členki mojih nog niso omahovali.

18:37  Zasledoval sem sovražnike svoje in jih dohitel, in nisem se vrnil, dokler jih nisem izničil.

18:38  Zdrobil sem jih tako, da ne morejo več vstati, padli so mi pod noge.

18:39  Ker ti si me opasal z močjo za vojsko, upognil si podme nje, ki so se vzpenjali zoper mene.

18:40  In zapodil si v beg nasprotnike moje, sovražilce moje, da jih ugonobim.

18:41  Vpili so, a ni ga bilo, ki bi jih rešil, h Gospodu so vpili, a ni jim odgovoril.

18:42  Tu sem jih strl, da so kakor prah pred vetrom, kakor blato na ulicah sem jih poteptal.

18:43  Otel si me iz prepirov ljudstva in postavil narodom za glavo; ljudstvo, ki ga nisem poznal, mi je služilo.

18:44  Le slišali so o meni, in so se mi pokorili, tujci so se mi vdajali z laskanjem.

18:45  Tujci so v strahu koprneli in pritrepetavali iz gradov svojih.

18:46  Živ je Gospod; in slavljena bodi skala moja in naj se povišuje Bog rešenja mojega;

18:47  Bog ta mogočni, ki mi daje maščevanje in spravlja ljudstva podme;

18:48  ki me rešuje sovražnikov mojih; da, ti si me povzdignil nadnje, ki vstajajo zoper mene, možu silovitemu si me iztrgal.

18:49  Zatorej te bom hvalil med narodi, Gospod, in psalme prepeval tvojemu imenu.

18:50  On daje rešenje, veliko in obilo, kralju svojemu in izkazuje milost maziljencu svojemu, Davidu in semenu njegovemu na veke.

Chapter 19

19:1  {Načelniku godbe. Psalm Davidov.} Nebesa oznanjajo slavo Boga mogočnega in delo rok njegovih kaže oblok nebesni.

19:2  Dan kliče dnevu vest o njem in noč poroča noči.

19:3  Ni govora, ne besed, a vendar umejo njih glas.

19:4  Po vsej zemlji se razlega njih oznanilo, do kraja vesoljnega sveta njih govor; solncu pa je postavil šator na njih.

19:5  In ono izhaja kakor ženin iz stanice svoje, raduje se kakor korenjak, da poteče svojo pot.

19:6  Od kraja nebes je vzhod njegov in tek njegov do njih roba, in ničesar ni, kar bi se skrilo njegovemu žaru.

19:7  Postava Gospodova je popolna, oživlja dušo; pričevanje Gospodovo zanesljivo, modrost daje nevednemu;

19:8  zapovedi Gospodove so prave, razveseljujejo srce; povelje Gospodovo čisto, razsvetljuje oči;

19:9  strah Gospodov je čist, vekomaj ostane; sodbe Gospodove zgolj resnica, pravične so vse;

19:10  zaželjene bolj nego zlato, da, nego mnogo čistega zlata, in slajše nego med, nego samotok medeni.

19:11  Služabnik tvoj prejema tudi opomine po njih; kdor jih hrani, plačilo ima veliko.

19:12  A zmote – kdo jih zaznava? I skritih me odveži pregreškov!

19:13  Tudi grehov iz prezaupnosti obvaruj služabnika svojega, da ne gospodujejo meni; tedaj bodem brez madeža in čist velike pregrehe.

19:14  Prijetne naj bodo ust mojih besede in srca mojega premišljevanje pred teboj, o Gospod, skala moja in odrešenik moj!

Chapter 20

20:1  {Načelniku godbe. Psalm Davidov.} Usliši te naj Gospod v dan stiske; na višavo naj te postavi ime Boga Jakobovega.

20:2  Pošlje naj ti pomoč iz svetišča in s Siona naj te podpira.

20:3  Pomni naj vse daritve tvoje in všečno naj sprejme žgalno daritev tvojo. (Sela.)

20:4  Dá naj ti po srcu tvojem in izpolni naj vse namere tvoje.

20:5  Veselo hočemo peti o rešenju tvojem in v imenu Boga našega dvignemo zastave. Gospod naj izpolni vse prošnje tvoje.

20:6  Sedaj vem, da Gospod pomaga maziljencu svojemu, mu odgovori iz nebes svetosti svoje po mogočnih rešilnih delih desnice svoje.

20:7  Ti se zanašajo na vozove in oni na konje, mi pa se hvalimo z imenom Gospoda, Boga svojega.

20:8  Oni se spotikajo in padajo, mi pa se vzdignemo in ostanemo trdni.

20:9  Gospod, reši! Kralj naj usliši nas, kadar ga kličemo.

Chapter 21

21:1  {Načelniku godbe. Psalm Davidov.} Gospod, moči tvoje se veseli kralj, in rešitve tvoje kako se silno raduje!

21:2  Željo srca njegovega si mu dal in prošnje ustnic njegovih mu nisi odrekel. (Sela.)

21:3  Kajti prinašaš mu naproti blagoslove dobrote, na glavo njegovo pokladaš venec iz zlata čistega.

21:4  Življenja te je prosil, ti si mu ga dal, dni dolgost na vedno večne čase.

21:5  Velika je slava njegova vsled rešitve tvoje, diko in veličastvo si položil nanj.

21:6  Kajti postavil si ga za blagoslov na veke, razjasnil ga z radostjo pri svojem obličju.

21:7  Zakaj kralj upa v Gospoda, in po milosti Najvišjega ne omahne.

21:8  Z roko svojo dosežeš vse neprijatelje svoje, z desnico svojo dosežeš vse sovražilce svoje.

21:9  Narediš, da bodo kakor peč razbeljena ob času srditega obličja tvojega; Gospod jih uniči v jezi svoji in ogenj jih požre.

21:10  Sad njih pokončaš z zemlje in njih seme izmed sinov človeških.

21:11  Kajti nameravali so ti hudo, snovali so naklep, a ne morejo ga izvršiti.

21:12  Ker ti jih zapodiš v beg, na tetive svoje položiš pšice in jih pomeriš njim v obraz.

21:13  Vzdigni se, Gospod, v moči svoji; in peli bomo in s psalmi proslavljali hrabrost tvojo.

Chapter 22

22:1  {Načelniku godbe; kakor ‚Košuta jutranje zarje‘. Psalm Davidov.} Bog moj, Bog moj, zakaj si me zapustil? Daleč si od rešitve moje, od stoka mojega besed.

22:2  O Bog moj, kličem po dnevi, a ne odgovarjaš, tudi po noči, in ni mi pokoja.

22:3  Ti si vendar svet, ki stoluješ nad slavospevi Izraela.

22:4  V tebe so upali očetje naši, upali so, in osvobodil si jih.

22:5  K tebi so vpili, in oteti so bili, v tebe so upali, in niso bili osramočeni.

22:6  Jaz pa sem črv in ne mož, poroga ljudem in zaničevan od ljudstva.

22:7  Vsi, ki me vidijo, me zasmehujejo, režé se in z glavo majó:

22:8  Zanašal se je na Gospoda! Ta naj ga reši, otme ga naj, ker ima veselje nad njim!

22:9  Saj ti si, ki si me potegnil iz materinega telesa, vdahnil si mi upanje pri prsih matere moje.

22:10  Nate sem oprt od rojstva, od telesa matere moje si Bog moj mogočni ti.

22:11  Ne bivaj daleč od mene, ker je blizu stiska, ker ni pomočnika.

22:12  Obsuli so me junci mnogi, krepki junci basánski so me obstopili.

22:13  Žrelo svoje odpirajo zoper mene kakor lev zgrabljiv in rjoveč.

22:14  Kakor voda se razlivam in vse kosti moje se razklepajo; srce moje je podobno vosku, taja se v osrčju mojem.

22:15  Moč moja je usehnila, da je kakor čepinja, in jezik moj se prijemlje nébesa mojega, in v prah smrti si me položil.

22:16  Kajti obdali so me psi, hudobnikov krdelo me je obkrožilo, prebodli so moje roke in noge moje.

22:17  Seštel bi lahko vse svoje kosti; oni pa gledajo, všečno se ozirajo v me.

22:18  Oblačila moja delé med seboj in za suknjo mojo mečejo kocko.

22:19  Ti pa, Gospod, ne bivaj daleč, moč moja, hiti mi na pomoč!

22:20  Otmi meču dušo mojo, iz moči psa edino mojo.

22:21  Reši me iz žrela levovega! Da, izpred rogovja divjih bivolov si me uslišal.

22:22  Oznanjati hočem ime tvoje bratom svojim, sredi zbora te bom hvalil:

22:23  Vi, ki se bojite Gospoda, hvalite ga; vse seme Jakobovo, slavite ga, in boj se ga vse seme Izraelovo!

22:24  Ker ni zaničeval in ni mrzel trpljenja trpinovega, tudi ni skril obličja svojega pred njim; temuč ko je vpil do njega, ga je uslišal.

22:25  Od tebe izvira hvalospev moj v zboru velikem; obljube svoje bom opravljal vpričo njih, ki se ga boje.

22:26  Jedli bodo krotki in se nasitili, hvalili bodo Gospoda, kateri ga iščejo; živi naj srce vaše vekomaj!

22:27  Spomnijo se in izpreobrnejo se h Gospodu vsi kraji zemlje, in klanjale se bodo pred teboj vse družine poganskih narodov.

22:28  Kajti Gospodovo je kraljestvo in on vlada nad narodi.

22:29  Jedli bodo in priklanjali se vsi zemlje bogatini; pred njim bodo padali vsi, ki gredo v prah in ki ne morejo ohraniti duše svoje v življenju.

22:30  Potomstvo mu bo služilo; pripovedovali bodo o Gospodu prihodnjemu rodu.

22:31  Pridejo in oznanjali bodo pravičnost njegovo ljudstvu, ki se porodi, da je to izvršil.

Chapter 23

23:1  {Psalm Davidov.} Gospod je moj pastir, slabo se mi ne more goditi.

23:2  Na pašnikih zelenih me pase, k tihim vodam me vodi.

23:3  Poživlja dušo mojo, vodi me po pravičnosti stezah zavoljo svojega imena.

23:4  Tudi ko bi hodil po dolini smrtne sence, ne bojim se zlega, ker ti si z menoj: šiba tvoja in palica tvoja me tolažita.

23:5  Pred menoj pripravljaš mizo, sovražnikom mojim nasproti; z oljem maziliš glavo mojo, kelih moj je poln do vrha.

23:6  Zgolj dobrota in milost me bosta spremljali vse dni življenja mojega, in prebival bom v hiši Gospodovi na večne čase.

Chapter 24

24:1  {Psalm Davidov.} Gospodova je zemlja in kar jo napolnjuje, vesoljni svet in prebivalci njegovi.

24:2  Kajti on jo je utemeljil nad morji, nad rekami jo je trdno postavil.

24:3  Kdo pojde na goro Gospodovo in kdo bo stal na mestu svetosti njegove?

24:4  Kdor je nedolžnih rok in srca čistega, kdor ne žene za nečimurnostjo duše svoje in ne priseza na goljufijo.

24:5  Ta prejme blagoslov od Gospoda in pravičnost od Boga rešenja svojega.

24:6  To je zarod onih, ki Ga iščejo, ki iščejo obličje tvoje, Bog Jakobov. (Sela.)

24:7  Dvignite, vrata, glave svoje in dvignite se, večne duri, da vstopi slave Kralj!

24:8  Kdo pa je ta slave Kralj? Gospod, krepak in mogočen, Gospod, mogočen v boju.

24:9  Dvignite, vrata, glave svoje, dvignite se, pravim, večne duri, da vstopi slave Kralj!

24:10  Kdo je on, ta slave Kralj? Gospod nad vojskami, on je slave Kralj. (Sela.)

Chapter 25

25:1  {Psalm Davidov.} K tebi, o Gospod, povzdigujem dušo svojo.

25:2  Bog moj, v tebe upam, naj ne pridem v sramoto, sovražniki moji naj se ne radujejo nad mano.

25:3  Saj kdorkoli čaka tebe, ne pride v sramoto; osramočeni pa bodo, ki nezvesto ravnajo brez vzroka.

25:4  Pota svoja mi kaži, Gospod, steze svoje me uči.

25:5  Vodi me, da hodim po resnici tvoji, in uči me, ker ti si Bog rešenja mojega, tebe čakam ves dan.

25:6  Spomni se, o Gospod, mnogega usmiljenja svojega in milosti svojih, ki so od vekomaj.

25:7  Grehov mladosti moje in prestopkov mojih se ne spominjaj, po milosti svoji se me spominjaj ti, zavoljo dobrote svoje, o Gospod.

25:8  Dober in zvestih misli je Gospod, zatorej uči grešnike pravi pot.

25:9  Vodi krotke, da hodijo po pravici, in krotke uči pot svoj.

25:10  Vse steze Gospodove so milost in resnica njim, ki hranijo zavezo njegovo in pričevanja njegova.

25:11  Zaradi imena svojega, Gospod, odpusti krivico mojo, ker velika je.

25:12  Kdo je tak mož, ki se boji Gospoda? On ga pouči, katero pot naj izvoli.

25:13  Duša njegova bo prebivala v dobrem, in seme njegovo bo podedovalo deželo.

25:14  Skrivnost Gospodova je očitna njim, ki se ga boje, in zavezo svojo jim razodeva.

25:15  Oči moje gledajo neprestano v Gospoda, zakaj on potegne iz mreže noge moje.

25:16  Ozri se v me in milost mi stóri, ker osamel sem in ubožen.

25:17  Stiske srca mojega so se pomnožile, iz nadlog mojih me reši.

25:18  Poglej siromaštvo moje in težave moje, in odpusti vse grehe moje.

25:19  Poglej sovražnike moje, veliko jih je, in z zlovoljnim sovraštvom me sovražijo.

25:20  Varuj dušo mojo in reši me, ne pridem naj v sramoto, ker v tebi iščem zavetja.

25:21  Brezmadežnost in poštenost naj me stražita, ker tebe čakam.

25:22  Reši, Bog, Izraela vseh nadlog njegovih.

Chapter 26

26:1  {Psalm Davidov.} Za sodnika mi bodi, Gospod, ker sem hodil v brezgrajnosti svoji; in v Gospoda sem upal, ne omahnem.

26:2  Izkušaj me, Gospod, in preišči me, z ognjem preizkusi obisti moje in srce moje.

26:3  Zakaj milost tvoja mi je pred očmi in neprestano hodim v resnici tvoji.

26:4  Ne posedam z ničemurnimi ljudmi in z licemerci se ne shajam.

26:5  Hudobnežev zbor sovražim in z brezbožniki nočem sedeti.

26:6  V nedolžnosti umivam roke svoje, oltar tvoj hočem obhajati, o Gospod,

26:7  da zapojem hvalno pesem in oznanjam vsa čuda tvoja.

26:8  Gospod, prebivališče ljubim hiše tvoje in mesto, kjer prebiva slava tvoja.

26:9  Ne pograbi z grešniki duše moje in z možmi krvoželjnimi življenja mojega.

26:10  V njih rokah je hudodelstvo, desnica njih je polna daril podkupnih.

26:11  Jaz pa hodim v brezgrajnosti svoji, reši me in milost mi stóri.

26:12  Noga moja stoji na ravnem, v zborih bom slavil Gospoda.

Chapter 27

27:1  {Psalm Davidov.} Gospod je luč moja in rešitev moja, koga bi se bal? Gospod je življenja mojega obrana, koga bi se plašil?

27:2  Ko so se mi bližali hudobniki, da pojedo moje meso, zatiralci moji in sovražilci moji, spoteknili so se in padli.

27:3  Če bi se vojska utaborila proti meni, brez strahu mi je srce, če bi nastal boj zoper mene, upajoč še veselim se tega.

27:4  Eno sem prosil Gospoda, to samo želim: da smem bivati v hiši Gospodovi vse dni življenja svojega, da gledam lepoto Gospodovo in jo preiskujem v svetišču njegovem.

27:5  Kajti on me skrije v koči svoji ob dnevu nesreče, prikrije me v skrivališču šatora svojega in me vzdigne na skalo.

27:6  In tako bo povišana glava moja nad sovražnike moje, stoječe okrog mene, in daroval bom v šatoru njegovem daritve glasnega veselja, pel bom in psalme citral Gospodu.

27:7  Sliši me, o Gospod, ko kličem z glasom svojim, usmili se me in odgovóri mi!

27:8  Ker veliš: Iščite obličje moje! srce moje ti govori: Obličje tvoje bom iskal, Gospod.

27:9  Ne skrivaj mi obličja svojega, ne zapodi v jezi hlapca svojega; pomoč moja si bil, ne zavrzi me in ne zapusti me, o Bog zveličanja mojega.

27:10  Kajti oče moj in mati moja sta me zapustila, Gospod pa me k sebi privije.

27:11  Uči me, Gospod, svoj pot in vodi me po ravni stezi zavoljo njih, ki name preže.

27:12  Ne izdajaj me želji zatiralcev mojih, ker zoper mene stoje lažnive priče in ki pihajo silovitost.

27:13  Ko bi ne veroval, da bom užival dobroto Gospodovo v deželi živečih, bi bil poginil.

27:14  Čakaj Gospoda, bodi močan in naj se ohrabri srce tvoje, da čakaj Gospoda!

Chapter 28

28:1  K tebi, o Gospod, kličem, skala moja, ne delaj mi se gluhega, da ne postanem, ako mi bodeš nem, podoben njim, ki se pogrezajo v jamo.

28:2  Čuj prošenj mojih glas, ko vpijem k tebi, ko iztezam roke svoje proti hramu tvoje svetosti.

28:3  Ne vleci me v pogubo z brezbožniki in ž njimi, ki delajo krivico, ki govore mir z bližnjimi svojimi, hudobija pa biva v njih srcu.

28:4  Daj jim po njih delu in po hudobnosti njih dejanj, po delu njih rok jim daj, povrni jim, kar so zaslužili.

28:5  Kajti ne menijo se za dejanja Gospodova in za delo rok njegovih – podere jih, a postavi jih ne.

28:6  Hvaljen bodi Gospod, ker je uslišal prošenj mojih glas.

28:7  Gospod je moč moja in ščit moj; njemu je zaupalo srce moje, in pomagal mi je, zato se silno raduje srce moje in slavil ga bom s pesmijo svojo.

28:8  Gospod je moč svojim in rešilna obrana maziljencu svojemu.

28:9  O, reši ljudstvo svoje in blagoslovi dediščino svojo, in pasi jih ter podpiraj jih na veke!

Chapter 29

29:1  {Psalm Davidov.} Dajajte Gospodu, sinovi Božji, dajajte Gospodu slavo in hvalo!

29:2  Dajajte Gospodu slavo njegovega imena, priklanjajte se Gospodu v diki svetosti!

29:3  Glas Gospodov se razlega nad vodami, slave Bog mogočni grmi, Gospod nad velikimi vodami.

29:4  Glas Gospodov doni mogočno, glas Gospodov doni veličastno.

29:5  Glas Gospodov lomi cedre, Gospod lomi cedre na Libanonu;

29:6  in dela, da skačejo kakor tele, Libanon in Sirion kakor divjega bivola mladič.

29:7  Glas Gospodov šviga plamene ognjene.

29:8  Glas Gospodov pretresa puščavo, Gospod pretresa puščavo Kadeško.

29:9  Glas Gospodov dela, da košute pred časom rodé, in veje lomi gozdom – ali v svetišču njegovem vse kliče: Slava!

29:10  Gospod je sedel kot kralj o potopu, in Gospod kralj stoluje vekomaj.

29:11  Gospod dá moč svojemu ljudstvu, Gospod bo blagoslovil ljudstvo svoje z mirom.

Chapter 30

30:1  {Psalm Davidov; pesem pri posvečevanju hiše njegove.} Poveličeval te bom, Gospod, ker si me povzdignil in nisi dal sovražnikom mojim radovati se nad mano.

30:2  Gospod, Bog moj, ko sem vpil k tebi, si me ozdravil.

30:3  Gospod, izpeljal si iz kraja mrtvih dušo mojo, ohranil me živega izmed njih, ki padajo v jamo.

30:4  Pojte psalme Gospodu, svetniki njegovi, in slavite spomin svetosti njegove.

30:5  Kajti jeza njegova je le za trenotek, dobrota njegova pa za ves vek; jok se pač zvečer naseli, a zjutraj so spevi veseli.

30:6  Jaz pa sem govoril v sreči svoji: Ne omahnem vekomaj.

30:7  Gospod, po blagovoljnosti svoji si storil, da je trdno stala gora moja; ko si pa skril obličje svoje, sem bil izbegan.

30:8  K tebi sem klical, Gospod, in Gospoda sem milo prosil:

30:9  Kaj pridobiš v moji krvi, ko pojdem doli v jamo? ali te bo prah slavil? bode li oznanjal resnico tvojo?

30:10  Čuj, o Gospod, in usmili se me, Gospod, bodi mi pomočnik!

30:11  Izpreobrnil si mi jok moj v ples, razpasal si raševnik moj in opasal me z radostjo,

30:12  da ti prepeva slava moja in ne umolkne. Gospod, Bog moj, hvalil te bom vekomaj.

Chapter 31

31:1  {Načelniku godbe. Psalm Davidov.} Pri tebi, Gospod, iščem zavetja; naj ne bodem osramočen vekomaj; po pravičnosti svoji me osvobodi.

31:2  Nagni k meni uho svoje, hitro me otmi; skala pribežališča mi bodi, trden grad, da se rešim.

31:3  Kajti skala moja si in trdnjava moja, torej zavoljo imena svojega me vodi in me spremljaj.

31:4  Izpelji me iz mreže, katero so skrili zoper mene, saj ti si obrana moja.

31:5  V roko tvojo izročam duha svojega. Odrešil si me, o Gospod, resnice Bog mogočni.

31:6  Sovražim nje, ki časté ničemurnosti prazne, jaz pa upam v Gospoda.

31:7  Radoval se bom in veselil usmiljenja tvojega, ker si se ozrl na siromaštvo moje, spoznal duše moje stiske;

31:8  in nisi me izdal sovražniku v roko, a v prostoren kraj si postavil noge moje.

31:9  Usmili se me, Gospod, ker v stiski sem, od žalovanja hira oko moje, duša moja in telo moje:

31:10  Kajti v žalosti je minilo življenje moje in leta moja v zdihovanju; vsled moje krivice hira krepkost moja in kosti moje ginejo.

31:11  Zavoljo vseh sovražnikov svojih sem prišel v zasmeh, da, celo sosedom svojim, strah pa sem znancem svojim; ko me zagledajo zunaj, beže od mene.

31:12  V pozabljenje me zagreba srce kakor mrtvega, postal sem kakor orodje podrto.

31:13  Kajti zasramovanje čujem od mnogih, strašenje od vseh strani; posvetujoč se skupaj zoper mene, mislijo, kako bi prestregli dušo mojo.

31:14  Jaz pa upam v tebe, Gospod, govorim: Bog moj si ti.

31:15  V rokah tvojih so časi moji; otmi me iz rok sovražnikov mojih in preganjalcev mojih.

31:16  Daj, da sveti obličje tvoje nad tvojim hlapcem, reši me po milosti svoji.

31:17  Gospod, naj ne pridem v sramoto, ker tebe kličem; osramočeni naj bodo brezbožni in molče naj gredo v pekel.

31:18  Onemé naj ustne lažnive, ki govoré zoper pravičnega trdo, z napuhom in zaničevanjem.

31:19  O, kako obila je dobrota tvoja, ki jo hraniš njim, kateri se te bojé, in jo izkazuješ njim, kateri pribegajo k tebi, vpričo otrok človeških.

31:20  Skrivaš jih v skrivališču obličja svojega pred zarotami ljudi, varuješ jih v koči svoji prepira jezikov.

31:21  Hvaljen bodi Gospod, ker mi je izkazal čudovito milost svojo v utrjenem mestu.

31:22  Jaz sem bil sicer rekel v malodušnosti svoji: Iztrebljen sem izpred oči tvojih. Vendar si slišal molitev mojih glas, ko sem k tebi vpil.

31:23  Ljubite Gospoda, vsi svetniki njegovi: Gospod hrani zvestobo in povrača preobilo njemu, ki ravna ošabno.

31:24  Močni bodite in naj se vam ohrabri srce, vi vsi, ki čakate Gospoda.

Chapter 32

32:1  {Psalm Davidov. Pouk.} Blagor mu, komur so odpuščeni prestopki, čigar greh je prikrit.

32:2  Blagor človeku, ki mu Gospod ne všteva krivice in čigar duh nima v sebi zvijače.

32:3  Ko sem molčal, so perele kosti moje vsled stoka mojega po cele dneve.

32:4  Ker po dnevi in po noči je bila težka nad mano roka tvoja, da se mi je sok životni sušil kakor v poletni vročini. (Sela.)

32:5  Greh svoj sem ti razodel in krivice svoje nisem prikril; dejal sem: Izpovedam se prestopkov svojih Gospodu. In ti si odpustil krivdo mojega greha. (Sela.)

32:6  Zato naj te ponižno prosi vsak pobožni ob času, ko te lahko najde; zares, ko pride povodenj velikih vodá, njega ne doseže.

32:7  Ti si zavetje meni; stiske me obraniš, s pesmimi oproščenja me obdaš. (Sela.)

32:8  Jaz ti dam razumnost in kazal ti bom, po kateri poti naj hodiš; svetoval ti bom, v te vpirajoč svoje oko.

32:9  Ne bodite kakor konj, kakor mezeg brez razuma, ki jima je z uzdo in vajetom, njiju opravo, brzdati gobec, sicer se ti ne pokorita.

32:10  Mnoge bolečine zadenejo brezbožnika; kdor pa stavi upanje v Gospoda, njega obdaja milost.

32:11  Veselite se v Gospodu in radujte, pravični, in glasno pojte vsi, ki ste pravega srca.

Chapter 33

33:1  Radujte se, pravični, v Gospodu, poštenim se spodobi hvalno petje.

33:2  Slavite Gospoda s citrami, z desetostrunjem mu pojte psalme.

33:3  Pojte mu novo pesem, krepko udarjajte na strune z radostnim vpitjem.

33:4  Ker prava je beseda Gospodova in vsako delo njegovo se vrši v zvestobi.

33:5  Pravičnost ljubi in sodbo, milosti Gospodove polna je zemlja.

33:6  Z besedo Gospodovo so ustvarjena nebesa in z dihom ust njegovih vsa vojska nebeška.

33:7  Morske vode zbira kakor na kup in v shrambe deva valove.

33:8  Boj se Gospoda vsa zemlja, pred njim naj trepetajo vsi prebivalci sveta.

33:9  Kajti on je rekel, in se je zgodilo, on je zapovedal, in stalo je trdno.

33:10  Gospod uničuje narodov sklepe, misli ljudstev podira.

33:11  Sklep Gospodov pa ostane vekomaj, misli srca njegovega od roda do roda.

33:12  Blagor narodu, čigar Bog je Gospod, ljudstvu, katero si je izvolil v dediščino.

33:13  Iz nebes gleda Gospod, vidi vse sinove človeške.

33:14  Z mesta prebivališča svojega gleda na vse prebivalce zemlje,

33:15  on, ki obrazuje srca njih vseh, ki pazi na vsa njih dela.

33:16  Ni ga kralja, ki bi se rešil z množico krdel, junak se ne otme z veliko močjo.

33:17  Vara se, kdor se upa s konjem rešiti, velika moč njegova ga na varno ne odnese.

33:18  Glej, Gospod vpira oko svoje na njé, ki se ga bojé, na njé, ki čakajo milosti njegove;

33:19  da reši smrti njih dušo in jih žive ohrani v lakoti.

33:20  Duša naša čaka Gospoda, on je pomoč naša in ščit naš.

33:21  Kajti v njem se razveseli srce naše, ker smo zaupali njegovemu svetemu imenu.

33:22  Milost tvoja, o Gospod, bodi nad nami, kakor te zaupno čakamo.

Chapter 34

34:1  {Psalm Davidov, ko je premenil vedenje svoje pred Abimelekom in je odšel, ko ga je on spodil.} Slavil bom Gospoda vsak čas, vedno bodi hvala njegova v ustih mojih.

34:2  V Gospodu se bo ponašala duša moja, čuli bodo to krotki ter se veselili.

34:3  Poveličujte Gospoda z menoj in skupno povišujmo ime njegovo!

34:4  Iskal sem Gospoda, in mi je odgovoril, in iz vseh strahov mojih me je rešil.

34:5  Kateri gledajo vanj, bodo razsvetljeni in obličje jim ne zardi od sramote.

34:6  Ta ubožec je klical, in Gospod je uslišal, in rešil ga je iz vseh stisk njegovih.

34:7  Šatorišče stavi angel Gospodov okrog njih, ki se ga boje, in jih otimlje.

34:8  Okusite in vidite, kako dober je Gospod! Blagor možu, ki išče v njem zavetja svojega.

34:9  Bojte se Gospoda, svetniki njegovi, ker stradanja ni njim, ki se ga boje.

34:10  Mladi levi so v potrebi in stradajo, kateri pa iščejo Gospoda, ne pogrešajo nobene dobrote.

34:11  Pridite, otroci, poslušajte me, strahu Gospodovega vas bom učil.

34:12  Kdo je oni mož, ki se veseli življenja, želi mnogo dni, da uživa dobro?

34:13  Varuj jezik svoj hudega in ustne svoje, da ne govore zvijače.

34:14  Umikaj se hudemu in delaj dobro, išči mirú in hodi za njim.

34:15  Oči Gospodove pazijo na pravične in ušesa njegova na njih vpitje.

34:16  Srdito pa je njim, ki delajo hudo, obličje Gospodovo, da iztrebi z zemlje njih spomin.

34:17  Ko kličejo pravični, jih sliši Gospod in jih iz vseh stisk otimlje.

34:18  Blizu je Gospod tistim, ki so potrtega srca, in ponižne v duhu rešuje.

34:19  Mnoge so pravičnega nadloge, ali iz njih vseh ga reši Gospod.

34:20  Vse kosti njegove ohrani, ena izmed njih se ne zlomi.

34:21  Brezbožnika pa zaduši hudoba, in sovražilci pravičnega se bodo pokorili za krivico svojo.

34:22  Gospod otimlje dušo hlapcev svojih in ne pogubi se nodeden, ki išče zavetja v njem.

Chapter 35

35:1  {Psalm Davidov.} Bojuj se, Gospod, zoper nje, ki se bojujejo z menoj, vojskuj se ž njimi, ki se vojskujejo z menoj.

35:2  Zgrabi ščit veliki in mali in vstani meni v pomoč.

35:3  In potegni sulico in zapri pot njim, ki me preganjajo; reci duši moji: Jaz sem rešenje tvoje.

35:4  Sramujejo se naj in v sramoto pridejo, kateri iščejo duše moje, umekniti se morajo in rdečica naj jih oblije, kateri mi nameravajo hudo.

35:5  Bodo naj kakor pleve pred vetrom, in angel Gospodov naj jih podi.

35:6  Temna bodi njih pot in polzka, in angel Gospodov naj jih preganja.

35:7  Ker brez vzroka so mi skrito nastavili mrežo svojo, brez vzroka jamo izkopali duši moji.

35:8  Poguba naj pride nanj iznenada, in naj ga ujame mreža njegova, ki jo je skril, v pogubo naj pade vanjo.

35:9  In duša moja se bo radovala v Gospodu, veselila se v rešenju njegovem.

35:10  Vse kosti moje bodo govorile: Gospod, kdo je tebi enak? Siromaka otimlješ iz rok močnejšega od njega, siromaka in ubožca iz rok njega, ki ga pleni.

35:11  Priče vstajajo krivične, česar si nisem v svesti, me izprašujejo.

35:12  Hudo mi vračajo za dobro; zapuščena je duša moja.

35:13  In vendar sem jaz, ko so bili bolni, oblečen v raševino, s postom pokoril dušo svojo, in molitev moja se je vračala v nedrije moje.

35:14  Vedel sem se, kakor bi mi bil prijatelj ali brat, kakor žalujoč po materi, sem hodil sključen v žalni obleki.

35:15  Oni pa so se radovali moje hromote in se zbirali, zbirali so se zoper mene, druhal hudobna, in nisem tega vedel, psovali so me in niso nehali;

35:16  kakor brezbožni zabavljivci pri pojedinah so s svojimi zobmi režali name.

35:17  Gospod, doklej boš gledal? Reši dušo mojo njih pogube, mladih levov edino mojo.

35:18  Slavil te bom v velikem zboru, med ljudstvom obilim bom te hvalil.

35:19  Naj se ne radujejo nad menoj, ki so mi neprijatelji iz krivih vzrokov; kateri me sovražijo brez vzroka, naj ne mežikajo z očesom.

35:20  Miru namreč ne govore, temuč zoper mirne v deželi izmišljajo zvijačne stvari.

35:21  In proti meni široko režé, govoreč: Prav, prav, oko naše vidi!

35:22  Vidiš to, Gospod, ne molči torej; Gospod, ne bivaj daleč od mene.

35:23  Zbúdi se in vstani na sodbo mojo, Bog moj in Gospod moj, na pravdo mojo.

35:24  Sodi me po pravičnosti svoji, Gospod, Bog moj, in naj se ne veselé nad mano.

35:25  Naj ne govoré v srcu svojem: Aha, tako smo želeli! ne govoré naj: Pogoltnili smo ga.

35:26  Osramočeni naj bodo in zardé vsi skupaj, ki se vesele nesreče moje; s sramoto naj se zagrnejo in nečastjo, kateri se povzdigujejo proti meni.

35:27  A prepevajo naj in se radujejo, kateri se veselé pravičnosti moje, in govoré naj vedno: Poveličevan bodi Gospod, ki se veseli miru svojega hlapca.

35:28  In jezik moj bo oznanjal pravičnost tvojo, ves dan hvalo tvojo.

Chapter 36

36:1  {Načelniku godbe. Psalm hlapca Gospodovega, Davida.} Sodba o grehotnosti brezbožnika se glasi v srca mojega globini: Pred očmi njegovimi ni strahu Božjega.

36:2  Kajti pregreha se mu sladká v oči, da se ne bo našla krivica njegova in sovražila.

36:3  Besede ust njegovih so zloba in zvijača, opustil je razum, da bi delal dobro.

36:4  Zlobo izmišlja v postelji svoji, stopa na pot, ki ni dobra, hudo se mu ne gnusi.

36:5  Gospod, do nebes sega milost tvoja, zvestoba tvoja do najvišjih oblakov.

36:6  Pravičnost tvoja je kakor gore Božje, sodbe tvoje kakor velika globočina; ljudi in živali ohranjaš, Gospod.

36:7  Kako dragocena je milost tvoja, Bog, in sinovi človeški pribegajo v senco peruti tvojih.

36:8  Nasičujejo se od obilosti hiše tvoje, in iz reke sladkosti svoje jih napajaš.

36:9  Kajti pri tebi je življenja vir, v svetlobi tvoji vidimo svetlobo.

36:10  Ohrani milost svojo njim, ki te poznajo, in pravičnost svojo tistim, ki so pravega srca.

36:11  Ne zadeni me prevzetnega noga in roka krivičnih naj me ne prežene.

36:12  Glej, tam so padli hudodelniki, na tleh ležé in ne morejo vstati!

Chapter 37

37:1  {Psalm Davidov.} Ne srdi se zaradi hudobnežev, ne zavidaj njim, ki delajo krivico.

37:2  Ker hitro se pokosé kakor trava in zvenejo kakor bujno zelenje.

37:3  Upaj v Gospoda in delaj dobro, prebivaj v deželi in goji zvestobo.

37:4  In razveseljuj se v Gospodu, in on ti dá, česar želi srce tvoje.

37:5  Zvrni na Gospoda žitja svojega pot in upaj vanj; on vse prav stori.

37:6  In stori, da zasije kakor luč pravičnost tvoja in pravica tvoja kakor opoldansko solnce.

37:7  Molčé se naslanjaj na Gospoda in čakaj ga strpljivo, ne srdi se zaradi njega, ki ima srečo na poti svoji, zaradi moža, ki izvršuje hude naklepe.

37:8  Odjenjaj od jeze in pústi togoto, ne srdi se, ker bi le hudo storil.

37:9  Zakaj hudodelniki bodo iztrebljeni, čakajoči pa Gospoda bodo podedovali deželo.

37:10  Še malo namreč, in brezbožnika ne bo več, in ogledoval boš mesto njegovo, a njega ne bode.

37:11  Krotki pa bodo podedovali deželo in se radovali v obilosti miru.

37:12  Brezbožnik hudo misli zoper pravičnega in škriplje z zobmi proti njemu.

37:13  Gospod pa se mu smeje, ker vidi, da prihaja dan njegov.

37:14  Meč so potegnili brezbožni in lok svoj napeli, da podero ubožca in siromaka, da pobijejo tiste, ki pošteno živé.

37:15  A njih meč jim predere srce in njih loki se zdrobe.

37:16  Boljše je malo, kar ima pravičnik, nego velika bogastva brezbožnikov.

37:17  Kajti roke brezbožnih bodo strte, pravične pa podpira Gospod.

37:18  Gospod pozna dneve popolnoma mu vdanih, in njih dediščina ostane vekomaj.

37:19  Ne bodo osramočeni ob hudem času in v dnevih lakote bodo nasičeni.

37:20  Toda brezbožni poginejo, in sovražniki Gospoda bodo kakor krasota livad, minevajo in izginejo kakor dim.

37:21  Napósodo jemlje brezbožnik, a ne vrne, pravičnik pa je milosten in darežljiv.

37:22  Kajti blagoslovljenci Božji podedujejo deželo, katere pa prokletstvo Njegovo zadene, bodo iztrebljeni.

37:23  Gospod utrjuje stopinje vrlega moža in pot njegova Mu je po volji.

37:24  Kadar pade, ne obleži, ker Gospod podpira roko njegovo.

37:25  Mlad sem bil in sem se postaral, a nisem videl pravičnega zapuščenega, ne otrok njegovih prositi kruha.

37:26  Ves dan deli miloščino in posoja, in v blagoslovu je seme njegovo.

37:27  Odstopi od hudega in delaj dobro, in prebival boš v deželi vekomaj.

37:28  Kajti Gospod ljubi pravico in ne zapusti svetih svojih, na veke jih bo hranil; seme brezbožnikov pa se iztrebi.

37:29  Pravični podedujejo deželo in prebivali bodo večno v njej.

37:30  Pravičnega usta uče modrost in jezik njegov govori pravico.

37:31  V srcu njegovem je postava njegovega Boga, neomahljivi mu bodo koraki.

37:32  Brezbožnik zalezuje pravičnika in ga želi umoriti.

37:33  A Gospod ga ne pusti v roki njegovi, tudi ga ne obsodi, ko ga bodo sodili.

37:34  Čakaj Gospoda in drži se poti njegove, tedaj te poviša, da podeduješ deželo; ko bodo iztrebljeni brezbožni, boš videl.

37:35  Videl sem brezbožnika silovitega, in razprostiral se je kakor zeleneče drevo v domači zemlji.

37:36  In šel sem mimo, in glej, ni ga bilo več, in iskal sem ga, a ni ga bilo najti.

37:37  Opazuj poštenega in glej pravičnega: res, bodočnost ima mož miru.

37:38  Prestopniki pa poginejo vsi skupaj, zarod brezbožnik se iztrebi.

37:39  A rešitev pravičnih je od Gospoda, on je njih zavetišče ob času stiske.

37:40  In pomaga jim Gospod ter jih otimlje, otimlje jih brezbožnikov in jih rešuje, ker so pribegli v zavetje k njemu.

Chapter 38

38:1  {Psalm Davidov, v spomin.} Gospod, v srdu svojem me ne pokori in v togoti svoji me ne kaznuj.

38:2  Kajti pšice tvoje so se zabodle vame in težko me tlači roka tvoja.

38:3  Nič zdravega ni na mesu mojem zavoljo srda tvojega, miru ni v kosteh mojih zavoljo greha mojega.

38:4  Zakaj krivice moje mi presezajo glavo, kakor težko breme me tlačijo, pretežke so zame.

38:5  Rane moje smrdé in se gnojé, zavoljo nespameti moje.

38:6  Mučim se in sključen sem jako, ves dan hodim v žalni obleki.

38:7  Kajti ledja moja so polna prisada in nič ni zdravega na mesu mojem.

38:8  Oslabljen sem in potrt presilno, tulim od stokanja svojega srca.

38:9  Gospod, pred teboj je vse hrepenenje moje in zdihovanje moje ti ni skrito.

38:10  Srce moje polje, zapustila me je moja krepkost, tudi luč mojih oči mi je zamrla.

38:11  Ljubljenci moji in prijatelji moji so stopili vstran zavoljo nadloge moje, in sorodniki moji stoje oddaleč.

38:12  Tisti pa, ki mi prežé po življenju, mi stavijo zanke, in kateri iščejo nesreče moje, govoré o pogubi in izmišljajo ves dan zvijače.

38:13  Jaz pa kakor glušec ne slišim in sem kakor mutec, ki ne odpre svojih ust.

38:14  Res, postal sem kakor on, ki ne sliši in ki mu ni dokazov v ustih.

38:15  Kajti tebe čakam, o Gospod, ti zame odgovoriš, Gospod Bog moj.

38:16  Ker rekel sem: Da se pač ne radujejo nad menoj! Ko omahuje noga moja, se povzdigujejo proti meni.

38:17  Zdajpazdaj padem, in bolečina moja mi je vedno pred očmi.

38:18  Kajti krivico svojo pripoznavam in greh moj me skrbi.

38:19  Neprijatelji moji pa so čvrsti in močni, in množijo se, kateri me sovražijo iz krivih vzrokov.

38:20  In vračajoč hudo za dobro, mi nasprotujejo, zato ker hodim za dobrim.

38:21  Ne zapústi me, o Gospod, Bog moj, ne bivaj daleč od mene!

38:22  Hiti mi na pomoč, o Gospod, rešenje moje!

Chapter 39

39:1  1{Načelniku godbe, Jedutunu. Psalm Davidov.} Rekel sem: Pazil bom na pota svoja, da ne grešim z jezikom svojim; z uzdo bom čuval usta svoja, dokler bo brezbožnik pred menoj.

39:2  Onemel sem in se vdal tihoti, tih sem bil, ne meneč se niti za dobro; ali hujšala se je bolečina moja.

39:3  Srce moje se je vnemalo v meni, v premišljevanju mojem se je vžgal ogenj; govoril sem z jezikom svojim:

39:4  Daj, da zvem, o Gospod, konec svoj in kolika je mera mojih dni, da vem, kako sem minljiv.

39:5  Glej, le po dlan dolge si naredil dni moje, in vek moj je kakor nič pred teboj; zares, zgolj ničevost je vsak človek, čeprav stoji trdno. (Sela.)

39:6  Zares, kakor senčna podoba hodi človek, res, za nič se toliko vznemirja: kopiči imetje, a ne ve, kdo to pograbi.

39:7  In sedaj, česa naj pričakujem, o Gospod? Nada moja se ozira v te.

39:8  Vseh prestopkov mojih me reši, nespametnežem v zasmeh me ne izpostavi.

39:9  Molčim, ne odprem ust svojih, ker ti si vse prav storil.

39:10  Obrni od mene bič svoj, od udarca roke tvoje omahujem.

39:11  Ko s kaznimi za krivde pokoriš človeka, uničuješ kakor molj sukno lepoto njegovo –zares, zgolj ničevost je sleherni človek. (Sela.)

39:12  Čuj molitev mojo, o Gospod, in uho nagni k vpitju mojemu; nikar ne molči solzam mojim, kajti tujec sem pri tebi in naselnik kakor vsi očetje moji.

39:13  Prizanesi mi, da se okrepčam, preden odidem in me več ne bo.

Chapter 40

40:1  {Načelniku godbe. Psalm Davidov.} Stanovitno sem čakal Gospoda, in on je, nagnivši se k meni, slišal vpitje moje.

40:2  In me je potegnil iz jame pogube, iz kaluže, in je postavil noge moje na skalo, utrdil korake moje.

40:3  In v usta moja je del novo pesem, hvalno pesem našemu Bogu: mnogi bodo to videli in se bali ter upali v Gospoda.

40:4  Blagor možu, ki stavi v Gospoda upanje svoje ter se ne ozira v prevzetnike in nje, ki odstopajo za lažjo.

40:5  Mnoga so čuda tvoja, o Gospod, Bog moj, ki si jih storil, in mnoge misli tvoje za nas; nihče ni tebi enak; če bi jih hotel oznanjati in pripovedovati, preveliko jih je, da bi jih naštel.

40:6  Klalnih in jedilnih darov se nisi veselil, a ušesa si mi odprl, žgalnih žrtev in daritev za greh nisi zahteval.

40:7  Tedaj sem rekel: Glej, jaz grem – v zvitku knjige je pisano o meni;

40:8  veselje mi je delati tvojo voljo, Bog moj, in postava tvoja je v mojem srcu.

40:9  Blagovestje o pravičnosti sem oznanjal v zboru velikem, glej, ustnic svojih nisem zadržaval, o Gospod, ti veš.

40:10  Pravičnosti tvoje nisem skrival v srcu svojem, zvestobo tvojo in zveličanje tvoje sem razglasil, nisem utajil milosti in resnice tvoje velikemu zboru.

40:11  Ti pa, o Gospod, ne odtezaj mi usmiljenja svojega, milost in resnica tvoja naj me hranita vedno.

40:12  Kajti obsula so me zla, ki jim ni števila, zgrabile so me krivice moje tako, da ne morem pregledati; več jih je nego glave moje las, in srce moje me je zapustilo.

40:13  Blagovoli me oteti, o Gospod, hiti mi na pomoč, Gospod!

40:14  Osramočeni naj bodo in rdečica naj jih oblije vse vkup, ki iščejo duše moje, da jo pogube; umaknejo se naj in pridejo v nečast, ki želé nesreče moje.

40:15  Ostrmé naj nad plačilom sramote svoje, ki mi pravijo: Aha, aha!

40:16  Vesele se naj in radujejo v tebi vsi, ki te iščejo; kateri ljubijo rešenje tvoje, govore naj vedno: Poveličan bodi Gospod!

40:17  Ubog sem res in potreben, ali Gospod skrbi zame. Pomoč si moja in rešitelj moj, o Bog moj, ne odlašaj!

Chapter 41

41:1  {Načelniku godbe. Psalm Davidov.} Blagor mu, kdor se sočutno ozira na siromaka: ob dnevu nesreče ga otme Gospod.

41:2  Gospod ga bo zaslanjal in ga ohranil življenju, da ga bodo blagrovali na zemlji; in ne izdajaj ga želji sovražnikov njegovih.

41:3  Gospod ga bo podpiral na postelji slabosti; vse ležišče mu v bolezni njegovi premeniš.

41:4  Jaz sem rekel: Gospod, usmili se me, ozdravi dušo mojo, ker tebi sem grešil.

41:5  Sovražniki moji pa govore hudo o meni: Kdaj bo umrl in izgine ime njegovo?

41:6  In če me kdo pride obiskat, govori laž; srce njegovo si zbira krivico, in gre ven in jo raznaša.

41:7  Skupaj šepetajo zoper mene vsi sovražilci moji, zoper mene izmišljajo, kar bi mi bilo v zlo, govoreč:

41:8  Stvar silno huda se ga je prijela, in ker je obležal, ne vstane več.

41:9  Celo prijatelj moj, ki sem mu zaupal, ki je jedel moj kruh, je vzdignil peto proti meni.

41:10  Ti pa, Gospod, usmili se me in me vzdigni, da jim povrnem.

41:11  V tem spoznam, da se me veseliš, ko ne bo sovražnik moj ukal nad menoj.

41:12  Mene pa vzdržuješ v brezmadežnosti moji in me staviš pred obličje svoje za večno. —

41:13  Slava Gospodu, Bogu Izraelovemu, od vekomaj do vekomaj. Amen in Amen! Knjiga druga.

Chapter 42

42:1  {Načelniku godbe. Pouk sinov Korahovih.} Kakor jelen koprni po potokih vodá, tako duša moja koprni po tebi, o Bog.

42:2  Žejna je duša moja Boga, mogočnega, živega Boga: Kdaj pridem in se prikažem pred obličjem Božjim?

42:3  Solze moje so mi za hrano po dnevi in po noči, ko mi rekajo ves dan: Kje je Bog tvoj?

42:4  Tega se spominjam, ko izlivam v sebi dušo svojo: kako sem šel s krdelom in jih spremljal do hiše Božje, z glasom radostnega petja in hvale, v množici, ki praznuje.

42:5  Kaj si tako žalostna, duša moja, in nepokojna v meni? Čakaj Boga, kajti še ga bom slavil, da je pomoč obličja mojega in moj Bog.

42:6  Žalostna je v meni duša moja, zatorej se spominjam tebe iz dežele Jordanske in Hermonske, z gore Micarja.

42:7  Brezno kliče breznu ob šumenju slapov tvojih, vsi valovi in zagoni tvoji so se zgrnili name.

42:8  Vendar mi pošlje Gospod od dnevi milost svojo, in po noči bo z menoj hvalna pesem njemu, molitev k Bogu mogočnemu življenja mojega.

42:9  Govoril bom Bogu mogočnemu, skali svoji: Zakaj me zabiš? zakaj mi je v žalosti hoditi zaradi zatiranja sovražnikovega?

42:10  Kakor bi drobili kosti moje, me sramoté zatiralci moji, govoreč mi ves dan: Kje je Bog tvoj?

42:11  Kaj si tako žalostna, duša moja, in nepokojna v meni? Čakaj Boga, kajti še ga bom slavil, da je pomoč obličja mojega in moj Bog.

Chapter 43

43:1  Sodi me, o Bog, in prevzemi pravdo mojo zoper ljudstvo nesveto; moža zvijačnega in krivičnega reši me.

43:2  Kajti ti si Bog moči moje, zakaj me zametaš? zakaj mi je v žalosti hoditi zaradi zatiranja sovražnikovega?

43:3  Pošlji luč svojo in resnico svojo, oni naj me vodita, pripeljeta naj me na goro svetosti tvoje in v šatore tvoje;

43:4  da stopim pred oltar Božji, pred Boga mogočnega, ki je veselje radosti moje, in te slavim s citrami, o Bog, Bog moj.

43:5  Kaj si tako žalostna, duša moja, in nepokojna v meni? Čakaj Boga, kajti še ga bom slavil, da je pomoč obličja mojega in moj Bog.

Chapter 44

44:1  {Načelniku godbe. Psalm sinov Korahovih. Pouk.} O Bog, z ušesi svojimi smo slišali, očetje naši so nam pripovedovali, kako delo si storil v njih časih, v časih starodavnih.

44:2  Ti si z roko svojo izgnal poganske narode in naselil njé, zatrl si ljudstva in razširil njé.

44:3  Niso namreč z mečem svojim dobili dežele v oblast, in njih rama jim ni dala rešenja, marveč desnica tvoja in rama tvoja in obličja tvojega luč, ker blagovoljen si jim bil.

44:4  Ti sam si kralj moj, o Bog: Pošlji vsakršno rešenje Jakobu.

44:5  S teboj poderemo na tla zatiralce svoje, v imenu tvojem pogazimo nje, ki se vzpenjajo zoper nas.

44:6  Ker na lok svoj se ne zanašam, in meč moj me ne reši.

44:7  Ali ti nas otimlješ zatiralcev naših in sovražilce naše osramočuješ.

44:8  Z Bogom se hvalimo vse dni in ime tvoje bomo slavili vekomaj. (Sela.)

44:9  Zdaj pa si nas zavrgel in izdal v sramoto in ne hodiš z našimi vojskami.

44:10  Storil si, da smo se umaknili sovražniku, in neprijatelji naši si kopičijo plen.

44:11  Izdal si nas kakor ovce v hrano in med pogane si nas razkropil.

44:12  Prodal si ljudstvo svoje za malo in povišal nisi cene njegove.

44:13  Izpostavil si nas v zasrambo sosedom našim, v zasramovanje in zasmehovanje njim, ki so okoli nas.

44:14  Za pregovor si nas postavil med narodi in da ljudstva majejo z glavo nad nami.

44:15  Ves dan mi je nečast moja pred očmi in obličja mojega sramota me pokriva.

44:16  Zaradi glasu zasramovalca in preklinjalca, spričo sovražnika in maščevalca.

44:17  Vse to nas je zadelo, in vendar te nismo pozabili niti nezvesto ravnali proti zavezi tvoji.

44:18  Ni se umeknilo srce naše in stopinja naša ni zavila v stran od steze tvoje,

44:19  da si nas tako potrl v kraju šakalov in pokril s senco smrti.

44:20  Ko bi bili pozabili ime Boga svojega in iztegnili roke svoje k bogu tujemu,

44:21  ali bi ne bil Bog tega poiskal? Saj on pozna srca skrivnosti.

44:22  Toda zavoljo tebe nas moré ves dan, cenijo nas kakor ovce za klanje.

44:23  Zbúdi se, zakaj spiš, o Gospod? Vstani, ne zametaj nas na večno!

44:24  Zakaj skrivaš obličje svoje, pozabljaš bedo našo in zatiranje naše?

44:25  Ker v prah je ponižana duša naša, tal se je prijelo telo naše.

44:26  Vstani na pomoč nam in reši nas zavoljo milosti svoje.

Chapter 45

45:1  {Načelniku godbe. O lilijah. Psalm sinov Korahovih. Pouk. Pesem ljubezni.} Iz srca mojega vre lepa beseda; pravim: Kralju pesem moja! jezik moj bodi kakor pero spretnega pisarja.

45:2  Mnogo lepši si od sinov človeških, miloba je razlita po ustnah tvojih, zatorej te je Bog blagoslovil vekomaj.

45:3  Meč svoj si opaši okoli ledij, o junak mogočni, slavo svojo in veličastvo svoje.

45:4  In v veličastvu svojem srečno hodi v prospeh resnice ter krotkosti in pravičnosti, in pokaže ti desnica tvoja strahotna dela.

45:5  Pšice tvoje so ostre, ljudstva bodo padala podte – zasadé se sovražnikom kraljevim v srce.

45:6  Prestol tvoj, o Bog, ostane vselej in vekomaj, pravičnosti žezlo je tvojega kraljestva žezlo.

45:7  Ljubil si pravičnost in sovražil krivico, zato te je pomazilil Bog, Bog tvoj, z oljem veselja pred tovariši tvojimi.

45:8  Vsa oblačila tvoja dišé miro in aloo in kasijo, iz palač slonokoščenih te razveseljuje godba na strune.

45:9  Hčere kraljeve so med dragimi tvojimi, kraljica stoji tebi na desno v zlatu iz Ofirja.

45:10  Čuj, hči, in glej in nagni uho svoje ter pozabi ljudstvo svoje in hišo očeta svojega.

45:11  In radoval se bo kralj lepote tvoje; zakaj on je Gospod tvoj: poklanjaj se njemu!

45:12  In hči tirska pride z darilom, bogatini izmed ljudstev bodo prosili blagovoljnosti tvoje.

45:13  Vsa krasna je hči kraljeva v notranjščini hiše, obleka njena z zlatom je pretkana.

45:14  V pisanih oblačilih jo privedo h kralju, zanjo pa device, njene tovarišice, pripeljejo k tebi.

45:15  Vodili jih bodo z največjim veseljem in radovanjem in stopijo v palačo kraljevo.

45:16  Na mestu očetov tvojih bodo sinovi tvoji, za vojvode jih postaviš po vsej zemlji.

45:17  Spominjal bom imena tvojega od roda do roda, zato te bodo slavila ljudstva vedno in na večne čase.

Chapter 46

46:1  {Načelniku godbe; psalm sinov Korahovih; za visoke glasove. Hvalna pesem.} Bog nam je pribežališče in moč, v stiskah pomoč najhitrejša.

46:2  Zato se pa ne bojimo, čeprav se premakne zemlja, če se gore pogreznejo v globino morja.

46:3  Šumé naj in se penijo njegove vode, in gore naj se gibljejo od navala njegovega. (Sela.)

46:4  Je reka, potoki njeni razveseljujejo mesto Božje, kraj presveti prebivališč Najvišjega.

46:5  Bog je v sredi njegovi, ne gane se, Bog mu pomore zjutraj ob svitu.

46:6  Ko hrume narodi in se gibljejo kraljestva, oglasi se on, in taja se zemlja.

46:7  Gospod vojnih krdel je z nami, grad visok je nam Bog Jakobov. (Sela.)

46:8  Pridite, glejte dela Gospodova, kakšno pustošenje je naredil na zemlji.

46:9  Vojske mirí tja do krajev zemlje, lok lomi in sulico krši, bojne vozove sežiga z ognjem.

46:10  „Odnehajte in spoznajte, da sem jaz Bog! Povišan naj bodem med narodi, povišan na zemlji.“

46:11  Gospod vojnih krdel je z nami, grad visok je nam Bog Jakobov. (Sela.)

Chapter 47

47:1  {Načelniku godbe. Sinov Korahovih psalm.} Vsa ljudstva ploskajte z rokami, ukajte Bogu z donečim glasom!

47:2  Kajti Gospod, Najvišji, je strašen, kralj velik nad vso zemljo.

47:3  Ljudstva nam sili v oblast, narode pod noge naše.

47:4  Odbira nam posestvo naše, ponos Jakoba, ki ga je ljubil. (Sela.)

47:5  Bog je šel v višavo z veselim glasom, Gospod s trombe bučanjem.

47:6  Pevajte Bogu, pevajte psalme, pevajte Kralju našemu, pevajte psalme!

47:7  Zakaj vse zemlje kralj je Bog, pevajte psalme poučno.

47:8  Bog kraljuje nad narodi, Bog sedi na prestolu svetosti svoje.

47:9  Plemenitniki narodov so se zbrali v ljudstvo Boga Abrahamovega; zakaj Božji so zaščitniki zemlje, silno je vzvišen.

Chapter 48

48:1  {Pesem. Psalm sinov Korahovih.} Velik je Gospod in visoke hvale vreden v mestu Boga našega, na gori svetosti svoje.

48:2  Krasno se dviga, veselje vse zemlje je gora Sion, na severni strani, mesto Kralja velikega.

48:3  Znan je Bog v dvorih njegovih kot grad visok.

48:4  Kajti glej, kralji so se zbrali, pripodili so se skupaj,

48:5  a videli so in so ostrmeli, zmedli so se in zbežali urno.

48:6  Trepet jih je obšel tam, bolečina kakor porodnico.

48:7  Z vzhodnim vetrom razbijaš ladje tarsiške.

48:8  Kakor smo slišali, tako smo videli v mestu Gospoda nad vojskami, v mestu Boga našega: Bog ga utrjuje na veke. (Sela.)

48:9  Premišljali smo milost tvojo, o Bog, sredi svetišča tvojega.

48:10  Kakor ime tvoje, tako je slava tvoja do krajev zemlje; pravičnosti je polna desnica tvoja.

48:11  Veseli se naj gora Sion, radostno naj poskakujejo hčere Judove zavoljo sodb tvojih.

48:12  Obhodite Sion in obkrožite ga, štejte stolpe njegove!

48:13  Ogledujte natančno trdno zidovje njegovo, preglejte palače njegove, da boste mogli pripovedovati prihodnjemu rodu!

48:14  Zakaj ta Bog je Bog naš vselej in vekomaj. Ta nas bo vodil preko smrti.

Chapter 49

49:1  {Načelniku godbe. Sinov Korahovih psalm.} Čujte to, vsa ljudstva, poslušajte, vsi sveta prebivalci,

49:2  nizki in visoki, bogatini in ubožci vsi skupaj!

49:3  Usta moja bodo govorila modrost in srca mojega premišljevanje bo razumnost.

49:4  Uho svoje nagnem h govoru v prilikah, na strune igraje, bom razodeval uganko svojo.

49:5  Kaj bi se bal v dnevih nesreče, kadar me obdaja krivičnost tistih, ki mi so za petami,

49:6  njih, ki zaupajo v premoženje svoje in se ponašajo v obilosti bogastva svojega?

49:7  Brata nikakor ne more odkupiti nihče, ne more dati Bogu zanj spravnega denarja

49:8  (predrag namreč je njih duše odkup, zato ga ne zmore vekomaj),

49:9  da bi živel za večno, ne moral videti jame.

49:10  Saj vidi bogatin: mrjó modri, enako ginevajo nespametni in neumni in drugim puščajo bogastvo svoje.

49:11  Menijo, da njih hiše bodo trajale za veke, njih prebivališča za vse rodove; zato imenujejo dežele s svojimi imeni.

49:12  In vendar človek v veličju nima obstanka, podoben je živalim, ki poginejo.

49:13  To je usoda njih, ki tako v sebe zaupajo; vendar njih nasledniki odobravajo njih govorjenje. (Sela.)

49:14  Kakor ovce bodo razpostavljeni v šeolu, smrt jim bo pastir; in pravični jim bodo gospodovali tisto jutro, in njih obliko pokonča šeol, da ji ne bo več bivališča.

49:15  Ali dušo mojo reši Bog iz oblasti šeola, ker me vzame k sebi. (Sela.)

49:16  Ne boj se, ko kdo zabogati, ko se pomnoži slava hiše njegove.

49:17  Ker ob smrti ne vzame nič tega s seboj, za njim ne pojde slava njegova.

49:18  Čeprav blagruje dušo svojo v življenju svojem – i tebe hvalijo, ko si privoščiš –,

49:19  vendar pride k rodu očetov svojih, ki vekomaj ne bodo uživali luči.

49:20  Človek, ki je v veličju, a ni razumen, je podoben živini, ki pogine.

Chapter 50

50:1  {Psalm Asafov.} Bog mogočni, Bog, Gospod je govoril in poklical zemljo od vzhoda solnčnega do zahoda.

50:2  S Siona, najvišje lepote, se je zasvetil Bog.

50:3  Pride Bog naš in nikar ne bo molčal; ogenj požirajoč gre pred njim in okrog njega silen vihar.

50:4  Nebesom kliče odzgoraj in zemlji, da sodi ljudstvo svoje:

50:5  „Zberite mi svetnike moje, ki so storili zavezo z menoj pri daritvi!“

50:6  In nebesa oznanjajo pravičnost njegovo, kajti Bog je sodnik. (Sela.)

50:7  Čuj, ljudstvo moje, in govoril bom, o Izrael, in zoper tebe bom pričal! Bog, tvoj Bog sem jaz.

50:8  Nočem te grajati zavoljo daritev tvojih, saj žgalne daritve tvoje so vedno pred menoj.

50:9  Ni mi treba jemati iz tvoje hiše junca, ne kozličev iz tvojih ograj.

50:10  Ker moja je vsaka zver v gozdih, živali na tisočerih gorah.

50:11  Vso perutnino gorsko poznam, in kar se poja po polju, je v moji oblasti.

50:12  Ko bi bil gladen, ne rekel bi tebi, ker moja je zemlja vesoljna in vse, kar je na njej.

50:13  Ali mar jem meso volovsko, ali pijem kozlov kri?

50:14  Hvalne daritve prinašaj Bogu in Najvišjemu opravljaj obljube svoje.

50:15  In kliči me v dan stiske, rešil te bom, in ti me boš častil.

50:16  Toda krivičniku pravi Bog: Kaj da naštevaš zapovedi moje in jemlješ zavezo mojo v usta svoja?

50:17  Saj ti sovražiš svarjenje in besede moje si vrgel vzad zase.

50:18  Kadar vidiš tatú, se ž njim hitro sprijazniš in s prešeštniki se družiš.

50:19  Usta svoja rabiš za hudo in z jezikom svojim spletaš zvijačo.

50:20  Sedé obrekuješ svojega brata, matere svoje sina spravljaš v sramoto.

50:21  To si delal, in ker sem molčal, si menil, da sem prav tebi enak. A karal te bom in vse ti postavil pred oči.

50:22  Pazite vendar na to vi, ki zabite Boga, da ne zgrabim, in ga ne bode, ki bi rešil.

50:23  Kdor daruje hvalo, me prav časti, in kdor uravnava pot svojo, mu pokažem zveličanje Božje.

Chapter 51

51:1  1 {Načelniku godbe. Psalm Davidov, ko je prišel k njemu Natan prorok, potem ko se je bil sešel z Batsebo.} Milosten mi bodi, o Bog, po dobroti svoji, po obilosti svojega usmiljenja izbriši pregrehe moje.

51:2  Čisto me operi krivice moje in greha mojega me očisti.

51:3  Kajti pregrehe svoje spoznavam in greh moj mi je vedno pred očmi.

51:4  Tebi, tebi samemu sem grešil in storil, kar je zlo tvojim očem, da se ti izkažeš pravičnega, kadar govoriš, in čistega, kadar sodiš.

51:5  Glej, v krivici sem se rodil in v grehu me je spočela mati moja.

51:6  Glej, ti želiš resničnost v notranjščini, zato mi v skritosti srca razodevaj modrost svojo.

51:7  Očisti me z izopom, da bodem čist, operi me, da bodem bel bolj nego sneg.

51:8  Daj mi slišati veselje in radost, da veselja poskakujejo kosti, ki si jih potrl.

51:9  Skrij srdito obličje svoje grehom mojim in vse krivice moje izbriši.

51:10  Srce čisto mi ustvari, o Bog, in trdnega duha ponovi v meni.

51:11  Ne zavrzi me izpred svojega obličja in svetega Duha svojega ne jemlji od mene.

51:12  Povrni mi zopet veselje zveličanja svojega in z duhom radovoljnosti me podpiraj.

51:13  Učil bom prestopnike pota tvoja, in grešniki se povrnejo k tebi.

51:14  Reši me krivde prelite krvi, o Bog, Bog zveličanja mojega, in radostno bo hvalil jezik moj pravičnost tvojo.

51:15  Gospod, odpri moje ustne, in usta moja bodo oznanjala hvalo tvojo.

51:16  Ker ti se ne veseliš daritev, pač bi jih dal rad, tudi žgalnih daritev ne maraš.

51:17  Daritve Božje so duh potrt, srca potrtega in pobitega, o Bog, ne zametaš.

51:18  Z dobrotami obsiplji Sion po blagovoljnosti svoji, sezidaj zidovje jeruzalemsko.

51:19  Tedaj se boš veselil daritev pravičnosti, žgalnih in celih daritev, tedaj bodo pobožni pokladali junce tebi na oltar.

Chapter 52

52:1  {Načelniku godbe. Pouk Davidov; ko je Doeg Edomec prišel in naznanil Savlu ter mu rekel: David je prišel v hišo Ahimelekovo.} Kaj se hvališ s hudobijo, o mogočni? Milost Boga mogočnega traja vse dni.

52:2  Nesrečo napravljaš z jezikom svojim, podoben je ostri britvi, ti zvijače snovatelj!

52:3  Hudo ljubiš bolj ko dobro, laž bolj ko govorico pravice. (Sela.)

52:4  Ljubiš zgolj besede pogubne, o jezik zvijačni.

52:5  Zatorej te tudi Bog mogočni podere na vekomaj, zgrabi te in prežene iz šatora tvojega, in s korenom te izpuli iz dežele živečih. (Sela.)

52:6  To bodo videli pravični v božjem strahu in njemu se smejali:

52:7  Glejte onega moža, ki si ni vzel Boga za brambo, marveč se je zanašal na bogastva svojega obilost in utrjeval se v hudobnosti svoji.

52:8  Jaz pa sem kakor oljka zeleneča v hiši Božji, upam v milost Božjo vselej in vekomaj.

52:9  Slavil te bom vekomaj, ker si storil to; in čakal bom imena tvojega, ker je dobro, vpričo svetih tvojih.

Chapter 53

53:1  {Načelniku godbe; na mahalat. Pouk Davidov.} Nespametnež govori v svojem srcu: Ni Boga. Izprijeni so in ostudno krivico delajo, ni ga, ki bi činil dobro.

53:2  Bog je z neba gledal doli na sinove človeške, da bi videl, je li kateri razumen, je li kdo, ki išče Boga.

53:3  Vsak izmed njih je odstopil, izpridili so se vsi vkup; ni ga, ki bi delal dobro, ne enega samega.

53:4  Ali so docela brezpametni, kateri delajo krivico, ki žró ljudstvo moje, kakor bi jedli kruh, Boga pa ne kličejo?

53:5  Tam so se preplašili od groze, kjer ni bilo groze; ker Bog je razsul kosti vsakega, ki se je utaboril zoper tebe; osramotil si jih, ker Bog jih je zavrgel.

53:6  O da bi prišlo zveličanje s Siona Izraelu! Ko bo Bog nazaj peljal iz sužnosti ljudstvo svoje, veselil se bo Jakob, radoval se Izrael.

Chapter 54

54:1  {Načelniku godbe; na strune. Pouk Davidov; ko so prišli Zifovci in rekli Savlu: Ali ni skrit David pri nas?} Bog, reši me po imenu svojem in po moči svoji stori mi pravico!

54:2  Bog, čuj molitev mojo, uho nagni besedam mojih ust.

54:3  Kajti tujci so se vzdignili zoper mene in silovitniki strežejo po življenju mojem; Boga nimajo pred očmi. (Sela.)

54:4  Glej, Bog mi je pomočnik, Gospod je ž njimi, ki podpirajo dušo mojo.

54:5  On povrne zlo zalezovalcem mojim; po resničnosti svoji jih pokončaj.

54:6  Radovoljno ti bom daroval, slavil bom ime tvoje, Gospod, ker je dobro.

54:7  Kajti rešil me je vsake stiske, in na sovražnike moje z veseljem gleda moje oko.

Chapter 55

55:1  {Načelniku godbe; na strune. Pouk Davidov.} Sliši, o Bog, molitev mojo in prošnji moji se ne skrivaj!

55:2  Ozri se v me in mi odgovori; blodim v žalovanju svojem in ječati mi je

55:3  zavoljo glasú sovražnikovega, zavoljo stiskanja krivičnika. Ker name zvračajo krivico in v jezi me preganjajo.

55:4  Srce se mi krči v životu, in smrtni strahovi so me obšli.

55:5  Strah in trepet me napadata, in groza me je prevladala.

55:6  In sem rekel: O, da bi imel peruti kakor golob, zletel bi, kjer bi mogel počivati.

55:7  Glej, kar najdalje bi pobegnil, prebival bi v puščavi. (Sela.)

55:8  Hitel bi, da si najdem zavetja pred besnečim vetrom, pred viharjem.

55:9  Pogúbi, Gospod, razdeli njih jezik; ker silovitost in prepir vidim v mestu.

55:10  Po dnevi in po noči prežeč pohajajo po zidovju njegovem, krivica in hudobnost pa sta sredi njega.

55:11  Škodoželjnost je sredi njega, in z ulic njegovih se ne umakneta zatira in zvijača.

55:12  Kajti ne nasprotnik me sramoti, to bi prenašal; ne sovražilec moj se vzpenja proti meni, njemu bi se skril, –

55:13  temuč ti, človek, meni enak, prijatelj moj in zaupnik moj,

55:14  ki sva skupaj sladko se družila, v hišo Božjo hodila z veselo množico.

55:15  Smrt naj jih preseneti! živi naj se pogreznejo v kraj mrtvih, ker hudobnost je v njih prebivališču, sredi med njimi.

55:16  Jaz pa bom klical Boga, in Gospod me bo rešil.

55:17  Zvečer in zjutraj in opoldne bom tožil in stokal, dokler ne usliši mojega glasu.

55:18  Otel je in v mir postavil dušo mojo iz boja zoper mene; kajti z mnogimi krdeli so se vojskovali proti meni.

55:19  Slišal bo Bog mogočni in jim odgovoril, saj on sedi na prestolu od vekomaj (Sela.), njim, v katerih ni premembe misli in se ne boje Boga.

55:20  Nezvestnik je iztegnil roko svojo zoper nje, ki so živeli v miru ž njim; zavezo svojo je oskrunil.

55:21  Gladke so, maslene besede njegove, a vojska tiči v njegovem srcu; mehkejši od olja so govori njegovi, in vendar so goli meči.

55:22  Vrzi na Gospoda breme svoje, in on te bo podpiral; nikdar ne pripusti, da omahne pravičnik.

55:23  In ti, o Bog, jih pahneš v jamo pogube; ljudje krvoločni in zvijačni ne dožive dni svojih polovice. Jaz pa bom v tebe upal.

Chapter 56

56:1  {Načelniku godbe, kakor ‚Nema golobica v oddaljenih krajih‘. Davidova zlata pesem, ko so ga prijeli Filistejci v Gatu.} Milosten mi bodi, o Bog, ker rohneč me preganja človek, ves dan se z menoj bojuje in me stiska.

56:2  Rohne zalezovalci moji ves dan, ker mnogo jih je, ki se zoper mene vojskujejo ošabno.

56:3  Ob dnevu, ko me strah obhaja, stavim svoje upanje vate.

56:4  V Bogu bom hvalil besedo njegovo; v Boga upam, ne bom se bal: Kaj mi more storiti meso?

56:5  Ves dan prevračajo moje besede, zoper mene merijo vse njih misli v hudo.

56:6  Zbirajo se in skrivajo se v prežo, pazijo mi na stopinje, ker mi strežejo po življenju.

56:7  Se li bodo rešili ob taki hudobnosti? V jezi pahni ljudstva, o Bog!

56:8  Ti imaš seštete ure tavanja mojega. Deni v lagvico svojo vsako solzo mojo, ali bi jih ne imel v zaznamku svojem?

56:9  Potem se umaknejo sovražniki moji v dan, ko bom klical; to vem, da mi je Bog na strani.

56:10  V Bogu bom hvalil besedo, v Gospodu hvalil besedo.

56:11  V Boga upam, ne bom se bal: Kaj mi more storiti človek?

56:12  Dolžan sem ti, o Bog, obljube; hvalne daritve ti bom opravljal.

56:13  Ker ti si otel dušo mojo smrti, tudi noge moje padca, da neprestano hodim pred Bogom v življenja luči.

Chapter 57

57:1  {Načelniku godbe; kakor ‚Ne pogubi!‘ Davidova zlata pesem, ko je bežal pred Savlom v votlino.} Milosten mi bodi, Bog, milosten mi bodi, ker k tebi je pribežala duša moja, in v senci peruti tvojih iščem zavetja, dokler ne minejo težave.

57:2  Klical bom k Bogu Najvišjemu, k Bogu mogočnemu, ki vse izvršuje zame.

57:3  Pošlje iz nebes in mi da rešenje, osramoti njega, ki me rohneč preganja. (Sela.) Pošlje Bog milost svojo in resnico svojo.

57:4  Duša moja je sredi levov, ležati mi je med razkačenimi, med ljudmi, katerih zobje so sulice in pšice, in jezik njih je oster meč.

57:5  Povišaj se nad nebesa, o Bog, nad vso zemljo bodi slava tvoja!

57:6  Mrežo so nastavili stopinjam mojim, sovražnik je potlačil dušo mojo, jamo so izkopali pred menoj, a sami so popadali vanjo. (Sela.)

57:7  Utrjeno je srce moje, o Bog, utrjeno je srce moje, pel bom in na strune brenkal.

57:8  Prebudi se slava moja, prebudite se, brenklje in strune, zbudim naj jutranjo zarjo!

57:9  Slavil te bom med ljudstvi, Gospod, psalme ti prepeval med narodi.

57:10  Zakaj velika je do nebes milost tvoja, do nebeških višav resnica tvoja.

57:11  Povišaj se nad nebesa, o Bog, nad vso zemljo bodi slava tvoja!

Chapter 58

58:1  {Načelniku godbe; kakor ‚Ne pogubi!‘ Davidova zlata pesem.} Ali res v molčanju govorite pravičnost? po pravici li sodite, sinovi človeški?

58:2  Ne, v srcu počenjate hudodelstvo, v deželi tehtate rok svojih silovitost.

58:3  Spačeni so brezbožniki od rojstva, tavajo od materinega telesa, laž govoreč.

58:4  Strup imajo podoben kačjemu strupu, so kakor gluh gad, ki si maši uho,

58:5  ki ne posluša glasu rotilcev, ne čarodeja, ki je vešč zagovoru.

58:6  O Bog, zdróbi jim zobe v njih ustih, mladih levov kočnike izderi, Gospod!

58:7  Stopé se naj kakor voda, ki se razteče; ko nastavi sovražnik pšice svoje, naj bodo, kakor bi jih bil kdo okrnil.

58:8  Bodo naj kakor polž, ki se topi in gine, kakor žene splav, ki ni videl solnca.

58:9  Še preden občutijo vaši lonci ogenj od trnja, odpravi Bog z vihrom surovo meso in žar.

58:10  Radoval se bo pravični, ko bo videl maščevanje, noge svoje bo umival v krvi brezbožnikovi.

58:11  In ljudje poreko: Zares, je plačilo za pravičnega, zares, je Bog, ki sodi na zemlji.

Chapter 59

59:1  {Načelniku godbe; kakor ‚Ne pogubi!‘ Davidova zlata pesem, ko je poslal Savel može, in so stražili hišo njegovo, da bi ga umorili.} Otmi me sovražnikov mojih, moj Bog, na varno me postavi nad njimi, ki se vzpenjajo zoper mene.

59:2  Otmi me njih, ki delajo krivico, in ljudi krvoločnih me reši.

59:3  Zakaj, glej, na dušo mojo preže, zbirajo se zoper mene krepki, ne zavoljo prestopka, ne zavoljo greha mojega, Gospod!

59:4  Brez krivde moje se stekajo in pripravljajo; vstani, pridi mi naproti in poglej!

59:5  Ti torej, Gospod Bog nad vojskami, Bog Izraelov, zbúdi se, da obiščeš vse poganske narode, naj se ti ne smili ne eden hudodelcev verolomnih. (Sela.)

59:6  Vračajo se zvečer, renče kakor psi in okrog tekajo po mestu.

59:7  Glej, iz ust jim vre hudo, meči so v njih ustnah, kajti: Kdo sliši? pravijo.

59:8  Ti pa, Gospod, se jim boš smejal, zasmehoval boš vse tiste narode.

59:9  Moč moja, nate bom pazil, ker Bog je moj grad visoki.

59:10  Bog moj mi pride naproti z milostjo svojo, Bog mi dá, da bom z veseljem gledal sovražnike svoje.

59:11  Ne pobij jih, da ne pozabi ljudstvo moje, s svojo močjo jih izženi, da naj blodijo, in pahni jih, o Gospod, ščit naš!

59:12  Greh njih ust je njih ustnic beseda; bodo naj torej ujeti v napuhu svojem in zavoljo kletvine in laži, ki jo izgovarjajo.

59:13  Pokončaj jih v srdu, pokončaj, da jih ne bode več; in spoznajo naj, da Bog gospoduje v Jakobu in tja do mej zemlje. (Sela.)

59:14  In zvečer se vračajo, renče kakor psi in okrog tekajo po mestu.

59:15  Klatijo se okoli zavoljo jedi; ko se ne nasitijo, tu prenočujejo.

59:16  Jaz pa bom pel o moči tvoji in veselo pel o milosti tvoji, ker ti si mi bil grad visoki in pribežališče ob dnevi stiske.

59:17  O moč moja, tebi bom prepeval psalme, zakaj Bog je grad moj visoki, Bog milosti moje.

Chapter 60

60:1  {Načelniku godbe; kakor ‚Lilija pričevanja‘. Zlata pesem Davidova, v poučevanje, ko se je boril s Sirci iz Mezopotamije in s Sirci Zobejskimi in se je Joab vrnil in pobil Edomcev v Solni dolini dvanajst tisoč.} O Bog, zavrgel si nas, razkropil nas, srdit si bil, a zopet nas ustanovi!

60:2  Zmajal si deželo, raztrgal jo, zaceli razpoke njene, ker omahuje!

60:3  Storil si, da je ljudstvo tvoje čutilo trdost, dal si nam piti vina omotnega.

60:4  Dal si njim, ki se tebe bojé, zastavo, da naj se povzdigne zaradi resnice. (Sela.)

60:5  Da bodo oteti ljubljenci tvoji, stóri rešenje z desnico svojo in usliši nas!

60:6  Bog je govoril v svetosti svoji: Radoval se bom, razdelim Sihem in dolino Sukotsko premerim.

60:7  Moj je Gilead in moj Manase in Efraim glave moje bramba, Juda moje žezlo,

60:8  Moab umivalnica moja, na Edoma vržem obuvalo svoje, nad mano, o Filisteja, ukaj!

60:9  Kdo me popelje v mesto utrjeno, kdo me pripelje noter do Edomeje?

60:10  Ali ne ti, o Bog, ki si nas bil zavrgel, in nisi hodil, Bog, z našimi vojskami?

60:11  Daj nam pomoč zoper sovražnika, ker ničeva je pomoč človeška.

60:12  V Bogu delajmo junaške čine, in on bo poteptal zatiralce naše.

Chapter 61

61:1  {Načelniku godbe; na strune. Psalm Davidov.} Sliši, o Bog, vpitje moje, pazi na molitev mojo.

61:2  Od kraja zemlje kličem k tebi, ko oslabeva srce moje; pelji me na skalo, višjo od mene.

61:3  Kajti bil si mi pribežališče, stolp krepak v bran pred sovražnikom.

61:4  Bival bom v šatoru tvojem na veke, pribežim pod zaščito peruti tvojih. (Sela.)

61:5  Zakaj ti, o Bog, si poslušal obljube moje, dal si mi dediščino tistih, ki se bojé imena tvojega.

61:6  Dni dodaj dnevom kraljevim, leta njegova naj bodo kakor mnogih rodov.

61:7  Ostane naj vekomaj pred Bogom, milost in resnico pripravi, da naj ga varujeta.

61:8  Tako bom psalme peval tvojemu imenu večno, opravljajoč dan na dan obljube svoje.

Chapter 62

62:1  {Načelniku godbe; za Jedutuna. Psalm Davidov.} Samo Bogu tiho vdana je duša moja, od njega pride rešenje moje.

62:2  Samo on je skala moja in rešitev moja, grad visoki moj, ne omahnem mnogo.

62:3  Doklej se hočete zaganjati v moža? da ga poderete vi vsi kakor nagnjeno steno in omajano ograjo!

62:4  Posvetujejo se samo, kako bi ga z višave njegove pehnili; laž jim ugaja: z usti svojimi vsak blagoslavlja, znotraj v sebi pa preklinja. (Sela.)

62:5  Samo Bogu bodi tiho vdana, duša moja, zakaj od njega pride pričakovanje moje.

62:6  Samo on je skala moja in rešitev moja, grad moj visoki, ne omahnem.

62:7  Na Boga je oprta rešitev moja in slava moja; skalo moči svoje, pribežališče svoje imam v Bogu.

62:8  Zaupajte vanj vsak čas, o ljudstvo; pred njim izlijte srce svoje: Bog nam je pribežališče. (Sela.)

62:9  Le ničevost so preprosti ljudje, laž pa odlični možje; na tehtnico vkup položeni, poskočili bi nad ničevost.

62:10  Ne upajte v odiranje in plen naj vas ne dela ničemurnih; ako se množi bogastvo, ne navezujte nanje srca!

62:11  Enkrat je govoril Bog, dvakrat sem slišal: da Božja je moč

62:12  in tvoja, o Gospod, milost – zakaj ti povrneš vsakemu po delu njegovem.

Chapter 63

63:1  {Psalm Davidov, ko je bil v puščavi Judovi.} O Bog, Bog mogočni moj si ti, zgodaj te iščem; po tebi žeja dušo mojo, po tebi hrepeni meso moje v deželi suhi in pusti, kjer ni vodá.

63:2  Tako sem te gledal v svetem kraju, da bi videl tvojo moč in slavo tvojo.

63:3  Kajti boljša je milost tvoja od življenja; hvalijo naj te ustne moje!

63:4  Tako te bom slavil, dokler bodem živ, v imenu tvojem bom povzdigaval roke svoje.

63:5  Kakor mozga in tolšče se nasiti duša moja, in z blagoglasnimi ustnami te bodo hvalila usta moja;

63:6  ko se spominjam tebe na ležišču svojem, vse nočne straže so misli moje pri tebi.

63:7  Kajti bil si mi velika pomoč, zato bom radostno prepeval v senci peruti tvojih.

63:8  Duša moja se tebe drži in gre za teboj, ko me podpira desnica tvoja.

63:9  Ali oni, ki preže na pogubo duše moje, pojdejo v najspodnje kraje zemlje.

63:10  Izročeni bodo oblasti meča, lisicam bodo v delež.

63:11  Toda kralj se bo radoval v Bogu, ponašal se bo, kdorkoli priseza pri njem; kajti zamašila se bodo usta laž govorečim.

Chapter 64

64:1  {Načelniku godbe. Psalm Davidov.} Čuj, o Bog, glas moj, ko žalujem, strahu sovražnikovega varuj življenje moje!

64:2  Skrivaj me skrivnemu naklepu hudobnih, hrumeči množici njih, ki delajo krivico;

64:3  ki so nabrusili kakor meč jezik svoj, namerili pšico – grenko besedo,

64:4  da ustrele iz zakotja nedolžnega; nenadoma streljajo vanj in se nič ne boje.

64:5  Potrjujejo si hudobni dogovor, pogovarjajo se, kako naj skrijejo zanke, pravijo: Kdo bi jih videl?

64:6  Izmišljajo si hudobije: Dognali smo, pravijo, zvit naklep! In notranje mišljenje vsakega in srce je pregloboko.

64:7  Ali Bog ustreli vanje, naglo prileti pšica, hipoma bodo ranjeni

64:8  in pasti morajo; naklep njih jezika pride nadnje; kdorkoli jih bo videl, bo majal z glavo.

64:9  In vsi ljudje se bodo bali in oznanjali delo Božje in premišljevali dejanje njegovo.

64:10  Veselil se bo pravični v Gospodu in upal vanj, in hvalili se bodo vsi, ki so pravega srca.

Chapter 65

65:1  {Načelniku godbe. Psalm Davidov, pesem.} Tebi velja molčanje in hvala, o Bog na Sionu, in tebi se opravljajo obljube.

65:2  K tebi, ki poslušaš molitev, prihaja vse meso.

65:3  Krivičnosti so me preveč obtežile; prestopke naše ti nam odpustiš.

65:4  Blagor mu, kogar izvoliš in pripuščaš, da se ti bliža, da prebiva v vežah tvojih! Nasitimo se z dobroto hiše tvoje, s svetimi rečmi tvojega svetišča.

65:5  S strašnimi rečmi nam odgovarjaš v pravičnosti, o Bog zveličanja našega, upanje vseh krajev zemlje in najdaljnejših morij!

65:6  Ki gore utrjaš v kreposti svoji, z močjo opasan.

65:7  Ki miriš šum morja, šum valov njegovih in narodov hrum;

65:8  tako da se bojé prebivalci najdaljnejših krajev znamenj tvojih; delaš, da se veselé, kjer je jutra svit in večera mrak.

65:9  Ti si obiskal zemljo in ji dal obilost, močno jo obogatil. Potok Božji je napolnjen z vodami. Pripravljaš jim žito, ko si jo tako obdelal,

65:10  napojil njene brazde in ji razmočil njene grude; z deževjem si jo zrahljal, kal njeno blagoslovil.

65:11  Venčal si leto dobrote svoje, in sledovi tvoji kapljajo maščobo.

65:12  Kapljajo i trate v puščavi, in griči so kakor opasani z radostjo.

65:13  Pašniki so vsi polni čred in doline so pogrnjene z obilim žitom. Vse veselo uka in poje.

Chapter 66

66:1  {Načelniku godbe. Pesem in psalm.} Ukajte Bogu po vsej zemlji!

66:2  S strunami pojte o slavi njegovega imena, slavo pridevajte hvali njegovi!

66:3  Govorite Bogu: Kako strašna so dela tvoja! Zavoljo velike moči tvoje se ti z laskanjem vdajajo sovražniki tvoji.

66:4  Vsa zemlja se ti bo klanjala in ti psalme prepevala, vsi bodo pevali o tvojem imenu. (Sela.)

66:5  Pridite in glejte velika dela Božja, strašen je v dejanju proti sinovom človeškim!

66:6  Morje je izpremenil v suho, prek velike reke so šli peš; tam smo se radovali v njem.

66:7  Z močjo svojo gospoduje vekomaj, oči njegove opazujejo narode; kateri so uporni, naj se ne povišujejo pri sebi! (Sela.)

66:8  Slavite, ljudstva, našega Boga in glas hvale njegove naj se razlega!

66:9  Ki je dušo našo postavil v življenje in ni pripustil, da omahnejo noge naše.

66:10  Kajti izkušal si nas, o Bog, z ognjem si nas izčistil, kakor se čisti srebro.

66:11  Peljal si nas v mrežo, del si nam težko breme na ledja.

66:12  Storil si, da so jezdili ljudje čez glavo našo, šli smo skozi ogenj in skozi vodo; a slednjič si nas pripeljal v obilo blaginjo.

66:13  Z žgalnimi darovi pojdem v hišo tvojo in ti opravim svoje obljube,

66:14  ki so jih izrekle ustne moje in govorila usta moja v stiski moji.

66:15  Žgalne daritve pitanih ovác ti prinesem in kadilo ovnov, daroval bom vole s kozliči vred. (Sela.)

66:16  Pridite, poslušajte vsi, ki se bojite Boga, da povem, kaj je storil duši moji.

66:17  K njemu sem klical s svojimi usti in hvalnica mi je bila na jeziku.

66:18  Ako bi se bil namenil v hudobnost v svojem srcu, Gospod bi ne bil slišal.

66:19  Ali slišal je Bog, ozrl se je v prošnje moje glas.

66:20  Slavljen bodi Bog, ki ni zavrgel prošnje moje in mi ni odtegnil milosti svoje.

Chapter 67

67:1  {Načelniku godbe, na strune. Psalm in pesem.} Bog nam bodi milosten in blagoslovi nas, razsvetli naj obličje svoje proti nam, (Sela.)

67:2  da se spozna na zemlji pot tvoja, med vsemi narodi zveličanje tvoje.

67:3  Slavé te naj ljudstva, o Bog, slavé naj te ljudstva vsa.

67:4  Veselé se naj in glasno pojo narodi, ker boš pravično sodil ljudstva in vodil narode na zemlji. (Sela.)

67:5  Slavé te naj ljudstva, o Bog, slavé te naj ljudstva vsa.

67:6  Zemlja daje sad svoj; blagoslovil nas bo Bog, Bog naš.

67:7  Blagoslovil nas bo Bog, in bali se ga bodo vse meje zemlje.

Chapter 68

68:1  {Načelniku godbe. Davidov psalm in pesem.} Da vstane Bog! razkropé se naj neprijatelji njegovi in sovražilci njegovi naj bežé pred njegovim obličjem!

68:2  Kakor bi puhnil dim, jih puhneš; kakor se staja vosek pri ognju, izginejo naj brezbožni izpred Božjega obličja.

68:3  Pravični pa naj se veselé, poskakujejo pred Bogom in se veselé v radosti.

68:4  Pojte Bogu, prepevajte psalme njegovemu imenu, pripravite pot njemu, ki se pelje po puščavah, Gospod mu je ime, in radujte se pred njim.

68:5  Oče je sirotam in sodnik vdovam Bog v prebivališču svetosti svoje.

68:6  Bog množi samotarje v rodovine, pelje vklenjene iz spon v blaginjo; uporniki pa prebivajo v kraju presuhem.

68:7  O Bog, ko si šel na čelu ljudstva svojega, ko si stopal po puščavi (Sela),

68:8  tresla se je zemlja, tudi nebesa so se rosila od pričujočnosti Božje, pa tisti Sinaj je trepetal od pričujočnosti Boga, Boga Izraelovega.

68:9  Dež preobilen si rosil, o Bog; dediščino svojo, ko je hirala, si oživljal.

68:10  Krdelo tvoje je prebivalo v njej; ti si jo pripravil po dobroti svoji siromaku, o Bog.

68:11  Gospod dá besedo, in njih, ki naj bi blagovest oznanjale, bo velika množica.

68:12  Kralji vojnih krdel zbežé, zbežé, in ona, ki biva doma, bo delila plen.

68:13  Ko boste ležali med ograjami, bodete podobni perutim goloba, ki so prevlečene s srebrom in njega perje z zelenorumenim zlatom.

68:14  Ko Vsemogočni razkropi kralje v tej deželi, bode svetlo, kakor da je Zalmon s snegom posut.

68:15  Gora Božja je gora Basánska, vrhovata gora je gora Basanska.

68:16  Zakaj gledate nevoščljivo, gore vrhovate, na goro, ki si jo je Bog želel za svoj sedež? Gospod tudi bo prebival tu vekomaj.

68:17  Voz Božjih je dvakrat deset tisoč, tisoč krat tisoč; Gospod je med njimi, kakor na Sinaju, v svetišču.

68:18  Šel si gori v višavo, ujeto si peljal ujetnikov množico, prejel si darove med ljudmi, celo od upornikov, da prebiva med njimi Gospod, Bog.

68:19  Slavljen bodi Gospod! dan za dnevom nosi breme naše; on, Bog mogočni, je naše zveličanje. (Sela.)

68:20  On, Bog mogočni, je nam Bog za vsaktero pomoč, in pri Jehovi, Gospodu, je rešitev tudi iz smrti.

68:21  Gotovo, Bog razbije glavo sovražnikov svojih, teme lasato njega, ki hodi neprestano v krivicah svojih.

68:22  Rekel je bil Gospod: Iz Basana pripeljem nazaj, nazaj jih pripeljem iz globočin morja,

68:23  da pomočiš nogo svojo v kri in jezik psov tvojih delež svoj ima na sovražnikih.

68:24  Videli so svečanostni izprevod tvoj, o Bog, svečanostni izprevod Boga mojega, kralja mojega, v svetišče:

68:25  spredaj so šli pevci, potem godci na strune sredi deklic, ki so bile na bobnice.

68:26  V zborih slavíte Boga, Gospoda, kateri ste iz vira Izraelovega!

68:27  Tam je Benjamin, najmlajši, njih gospodar, knezi Judovi in njih krdelo, knezi Zabulonovi, knezi Neftalijevi.

68:28  Bog tvoj je zapovedal, da bodi moč tvoja. Ohrani v moči, o Bog, kar si učinil za nas.

68:29  Zaradi templja tvojega v Jeruzalemu ti prineso kralji darila.

68:30  Zagrozi zverini v trstju, čredi juncev s teleti ljudstev; vsak se ti podvrže s kosovi srebra. Razkropi ljudstva, ki jih vojske veselé!

68:31  Pridejo velikaši iz Egipta, Etiopija hitro iztegne roke svoje proti Bogu.

68:32  Kraljestva zemlje, pojte Bogu, psalme prepevajte Gospodu, (Sela)

68:33  njemu, ki se pelje po nebesih nebes, ki so od starodavna; glej, glas svoj daje slišati, glas krepak.

68:34  Dajajte moč Bogu! Veličastvo njegovo je nad Izraelom in moč njegova v višavah.

68:35  Strašen si, Bog, iz svetišč svojih; Bog mogočni Izraelov daje moč in obilo sile svojemu ljudstvu. Proslavljen bodi Bog!

Chapter 69

69:1  {Načelniku godbe; kakor ‚Lilije‘. Psalm Davidov.} Reši me, o Bog, ker vode so mi prišle že do duše.

69:2  Pogrezam se v blato pregloboko, kjer ni tal pod nogo, zašel sem v globočino vodá, roj valov pritiska name.

69:3  S kričanjem sem se utrudil, vnelo se je grlo moje, oči moje pešajo, ko čakam svojega Boga.

69:4  Več jih je, nego glave moje las, ki me črté brez vzroka, močni so, ki me hočejo uničiti, sovražniki mi po krivici; česar nisem vzel, me silijo vrniti.

69:5  O Bog, ti poznaš nespamet mojo in prestopki moji ti niso skriti.

69:6  Ne bodi jih spričo mene sram, ki tebe čakajo, o Gospod, Gospod nad vojskami; rdečica naj ne oblije zaradi mene njih, ki iščejo tebe, Bog Izraelov.

69:7  Zakaj zavoljo tebe prenašam zasmehovanje, sramota je pokrila obličje moje.

69:8  Tujec sem postal bratom svojim in neznanec matere svoje sinovom.

69:9  Kajti gorečnost za hišo tvojo me je razjedla, in zasmehovanje njih, ki tebe zasmehujejo, je zadelo mene.

69:10  Ko sem jokal in s postom pokoril dušo svojo, bilo mi je le v zasmehovanje.

69:11  Ko sem se oblačil v raševino, tedaj sem jim bil v pregovor.

69:12  O meni govoričijo, kateri posedajo pri vratih, za pesem pa sem njim, ki pijejo opojno pijačo.

69:13  Jaz pa – prošnja moja je do tebe, Gospod, ob času milosti. O Bog, po obilosti milosti svoje me usliši, po zveličalni resnici svoji.

69:14  Potegni me iz blata, da se ne pogreznem, otet naj bodem sovražilcev svojih in iz globočin vodá.

69:15  Valovje vodá naj me ne potopi in globočina naj me ne pogoltne, in jama naj ne zapre žrela svojega nad mano.

69:16  Odgovóri mi, Gospod, ker dobra je milost tvoja, po obilosti usmiljenja svojega ozri se v me.

69:17  In ne skrivaj obličja svojega svojemu hlapcu, ker v stiski sem, hitro mi odgovóri!

69:18  Približaj se duši moji, reši jo, zavoljo sovražnikov mojih me odkupi!

69:19  Ti poznaš zasramovanje moje in mojo sramoto ter nečast mojo, pred teboj so vsi sovražniki moji.

69:20  Sramotenje je potrlo srce moje in hudo sem bolan; in čakal sem, da bi me kdo miloval, pa ni bilo nikogar, čakal sem tolažiteljev, pa jih nisem dobil.

69:21  Dá, za jed so mi dali žolča in v žeji moji so mi dali piti octa.

69:22  Njih miza bodi pred njimi za zanko in brezskrbno njih življenje za zadrgo.

69:23  Otemné naj njih oči, da ne vidijo, in daj, da ledja njih omahujejo neprestano.

69:24  Izlij nanje jezo svojo in srd tvoj naj jih dohiti.

69:25  Pusto bodi njih bivališče, v šatorih njih ne bodi prebivalca.

69:26  Kajti preganjajo njega, ki si ga ti udaril, in spletajo pripovedke o bolečini prebodencev tvojih.

69:27  Pridevaj krivico njih krivici, in ne dosežejo naj pravičnosti tvoje.

69:28  Izbrišejo naj se iz življenja knjige, in s pravičnimi naj se ne zapišejo.

69:29  Jaz pa sem ubožen in v bolečini; rešitev tvoja, o Bog, postavi me na varno.

69:30  Hvalil bom ime Božje s pesmijo in poveličeval ga z zahvaljevanjem.

69:31  To bode všeč Gospodu bolj nego vol, junec z rogovi in z razdeljenimi parklji.

69:32  Ko bodo to videli krotki, se bodo veselili; naj oživi srce vaše, ki iščete Boga!

69:33  Zakaj Gospod se ozira na potrebne in jetnikov svojih ne zameta.

69:34  Hvalijo naj ga nebesa in zemlja, morja in karkoli lazi po njih.

69:35  Zakaj Bog dá rešitev Sionu in sezida mesta Judova, da bodo stanovali tam in podedovali deželo.

69:36  In zarodi hlapcev njegovih jo bodo posedli, in kateri ljubijo ime njegovo, v njej prebivali.

Chapter 70

70:1  {Načelniku godbe. Psalm Davidov, za spomin.} Bog, hiti me otet, Gospod, hiti mi na pomoč!

70:2  Osramoté se naj in z rdečico oblijo, kateri mi strežejo po življenju; umaknejo se naj in v nečast pridejo, ki se veselé nesreče moje!

70:3  Nazaj naj zbežé v plačilo sramote svoje, kateri govoré: Aha, aha!

70:4  Veselé se naj in radujejo v tebi vsi, ki te iščejo, in kateri ljubijo rešenje tvoje, govoré naj vedno: Poveličan bodi Bog!

70:5  Jaz pa sem ubožen in potreben; o Bog, hiti k meni! Pomoč moja in rešitelj moj si ti, o Gospod, ne odlašaj!

Chapter 71

71:1  K tebi, Gospod, zaupno pribegam, sram me ne bodi nikdar.

71:2  Po pravičnosti svoji me otmi in oprosti, nagni k meni uho svoje in reši me!

71:3  Bodi mi skala prebivališča, kamor naj se vedno umikam; zapoved si dal, da bodem rešen, ker skala moja in trdnjava moja si ti.

71:4  Bog moj, reši me iz roke brezbožnika, iz pesti krivičneža in nasilnika.

71:5  Zakaj ti si nada moja, Gospod Jehova, upanje moje od moje mladosti.

71:6  Nate sem se opiral od rojstva, od osrčja matere moje si me odtrgal ti; tebi vedno velja hvalospev moj.

71:7  Kakor čudo sem bil mnogim, toda ti si moje pribežališče trdno.

71:8  Usta moja bodo polna hvale tvoje, ves dan slave tvoje.

71:9  Ne zavrzi me ob starosti času, ko peša krepkost moja, ne zapusti me.

71:10  Kajti sovražniki moji govoré o meni, in oni, ki prežé na dušo mojo, se posvetujejo vkup,

71:11  govoreč: Bog ga je zapustil, podite in zgrabite ga, ker nikogar ni, ki bi ga rešil.

71:12  Bog, ne bivaj daleč od mene, Bog moj, na pomoč mi hiti!

71:13  Osramoté se naj in poginejo nasprotniki duše moje, pokrijejo naj se z nečastjo in sramoto, kateri iščejo hudega meni.

71:14  Jaz pa bom stanovitno čakal in vedno bolj te hvalil.

71:15  Usta moja hočejo oznanjati pravičnost tvojo, ves dan zveličalno pomoč tvojo, ker ne znam števil njenih.

71:16  Pridem opevat mogočna dela Gospoda Jehove, s hvalo bom oznanjal pravičnost tvojo, samega tebe.

71:17  Bog, učil si me od mladosti, in še do sedaj oznanjam čuda tvoja.

71:18  Zatorej tudi do starosti in do sivosti me ne zapusti, o Bog, da še oznanjam rame tvoje prihodnjemu rodu in moč tvojo vsem, ki še pridejo.

71:19  In pravičnost tvoja, o Bog, seza do nebes višave; kar si storil, je veliko; Bog, kdo je tebi enak?

71:20  Ti, ki si nam dal izkusiti stiske velike in hude, nas zopet oživiš in nas zopet izvlečeš iz brezen zemlje,

71:21  velikost mojo pomnožiš in se obrneš, da me potolažiš.

71:22  Tudi jaz te bom slavil s strunami in resnico tvojo, moj Bog; prepeval ti bodem s citrami, o svetnik Izraelov!

71:23  Glasno se bodo radovale ustne moje, ko ti bom prepeval psalme, in duša moja, ki si jo odrešil.

71:24  Tudi jezik moj bo oznanjal ves dan pravičnost tvojo, ker so osramočeni, ker so z rdečico obliti, ki iščejo hudega meni.

Chapter 72

72:1  {Psalm Salomonov.} Bog, sodbe svoje daj kralju in pravičnost svojo sinu kraljevemu.

72:2  Sodi naj ljudstvo tvoje pravično in uboge tvoje po pravici.

72:3  Mir naj ljudstvu gore rodé in griči, po pravičnosti.

72:4  On oskrbi pravico ubožcem ljudstva, pomoč sinom siromakov, stiskalca pa zdrobi.

72:5  Bali se te bodo, dokler bo svetilo solnce in dokler trajal mesec, od roda do roda.

72:6  Pride kakor vlaga na pokošen travnik, kakor deževje, ki namaka zemljo.

72:7  Pravični bode v cvetu ob času njegovem, in mirú bo obilost, dokler ne izgine luna.

72:8  In gospodoval bo od morja do morja in od velereke do mej zemlje.

72:9  Pred njim se bodo klanjali prebivalci puščave, in sovražniki njegovi bodo lizali prah.

72:10  Kralji tarsiški in kralji z otokov mu bodo nosili dari, kralji iz Sabe in Sebe mu prineso davek.

72:11  In molili ga bodo vsi kralji, vsi narodi mu bodo služili.

72:12  Kajti rešil bo siromaka, ki vpije na pomoč, in ubožca, ki mu ni pomočnika.

72:13  Usmili se slabotnega in potrebnega ter duše potrebnih bo rešil.

72:14  Zatiranja in silovitosti oprosti njih dušo, ker draga je njih kri v očeh njegovih.

72:15  In živel bo ubožec, in kralj mu bo dajal zlata sabejskega, in on bo prosil zanj neprestano, ves dan ga blagoslavljal.

72:16  Preobilo bode žita v deželi, do vrhov gorá, šumel bo kakor Libanon sad njegov; in ljudstva bo zacvetlo po mestih kakor trave zemeljske.

72:17  Ime njegovo bode vekomaj; dokler bo trajalo solnce, bo poganjalo ime njegovo, in blagoslavljali se bodo v njem in ga blagrovali vsi narodi. —

72:18  Slava Gospodu, Bogu, Bogu Izraelovemu, ki sam dela čuda.

72:19  In slava bodi slavnemu imenu njegovemu vekomaj, in slave njegove naj se napolni vsa zemlja! Amen in Amen!

72:20  Konec molitev Davida, sina Jesejevega. Knjiga tretja.

Chapter 73

73:1  {Psalm Asafov.} Zares, dober je Bog Izraelu, njim, ki so čistega srca.

73:2  Jaz pa – malo da se niso spoteknile noge moje, skoraj nič, da niso izpoddrsnili koraki moji.

73:3  Zakaj zavidal sem prevzetnikom, ko sem gledal brezbožnih blagostanje.

73:4  Ker ni ga trpljenja do njih smrti, poln zdravja je njih život.

73:5  Njim se ni truditi kakor drugim smrtnikom, in kakor druge ljudi jih ne tepo nadloge.

73:6  Zato jim je ošabnost okrog vratu kot verižica, silovitost jih pokriva kakor obleka.

73:7  Oči jim gledajo debele iz polti zalite, v domišljavosti srca prestopajo vse meje.

73:8  Rogajo se in hudobno govoré o zatiranju, govoré kot vzvišeni nad vse.

73:9  Proti nebu dvigajo usta in kar izreče njih jezik, mora veljati na zemlji.

73:10  Zato hiti za njimi njih ljudstvo, in njih nauke srkajo kot vodo obilo.

73:11  In govoré: Kako naj Bog ve? Ali je pač kaj znanja pri Najvišjem?

73:12  Glejte! ti so brezbožni in, vsekdar živeč brez skrbi, kopičijo bogastvo!

73:13  Res, zastonj sem čistil srce svoje in v nedolžnosti umival svoje roke,

73:14  ker sem bil vendarle tepen ves dan, in kazen me je iznova zadela vsako jutro. –

73:15  Ako bi bil jaz rekel: Govoril bom istotako, glej, nezvest bi bil rodu tvojih otrok.

73:16  Tedaj sem premišljal, da bi to razumel, a pretežavno je bilo očem mojim.

73:17  Dokler nisem stopil v svetišča Boga mogočnega in zagledal njih konca.

73:18  Zares, na polzka tla si jih postavil, treščiš jih, da bodo v podrtine.

73:19  Kako so hipoma opustošeni, konec jih je, poginili so v grozah!

73:20  So kakor sanje, ko se je zbudil kdo; tako, Gospod, ko se zbudiš, uničiš njih podobo.

73:21  Ko se mi je grenkobe polnilo srce in me je bodlo v ledicah mojih,

73:22  tedaj sem bil brezpameten in nisem vedel ničesar, kakor živina sem bil pred teboj.

73:23  A vendar sem vedno s teboj, ker si me prijel za desnico mojo.

73:24  Po svetu svojem me boš vodil in naposled sprejel v slavo.

73:25  Kdo bi mi bil v nebesih razen tebe? in če tebe imam, se ne veselim ničesar na zemlji.

73:26  Najsi peša meso moje in srce moje – skala srca mojega in delež moj je Bog vekomaj.

73:27  Ker glej, kateri so daleč od tebe, poginejo; pokončaš ga, kdorkoli se s prešeštvovanjem izneveri tebi.

73:28  Jaz pa – dobro mi je, da sem blizu Boga; v Gospoda Jehovo stavim pribežališče svoje, da oznanjam vsa dela tvoja.

Chapter 74

74:1  {Nauk, Asafov.} Zakaj, o Bog, nas zametaš vedno? zakaj se kadi jeza tvoja zoper čredo paše tvoje?

74:2  Spomni se občine svoje, ki si jo pridobil oddavnaj in odkupil za rod posesti svoje, gore Sionske, ki si na njej prebival!

74:3  Prispej k podrtinam večnim! Vse zlo je storil sovražnik v svetišču.

74:4  Rjuli so nasprotniki tvoji sredi zbirališča tvojega, postavili so svoja znamenja za znamenja.

74:5  Bilo je videti, kakor da vsak dviga kvišku sekiro v goščavi gozdni.

74:6  In zdaj razbijajo rezbe njegove vse s sekirami in s kladivi.

74:7  Zažgali so svetišče tvoje, do tal so oskrunili prebivališče tvojega imena.

74:8  Rekli so v srcu svojem: Ugonobimo jih vse vkup! Požgali so vsa zbirališča Boga mogočnega v deželi.

74:9  Znamenj naših ne vidimo, ni več proroka, in ni ga med nami, ki bi vedel, doklej –?

74:10  Doklej, o Bog, bo zasramoval stiskalec, večno li bo zaničeval sovražnik ime tvoje?

74:11  Zakaj odtezaš roko svojo in desnico svojo? Potegni jo iz nedrij svojih in naredi konec!

74:12  Vendar pa je Bog kralj moj že od nekdaj, ki dela rešitve na zemlji.

74:13  Ti si razklal v moči svoji morje, razbil si zmajem glave na vodah.

74:14  Ti si raztreskal leviatanu glave, dal si ga za jed rodu, zverinam puščave.

74:15  Ti si odprl studenec in potok, ti si posušil reke neusahljive.

74:16  Tvoj je dan, tvoja tudi noč, ti si napravil luč njeno in solnce.

74:17  Ti si določil vse meje zemlji, poletje in zimo napravil si ti.

74:18  Spomni se vendar, da je sovražnik sramotil Gospoda in da ljudstvo nespametno zaničuje ime tvoje.

74:19  Ne daj tisti zveri duše grlice svoje, krdela ubožcev svojih ne zabi vekomaj.

74:20  Ozri se na zavezo, ker po kotih dežele je polno bivališč silovitosti.

74:21  Ponižanec naj se ne vrne osramočen, ubožec in siromak naj hvalita ime tvoje.

74:22  Vstani, o Bog; potegni se za pravdo svojo, spomni se zasramovanja, ki ti ga delajo nespametneži vsak dan.

74:23  Ne pozabi glasu sovražnikov svojih, ropota vzpenjajočih se zoper tebe, ki se vedno vzdiguje kvišku.

Chapter 75

75:1  {Načelniku godbe; kakor ‚Ne pogubi!‘ Psalm Asafov in pesem.} Slavimo te, o Bog, slavimo; ker blizu je ime tvoje, čuda tvoja se oznanjajo.

75:2  Zakaj „ko pride določeni čas, jaz bom sodil pravično.

75:3  Raztaja se zemlja in vsi prebivalci njeni – jaz sem utrdil stebre njene“. (Sela.)

75:4  Govorim prevzetnikom: Nikar se ne ponašajte! in krivičnikom: Ne dvigajte rogov!

75:5  Ne dvigajte visoko rogov svojih, ne govorite drzno s trdim vratom.

75:6  Zakaj ne od vzhoda, ne od zahoda, tudi ne od puščave ne pride povišanje.

75:7  Marveč Bog je sodnik: tega poniža, onega poviša.

75:8  Kajti čaša je v roki Gospodovi in se peni od vina, polna je mešanice, in iz nje on naliva: še njeno goščo bodo srkajoč pili vsi krivičniki na zemlji.

75:9  Jaz pa bom oznanjal vekomaj, prepeval psalme Bogu Jakobovemu.

75:10  In vse rogove polomim brezbožnikom; zvišajo pa se naj rogovi pravičnikom.

Chapter 76

76:1  {Načelniku godbe; na strune. Psalm Asafov in pesem.} Znan je v Judu Bog, v Izraelu je veliko ime njegovo.

76:2  V Salemu je koča njegova in prebivališče njegovo na Sionu.

76:3  Tamkaj je strl ognjene pšice lokov, ščit in meč in vojsko. (Sela.)

76:4  Svetel si ti, veličasten, bolj nego gore roparske.

76:5  Plen so postali srčni korenjaki, zaspali so v svoje spanje, in nobeden tistih junakov ni našel moči v rokah svojih.

76:6  Od hudovanja tvojega, o Bog Jakobov, sta onemogla voz in konj.

76:7  Ti, ti si strašen, in kdo more stati pred teboj, kadar se jeziš?

76:8  Z neba si dal slišati sodbo, zemlja se je zbala in utihnila,

76:9  ko je na sodbo vstal Bog, da bi rešil vse krotke na zemlji. (Sela.)

76:10  Res, srd človeški ti je v slavo, z zalogo obilega srda svojega se opašeš.

76:11  Obetajte in izvršujte obljube Gospodu, Bogu svojemu; vsi, ki so okoli njega, naj mu prineso dari, strašnemu.

76:12  Ki uničuje napuh prvakov, strašen je zemeljskim kraljem.

Chapter 77

77:1  {Načelniku godbe; za Jedutuna. Psalm Asafov.} Z glasom svojim hočem vpiti k Bogu, z glasom svojim k Bogu, in nagne uho k meni.

77:2  Ob dnevi stiske svoje sem iskal Gospoda, roka moja je bila po noči proti nebu iztegnjena neprenehoma, duša moja se je branila pripustiti tolažbo.

77:3  Spominjam se Boga in stokam, premišljam, in duh moj omaguje. (Sela.)

77:4  Ne daš mi zatisniti oči, izbegan sem tako, da govoriti ne morem.

77:5  Čase premišljujem starodavne, prejšnjih vekov leta.

77:6  Spominjam se ponočne godbe svoje na strune, v srcu svojem premišljam in duh moj preiskuje, govoreč:

77:7  Ali bi na večne čase zametal Gospod, ali ne bode nikdar več milostiv?

77:8  Je li pri kralju milost njegova za vselej? Je li konec obljubi njegovi od roda do roda?

77:9  Ali je pozabil Bog mogočni deliti milost, ali je pa v jezi zaprl usmiljenje svoje? (Sela.)

77:10  Nato si rečem: To je moja bolezen, leta trpljenja, namenjena mi od desnice Najvišjega.

77:11  S hvalo bom spominjal dejanj Gospodovih, da, spominjal se bom vseh čudes tvojih od starodavnosti.

77:12  In premišljal bom vsaktero delo tvoje in o dejanjih tvojih bom razmišljal.

77:13  O Bog, v svetosti je steza tvoja; kdo je velik Bog mogočni kakor Bog naš?

77:14  Ti si sam Bog mogočni, čudodelni, pokazal si moč svojo med narodi.

77:15  Odrešil si s povzdignjeno roko ljudstvo svoje, sinove Jakobove in Jožefove. (Sela.)

77:16  Videle so te vode, o Bog, videle so te vode in se tresle, da, potresla so se brezna.

77:17  Izlili so oblaki vode, glas so zagnali gornji oblaki, tudi pšice tvoje so švigale semtertja.

77:18  Bobnel je grom tvoj v viharju, bliski so razsvetljevali vesoljni svet, potresla se je zemlja in trepetala.

77:19  Skozi morje je šla pot tvoja in steza tvoja skozi široke vode, kjer sledovi tvoji niso znani.

77:20  Vodil si kakor čredo ljudstvo svoje po Mojzesu in Aronu.

Chapter 78

78:1  {Pouk Asafov.} Poslušaj, ljudstvo moje, nauk moj, nagnite uho svoje govoru mojih ust.

78:2  V prilikah odprem usta svoja, razglasim uganke iz starih časov.

78:3  Kar smo slišali in spoznali, kar so nam pripovedovali očetje naši,

78:4  ne bomo prikrivali njih otrokom, pripovedujoč naslednjemu rodu preslavna dela Gospodova in moč njegovo in čuda njegova, ki jih je storil.

78:5  Kajti ustanovil je pričevanje v Jakobu in postavil zakon v Izraelu, kar je zapovedal očetom našim, da naj jih oznanjajo svojim otrokom.

78:6  Da to spozna naslednji rod, otroci, ki bodo rojeni, in ti vstanejo ter pripovedujejo otrokom svojim:

78:7  Upanje svoje da naj stavijo na Boga in ne pozabijo naj dejanj Boga mogočnega, temuč hranijo naj zapovedi njegove.

78:8  In ne bodo naj kakor njih pradedje, rod trdovraten in uporen, rod, ki ni obrnil v pravo smer srca svojega in čigar duh ni bil zvest Bogu mogočnemu.

78:9  Sinovi Efraimovi, lokostrelci oboroženi, so obrnili hrbte ob času bitve.

78:10  Ohranili niso zaveze Božje in so se branili hoditi po zakonu njegovem,

78:11  pozabivši dejanja njegova in čudovita dela njegova, katera jim je bil pokazal.

78:12  Delal je čuda pred njih pradedi v deželi Egiptovski, na polju Zoanskem.

78:13  Razklal je morje in peljal jih čez, in postavil je vode kakor jez.

78:14  In spremljal jih je z oblakom po dnevi in vso noč s svetlobo ognja.

78:15  Razklal je skale v puščavi in jih je obilo napojil kakor iz globočin.

78:16  Potoke je izpeljal iz skale in storil, da so vode tekle doli kakor reke.

78:17  Vendar so še dalje grešili zoper njega, upirali se Najvišjemu v pustinji.

78:18  In izkušajoč Boga mogočnega v srcu svojem, so zahtevali jed po svojega srca želji.

78:19  In grdo govoreč zoper Boga, so rekli: Ali bi mogel Bog mogočni pripraviti mizo v tej puščavi?

78:20  Glejte, ob skalo je udaril, da so tekle vode, in potoki so se udrli – ali bo mogel dati tudi kruha ali pa oskrbeti mesa ljudstvu svojemu?

78:21  Zato se je Gospod, ko je to slišal, razsrdil, in ogenj se je vnel zoper Jakoba in tudi jeza se je kadila zoper Izraela.

78:22  Ker niso verovali v Boga in niso upali v rešenje njegovo.

78:23  In vendar je zapovedal oblakom zgoraj in odprl vrata nebeška,

78:24  in dežil nanje mano za jed in jim dajal žito nebeško.

78:25  Kruh močnih je jedel človek; brašna jim je pošiljal dositega.

78:26  Zagnal je vzhodni veter na nebu in z močjo svojo je pripeljal jug,

78:27  in je dežil nanje meso kakor prah in kakor morski pesek ptiče krilate,

78:28  metal jih je med njih šatore, okoli njih prebivališč.

78:29  In jedli so in bili so zelo nasičeni, in česar so poželeli, jim je prinesel.

78:30  Še se niso iznebili poželenja svojega, še jim je bila jed v ustih,

78:31  ko je jeza Božja vzplamtela proti njim in morila med močnimi izmed njih in pokončavala mladeniče Izraelove.

78:32  Ob vsem tem so še grešili in niso verovali v čudovita dela njegova.

78:33  Zato je storil, da so v ničevosti potekali njih dnevi in njih leta v naglici.

78:34  Ko jih je pobijal, tedaj so povpraševali po njem, in so se izpreobrnili ter zjutraj že iskali Boga mogočnega,

78:35  spomnivši se, da je bil Bog njih skala in Bog mogočni, Najvišji, njih odrešenik.

78:36  Tedaj so ga z usti svojimi dobrikali in z jezikom svojim so se mu lagali,

78:37  a njih srce ni bilo utrjeno pri njem in niso se izkazali zvesti zavezi njegovi.

78:38  Toda on je usmiljen, odpušča krivico in ne pokončuje; in mnogokrat je ustavil svoj srd in ni vnemal vse jeze svoje.

78:39  Spominjal se je namreč, da so meso, sapa, ki gre in se ne vrne.

78:40  Kolikokrat so se mu uprli v puščavi, so ga žalili v samoti!

78:41  Zopet in zopet so izkušali Boga mogočnega in žalili Svetega Izraelovega.

78:42  Niso se spominjali roke njegove, ne dne, ko jih je bil otel zatiralca,

78:43  ko je v Egiptu delal znamenja svoja in čuda svoja na polju Zoanskem.

78:44  V kri je izpremenil njih potoke, da niso mogli piti tekočih vod svojih.

78:45  Poslal je nanje pasje muhe, ki so jih žrle, in žabe, ki so jih ugonabljale.

78:46  In dal je njih sadež cvrčku, in kobilici, kar so s trudom posejali.

78:47  Uničil je s točo njih trte in smokve njih z mrazom.

78:48  Izročil je toči tudi njih živino in njih črede bliskom.

78:49  Izpustil je nanje jeze svoje žar, srd in nevoljo in stisko, celo krdelo angelov nesreče.

78:50  Prosto pot je napravil svoji jezi, smrti ni ubranil njih duš in življenje njih je izročil kugi.

78:51  In udaril je vse prvorojence v Egiptu, prvino moči v šatorih Hamovih.

78:52  Svoje ljudstvo pa je odpeljal kakor ovce, in vodil jih je kakor čredo po puščavi.

78:53  In peljal jih je varno, da se jim ni bilo bati, a njih sovražnike je pokrilo morje.

78:54  Pripeljal jih je do meje svetišča svojega, gore te, ki si jo je pridobila desnica njegova.

78:55  Izgnal je izpred njih obličja narode in jih je po žrebu razmeril Izraelu v posest in v njih šatorih je dal prebivati Izraelovim rodovom.

78:56  Vendar so izkušali Boga Najvišjega in se mu upirali in pričevanj njegovih se niso držali.

78:57  Temuč obrnili so se in nezvesto ravnali kakor njih pradedje, obrnili so se kakor lok, ki strelja napačno.

78:58  Dražili so ga z višavami svojimi in s podobami malikov svojih so razvneli gorečnost njegovo.

78:59  Slišal je Bog in se razsrdil, in Izrael se mu je silno zastudil.

78:60  In zapustil je prebivališče v Silu, šator, ki ga je bil postavil med ljudmi.

78:61  In dal je v sužnost svojo moč in slavo svojo zatiralcu v pest.

78:62  Izročil je meču ljudstvo svoje in zoper dedino svojo se je razsrdil.

78:63  Ogenj je požrl mladeniče njegove, in devicam njegovim se ni pela svatovska pesem.

78:64  Duhovniki njegovi so padli pod mečem, in vdove njegove niso mogle žalovati.

78:65  Tedaj se je zbudil Gospod, kakor da bi bil spal, kakor junak, ki vriska od vina.

78:66  In udaril je sovražnike svoje od zadaj, sramoto večno jim je naložil.

78:67  Zavrgel je pa šator Jožefov in rodu Efraimovega ni izvolil.

78:68  Temuč izvolil je rod Judov, goro Sionsko, ki jo je ljubil.

78:69  In sezidal si je enako nebeškim višavam svetišče svoje, enako zemlji, ki jo je utrdil na veke.

78:70  In izvolil je Davida, hlapca svojega, vzemši ga iz ovčje ograje;

78:71  izza doječih ga je pripeljal, da bi pasel Jakoba, ljudstvo njegovo, in Izraela, dediščino njegovo.

78:72  Ki jih je pasel po poštenosti srca svojega in vodil jih je z obilo razsodnostjo svojih rok.

Chapter 79

79:1  {Psalm Asafov.} O Bog, pridrli so pogani v dediščino tvojo, oskrunili so hram svetosti tvoje, v groblje so izpremenili Jeruzalem.

79:2  Dali so hlapcev tvojih trupla ptičem nebeškim, meso svetnikov tvojih zverinam zemlje.

79:3  Prelivali so njih kri kakor vodo okrog Jeruzalema, in ni ga bilo, ki bi jih pokopaval.

79:4  V zasramovanje smo sosedom svojim, v zasmehovanje in norčevanje njim, ki so okoli nas.

79:5  Doklej, Gospod, boš li se jezil večno? Bo li gorela kakor ogenj gorečnost tvoja?

79:6  Izlij srd svoj na pogane, ki te ne spoznavajo, in na kraljestva, ki ne kličejo tvojega imena!

79:7  Kajti pojedli so Jakoba in razdejali so prebivališče njegovo.

79:8  Ne spominjaj se krivic prednikov naših zoper nas, brzo naj nam pride naproti usmiljenje tvoje, ker obubožali smo silno.

79:9  Pomagaj nam, Bog zveličanja našega, zavoljo časti svojega imena, in reši nas ter prikrij grehe naše zaradi svojega imena.

79:10  Zakaj naj bi govorili pogani: Kje je njih Bog? Znano bodi med pogani pred našimi očmi maščevanje prelite krvi hlapcev tvojih.

79:11  Pred obličje tvoje naj pride zdihovanje jetnikov, po velikosti moči svoje ohrani v življenju, katere že izročajo smrti.

79:12  In povrni sosedom našim sedemkrat v njih naročje sramoto, s katero so te zasramovali, o Gospod.

79:13  Mi pa, ljudstvo tvoje in čreda paše tvoje, te bomo slavili večno; od roda do roda bomo oznanjali hvalo tvojo.

Chapter 80

80:1  {Načelniku godbe; kakor ‚Lilije‘. Pričevanje. Psalm Asafov.} O pastir Izraelov, poslušaj, ki vodiš Jožefa kakor čredo, ki stoluješ nad kerubi, pokaži se v svetlobi svoji!

80:2  Pred Efraimom, Benjaminom in Manasejem zbudi moč svojo ter pridi nam v rešitev.

80:3  O Bog, postavi nas v prejšnji stan, razjasni obličje svoje, in rešeni bomo.

80:4  Gospod, Bog nad vojskami, doklej se bode kadila jeza tvoja ob molitvi tvojega ljudstva?

80:5  Pasel si jih s solznim kruhom in piti si jim dal solz obilo mero.

80:6  Postavil si nas za prepir sosedom našim, in sovražniki se nam smejejo med seboj.

80:7  O Bog nad vojskami, postavi nas v prejšnji stan, razjasni obličje svoje, in rešeni bomo.

80:8  Trto si bil prestavil iz Egipta, pregnal si narode, da bi jo zasadil.

80:9  Pripravil si prostor pred njo, da se je ukoreninila in prerasla deželo.

80:10  Senca njena je pokrivala gore in njene veje cedre največje.

80:11  Iztezala je mladike svoje do morja in proti reki rozge svoje.

80:12  Zakaj si podrl ograje njene, da jo obirajo vsi mimohodeči?

80:13  Razriva jo merjasec iz gozda in divjačina poljska jo objeda.

80:14  O Bog nad vojskami, povrni se, prosimo, ozri se iz nebes ter glej, in skrbi za to trto

80:15  in ohrani, kar je bila vsadila desnica tvoja, in sina, ki si ga močnega storil sebi.

80:16  Požgana je z ognjem, odrezana; od hudovanja obličja tvojega vsi ginejo.

80:17  Roka tvoja bodi nad možem desnice tvoje, nad sinom človeka, ki si ga močnega storil sebi.

80:18  In ne umaknemo se od tebe; oživi nas zopet, in klicali bomo ime tvoje.

80:19  Gospod, Bog nad vojskami, postavi nas v prejšnji stan, razjasni obličje svoje, in rešeni bomo.

Chapter 81

81:1  {Načelniku godbe; na gitit. Psalm Asafov.} Pojte glasno Bogu, moči naši, ukajte Bogu Jakobovemu!

81:2  Zapojte hvalnice in udarite na boben, na citre milozvočne in brenklje!

81:3  Zatrobite ob mlaju na rog, ob ščipu, v dan praznika našega!

81:4  Ker postava je to za Izraela, naredba Boga Jakobovega,

81:5  ki je to za pričevanje postavil v Jožefu, ko je šel proti deželi Egiptovski, kjer sem slišal govor neznan.

81:6  Odtegnil sem izpod bremena ramo njegovo, roke njegove sem oprostil tovorne košare.

81:7  Ko si vpil v oni stiski, sem te rešil; odgovoril sem ti izza ogrinjala groma, izkušal sem te pri vodi Meribski. (Sela.)

81:8  Čuj, ljudstvo moje, in izpričeval ti bom; o Izrael, da bi me poslušal!

81:9  Ne bodi v tebi boga tujega, nikar se ne klanjaj bogu inostrancev!

81:10  Jaz sem Gospod, Bog tvoj, ki sem te izpeljal iz dežele Egiptovske: odpri široko usta svoja, in jaz jih napolnim.

81:11  Ali ljudstvo moje ni poslušalo glasu mojega in Izrael mi ni bil pokoren.

81:12  Zatorej sem jih pustil, naj hodijo po srca svojega zakrknjenosti, in hodili so po krivih naklepih svojih.

81:13  O, ko bi me bilo poslušalo ljudstvo moje, ko bi bil Izrael hodil po mojih potih!

81:14  Kar mahoma bi bil potlačil njih sovražnike in zoper njih zatiralce bi bil obrnil roko svojo.

81:15  Sovražilci Gospodovi bi se mu bili vdajali z laskanjem, in njegov čas bi bil trajal večno.

81:16  In živil bi ga bil s pšenico najboljšo in z medom iz skalovja bi te bil sitil.

Chapter 82

82:1  {Psalm Asafov.} Bog stoji v zboru Božjem, sodi sredi bogov.

82:2  Doklej boste sodili krivično in se ozirali na brezbožnih zunajnost? (Sela.)

82:3  Potegujte se za pravdo ubožca in sirote, nesrečnemu in siromaku pomagajte do pravice!

82:4  Oprostite ubogega in potrebnega, iz roke krivičnih ga rešite!

82:5  A ne vedo in ne umejo ničesar, v temi hodijo neprestano: majó se vse podstave dežele!

82:6  Jaz sem rekel: Bogovi ste in Najvišjega sinovi vi vsi.

82:7  Toda umrjete kakor navaden človek in padete kakor kdorkoli izmed poglavarjev.

82:8  Vstani, o Bog, sodi zemljo; zakaj ti dobiš vse narode v dediščino.

Chapter 83

83:1  {Pesem in psalm Asafov.} O Bog, ne molči, ne delaj se gluhega in ne miruj, o Bog mogočni!

83:2  Zakaj, glej, neprijatelji tvoji ropočejo in sovražilci tvoji dvigajo glave.

83:3  Zoper ljudstvo tvoje kujejo prekanjene naklepe in posvetujejo se zoper varovance tvoje.

83:4  Govoré: Pridite, in potrebimo jih, da ne bodo narod, da se nihče ne spominja več imena Izraelovega.

83:5  Kajti naklep so storili v srcu enih misli; zoper tebe so sklenili zavezo:

83:6  šatori Edomovi in Izmaelci, Moab in Hagarenci,

83:7  Gebal in Amon in Amalek, Filisteja s Tira prebivalci;

83:8  tudi Asirec se jim je pridružil v pomoč so bili sinovom Lotovim. (Sela.)

83:9  Stóri jim kakor Madiancem, kakor Siseru, kakor Jabinu ob potoku Kisonu,

83:10  ki so bili pokončani pri Endoru, postali so zemlje gnoj!

83:11  Naredi njih plemenitnike kakor Oreba in kakor Zeba, kakor Zebaha in Zalmuna vse njih poglavarje.

83:12  Ker so rekli: Vzemimo si v last prebivališča Božja!

83:13  Bog moj, naredi jih kakor prah v vrtincu, kakor pleve pred vetrom!

83:14  Kakor ogenj požiga gozd in kakor plamen, ki popali gore,

83:15  tako jih podi z viharjem svojim in z vrtincem svojim jih preplaši!

83:16  S sramoto napolni njih obličje, da bodo iskali ime tvoje, o Gospod!

83:17  Rdečica naj jih oblije in izbegajo naj se za ves čas, sramujejo se naj in poginejo,

83:18  da spoznajo, da si ti, ki ti je ime Jehova, sam Najvišji nad vesoljno zemljo.

Chapter 84

84:1  {Načelniku godbe; na gitit. Sinov Korahovih psalm.} Kako ljuba so prebivališča tvoja, o Gospod nad vojskami!

84:2  Duša moja hrepeni in koprni po vežah Gospodovih, srce moje in meso moje radostno kličeta v hrepenenju po živem Bogu mogočnem.

84:3  Saj vrabec je našel dom in lastovka si gnezdo, kamor položi mladiče svoje – oltarje tvoje, o Gospod nad vojskami, kralj moj in Bog moj!

84:4  Blagor jim, ki prebivajo v hiši tvoji, vedno te bodo hvalili. (Sela.)

84:5  Blagor človeku, čigar moč je v tebi: njim so v srcu pripravljene poti na Sion.

84:6  Gredé po Solzni dolini, si jo obračajo v kraj studencev; saj tudi rani dež jo pokriva z blagoslovi.

84:7  Gredo od kreposti do kreposti, vsak njih se prikaže pred Bogom na Sionu.

84:8  Gospod, Bog nad vojskami, čuj molitev mojo, poslušaj, o Bog Jakobov. (Sela.)

84:9  Poglej, o Bog, ki si ščit naš, in glej maziljenca svojega obličje!

84:10  Kajti boljši je en dan v vežah tvojih nego tisoč drugje; rajši hočem stati ob pragu v hiši Boga svojega nego prebivati v brezbožnosti šatorih.

84:11  Zakaj solnce in ščit je Gospod, Bog, milost in slavo daje Gospod, dobrega ne krati njim, ki hodijo v popolnosti.

84:12  Gospod nad vojskami, blagor človeku, čigar upanje je v tebe!

Chapter 85

85:1  {Načelniku godbe. Psalm sinov Korahovih.} Blagovoljen si bil nekdaj, o Gospod, deželi svoji, nazaj si pripeljal iz sužnosti Jakoba.

85:2  Odpustil si krivico ljudstvu svojemu, pokril si ves njih greh. (Sela.)

85:3  Umaknil si ves srd svoj, odvrnil si se od jeze svoje, da ni kipela.

85:4  Postavi nas v prejšnji stan, o Bog zveličanja našega, in potolaži nevoljo svojo proti nam.

85:5  Ali se boš večno jezil nad nami, raztezal jezo svojo od roda do roda?

85:6  Ali nas zopet ne postaviš v življenje, da se ljudstvo tvoje raduje v tebi?

85:7  Pokaži nam, Gospod, milost svojo, in daj nam zveličanje svoje!

85:8  Pa poslušal bom, kaj govori Bog mogočni, Gospod. Da, mir govori ljudstvu svojemu in svetnikom svojim, samo v nespamet naj se ne povrnejo.

85:9  Res, blizu je njim, ki se njega bojé, zveličanje njegovo, da bi zopet slava prebivala v deželi naši.

85:10  Milost in resnica se bosta srečavala, pravičnost in mir se poljubita.

85:11  Zvestoba požene iz zemlje, in pravičnost bo gledala iz nebes.

85:12  Gospod bo tudi dal, kar je dobro, in zemlja naša obrodi svoj sad.

85:13  Pravičnost bo pred njim hodila in nas postavila na pot stopinj njegovih.

Chapter 86

86:1  {Molitev Davidova.} Nagni, Gospod, uho svoje in usliši me, ker siromak sem in ubožen.

86:2  Ohrani dušo mojo, ker tisti sem, ki mu deliš milost; reši hlapca svojega, ti Bog moj, ki ima upanje v tebe.

86:3  Milost mi izkaži, Gospod, ker k tebi kličem ves dan.

86:4  Razveseli dušo svojega hlapca, ker do tebe, Gospod, povzdigujem dušo svojo.

86:5  Saj ti si, Gospod, dobrotljiv in rad prizanašaš, in obilen si v milosti vsem, ki te kličejo.

86:6  Čuj molitev mojo, o Gospod, in poslušaj prošenj mojih glas.

86:7  V dan stiske svoje te kličem, ker me uslišiš.

86:8  Ni ti enakega med bogovi, o Gospod, in del ni tvojim enakih.

86:9  Vsi narodi, kar si jih ustvaril, pridejo in klanjali se bodo pred teboj, o Gospod, in čast dado tvojemu imenu.

86:10  Zakaj ti si velik in delaš čuda, ti sam si Bog.

86:11  Uči me, Gospod, pot svojo, in hodil bom v resnici tvoji; zberi srce moje, da se bo balo tvojega imena.

86:12  Slavil te bom, Gospod, Bog moj, iz vsega srca svojega, in poveličeval bom ime tvoje vekomaj.

86:13  Ker velika je milost tvoja do mene, in rešil si dušo mojo, da ni šla v najglobočji pekel.

86:14  O Bog, prevzetniki so se vzdignili zoper mene in silovitnikov krdelo preži po življenju mojem, in tebe si niso predstavili pred oči.

86:15  Ti pa, Gospod, Bog mogočni, usmiljen si in milosten, počasen v jezo in obilen v milosti in resnici.

86:16  Ozri se v me in stori mi milost; daj moč svojo hlapcu svojemu in reši dekle svoje sina.

86:17  Stóri mi znamenje v dobro, da vidijo sovražilci moji in se s sramoto oblijo, ker si mi ti, Gospod, pomagal in me potolažil.

Chapter 87

87:1  {Sinov Korahovih psalm in pesem.} Ustanovitev svojo na svetih gorah,

87:2  vrata sionska ljubi Gospod bolj ko vsa prebivališča Jakobova.

87:3  Prečastno je, kar se govori o tebi, o mesto Božje. (Sela.)

87:4  „Imenoval bom Egipt in Babilon med njimi, ki me poznajo; glej, Filisteja in Tir z Etiopijo – ta je rojen ravno tam.“

87:5  Zato se bode govorilo o Sionu: Ta in oni je rojen v njem, in on, Najvišji, ga utrdi.

87:6  Gospod bo našteval, popisujoč narode: Ta je rojen ravno tam. (Sela.)

87:7  In pevaje in plešoč, poreko: Vsi studenci moji so v tebi.

Chapter 88

88:1  {Pesem in psalm sinov Korahovih. Načelniku godbe; na mahalat leanot. Pouk Hemana Ezrahovca.} O Gospod, Bog zveličanja mojega, po dnevi kličem in po noči pred teboj.

88:2  Pred obličje tvoje pridi molitev moja, nagni uho svoje k mojemu vpitju.

88:3  Kajti nasičena je z nadlogami duša moja in življenje moje je dospelo do kraja mrtvih.

88:4  Štejejo me med tiste, ki se pogrezajo v jamo; podoben sem možu, ki mu je minila življenja moč.

88:5  Med mrtvimi sem zapuščen kakor pobiti, ležeči v grobu, ki se jih ne spominjaš več, ker so ločeni od tvoje roke.

88:6  Položil si me v jamo najglobočjo, v kraje temne, v globočine.

88:7  Trdo me tlači jeza tvoja in vse valove svoje zaganjaš v me. (Sela.)

88:8  Oddalil si od mene znance moje, storil si me njim v najhujšo gnusobo; zajet sem, in pobegniti ne morem.

88:9  Oko moje mrli od bede; kličem te, Gospod, vsak dan, k tebi razpenjam roke svoje.

88:10  Boš li na mrtvih delal čudeže? Ali mrtvi vstajajo, da bi te slavili? (Sela.)

88:11  Ali naj bi se v grobu oznanjala milost tvoja, zvestoba tvoja v kraju pogube?

88:12  Ali se mar v temini spoznajo čuda tvoja in pravičnost tvoja v pozabljenja deželi?

88:13  Jaz pa vpijem, Gospod, k tebi, že zjutraj ti hiti naproti molitev moja.

88:14  Zakaj zametaš dušo mojo, o Gospod, skrivaš mi obličje svoje?

88:15  Siromak sem in blizu smrti od mladosti svoje, strahove tvoje prenašam in sem izbegan.

88:16  Jeze tvoje žar gre čezme, strahote tvoje me uničujejo;

88:17  obdajajo me kakor vode ves dan, obstopajo me vse skupaj.

88:18  Oddalil si od mene prijatelja in tovariša, temine so mi znanci edini.

Chapter 89

89:1  {Pouk Etana Ezrahovca.} O milostih Gospodovih bom peval vekomaj, rodu za rodom bom oznanjal z usti svojimi zvestobo tvojo.

89:2  Rekel sem namreč: Vekomaj se bo milost sezidavala, v samih nebesih utrdiš zvestobo svojo.

89:3  „Sklenil sem zavezo z izvoljencem svojim, prisegel sem Davidu, svojemu hlapcu:

89:4  Na vekomaj utrdim seme tvoje in stavil bom prestol tvoj od roda do roda.“ (Sela.)

89:5  Zato slavé nebesa čudovito delo tvoje, o Gospod, tudi zvestobo tvojo v zboru svetnikov.

89:6  Zakaj kdo naj se v nebeških višavah primerja Gospodu, kdo je Gospodu podoben med sinovi Božjimi?

89:7  On je Bog mogočni, jako strašen v zboru svetnikov in strašnejši mimo vseh, ki so okrog njega.

89:8  O Gospod, Bog nad vojskami, kdo je tebi enako mogočen, Gospod? In zvestoba tvoja biva okrog tebe.

89:9  Ti gospoduješ nad morja divjostjo; ko se vzpenjajo valovi njegovi, ti jih krotiš.

89:10  Zdrobil si Egipt, da je kakor strt, z ramo svoje moči si razkropil sovražnike svoje.

89:11  Tvoja so nebesa, tvoja tudi zemlja; vesoljni svet in česar je poln, ustanovil si ti.

89:12  Sever in jug, ti si ju ustvaril; Tabor in Hermon veselo pojeta o imenu tvojem.

89:13  Velemožna je rama tvoja, krepka je roka tvoja, vzvišena desnica tvoja.

89:14  Pravičnost in prava sodba sta podstava tvojemu prestolu, milost in resnica hodita pred obličjem tvojim.

89:15  Blagor ljudstvu, ki pozna trobente radostni glas! Ti hodijo v svetlobi obličja tvojega, o Gospod!

89:16  V imenu tvojem se radujejo ves dan in po pravičnosti tvoji se povišujejo.

89:17  Zakaj dika njih moči si ti, in po blagovoljnosti tvoji bo zvišan rog naš.

89:18  Gospod namreč je naš ščit in Svetnik Izraelov naš kralj.

89:19  Nekdaj si v prikazni govoril svetnikom svojim in rekel: Pomoč sem podelil junaku, povzdignil sem izvoljenega iz ljudstva.

89:20  Našel sem Davida, hlapca svojega, pomazilil sem ga s svetim oljem svojim.

89:21  Ž njim bodi roka moja stanovitna in rama moja naj ga krepča.

89:22  Ne bo ga stiskal sovražnik in sin krivice ga ne bo tlačil.

89:23  Temuč starem izpred njega nasprotnike njegove in sovražilce njegove udarim.

89:24  In moja zvestoba in milost moja bo ž njim, in v imenu mojem se povzdigne rog njegov.

89:25  In nad morje položim roko njegovo in nad reke njegovo desnico.

89:26  On me bo klical: Oče moj si ti, Bog moj mogočni in skala rešenja mojega.

89:27  Jaz pa ga postavim za prvorojenca, za najvišjega kraljem zemlje.

89:28  Vekomaj mu ohranim milost svojo, in zaveza moja mu ostani zvesta.

89:29  In postavim seme njegovo, da večno traja, in prestol njegov kakor dnevi nebes.

89:30  Ako zapusté sinovi njegovi zakon moj in ne bodo hodili v sodbah mojih,

89:31  ako oskrunijo postave moje in ne bodo ravnali po zapovedih mojih:

89:32  obiščem s šibo njih pregreho in z udarci njih krivico.

89:33  Toda milosti svoje mu ne odtegnem in lagal ne bom zoper zvestobo svojo.

89:34  Ne oskrunim zaveze svoje in ne izpremenim ustnic svojih obljube.

89:35  Enkrat sem prisegel pri svetosti svoji; zares, Davidu ne bom lagal:

89:36  Večno bodi seme njegovo in prestol njegov kakor solnce pred mano.

89:37  Kakor luna bode stanoviten vekomaj. In priča v nebeških višavah je zvesta. (Sela.)

89:38  Ti pa si zavrgel in zaničeval, razsrdil si se zoper maziljenca svojega.

89:39  Zaničeval si hlapca svojega zavezo, oskrunil in vrgel na tla venec njegov.

89:40  Podrl si vse ograje njegove, trdnjave njegove si izpostavil razdoru.

89:41  Plenili so ga vsi mimohodeči, v zasmeh je dan sosedom svojim.

89:42  Povzdignil si zatiralcev njegovih desnico, veselje napravil vsem sovražnikom njegovim.

89:43  Skrhal si tudi meča njegovega ostrino in mu nisi dal zmagati v vojski.

89:44  Storil si, da je minila bleščoba njegova, in prestol njegov si zvrnil na tla.

89:45  Okrajšal si dni mladosti njegove, pokril si ga s sramoto. (Sela.)

89:46  Doklej, Gospod, boš li se skrival vekomaj? gorela bo kakor ogenj jeza tvoja?

89:47  Spomni se me – kako sem kratkih dni! Za kako ničevost si ustvaril vse otroke človeške!

89:48  Kateri mož je, ki živi in ne bo videl smrti, ki zavaruje dušo svojo zoper oblast groba? (Sela.)

89:49  Kje so, o Gospod, milosti tvoje nekdanje, ki si jih prisegel Davidu v zvestobi svoji?

89:50  Spomni se, Gospod, sramote hlapcev svojih, da nosim v prsih svojih zasramovanje vseh teh mnogih ljudstev,

89:51  s katerim so sramotili sovražniki tvoji, Gospod, s katerim so sramotili maziljenca tvojega stopinje. —

89:52  Slava Gospodu vekomaj! Amen in Amen! Knjiga četrta.

Chapter 90

90:1  {Molitev Mojzesa, moža Božjega.} O Gospod, ti si nam bil prebivališče od roda do roda.

90:2  Ko niso bile še rojene gore in nisi bil naredil zemlje in vesoljnega sveta, da, od vekomaj do vekomaj si ti Bog mogočni.

90:3  Pripraviš človeka, da razpade v prah, in veliš: Povrnite se, otroci človeški!

90:4  Zakaj tisoč let je v tvojih očeh kakor včerajšnji dan, ko je minil, in kakor čas ponočne straže.

90:5  Kakor s povodnijo jih pokončavaš, kot spanje so; zjutraj so kakor trava, ki vnovič poganja.

90:6  Zjutraj cvete in poganja, zvečer jo pokose in usahne.

90:7  Kajti ginemo od jeze tvoje in vsled srda tvojega smo preplašeni.

90:8  Pred oči svoje si postavil krivice naše, skrivnosti naše v luč obličja svojega.

90:9  Kajti vsi dnevi naši minevajo v srdu tvojem, leta nam prelete kot misel.

90:10  Dnevi naših let – vseh jih je sedemdeset let ali, ako smo prav krepki, osemdeset let; in kar je naš ponos v njih, je le trud in težava; zakaj hitro vse poteče in mi odletimo.

90:11  A kdo spoznava jeze tvoje moč in tvoj srd, boječ se te, kakor se spodobi?

90:12  Uči nas torej prav šteti naše dni, da si pridobimo srce modro.

90:13  Vrni se, Gospod! doklej –? in žal ti bodi za hlapce svoje!

90:14  Nasiti nas že ob jutranjem svitu z milostjo svojo, da veselo pojemo in se radujemo vse svoje dni.

90:15  Razveseli nas po številu dni, v katerih si nas ponižaval, in let, v katerih smo izkušali hudo.

90:16  Očitno bodi hlapcem tvojim delo tvoje in veličastvo tvoje nad njih otroki!

90:17  Nad nami pa bodi ljubeznivost Gospoda, Boga našega, in delo naših rok podpiraj pri nas, delo, pravim, naših rok podpiraj!

Chapter 91

91:1  Kdor stanuje v zavetju Najvišjega, bo počival v senci Vsemogočnega.

91:2  Zato pravim Gospodu: Pribežališče si moje in grad moj, Bog moj, v katerega upam.

91:3  Kajti on te bo rešil iz zanke ptičarjeve in kuge pogubne.

91:4  S perutjo svojo te pokrije, in pod krili njegovimi ti bo zavetje, ščit in bran je resnica njegova.

91:5  Ne boj se nočnega strahu, ne pšice, ki šviga po dnevi,

91:6  ne pogube, ki lazi v temi, ne kuge, ki razsaja opoldne.

91:7  Pade jih ob strani tvoji tisoč in desetkrat tisoč na desnici tvoji, a k tebi se ne približa.

91:8  Samo z očmi svojimi boš to gledal in videl povračilo brezbožnikov.

91:9  Ker si rekel: Ti, Gospod, si pribežališče moje, Najvišjega si postavil za prebivališče svoje,

91:10  ne zadene te nesreča nobena in šiba se ne približa šatoru tvojemu.

91:11  Zakaj angelom svojim zapove zate, da te hranijo po vseh potih tvojih.

91:12  Na rokah te bodo nosili, da ne zadeneš z nogo svojo ob kamen.

91:13  Po divjem levu boš hodil in po kači, teptal boš leva mladiča in zmaja.

91:14  Ker mi je vdan v ljubezni, pravi Bog, ga hočem oteti; na varno ga postavim, ker pozna ime moje.

91:15  Kadar me zakliče, ga uslišim, na strani mu bodem v stiski; rešim ga in počastim.

91:16  Nasitim ga z dolgostjo življenja in storim, da z veseljem gleda zveličanje moje.

Chapter 92

92:1  {Psalm in pesem za sobotni dan.} Dobro je slaviti Gospoda in psalme pevati imenu tvojemu, o Najvišji!

92:2  Oznanjati zjutraj milost tvojo in zvestobo vsako noč,

92:3  z desetostrunjem in z brenkljami, z umetno godbo na citre.

92:4  Kajti razveseljuješ me, Gospod, z delom svojim, glasno bom prepeval o tvojih rok dejanjih.

92:5  Kako velika so dela tvoja, Gospod, silno globoke so misli tvoje!

92:6  Človek živinski ne spoznava in nespametnež ne umeje tega.

92:7  Ko poganjajo brezbožni kakor trava in cveto vsi, ki delajo krivico, se to godi, da bi se pogubili vekomaj.

92:8  Ti pa si vzvišen vekomaj, o Gospod!

92:9  Ker glej, sovražniki tvoji, Gospod, ker glej, sovražniki tvoji poginejo, razprše se vsi, ki delajo krivico.

92:10  Rog moj pa povzdigneš kakor samorogov, maziljen bodem s presnim oljem.

92:11  In oko mi bo gledalo z veseljem na zalezovalce moje, o hudodelcih, ki vstajajo zoper mene, na svoja ušesa zaslišim, kar mi bo všeč.

92:12  Kakor palma bo zelenel pravičnik, kakor cedra na Libanonu bo rastel.

92:13  Zasajeni v hiši Gospodovi bodo v vežah Boga našega poganjali mladike.

92:14  Še v sivosti bodo dajali sad, čvrsti ostanejo in zeleneči,

92:15  da oznanjajo, da je pravičen Gospod, skala moja, in krivice v njem ni nobene.

Chapter 93

93:1  Gospod kraljuje, z veličastvom se je oblekel, oblekel se je Gospod, opasal z močjo; zato trdno stoji vesoljni svet, ne omahuje.

93:2  Trdno stoji prestol tvoj od nekdaj, od vekomaj si ti.

93:3  Vzdignili so se reke, o Gospod, vzdignile so reke šum svoj, vzdigujejo reke bobnenje svoje.

93:4  Večji ko šum mnogih vodá, ko vršenje morskih valov, še tako veličastnih, veličastnejši je Gospod v višavah!

93:5  Pričevanja tvoja so zanesljiva jako; hiši tvoji se spodobi svetost, o Gospod, na večne čase.

Chapter 94

94:1  Bog mogočni maščevanja, o Gospod, Bog mogočni maščevanja, prikaži se!

94:2  Dvigni se, o zemlje sodnik, daj povračilo prevzetnim!

94:3  Doklej bodo brezbožni, o Gospod, doklej bodo veselja poskakovali brezbožni?

94:4  Ustijo se in govore predrzno, ponašajo se vsi, ki delajo krivico.

94:5  Tvoje ljudstvo, Gospod, teptajo v prah in tlačijo tvojo dediščino.

94:6  Moré vdovo in tujca in ubijajo sirote,

94:7  govoreč: Ne vidi Gospod in ne pazi Bog Jakobov.

94:8  Doumejte vendar, nespametni med ljudstvom, in neumneži, kdaj bodete razumni?

94:9  Ali on, ki je vsadil uho, bi ne slišal? ali on, ki je naredil oko, bi ne videl?

94:10  Ali on, ki pokori narode, bi ne grajal, on, ki uči ljudi modrosti?

94:11  Gospod pozna misli človeške, da so zgolj ničemurnost.

94:12  Blagor možu, ki ga pokoriš, Gospod, in ga učiš iz zakona svojega,

94:13  da mu pripraviš pokoj od dni nesreče, dokler se ne izkoplje brezbožniku jama.

94:14  Kajti Gospod ne zavrže ljudstva svojega in dediščine svoje ne zapusti.

94:15  Temuč k pravičnosti se mora vrniti sodba, in za njo pojdejo vsi, ki so pravega srca.

94:16  Kdo bi vstal zame zoper hudodelnike? kdo bi se postavil zame zoper one, ki delajo krivico?

94:17  Ko bi mi ne bil Gospod pomoč, malo da ne bi prebivala v kraju molčanja duša moja.

94:18  Ko pravim: Omahuje noga moja, milost tvoja, o Gospod, me podpira.

94:19  Kadar mi je premnogo skrbi na srcu, tolažbe tvoje razveseljujejo dušo mojo.

94:20  Ali bi bil s teboj združen prestol pogube, ki snuje hudobnost pod pretvezo postave?

94:21  Četoma se zbirajo proti pravičnega duši in obsojajo kri nedolžno.

94:22  A Gospod mi je grad visoki in Bog moj skala pribežališča mojega.

94:23  On obrača proti njim njih krivico in po njih hudobnosti jih pokonča; pokonča jih Gospod, naš Bog.

Chapter 95

95:1  Pridite, veselo pevajmo Gospodu, ukajmo skali zveličanja svojega!

95:2  Pojdimo pred obličje njegovo s hvalo, psalme pojoč mu ukajmo.

95:3  Zakaj velik Bog mogočni je Gospod in velik kralj nad vse bogove.

95:4  V roki njegovi so podstave zemlje in v njegovi oblasti višine gorá.

95:5  Njegovo je morje, on ga je naredil, in suho zemljo so ustvarile roke njegove.

95:6  Pridite, priklonimo se in padimo na tla, pripognimo kolena pred Gospodom, ki nas je ustvaril!

95:7  Zakaj on je Bog naš, mi pa ljudstvo paše njegove in čreda vodbe njegove. Danes če slišite glas njegov,

95:8  nikar ne zakrknite srca svojega kakor v prepiru, kakor ob dnevi izkušnjave kakor ob dnevi izkušnjave [Hebr. Masa.] v puščavi,

95:9  ko so me izkušali očetje vaši; izkušnjo so mi napravili, dasi so videli dela moja.

95:10  Štirideset let sem imel težave s tistim rodom in sem rekel: Ljudstvo je srca tavajočega. A oni niso spoznali potov mojih.

95:11  Zatorej sem prisegel v jezi svoji: Nikakor ne pridejo v pokoj moj!

Chapter 96

96:1  Pojte Gospodu novo pesem, pojte Gospodu, vse dežele!

96:2  Pojte Gospodu, slavite ime njegovo, z veseljem oznanjajte od dne do dne zveličanje njegovo!

96:3  Pripovedujte med poganskimi narodi veličastvo njegovo, med vsemi ljudstvi čudovita dela njegova!

96:4  Ker velik je Gospod in velike hvale vreden, strašen je on nad vse bogove.

96:5  Kajti vsi bogovi ljudstev so maliki, Gospod pa je naredil nebesa.

96:6  Slava in lepota sta pred njim, moč in veličastvo v svetišču njegovem.

96:7  Dajajte Gospodu, ljudstev rodovine, dajajte čast in moč Gospodu!

96:8  Dajajte Gospodu slavo imena njegovega, prinesite dar in pridite v veže njegove!

96:9  Klanjajte se Gospodu v diki svetosti; trepetajte pred njim, vse dežele!

96:10  Govorite med pogani: Gospod kraljuje, tudi zemlje obod je utrjen, da ne omahne; sodil bo ljudstva pravično.

96:11  Veselé se naj nebesa in poskakuj zemlja, šumi naj morje in kar je v njem;

96:12  raduj se polje in vse, kar je na njem! Tedaj bo veselo prepevalo vse drevje v gozdu

96:13  pred obličjem Gospodovim, kajti prihaja; kajti prihaja sodit zemljo. Sodil bo vesoljni svet v pravičnosti in ljudstva v zvestobi svoji.

Chapter 97

97:1  Gospod kraljuje, poskakuj zemlja, vesele se naj otoki mnogi.

97:2  Oblaki in tema ga obdajajo, pravičnost in sodba sta podstava njegovemu prestolu.

97:3  Ogenj gre pred njim in požiga okrog sovražnike njegove.

97:4  Bliski njegovi razsvetljujejo vesoljni svet; videč to, trepeta zemlja.

97:5  Gore se tope kakor vosek vpričo Gospoda, vpričo vse zemlje Gospodarja.

97:6  Nebesa oznanjajo pravičnost njegovo, da vidijo vsa ljudstva njegovo čast.

97:7  Osramočeni bodo vsi, ki služijo podobam, ki se ponašajo z maliki; klanjajte se mu, vsi bogovi!

97:8  Sion to sliši in se veseli, in hčere Judove veselja poskakujejo zaradi sodb tvojih, o Gospod.

97:9  Zakaj ti, Gospod, si najvišji nad vso zemljo, silno povišan si nad vse bogove.

97:10  Kateri ljubite Gospoda, sovražite hudo! On hrani duše svojih, ki jim izkazuje milost, iz rok brezbožnikov jih otimlje.

97:11  Luč povsod vzhaja pravičnemu in veselje njim, ki so pravega srca.

97:12  Veselite se, pravični, v Gospodu in slavite spomin svetosti njegove!

Chapter 98

98:1  {Psalm.} Pojte Gospodu novo pesem, ker storil je čudovita dela; rešitev mu je pridobila desnica njegova in rama njegove svetosti.

98:2  Naznanil je Gospod rešitev svojo, pred očmi narodov je razodel pravičnost svojo.

98:3  Spomnil se je milosti svoje in zvestobe svoje do hiše Izraelove; vse meje zemlje so videle Boga našega rešitev.

98:4  Ukajte Gospodu, vse dežele, vriskajte in pevajte psalme!

98:5  Pojte psalme Gospodu s citrami, s citrami in ubranimi glasovi!

98:6  S trobentami in z glasom roga ukajte pred kraljem Gospodom!

98:7  Šumi naj morje in kar je v njem, vesoljni svet in prebivalci njegovi.

98:8  Reke naj ploskajo z rokami, ž njimi vred naj pojó gore

98:9  pred Gospodom, kajti prihaja sodit zemljo! Sodil bo vesoljni svet v pravičnosti in ljudstva po pravici.

Chapter 99

99:1  Gospod kraljuje, ljudstva trepetajo; sedeč na kerubih, kraljuje, maje se zemlja.

99:2  Gospod je velik na Sionu in visok je on nad vse ljudstva.

99:3  Slavé naj ime tvoje veliko in strašno, – On je svet! –

99:4  in moč kralja, ki ljubi pravico! Ti si utrdil, kar je pravično, pravo sodbo in pravičnost ti izvršuješ v Jakobu.

99:5  Povišujte Gospoda, Boga našega, in pokleknite pred podnožjem nog njegovih: On je svet!

99:6  Mojzes in Aron sta bila med njegovimi duhovniki in Samuel med njimi, ki kličejo ime njegovo; klicali so h Gospodu, in on jim je odgovarjal.

99:7  V oblakovem stebru jim je govoril; hranili so pričevanja njegova in postavo, katero jim je dal.

99:8  Gospod, Bog naš, ti si jim odgovarjal, bil si jim Bog mogočni, odpuščajoč grehe, pa tudi kaznujoč njih dejanja.

99:9  Povišujte Gospoda, Boga našega, in pokleknite na gori svetosti njegove! Zakaj svet je Gospod, Bog naš!

Chapter 100

100:1  {Psalm za hvalno daritev.} Ukajte Gospodu, vse dežele!

100:2  Služite Gospodu z veseljem, pridite pred obličje njegovo z radostnim pitjem!

100:3  Spoznajte, da je Gospod Bog, on nas je ustvaril, ne pa mi sebe; ljudstvo njegovo smo in ovce paše njegove.

100:4  Vstopite v vrata njegova s hvalno daritvijo, s poveličevanjem v veže njegove: zahvaljujte se mu, slavite ime njegovo!

100:5  Ker dober je Gospod, vekomaj traja milost njegova in od roda do roda zvestoba njegova.

Chapter 101

101:1  {Psalm Davidov.} Milost in pravico bom opeval, tebi, o Gospod, pel psalme.

101:2  Pazil bom na pot popolnosti, o kdaj prideš k meni? hodil bom vedno v poštenosti srca svojega v hiši svoji.

101:3  Stavil si ne bom pred oči stvari pregrešne, čine razuzdanosti sovražim, ne primejo se me.

101:4  Srce lokavo bodi daleč od mene, hudega ne poznam.

101:5  Kdor skrivno obrekuje bližnjega svojega, njega iztrebim; kdor je ošabnih oči in srca napihnjenega, tega ne strpim.

101:6  Oči moje se bodo vpirale na zveste v deželi, da naj sedajo z menoj; kdor hodi po potu popolnosti, ta mi bo stregel.

101:7  Stanoval ne bo v hiši moji, kdor dela zvijačo; kdor govori laž, ne bo obstal pred mojimi očmi.

101:8  Vsako jutro bom zatiral vse brezbožnike iz dežele, da potrebim iz mesta Gospodovega vse, ki delajo krivico.

Chapter 102

102:1  {Molitev trpina, ko omaguje in pred Gospodom izliva žalovanje svoje.} Gospod, čuj molitev mojo, in vpitje moje pridi do tebe!

102:2  Ne skrivaj mi obličja svojega v dan stiske moje, nagni mi uho svoje; ob dnevi, ko kličem, me hitro usliši!

102:3  Kajti ginejo kakor dim dnevi moji in kosti moje goré.

102:4  Opaljeno je kakor trava in velo srce moje, kajti pozabil sem jesti kruh svoj.

102:5  Od glasu zdihovanja mojega se držé kosti moje mojega mesa.

102:6  Podoben sem pelikanu v puščavi, sem kakor sova v podrtinah.

102:7  Bedim in sem kakor samoten vrabec na strehi.

102:8  Ves dan me sramoté sovražniki moji; kateri divjajo zoper mene, se rotijo pri meni.

102:9  Kajti pepel jem kakor kruh in pijačo svojo mešam s solzami,

102:10  zaradi srda tvojega in togote tvoje, ker vzdignil si me in me vrgel na tla.

102:11  Dnevi moji so kakor senca pred mrakom in sam usiham kakor zél.

102:12  Ti pa, Gospod, ostajaš vekomaj in spomin tvoj od roda do roda.

102:13  Ti boš vstal in se usmilil Siona, ker čas je storiti mu milost, ker čas določen je prišel.

102:14  Kajti hlapcem tvojim je drago njega kamenje in smili se jim njega prah.

102:15  In bali se bodo pogani imena Gospodovega in vsi kralji zemlje slave tvoje.

102:16  Ko sezida Gospod Sion in se prikaže v slavi svoji,

102:17  se ozre na molitev zapuščenca, in ne bo zametal njih molitve.

102:18  Zapiše se to naslednjemu rodu, in ljudstvo, ki bode ustvarjeno, bo hvalilo Gospoda:

102:19  ker je pogledal z višave svetosti svoje, ozrl se Gospod iz nebes na zemljo,

102:20  da usliši jetnikov zdihovanje, da oprosti nje, ki so izročeni smrti,

102:21  da oznanjajo na Sionu ime Gospodovo in hvalo njegovo v Jeruzalemu,

102:22  ko se zbero ljudstva vsa in kraljestva, da služijo Gospodu.

102:23  Potlačil je na tem potu moč mojo, dni moje skrajšal.

102:24  Dejal sem: Bog moj mogočni, ne vzemi me sredi mojih dni! Skozi vse rodove so dnevi tvoji.

102:25  Saj ti si nekdaj ustanovil zemljo in delo tvojih rok so nebesa.

102:26  Ona preidejo, ti pa ostaneš; da, vse tisto se postara kakor oblačilo, kakor obleko jih izpremeniš, in se izpremené.

102:27  Ti pa si večno isti in let tvojih ni konca!

102:28  Sinovi hlapcev tvojih bodo prebivali v deželi in njih seme se utrdi pred teboj.

Chapter 103

103:1  {Psalm Davidov.} Slavi, duša moja, Gospoda, in vse, kar je v meni, sveto ime njegovo!

103:2  Slavi, duša moja, Gospoda in ne pozabi vseh dobrot njegovih!

103:3  Ki ti odpušča vse krivice tvoje, ki ozdravlja vse bolezni tvoje,

103:4  ki otimlje iz jame življenje tvoje, ki te venča z milostjo in usmiljenjem,

103:5  ki napolnjuje z vsem dobrim usta tvoja, da se kakor orlu ponavlja mladost tvoja.

103:6  Kar je pravično, dela Gospod in pravosodje vrši za vse zatirance.

103:7  Razodel je Mojzesu pota svoja, sinovom Izraelovim dela svoja.

103:8  Usmiljen in milostiv je Gospod, počasem v jezo in obilen v milosti.

103:9  Ne huduje se vekomaj in večno ne drži jeze.

103:10  Ne dela nam po grehih naših in ne povrača nam po krivicah naših.

103:11  Temuč kakor so visoko nebesa nad zemljo, tako močna je milost njegova nad njimi, ki se ga bojé.

103:12  Kakor daleč je vzhod od zahoda, tako daleč spravlja od nas prestopke naše.

103:13  Kakor se oče usmili otrok, usmili se Gospod njih, ki se ga bojé.

103:14  Kajti on pozna, kakšna stvar smo, spominja se, da smo prah.

103:15  Človekovi dnevi so kakor trava, on cvete kakor cvetica na polju:

103:16  ko veter potegne čeznjo, je ni več in mesta njenega ni več poznati.

103:17  A milost Gospodova se razteza od veka do veka nanje, ki se ga bojé, in pravičnost njegova je za sinov sinove,

103:18  zanje, ki hranijo zavezo njegovo in se spominjajo njegovih zapovedi, da jih izpolnjujejo.

103:19  Gospod je v nebesih postavil prestol svoj, in kraljestvo njegovo gospoduje vsem.

103:20  Slavite Gospoda, angeli njegovi, vi junaki v moči, ki izvršujete povelje njegovo, poslušajoč glas njegove besede!

103:21  Slavite Gospoda, vse vojske njegove, služabniki njegovi, izpolnjujoči voljo njegovo!

103:22  Slavite Gospoda, vsa dela njegova, po vseh krajih njegovega gospostva! Slavi, duša moja, Gospoda!

Chapter 104

104:1  Slavi, duša moja, Gospoda! Gospod, Bog moj, velik si silno, lepoto in veličastvo si oblekel;

104:2  ogrinjaš se s svetlobo kakor z obleko, nebesa razpenjaš kakor šator.

104:3  Kateri stavi v vodah tramovje hramov svojih, ki nareja oblake za voz svoj, ki hodi po vetrov perutih,

104:4  ki dela vetrove za poslance svoje, za služabnike svoje ogenj plamteči.

104:5  Postavil je zemljo na podstave njene, da se ne gane na večne čase.

104:6  Z valovjem si jo ogrnil kakor z odejo, čez gore so stale vode.

104:7  Na karanje tvoje so pobegnile, pred groma tvojega glasom so urno bežale –

104:8  dvignile so se gore, pogreznile se doline – na mesto, katero si jim bil ustanovil.

104:9  Mejo si jim postavil, da je ne prestopijo, da se ne povrnejo pokrit zemljo.

104:10  Ti izpuščaš studence po dolinah, da tečejo med gorami;

104:11  napajajo vse poljske živali, žejo svojo si gasé divji osli.

104:12  Poleg njih prebivajo ptice nebeške, glasijo se izmed vej.

104:13  On namaka gore iz hramov svojih, s sadom del tvojih se siti zemlja.

104:14  On daje, da raste trava živini in zelišče človeku v rabo, da si pripravi hrano iz zemlje,

104:15  in vino, ki razveseljuje srce človeku, in olje, ki svetel nareja obraz, in kruh, ki podpira srce človeku.

104:16  Siti se drevje Gospodovo, cedre na Libanonu, ki jih je vsadil,

104:17  kjer gnezdijo ptički, tudi štorklja, ki ima hišo svojo na jelkah.

104:18  Gore visoke so divjim kozlom, pečine skalnim jazbecem prebivališče.

104:19  Naredil je mesec, da meri čase, in solnce, ki pozna zahod svoj.

104:20  Temo narejaš, da je noč, tedaj so vse gozdne živali pokonci:

104:21  mladi levi rjovejo za plenom in zahtevajo od Boga mogočnega hrane svoje.

104:22  Ko izhaja solnce, se poskrijejo in ležé v brlogih svojih.

104:23  Človek pa gre na delo svoje in po opravilu svojem do večera.

104:24  Kako mnogotera so dela tvoja, o Gospod, v modrosti si jih naredil vsa, polna je zemlja stvorov tvojih!

104:25  Ondi morje, veliko in prostrano, v njem je laznine brez števila, živali velikih in malih.

104:26  Tod hodijo ladje in leviatan, ki si ga ustvaril, naj se v njem igra.

104:27  Vse to čaka tebe, da jim daš njih živeža o svojem času.

104:28  Kadar jim daješ, pobirajo, odpreš jim roko svojo, in sitijo se z dobrotami.

104:29  Kadar jim skriješ obličje svoje, se prestrašijo; vzameš jim sapo, in ginejo ter se povračajo v prah svoj.

104:30  Pošiljaš sapo svojo in jih spet ustvarjaš, in tako obličje obnavljaš zemlji.

104:31  Slava Gospodova traja naj vekomaj! Veseli se naj Gospod v delih svojih!

104:32  Ko pogleda na zemljo, se trese ona, ko se dotakne gorá, se kadé.

104:33  Pel bom Gospodu vse svoje žive dni, psalme prepeval Bogu svojemu, dokler bodem živ.

104:34  O da bi mu bilo prijetno premišljevanje moje! Jaz se hočem radovati v Gospodu.

104:35  Izginejo naj grešniki z zemlje in brezbožnikov več ne bodi! Slavi, duša moja, Gospoda! Aleluja!

Chapter 105

105:1  Hvalite Gospoda, razglašujte ime njegovo, med ljudstvi oznanjujte dejanja njegova!

105:2  Pojte mu, psalme mu prepevajte, razgovarjajte se o vseh čudovitih delih njegovih!

105:3  Hvalite se v svetem imenu njegovem; veseli se naj srce njih, ki iščejo Gospoda.

105:4  Iščite Gospoda in moči njegove, iščite vedno njegovega obličja.

105:5  Spominjajte se čudes njegovih, ki jih je storil, čudovitih del njegovih in razsodkov ust njegovih.

105:6  O seme Abrahama, njegovega hlapca, sinovi Jakobovi, izvoljenci njegovi!

105:7  On, Gospod, je Bog naš, po vsej zemlji se vršé sodbe njegove.

105:8  Spominja se vekomaj zaveze svoje, besede, ki jo je zapovedal do tisoč rodov,

105:9  zaveze, ki jo je sklenil z Abrahamom, in prisege svoje Izaku.

105:10  In jo je dal Jakobu v postavo, Izraelu v večno zavezo,

105:11  govoreč: Tebi hočem dati deželo Kanaansko kot vam odmerjeno dedno posest.

105:12  Ko jih je bilo po številu malo, prav malo, pa so še kot tujci bivali v njej,

105:13  in so hodili od naroda do naroda, iz enega kraljestva k drugemu ljudstvu,

105:14  ni dovolil zatirati jih nikomur in kralje je strahoval zavoljo njih:

105:15  Ne doteknite se maziljencev mojih in ne storite žalega prorokom mojim!

105:16  Tu je poklical lakoto nad deželo in strl ljudem vso podporo kruha.

105:17  Poslal je pred njimi moža, ki je bil v sužnost prodan, Jožefa.

105:18  Noge njegove so vklenili v spone, železo ga je stiskalo do duše,

105:19  do časa, ko se je uresničila beseda njegova: govor Gospodov ga je bil prečistil.

105:20  Poslal je kralj in velel ga razvezati, poglavar ljudstev, in ga je oprostil.

105:21  Postavil ga je za gospoda družini svoji in za poglavarja vsej svoji posesti,

105:22  da bi zvezaval kneze njegove po volji svoji in učil modrosti njegove starejšine.

105:23  Nato je prišel Izrael v Egipt in Jakob je tujčeval v deželi Hamovi.

105:24  Tam je storil Bog ljudstvo svoje silno rodovitno in ga je naredil močnejše od tlačiteljev njegovih.

105:25  Izpremenil je njih srce, da so sovražili ljudstvo njegovo, da so zvijačne naklepe snovali zoper hlapce njegove.

105:26  Poslal je Mojzesa, hlapca svojega, Arona, ki ga je bil izvolil.

105:27  Delala sta pred njimi besede znamenj njegovih in čudeže v deželi Hamovi.

105:28  Poslal je temé in omračil je deželo, in nista se upirala besedi njegovi.

105:29  Izpremenil je v kri njih vode in pokončal je njih ribe.

105:30  Obilo je rodila njih dežela žab, mrgolelo jih je po kraljevih sobanah.

105:31  Rekel je, in prišle so pasje muhe, komarji na vso njih pokrajino.

105:32  Dal jim je za dež točo, ogenj plamteč spustil na njih kraj,

105:33  in pobil je njih trte in smokve in polomil drevje njih pokrajine.

105:34  Rekel je, in prišle so kobilice in hrošči, in to brez števila,

105:35  in so požrli vso travo v njih deželi in požrli njih poljski sad.

105:36  Slednjič je udaril vse prvorojeno v njih deželi, prvino vse njih moči.

105:37  Tedaj jih je izpeljal s srebrom in zlatom, in ni ga bilo, ki bi bil pešal med njih rodovi.

105:38  Veselili so se Egipčani, ko so šli ti, ker strah pred njimi jih je bil obšel.

105:39  Razgrnil je oblak, da jih zaslanja, in ogenj, da razsvetljuje noč.

105:40  Prosili so, in poslal jim je prepelic in s kruhom nebeškim jih je sitil.

105:41  Odprl je skalo, in pritekle so vode, tekle so po pušči kakor reka.

105:42  Ker se je spominjal besede svetosti svoje in Abrahama, hlapca svojega.

105:43  Zato je izpeljal ljustvo svoje z veseljem, s petjem izvoljence svoje,

105:44  in dal jim je dežele poganov in pridelke ljudstev v last,

105:45  da se naj držé postav njegovih in hranijo zakone njegove. Aleluja!

Chapter 106

106:1  Aleluja! Hvalite Gospoda, ker je dober, ker traja vekomaj milost njegova.

106:2  Kdo bi dopovedal mogočna dela Gospodova, oznanil vso hvalo njegovo?

106:3  O blagor jim, ki se oklepajo pravice, ki delajo pravičnost vsak čas!

106:4  Spomni se me, Gospod, po blagovoljnosti, ki jo izkazuješ svojemu ljudstvu, obišči me z rešilno pomočjo svojo,

106:5  da uživam izvoljenih tvojih srečo, da se veselim radosti naroda tvojega, da se ponašam z dedino tvojo vred.

106:6  Grešili smo kakor očetje naši, krivično smo delali, brezbožno ravnali.

106:7  Očetje naši v Egiptu niso uvaževali čudovitih del tvojih, spominjali se niso milosti tvojih množine, temuč bili so uporni pri morju, pri morju Rdečem.

106:8  Vendar jih je rešil zavoljo imena svojega, da bi pokazal svojo moč.

106:9  Zapretil je Rdečemu morju, in posušilo se je, in peljal jih je skozi valove kakor po planjavi.

106:10  Tako jih je otel sovražilcu iz roke, odrešil jih je iz roke neprijateljeve.

106:11  Vode pa so pokrile njih zatiralce, eden izmed njih ni ostal.

106:12  Tedaj so verjeli besedam njegovim, peli hvalo njegovo.

106:13  Pa hitro so pozabili del njegovih, čakali niso sveta njegovega,

106:14  ampak vdali so se poželjivosti v puščavi, izkušali Boga mogočnega v samoti.

106:15  In dal jim je, česar so želeli, a poslal jim je suhoto v njih duše.

106:16  Ko so bili nevoščljivi Mojzesu v taborišču in Aronu, svetniku Gospodovemu,

106:17  se je odprla zemlja in požrla Datana, in zagrnila je druhal Abiramovo.

106:18  In ogenj se je vnel v njih druhali, in plamen je požgal krivičnike.

106:19  Naredili so tele pri Horebu in so se klanjali uliti podobi,

106:20  in so zamenili čast svojo s podobo vola, ki muli travo.

106:21  Pozabili so Boga mogočnega, rešitelja svojega, ki je bil storil velike reči v Egiptu,

106:22  čudovita dela v deželi Hamovi, strašna pri Rdečem morju.

106:23  Zato je rekel, da jih pogubi; ko bi ne bil Mojzes, izvoljenec njegov, stopil v oni prepad pred njim, da je odvrnil jezo njegovo, da jih ni pogubil.

106:24  Zaničevali so tudi zaželjeno deželo, ne verujoč besedi njegovi.

106:25  Godrnjali so v šatorih svojih in niso poslušali glasu Gospodovega.

106:26  Tu je dvignil roko svojo proti njim ter prisegel, da morajo popadati v puščavi,

106:27  in da raznese njih seme med narode in jih razkropi po deželah.

106:28  Združili so se tudi z malikom Baal-peorjem in jedli daritve mrtvim.

106:29  Tako so dražili Boga s počenjanjem svojim, da je prihrul nadnje pomor.

106:30  Tu se je vzdignil Pinehas in storil sodbo, in pomor je bil ustavljen;

106:31  to se mu je štelo za pravičnost, od roda do roda vekomaj.

106:32  Enako so razdražili Boga pri Vodi prepira, da se je slabo godilo Mojzesu zavoljo njih:

106:33  kajti upirali so se duhu njegovemu, in govoril je nepremišljeno z ustnami svojimi.

106:34  Pokončali niso onih ljudstev, za katera jim je bil zapoveddal Gospod,

106:35  ampak pomešali so se s poganskimi narodi in naučili se njih del;

106:36  in so služili njih malikom, in ti so jim bili v spotiko.

106:37  In darovali so sinove svoje in hčere svoje hudim duhovom.

106:38  In prelivali so nedolžno kri, kri sinov in hčer svojih, ki so jih darovali malikom kanaanskim, da je bila dežela oskrunjena ž njih moritvami.

106:39  In onečistili so se s svojimi deli, prešeštvovali so z dejanji svojimi.

106:40  Zato se je razsrdil Gospod nad ljudstvom svojim in pristudila se mu je dedina njegova.

106:41  In dal jih je v roko poganom, da bi jim gospodovali njih črtilci.

106:42  In stiskali so jih njih sovražniki, in bili so potlačeni pod njih roko.

106:43  Mnogokrat jih je rešil, in vendar so bili uporni v naklepih svojih, in bili so ponižani zavoljo krivice svoje.

106:44  Vendar se je oziral na njih stisko, ko je slišal njih vpitje.

106:45  In spominjal se je zanje zaveze svoje in kesal se je po obilosti milosti svojih.

106:46  In dal jim je doseči usmiljenje pred vsemi, kateri so jih imeli v sužnosti.

106:47  Reši nas, Gospod, Bog naš, in zberi nas izmed tistih poganov, da slavimo sveto ime tvoje in se hvalimo v hvali tvoji. —

106:48  Slava Gospodu, Bogu Izraelovemu, od veka do veka! In vse ljudstvo naj reče: Amen! Aleluja! Knjiga peta.

Chapter 107

107:1  Hvalite Gospoda, ker je dobrotljiv, ker vekomaj traja milost njegova!

107:2  Tako naj govoré rešenci Gospodovi, ki jih je rešil iz rok tlačitelja

107:3  in ki jih je zbral iz dežel, od vzhoda in od zahoda, od severa in od morja.

107:4  Tavali so po puščavi, po potih samotnih, mesta za prebivališče niso našli;

107:5  lačni so bili in žejni, njih duša je hirala v njih.

107:6  Tedaj so klicali h Gospodu v nadlogi svoji, in rešil jih je iz njih stiske,

107:7  in vodil jih je po pravem potu, da bi dospeli v mesto za prebivališče.

107:8  Slavé naj Gospoda za milost njegovo in za čudovita dela njegova pri sinovih človeških:

107:9  da on siti dušo potrebno in dušo gladno napolnjuje z dobrim.

107:10  Kateri so sedeli v temoti in v smrtni senci, v bridkosti sponah in v železju,

107:11  ker so se upirali besedam Boga mogočnega in so zavrgli sklep Najvišjega;

107:12  zato je ponižal njih srce z nadlogo, padli so, in ni ga bilo, ki bi jim bil pomagal.

107:13  Tedaj so klicali h Gospodu v nadlogi svoji, in rešil jih je iz njih stiske;

107:14  izpeljal jih je iz temin in smrtne sence in raztrgal je njih vezi.

107:15  Slavé naj Gospoda za milost njegovo in za čudovita dela njegova pri sinovih človeških,

107:16  da je strl vrata bronasta in zdrobil zapahe železne.

107:17  Nespametni zavoljo pota pregrehe, zavoljo krivic svojih so prišli v trpljenje.

107:18  Vsaka hrana se je studila njih duši, smrtnim vratom so se približali.

107:19  Tedaj so klicali Gospoda v nadlogi svoji, in rešil jih je iz njih stiske;

107:20  poslal je besedo svojo in jih ozdravil, in jih je otel pogina.

107:21  Slavé naj Gospoda za milost njegovo in za čudovita dela njegova pri sinovih človeških

107:22  in naj darujejo hvalne daritve ter oznanjajo z radostnim petjem dela njegova!

107:23  Kateri so šli na morje v ladjah, za opravilom svojim po velikih vodah,

107:24  oni so videli dela Gospodova in čuda njegova v globočini:

107:25  Ukaže namreč in napravi vihar, ki visoko žene valove njegove,

107:26  da se zdaj vzpenjajo do neba, zdaj zopet padajo v globočino, duša jim koprni v nadlogi;

107:27  vrtijo se in opotekajo kakor pijani, in vsa njih spretnost je izginila.

107:28  Tedaj so klicali h Gospodu v nadlogi svoji, in rešil jih je iz njih stiske;

107:29  premenil je vihar v tišino, in utihnili so jim valovi.

107:30  Tedaj se razveselé, da so se pomirili valovi, in tako jih je peljal v pristanišče zaželjeno.

107:31  Slavé naj Gospoda za milost njegovo in za čudovita dela njegova pri sinovih človeških;

107:32  in naj ga poveličujejo v zboru ljudstva ter v seji starejšin naj ga hvalijo!

107:33  Reke izpreminja v puščavo in studence vodá v žejna tla,

107:34  zemljo rodovitno v solnato puščo zavoljo hudobnosti prebivalcev njenih.

107:35  Puščavo izpreminja v jezero in suhotna tla v studence vodá.

107:36  In tja naseli lačne, da zidajo mesto za prebivanje

107:37  in da posejejo njive in zasadé vinograde in pridelajo vsakoleten sad.

107:38  Blagoslavlja jih tako, da se množijo silno, in njih živine ne zmanjšuje.

107:39  Zmanjšani so pač bili in ponižani vsled zatiranja, nesreče in bridkosti.

107:40  On, ki izliva zaničevanje nad kneze in dela, da tavajo po praznoti, ki je brez potov,

107:41  na višavo je postavil siromaka iz bede in mu razmnožil rodovine kakor črede.

107:42  Vidijo to pravični in se veselé, vsa malopridnost pa zapre usta svoja.

107:43  Kdorkoli je moder, naj pazi na to, in uvažujejo naj milosti Gospodove!

Chapter 108

108:1  {Pesem in psalm Davidov.} Utrjeno je srce moje, o Bog, pel bodem in psalme prepeval, tudi slava moja.

108:2  Prebudite se, brenklje in strune, zbudim naj jutranjo zarjo.

108:3  Hvalil te bodem med ljudstvi, Gospod, in psalme ti prepeval med narodi.

108:4  Zakaj velika je nad nebesa milost tvoja in do nebeških višav resnica tvoja.

108:5  Povzdigni se nad nebesa, o Bog, in čez vso zemljo slava tvoja!

108:6  Da bodo rešeni ljubljenci tvoji, stóri rešitev z desnico svojo in usliši me!

108:7  Bog je govoril v svetosti svoji: Radoval se bom, razdelim Sihem in dolino Sukotsko premerim.

108:8  Moj je Gilead, moj Manase in Efraim glave moje bramba, Juda moje žezlo,

108:9  Moab umivalnica moja, na Edoma vržem svoje obuvalo, nad Filistejo bom ukal.

108:10  Kdo me popelje v mesto utrjeno, kdo me pripelje do Edomeje?

108:11  Ali nisi bil, o Bog, zavrgel nas in nisi hodil, o Bog, z našimi vojskami?

108:12  Daj nam pomoč zoper zatiralca, ker ničeva je pomoč človeška.

108:13  V Bogu delajmo junaške čine, in on potepta zatiralce naše.

Chapter 109

109:1  {Načelniku godbe. Psalm Davidov.} O Bog hvale moje, ne molči!

109:2  Kajti usta krivičnega in usta zvijačna so se odprla zoper mene, govorila so zoper mene z lažnivim jezikom;

109:3  in z besedami sovražnimi so me obdali, se vojskovali z menoj brez vzroka.

109:4  Za ljubezen mojo so mi črtilci, jaz pa stanovitno molim,

109:5  in vračajo mi hudo za dobro in sovraštvo za ljubezen mojo.

109:6  Postavi čezenj brezbožnika in protivnik naj mu stoji kot tožnik na desni.

109:7  Ko pride pred sodbo, odide naj obsojen; in molitev njegova bodi mu v greh.

109:8  Malo bodi dni njegovih in službo njegovo naj prejme drug.

109:9  Otroci njegovi naj bodo sirote in žena njegova bodi vdova.

109:10  In neprestano naj se klatijo in beračijo otroci njegovi in iščejo naj kruha daleč od podrtih bivališč svojih.

109:11  Upnik naj ga odere za vse, kar ima, in tujci naj uplenijo, kar si je pridobil.

109:12  Ne bodi mu nikogar, ki mu dobroto pomoli, in nihče naj ne izkaže usmiljenja sirotam njegovim.

109:13  Pokončan bodi zarod njegov, v drugem rodu bodi izbrisano njih ime.

109:14  V spominu bodi krivica očetov njegovih pri Gospodu in greh matere njegove se ne izbriši.

109:15  Bodo naj vedno pred očmi Gospodu, da iztrebi z zemlje njih spomin.

109:16  Zato ker ni maral izkazovati usmiljenja, ampak je preganjal moža ubogega in potrebnega in njega, ki mu je srce potrto, da ga usmrti.

109:17  In ljubil je prokletstvo, zato ga je zadelo, in ni se veselil blagoslova, zato mu je daleč ostalo.

109:18  Oblačil se je s prokletstvom kakor z oblačilom svojim, in šlo mu je v notranjščino kakor voda in kakor olje v kosti njegove.

109:19  Bodi mu torej kakor suknja, ki se ž njo ogrinja, in kakor pas, ki se ž njim vedno opasuje.

109:20  To bodi plačilo protivnikom mojim od Gospoda in njim, ki hudo govoré zoper dušo mojo.

109:21  Ti pa, o Jehova Gospod, ravnaj milostno z menoj zavoljo imena svojega; ker je dobra milost tvoja, reši me!

109:22  Kajti ubožen sem in potreben, in srce moje je prebodeno v meni.

109:23  Kakor senca, ko se nagiblje, ginem; kakor kobilico me semtertja podé.

109:24  Kolena moja se šibé od posta in meso mi hujša, da ni več tolščobe.

109:25  Vrhutega sem jim v zasramovanje; ko me vidijo, majejo z glavo svojo.

109:26  Pomagaj mi, o Gospod, Bog moj, reši me po milosti svoji,

109:27  da spoznajo, da je to roka tvoja, da si ti, Gospod, to storil.

109:28  Preklinjajo naj, ti me blagoslavljaj! Ko se povzdignejo, bodo osramočeni, a hlapec tvoj se bo veselil.

109:29  Z nečastjo se morajo odeti protivniki moji in ogrniti se kakor s plaščem s sramoto svojo.

109:30  Hvalil bom močno z usti svojimi Gospoda in sredi mnogih ga bom proslavljal,

109:31  da stoji na desni siromaku, da ga reši njih, ki mu obsojajo dušo.

Chapter 110

110:1  {Psalm Davidov.} Rekel je Gospod mojemu Gospodu: „Sédi meni na desni, dokler ne denem sovražnikov tvojih nogam tvojim za podnožje“.

110:2  Žezlo moči tvoje pošlje Gospod s Siona: „Gospoduj sredi sovražnikov svojih!“

110:3  Ljudstvo tvoje pojde radovoljno ob dnevi, ko boš skliceval vojno moč svojo; v krasotah svetosti, iz naročja zore ti pride rosa mladega moštva.

110:4  Prisegel je Gospod in ne bode se kesal: „Ti si duhovnik vekomaj po redu Melhizedekovem“.

110:5  Gospod na desnici tvoji potare kralje ob dnevi jeze svoje,

110:6  sodil bo med narodi, polno bode mrličev. Razbije glavo nad mnogimi kraji.

110:7  Iz potoka bo pil na potu, zatorej povzdigne glavo.

Chapter 111

111:1  Aleluja! Hvalil bom Gospoda iz vsega srca v zboru pravičnih in na njih shodu.

111:2  Velika so dela Gospodova, preiskujejo jih vsi, ki se jih veselé.

111:3  Slavno in krasno je delo njegovo, in pravičnost njegova ostane vekomaj.

111:4  Spomin je napravil čudežem svojim, milostiv in usmiljen je Gospod.

111:5  Jedi je dal njim, ki se ga bojé; spominja se vekomaj zaveze svoje.

111:6  Moč del svojih je naznanil ljudstvu svojemu s tem, da jim je dal posest poganov.

111:7  Dela rok njegovih so resnica in prava sodba, zanesljive so vse zapovedi njegove,

111:8  utrjene za vedno in na veke, storjene v zvestobi in pravično.

111:9  Odrešitev je poslal ljudstvu svojemu, na vekomaj je sklenil zavezo svojo; sveto in strašno je ime njegovo.

111:10  Začetek modrosti je strah Gospodov; dobro razumnost imajo vsi, ki se po zapovedih ravnajo. Hvala Njegova ostane vekomaj.

Chapter 112

112:1  Aleluja! Blagor mu, kdor se boji Gospoda, v zapovedih njegovih se veseli močno!

112:2  Mogočno bode na zemlji seme njegovo, pravičnih rod se blagoslavlja.

112:3  Obilost in bogastvo je v hiši njegovi, in pravičnost njegova ostane vekomaj.

112:4  V temi vzhaja luč poštenim; milosten je, usmiljen in pravičen.

112:5  Dobro človeku, ki je radodaren in posoja: obdržal bo svoje reči na sodbi.

112:6  Kajti vekomaj ne omahne, v večnem spominu bode pravičnik.

112:7  Hudega glasu se ne zboji, utrjeno je srce njegovo, upajoč v Gospoda.

112:8  V svojem srcu podprt, se ne boji, dokler ne vidi na zatiralcih svojih, kar mu je všeč.

112:9  Razsiplje, daje potrebnim, pravičnost njegova ostane vekomaj, rog njegov se dviguje v časti.

112:10  Brezbožnik, videč to, se bo jezil, z zobmi svojimi škripal in pešal; brezbožnih želja pogine.

Chapter 113

113:1  Aleluja! Hvalite, hlapci Gospodovi, hvalite ime Gospodovo!

113:2  Slavljeno bodi ime Gospodovo odslej in na vekomaj!

113:3  Od vzhoda solnčnega do zahoda naj se hvali ime Gospodovo!

113:4  Vzvišen nad vse narode je Gospod, nad sama nebesa slava njegova.

113:5  Kdo je enak Gospodu, Bogu našemu, ki stoluje v višavi?

113:6  ki se ponižava, da vidi, karkoli je v nebesih in na zemlji;

113:7  ki iz prahu povišuje ubožca, iz blata dviguje siromaka,

113:8  da ga posadi med plemenitnike, med ljudstva svojega plemenitnike;

113:9  daje, da ona, ki je bila nerodovitna v hiši, gospodari in je mati, otrok vesela. Aleluja!

Chapter 114

114:1  Ko je izhajal Izrael iz Egipta, družina Jakobova izmed ljudstva tujega jezika,

114:2  je postal Juda svetišče njegovo, Izrael gospostvo njegovo.

114:3  Morje je to videlo in bežalo, Jordan se je obrnil nazaj.

114:4  Hribi so poskakovali kakor ovni, kakor mlada jagnjeta griči.

114:5  Kaj ti je, morje, da bežiš? o Jordan, da si se obrnil nazaj?

114:6  O hribi, zakaj poskakujete kakor ovni, griči kakor jagnjeta mlada?

114:7  Pred obličjem Gospodovim trepetaj, zemlja, pred obličjem Boga Jakobovega,

114:8  ki je izpremenil skalo v jezero, kremenje v studence vodá.

Chapter 115

115:1  Ne nam, Gospod, ne nam, temuč svojemu imenu daj čast, zaradi milosti svoje, zaradi resnice svoje!

115:2  Zakaj bi govorili pogani: Kje je torej njih Bog?

115:3  A Bog naš je v nebesih, stori vse, karkoli hoče.

115:4  Njih maliki pa so srebro in zlato, delo rok človeških.

115:5  Usta imajo, pa ne govore, oči imajo, pa ne vidijo,

115:6  ušesa imajo, pa ne slišijo, nos imajo, pa ne duhajo,

115:7  roke, pa ne tipajo, noge, pa ne hodijo, z grlom svojim še ne črhnejo.

115:8  Njim so podobni, ki jih delajo, vsi, ki vanje upajo.

115:9  Izrael, upaj v Gospoda! Pomoč je tem in ščit je tem.

115:10  Družina Aronova, upajte v Gospoda! Pomoč je tem in ščit je tem.

115:11  Kateri se bojite Gospoda, upajte v Gospoda! Pomoč je tem in ščit je tem.

115:12  Gospod, spomnivši se nas, bo blagoslavljal, blagoslavljal družino Izraelovo, blagoslavljal družino Aronovo.

115:13  Blagoslavljal bo vse, ki se boje Gospoda, male in velike vred.

115:14  Množil vas bo Gospod, vas in otroke vaše.

115:15  Blagoslovljeni ste od Gospoda, ki je naredil nebo in zemljo.

115:16  Nebesa so nebesa Gospodova, a zemljo je dal sinom človeškim.

115:17  Ne kateri so umrli, hvalijo Gospoda, ne nihče teh, ki doli gredo v kraj molčanja,

115:18  ampak mi, mi bomo slavili Gospoda odslej in veke. Aleluja!

Chapter 116

116:1  Ljubim Gospoda, ker sliši glas moj, molitve moje.

116:2  Ker je uho svoje nagnil k meni, zatorej ga bom klical vse svoje dni.

116:3  Obdale so me smrtne vezi in me zadele peklenske stiske, prišel sem v nadlogo in žalost.

116:4  Tedaj sem klical ime Gospodovo: Prosim, Gospod, reši dušo mojo!

116:5  Milosten je Gospod in pravičen in Bog naš je usmiljen.

116:6  Preproste hrani Gospod; bil sem ponižan, in me je rešil.

116:7  Povrni se v pokoj svoj, duša moja, ker Gospod je dobro storil tebi.

116:8  Zakaj ti si otel dušo mojo smrti, oči moje solz, nogo mojo padca.

116:9  Neprestano bom hodil pred Gospodom v deželi živečih.

116:10  Veroval sem, kajti govoril sem, jaz, ki sem bil potlačen jako.

116:11  Jaz sem rekel v svoji osuplosti: Vsi ljudje so lažnivci.

116:12  Kaj naj povrnem Gospodu za vse dobrote njegove meni?

116:13  Kelih obilega zveličanja primem in klical bom ime Gospodovo;

116:14  obljube svoje izpolnim Gospodu, da, izpolnim jih vpričo vsega njegovega ljudstva.

116:15  Draga je pred obličjem Gospodovim smrt svetih njegovih.

116:16  O Gospod, zares hlapec tvoj sem jaz, hlapec tvoj sem, dekle tvoje sin: ti si raztrgal vezi moje.

116:17  Tebi bom daroval hvalne daritve in klical ime Gospodovo.

116:18  Obljube svoje opravim Gospodu, da, opravim vpričo vsega njegovega ljudstva,

116:19  v vežah hiše Gospodove, sredi tebe, Jeruzalem! Aleluja!

Chapter 117

117:1  Hvalite Gospoda, vsi narodi, slavite ga, vi vsa ljudstva!

117:2  Zakaj velika je do nas milost njegova, in resnica Gospodova traja vekomaj. Aleluja!

Chapter 118

118:1  Hvalite Gospoda, ker je dobrotljiv, ker vekomaj traja milost njegova!

118:2  Reci torej, Izrael: Da, vekomaj traja milost njegova!

118:3  Recite torej, družina Aronova: Da, vekomaj traja milost njegova!

118:4  Rekó naj, kateri se boje Gospoda: Da, vekomaj traja milost njegova!

118:5  Iz stiske svoje sem klical Gospoda, odgovoril mi je in me postavil na plano Gospod.

118:6  Gospod mi je na strani, ne bom se bal: kaj bi mi storil človek?

118:7  Gospod mi je na strani med mojimi pomočniki, zato ugledam veselje svoje na sovražilcih svojih.

118:8  Bolje je iskati zavetja v Gospodu nego upati v človeka.

118:9  Bolje je pribegati h Gospodu nego upati v poglavarje.

118:10  Vsi narodi so me obdali, zares, v imenu Gospodovem sem jih uničil.

118:11  Obdali so me, obdali vsenaokrog, zares v imenu Gospodovem sem jih uničil.

118:12  Obdali so me kakor čebele, a ugasnili so kakor trnov ogenj; zares, v imenu Gospodovem sem jih uničil.

118:13  Močno si me bil pahnil, sovražnik, da bi padel, ali Gospod mi je bil na pomoč.

118:14  Moč moja in pesem moja je Gospod, on mi je bil v rešenje.

118:15  Glas petja in rešenja je v pravičnikov šatorih: Desnica Gospodova dela junaške čine,

118:16  desnica Gospodova je povzdignjena, desnica Gospodova dela junaške čine.

118:17  Ne bom umrl, ampak živel, da oznanjam dela Gospodova.

118:18  Ostro me je pokoril Gospod, ali smrti me ni izdal.

118:19  Odprite mi vrata pravičnosti, da vstopim vanje in slavim Gospoda!

118:20  Ta so vrata Gospodova, pravični vhajajo skozi nje.

118:21  Hvalil te bom, ker si me uslišal in si mi bil v rešenje.

118:22  Kamen, ki so ga bili zavrgli zidarji, je postal glavni vogalnik.

118:23  Od Gospoda se je to zgodilo, čudovito je v naših očeh.

118:24  To je dan, ki ga storil Gospod, radujmo in veselimo se v njem!

118:25  Prosimo, Gospod, reši zdaj, prosimo, Gospod, dobro srečo daj zdaj!

118:26  Blagoslovljen, ki prihaja v imenu Gospodovem! blagoslavljamo vas iz hiše Gospodove.

118:27  Gospod je Bog mogočni, on nam je dal luč: Privezujte praznične daritve z vrvmi prav do rogov oltarja!

118:28  Bog mogočni si moj, zato te bom hvalil, Bog moj, poviševati te hočem!

118:29  Hvalite Gospoda, ker je dobrotljiv, ker vekomaj traja milost njegova!

Chapter 119

119:1  Alef. Blagor njim, ki hodijo brezmadežno po pravem potu, ki živé po postavi Gospodovi.

119:2  Blagor njim, ki hranijo pričevanja njegova, ki ga iščejo iz vsega srca,

119:3  ki tudi ne delajo krivice, ampak hodijo po potih njegovih.

119:4  Ti si zapovedal ukaze svoje, da naj se izpolnjujejo pridno.

119:5  O, da bi pota moja šla tako, da bi izpolnjeval postave tvoje!

119:6  Tedaj ne pridem v sramoto, ko bom gledal na vse zapovedi tvoje.

119:7  Hvalil te bom s pravim srcem, ko se bom učil razsodkov pravičnosti tvoje.

119:8  Postave tvoje bom izpolnjeval, le ne zapusti me nikar!

119:9  Bet. Kako ohrani mladenič stezo svojo brez madeža? Držeč se je po besedi tvoji.

119:10  Iz vsega srca svojega te iščem, ne daj, da izgrešim zapovedi tvoje.

119:11  V srcu svojem sem shranil govor tvoj, da ne grešim zoper tebe.

119:12  Hvaljen si, Gospod, uči me postave svoje!

119:13  Z ustnami svojimi pripovedujem vse sodbe tvojih ust.

119:14  Veselim se pota pričevanj tvojih kakor vseh zakladov.

119:15  Ukaze tvoje bom premišljeval in pazil na steze tvoje.

119:16  V postavah tvojih se razveseljujem, besede tvoje ne zabim.

119:17  Gimel. Dobrotno ravnaj s hlapcem svojim, da bom živel, in hraniti hočem besedo tvojo.

119:18  Odgrni oči moje, da gledam čuda v zakonu tvojem.

119:19  Tujec sem na tej zemlji, ne skrivaj mi zapovedi svojih.

119:20  Duša moja gine od hrepenenja po pravicah tvojih vsak čas.

119:21  Ti pretiš prevzetnim in preklinjaš, kateri izgrešajo zapovedi tvoje.

119:22  Odvali od mene sramoto in zaničevanje, ker hranim pričevanja tvoja.

119:23  Tudi knezi sedé in govoré zoper mene, a hlapec tvoj premišlja postave tvoje.

119:24  Pričevanja tvoja so vendarle razveseljevanja moja, svetovalci moji.

119:25  Dalet. V prahu tiči duša moja, oživi me po besedi svoji.

119:26  Pota svoja sem ti naznanjal, in odgovoril si mi; úči me postav svojih.

119:27  Daj, da umem pot ukazov tvojih, in premišljeval bom čudovita dela tvoja.

119:28  Od otožnosti se v solzah taja duša moja, vzdrži me po besedi svoji!

119:29  Lažnivosti pot odvrni od mene in pouk zakona svojega mi podéli milostno.

119:30  Zvestobe pot sem izvolil, sodbe tvoje si postavil pred oči.

119:31  Držim se tvojih pričevanj, Gospod, ne daj, da se osramotim.

119:32  Po poti zapovedi tvojih bom tekel, ko razširiš srce moje.

119:33  He. Uči me, Gospod, postav svojih pot, da jo ohranim do konca.

119:34  Daj mi razum, da hranim zakon tvoj in ga izpolnjujem iz vsega srca.

119:35  Daj, da hodim po zapovedi tvojih stezi, ker tá me veseli.

119:36  Nagni srce moje k pričevanjem svojim in ne k dobičku.

119:37  Odvrni oči moje, da ne gledajo ničemurnosti, in na potih svojih me oživi!

119:38  Utrdi hlapcu svojemu obljubo svojo, ki je dana v pospeševanje strahu do tebe.

119:39  Odvrni sramoto mojo, ki se je bojim, ker dobre so sodbe tvoje.

119:40  Glej, ukazov tvojih želim, v pravičnosti tvoji daj mi živeti.

119:41  Vav. Pridejo naj mi milosti tvoje, Gospod, zveličanje tvoje po obljubi tvoji;

119:42  tako bom imel kaj odgovoriti njemu, ki me sramoti, ker upanje imam v besedo tvojo.

119:43  In ne vzemi docela iz ust mojih besede resnice, ker sodb tvojih čakam.

119:44  In izpolnjeval bom zakon tvoj stanovitno, vedno in vekomaj.

119:45  In neprestano bom hodil v svobodi, ker postav tvojih iščem.

119:46  Govoriti hočem o pričevanjih tvojih tudi pred kralji, in ne bode me sram.

119:47  In razveseljeval se bom v zapovedih tvojih, ki so se mi omilile.

119:48  In dvignem roke svoje do zapovedi tvojih, ki jih ljubim, in preudarjal bom postave tvoje.

119:49  Zajin. Spomni se besede, ki si jo dal hlapcu svojemu, s katero si me utrdil v upanju.

119:50  To mi je tolažilo v bridkosti moji, da me je beseda tvoja oživila.

119:51  Prevzetniki so se mi posmehovali silno, a od postave tvoje nisem krenil.

119:52  Spominjal sem se sodb tvojih od nekdaj in se tolažil.

119:53  Togota me je zgrabila spričo brezbožnikov, ki zapuščajo zakon tvoj.

119:54  Sladki spevi so mi postave tvoje v hiši mojega tujčevanja.

119:55  Po noči se spominjam imena tvojega, Gospod, in zakon tvoj izpolnjujem.

119:56  To mi je bilo dano, ker sem hranil ukaze tvoje.

119:57  Het. Delež moj je Gospod, rekel sem, da bi izpolnjeval besede tvoje.

119:58  Ponižno molim pred obličjem tvojim iz vsega srca svojega, milost mi izkaži po obljubi svoji.

119:59  Premislil sem pota svoja in obrnil sem noge svoje k pričevanjem tvojim.

119:60  Hitim in se ne obotavljam izpolnjevati zapovedi tvoje.

119:61  Zadrge brezbožnih so me ovile, a postave tvoje ne zabim.

119:62  Opolnoči vstajam hvalit te zavoljo sodb pravičnosti tvoje.

119:63  Tovariš sem vsem, ki se te bojé in izpolnjujejo povelja tvoja.

119:64  Milosti tvoje, o Gospod, polna je zemlja, postav svojih me úči.

119:65  Tet. Dobro si storil hlapcu svojemu, Gospod, po besedi svoji.

119:66  Dobre razsodnosti in spoznanja me úči, ker zapovedim tvojim verujem.

119:67  Preden sem bil ponižan, sem zahajal v zmote, sedaj pa izpolnjujem govor tvoj.

119:68  Dober si in dobro delaš, úči me postav svojih.

119:69  Zvijačo so skovali zoper mene prevzetniki, jaz pa iz vsega srca hranim povelja tvoja.

119:70  Debelí se kakor z mastjo njih srce, jaz pa se zakona tvojega radujem.

119:71  V dobro mi je bilo, da sem bil ponižan, da bi se učil postav tvojih.

119:72  Boljši mi je zakon tvojih ust nego tisoči zlata in srebra.

119:73  Jod. Roke tvoje so me naredile in pripravile, stóri me razumnega, da se učim zapovedi tvojih.

119:74  Kateri se te boje, me bodo videli ter se veselili, ker imam v besedi tvoji nado svojo.

119:75  Spoznavam, Gospod, da so pravične sodbe tvoje in da si me v zvestobi ponižal.

119:76  Bodi, prosim, milost tvoja mi v tolažbo, po obljubi tvoji hlapcu tvojemu.

119:77  Dojde naj mi usmiljenje tvoje, da živim, ker zakon tvoj je vse veselje moje.

119:78  Osramoté se naj prevzetniki, ker so me z lažjo tlačili; jaz pa premišljujem povelja tvoja.

119:79  Povrnejo se naj k meni, ki se boje tebe, in tisti, ki poznajo pričevanja tvoja.

119:80  Srce moje se popolnoma pokoravaj postavam tvojim, da ne pridem v sramoto.

119:81  Kaf. Duša moja koprni po zveličanju tvojem, besede tvoje čakam.

119:82  Oči moje koprne po obljubi tvoji, ko govorim: Kdaj me potolažiš?

119:83  Dasi sem podoben mehu v dimu, postav tvojih nisem pozabil.

119:84  Koliko bode dni hlapca tvojega? Kdaj boš sodil nje, ki me preganjajo?

119:85  Jame mi kopljejo prevzetniki, ki se ne ravnajo po zakonu tvojem.

119:86  Vse zapovedi tvoje so resnica; po krivem me preganjajo, pomagaj mi!

119:87  Skoraj so me uničili na zemlji, jaz pa se nisem izneveril ukazom tvojim.

119:88  Po milosti svoji me oživi, in hranil bom pričevanja tvojih ust.

119:89  Lamed. Na vekomaj, o Gospod, je utrjena beseda tvoja v nebesih.

119:90  Od roda do roda traja zvestoba tvoja: ustanovil si zemljo, in ona stoji.

119:91  Po tvojih naredbah stoji vse še danes, kajti vse stvari služijo tebi.

119:92  Ako bi ne bil zakon tvoj vse veselje moje, zdavnaj bi že bil poginil v nadlogi svoji.

119:93  Nikdar ne pozabim povelj tvojih, ker ž njimi si me oživil.

119:94  Tvoj sem, reši me, ker ukazov tvojih iščem.

119:95  Ko name prežé brezbožni, da me pogubé, pregledujem pričevanja tvoja.

119:96  Videl sem, da sleherna stvar, še tako popolna, ima svoj konec, a zapoved tvoja je širna brez meje.

119:97  Mem. Kako ljubim zakon tvoj! ves dan je o njem premišljevanje moje.

119:98  Modrejšega od sovražnikov mojih me delajo zapovedi tvoje, ker vekomaj so moja last.

119:99  Razumnejši sem postal od vseh učenikov svojih, ker pričevanja tvoja so premišljevanje moje.

119:100  Previdnejši sem od starcev, ker hranim povelja tvoja.

119:101  Od vsake hudobne steze zadržujem noge svoje, da bi izpolnjeval besedo tvojo.

119:102  Od sodb tvojih se ne ganem, ker ti me poučuješ.

119:103  Kako sladke so grlu mojemu besede tvoje, slajše od medú ustom mojim!

119:104  Po poveljih tvojih pridobivam razumnost, zato sovražim vsako stezo lažnivosti.

119:105  Nun. Svetilo nogi moji je beseda tvoja in stezi moji luč.

119:106  Prisegel sem, tudi uveljavil: izpolnjevati razsodke pravičnosti tvoje.

119:107  Ponižan sem silno, Gospod, oživi me po besedi svoji!

119:108  Prostovoljne daritve ust mojih milo sprejemaj, Gospod, in razsodkov svojih me úči!

119:109  Duša mi je vedno v nevarnosti, vendar ne zabim zakona tvojega.

119:110  Brezbožniki so mi nastavili zanko, vendar od ukazov tvojih ne zahajam.

119:111  Pričevanja tvoja sem prejel v posest na veke, ker so veselje mojemu srcu.

119:112  Srce svoje sem nagnil, da izpolnjuje postave tvoje vedno do konca.

119:113  Sameh. Ljudi dvojih misli sovražim, zakon tvoj pa ljubim.

119:114  Zatišje si moje in ščit moj, v besedi tvoji imam nado.

119:115  Umeknite se od mene, hudodelniki, jaz hočem hraniti zapovedi svojega Boga!

119:116  Bodi mi podpora po obljubi svoji, da živim, in ne pusti, da se osramotim v nadi svoji.

119:117  Podpiraj me in varen bodem in gledal bom vedno na postave tvoje.

119:118  Vse, ki izgrešujejo postave tvoje, zametaš, kajti laž je, s čimer se slepijo.

119:119  Kakor žlindro odpravljaš vse brezbožne na zemlji; zatorej ljubim pričevanja tvoja.

119:120  Od strahu pred teboj trepeče meso moje in bojim se tvojih sodb.

119:121  Ajin. Pravo sem delal in pravičnost; ne izročaj me njim, ki me stiskajo.

119:122  Porok bodi hlapcu svojemu na dobro; naj me ne zatirajo prevzetni.

119:123  Oči moje koprné po zveličanju tvojem in po obljubi pravičnosti tvoje.

119:124  Ravnaj po milosti svoji s hlapcem svojim, in postav svojih me uči.

119:125  Hlapec sem tvoj, stori me razumnega, da spoznam pričevanja tvoja.

119:126  Čas je, da delaš, Gospod, ker v nič so deli zakon tvoj.

119:127  Zatorej bolj ljubim zapovedi tvoje nego zlato, nego najčistejše zlato.

119:128  Zato spoznavam vse ukaze tvoje za prave, vsako stezo lažnivosti sovražim.

119:129  Pe. Čudovita so pričevanja tvoja, zato jih hrani duša moja.

119:130  Komur se beseda tvoja razodene, prejme luč, in razumnost daje ona preprostim.

119:131  Usta svoja sem odprl v hrepenenju, ker žejen sem zapovedi tvojih.

119:132  Ozri se v me in usmili se me, kakor je prav za tiste, ki ljubijo ime tvoje.

119:133  Noge moje utrdi s poveljem svojim in ne daj, da gospoduje kaka krivica nad menoj.

119:134  Otmi me zatiranja ljudi, da izpolnjujem ukaze tvoje.

119:135  Daj, da sveti obličje tvoje nad hlapcem tvojim, in uči me postav svojih.

119:136  Potoki vodá teko iz mojih oči zaradi njih, ki se ne pokoré zakonu tvojemu.

119:137  Cade. Pravičen si, Gospod, in prave so sodbe tvoje.

119:138  Kar si zaukazal v svojih pričevanjih, je pravičnost, in zvestoba popolnoma.

119:139  Od gorečnosti svoje ginem, ker so pozabili besede tvoje zatiralci moji.

119:140  Dobro preizkušena kakor z ognjem je beseda tvoja, zato jo ljubi hlapec tvoj.

119:141  Majhen sem jaz in zaničevan, a povelj tvojih ne zabim.

119:142  Pravičnost tvoja je pravičnost večna in postava tvoja je resnica.

119:143  Zatira in stiska sta me zadeli, zapovedi tvoje pa so veselje moje.

119:144  Pričevanja tvoja so pravična vekomaj; dodeli mi razumnost, in živel bom.

119:145  Kof. Iz vsega srca kličem, usliši me, o Gospod! hraniti hočem tvoje postave.

119:146  Ko te kličem, reši me, in hranil bom pričevanja tvoja.

119:147  Jutranji svit sem prehitel, da vpijem; besede tvoje sem čakal.

119:148  Oči moje so prehitevale nočne straže, da bi premišljal govor tvoj.

119:149  Glas moj poslušaj po milosti svoji, Gospod, oživi me po pravdnih naredbah svojih.

119:150  Bližajo se mi tisti, ki jim gre za sramotno delo, ki so daleč od zakona tvojega.

119:151  A ti si blizu, Gospod, in vse zapovedi tvoje so resnica.

119:152  Zdavnaj vem iz pričevanj tvojih, da si jih ustanovil na veke.

119:153  Reš. Ozri se na nadlogo mojo in reši me, ker zakona tvojega ne zabim.

119:154  Prevzemi pravdo mojo in odreši me, po obljubi svoji oživi me.

119:155  Daleč od krivičnih je zveličanje, ker jim ni mar za postave tvoje.

119:156  Usmiljenje tvoje je preobilo, Gospod, po sodbah svojih oživi me!

119:157  Dasi je mnogo preganjalcev in stiskalcev mojih, od pričevanj tvojih ne krenem.

119:158  Videl sem nezvestnike, in gnusilo se mi je, ker se ne držé govora tvojega.

119:159  Glej, da ljubim povelja tvoja, Gospod, po milosti svoji oživi me!

119:160  Vsebina besed tvojih je sama resnica, in vekomaj velja vsak razsodek tvoje pravičnosti.

119:161  Šin. Knezi so me preganjali po nedolžnem, samo pred besedo tvojo je trepetalo moje srce.

119:162  Veselim se besede tvoje, kakor kdor je našel plen obilen.

119:163  Laž sovražim in mrzim, zakon tvoj pa ljubim.

119:164  Sedemkrat te hvalim na dan zaradi sodb pravičnosti tvoje.

119:165  Velik mir imajo, kateri ljubijo zakon tvoj, in ni jim spotike.

119:166  Zveličanja tvojega čakam, Gospod, in zapovedi tvoje izpolnjujem.

119:167  Duša moja hrani pričevanja tvoja in ljubim jih močno.

119:168  Povelja tvoja hranim in pričevanja tvoja, ker vsa pota moja so pred teboj.

119:169  Tav. Vpitje moje se bližaj tvojemu obličju, Gospod, daj mi razumnost po besedi svoji.

119:170  Prošnja moja pridi pred obličje tvoje, po obljubi svoji otmi me.

119:171  Hvala bo vrela iz ustnic mojih, ko me boš učil postav svojih.

119:172  Jezik moj bo prepeval govor tvoj, kajti vse zapovedi tvoje so pravične.

119:173  V pomoč mi bodi roka tvoja, ker sem izvolil povelja tvoja.

119:174  Po zveličanju tvojem hrepenim, Gospod, in zakon tvoj je vse veselje moje.

119:175  Živi naj duša moja, da hvali tebe, in sodbe tvoje naj pomagajo meni.

119:176  Blodim kakor ovca izgubljena, išči svojega hlapca, ker zapovedi tvojih nisem pozabil.

Chapter 120

120:1  {Pesem stopinj.} H Gospodu sem klical v stiski svoji, in uslišal me je.

120:2  O Gospod, reši dušo mojo usten lažnivih, zvijačnega jezika!

120:3  Kaj naj ti Bog dá in kaj še pridene, o jezik zvijačni?

120:4  Ostre pšice mogočnega z žerjavico brinovo vred.

120:5  Gorje meni, da na tujem bivam v Meseku, da stanujem med šatori Kedarcev!

120:6  Predolgo že biva duša moja ž njimi, ki sovražijo mir.

120:7  Jaz ljubim mir, ali ko govorim, kličejo oni na boj.

Chapter 121

121:1  {Pesem stopinj.} Oči svoje povzdigam tja h goram: Odkod pride pomoč moja?

121:2  Pomoč moja je od Gospoda, ki je naredil nebesa in zemljo.

121:3  Saj ne dopusti, da omahne noga tvoja, in varuh tvoj ne zadremlje.

121:4  Glej, ne dremlje in ne spi varuh Izraelov!

121:5  Gospod je varuh tvoj, Gospod zaslanjalo tvoje ob desni roki tvoji.

121:6  Po dnevi te ne zadene solnce, ne mesec po noči.

121:7  Gospod te bo varoval vsega zlega, varoval bo dušo tvojo.

121:8  Gospod bo varoval tvoj odhod in tvoj prihod, od tega časa do vekomaj.

Chapter 122

122:1  {Pesem stopinj, Davidova.} Veselim se tega, ko mi pravijo: Pojdimo v hišo Gospodovo!

122:2  Noge naše že stojé med vrati tvojimi, Jeruzalem!

122:3  Jeruzalem, sezidan si kot mesto, popolnoma zvezano med sabo:

122:4  kamor hodijo rodovi, rodovi Gospodovi v pričevanje Izraelu, da hvalijo ime Gospodovo.

122:5  Zakaj tam so postavljeni prestoli za sodbo, prestoli hiše Davidove.

122:6  Prosite mirú Jeruzalemu! V blaginji naj živé, ki ljubijo tebe!

122:7  Mir bodi v obzidju tvojem, pokoj v palačah tvojih!

122:8  Zaradi bratov svojih in prijateljev svojih hočem govoriti: Mir v tebi!

122:9  Zaradi hiše Gospoda, Boga našega, bom iskal blaginje tvoje.

Chapter 123

123:1  {Pesem stopinj.} K tebi dvigam oči svoje, o ti, ki stoluješ v nebesih!

123:2  Glej, kakor hlapcev oči gledajo na roko gospodarja svojega, kakor dekle oči na roko gospodinje svoje: tako gledajo oči naše v Gospoda, Boga našega, dokler se nas ne usmili.

123:3  Usmili se nas, Gospod, usmili se nas, ker dovolj je, siti smo zaničevanja.

123:4  Dosti je nasičena duša naša sramočenja lahkoživcev in zaničevanja prevzetnežev.

Chapter 124

124:1  {Pesem stopinj, Davidova.} Ako bi nam Gospod ne bil na strani, reci zdaj, Izrael,

124:2  ako bi nam Gospod ne bil na strani, ko so vstali ljudje zoper nas:

124:3  žive bi nas bili tedaj pogoltnili, ko se je vnela njih jeza proti nam.

124:4  Tedaj bi nas bile poplavile vode, hudournik bi bil šel čez dušo našo –

124:5  tedaj bi bile šle čez dušo našo vode silno prevzetne.

124:6  Slavljen Gospod, ki nas ni izpostavil za plen njih zobem!

124:7  Duša naša je odprhnila kakor ptičica iz ptičarjev zanke: zanka se je pretrgala, in mi smo odprhnili.

124:8  Pomoč naša je v imenu Gospodovem, ki je naredil nebesa in zemljo.

Chapter 125

125:1  {Pesem stopinj.} Kateri upajo v Gospoda, so podobni gori Sionski, ki se ne gane, vekomaj trdna ostane.

125:2  Kakor obdajajo Jeruzalem gore, tako obdaja Gospod ljudstvo svoje od tega časa na vekomaj.

125:3  Zakaj žezlo krivice ne bo počivalo nad deležem pravičnih, da ne iztegnejo pravični po krivici rok svojih.

125:4  Z dobrotami obsiplji, o Gospod, dobre in nje, ki so pošteni v srcih svojih.

125:5  Kateri pa zavijajo na kriva pota svoja – zapodi naj jih Gospod s hudodelci vred! Mir nad Izraelom!

Chapter 126

126:1  {Pesem stopinj.} Ko je Gospod nazaj peljal jetnike sionske, nam je bilo kakor v sanjah.

126:2  Tedaj so se smeha napolnila usta naša in jezik naš z radostnim petjem. Tedaj so rekli med pogani: Veličastne reči je ž njimi storil Gospod!

126:3  Veličastne reči je storil z nami Gospod, veseli smo bili!

126:4  Pripelji nazaj, o Gospod, jetnike naše kakor potoke v suho deželo!

126:5  Kateri sejejo s solzami, z radostnim bodo želi petjem.

126:6  Kdorkoli hodi semtertja z jokom, noseč seme za setev, vrne se domov z glasnim petjem, noseč snope svoje.

Chapter 127

127:1  {Pesem stopinj, Salomonova.} Ako Gospod ne zida hiše, zaman se trudijo, ki jo zidajo. Ako Gospod ne varuje mesta, zaman bedi priden čuvaj.

127:2  Zaman je, da vstajate pred svitom in pozno hodite počivat in jeste kruh mnogega truda: toliko daje Bog ljubljencu svojemu v spanju.

127:3  Glej, posest Gospodova so otroci, plačilo njegovo sad telesni.

127:4  Kakor pšice v roki junakovi, tako so otroci mladih let.

127:5  O, blagor možu, ki je napolnil tul svoj ž njimi! Ne bodo osramočeni, ko govore s sovražniki svojimi med vrati.

Chapter 128

128:1  {Pesem stopinj.} Blagor mu, kdorkoli se boji Gospoda, kdor hodi po potih njegovih!

128:2  Delo namreč rok svojih boš užival, srečen bodeš in dobro ti bode.

128:3  Žena tvoja bode kakor trta rodovitna znotraj v hiši tvoji, otroci tvoji kakor oljkovo mladje okrog mize tvoje.

128:4  Glej, tako bode blagoslovljen mož, ki se boji Gospoda!

128:5  Blagoslovi naj te Gospod s Siona, in uživaj srečo Jeruzalema vse dni življenja svojega

128:6  in glej sinov svojih sinove! Mir nad Izraelom!

Chapter 129

129:1  {Pesem stopinj.} Mnogo so me stiskali od mladosti moje, govori naj sedaj Izrael,

129:2  mnogo so me stiskali od mladosti moje, vendar me niso zmogli.

129:3  Po hrbtu so mi orali orači, dolge so rezali brazde svoje.

129:4  Gospod je pravičen: presekal je debele vrvi brezbožnikov.

129:5  Osramočeni naj bodo in nazaj pognani vsi sovražilci Siona.

129:6  Bodo naj kakor trava na strehah, ki usahne, preden vzraste,

129:7  s katero ne napolni roke svoje ženjec, ne naročja svojega, kdor veže snopke,

129:8  in mimogredoči ne poreko: Blagoslov Gospodov bodi z vami! Blagoslavljamo vas v imenu Gospodovem!

Chapter 130

130:1  {Pesem stopinj.} Iz globočin vpijem k tebi, o Gospod!

130:2  Gospod, poslušaj glas moj, ušesa tvoja naj pazijo na prošenj mojih glas.

130:3  Ako boš gledal na krivice, Jehova, Gospod, kdo more obstati?

130:4  Toda pri tebi je odpuščenje, da te časté s svetim strahom.

130:5  Čakam Gospoda, čaka duša moja, in v besedi njegovi imam nado.

130:6  Duša moja hrepeni po Gospodu bolj ko stražarji po jutru, ki čujejo do jutra.

130:7  Nado imej, Izrael, v Gospodu, ker pri Gospodu je milost in obilo je pri njem odrešenje.

130:8  In on odreši Izraela vseh krivic njegovih.

Chapter 131

131:1  {Pesem stopinj, Davidova.} Gospod, srce moje se ne napihuje in oči se ne povzdigujejo, in ne pečam se z rečmi, ki so prevelike in prečudovite zame.

131:2  Zares, pomiril sem in utešil srce svoje; kakor dete, odstavljeno od prsi, pri materi svoji, kakor odstavljeno dete je pri meni duša moja.

131:3  Nado imej, Izrael, v Gospodu, od tega časa in na vekomaj!

Chapter 132

132:1  {Pesem stopinj.} Spominjaj se, o Gospod, Davidu vsega truda njegovega!

132:2  Kako je prisegel Gospodu, obljubil Mogočnemu Jakobovemu:

132:3  Ne pojdem v hiše svoje šator, ne stopim na posteljo ležišča svojega,

132:4  spanja ne dam očem svojim, dremanja trepalnicam svojim,

132:5  dokler ne najdem mesta za Gospoda, bivališča za Mogočnega Jakobovega!

132:6  Glej, skrinja zaveze je bila, kakor smo slišali, v Efrati, našli smo jo na poljanah Jaarskih.

132:7  Pojdimo v šatore njegove, priklanjajmo se pred nog njegovih podnožjem!

132:8  Vstani, Gospod, stopi v počivališče svoje, ti in skrinja moči tvoje!

132:9  Duhovniki tvoji naj se oblečejo s pravičnostjo in sveti tvoji naj pojó veselo.

132:10  Zavoljo Davida, hlapca svojega, ne zavrni maziljenca svojega obličja!

132:11  Prisegel je Gospod Davidu resnico, od katere ne bo odstopil: „Od sadú telesa tvojega posadim na prestol tvoj.

132:12  Ako se bodo držali zaveze moje sinovi tvoji in pričevanj mojih, katerih jih bom učil, bodo tudi njih sinovi vekomaj sedeli na prestolu mojem.“

132:13  Zakaj Gospod je izvolil Sion, želel si ga je za prebivališče svoje:

132:14  To je počivališče moje vekomaj, tu bom prebival, ker njega sem si želel.

132:15  Hrano njegovo bom bogato blagoslovil, potrebne njegove nasitim s kruhom;

132:16  in duhovnike njegove oblečem z zveličanjem, in sveti njegovi bodo veselo peli.

132:17  Storim, da tam požene rog Davidu, kjer sem pripravil svetilo maziljencu svojemu.

132:18  Sovražnike njegove ogrnem s sramoto, nad njim pa bo cvetel venec njegov.

Chapter 133

133:1  {Pesem stopinj, Davidova.} Glej, kako dobro in kako prijetno, da složno bratje prebivajo skupaj!

133:2  Kakor dragoceno mazilo, razlito čez glavo, ki kaplja na brado, brado Aronovo, ki kaplja tja do roba obleke njegove!

133:3  Kakor rosa hermonska, ki pada na gore sionske; kajti tja pošilja Gospod blagoslov svoj, življenje do vekomaj.

Chapter 134

134:1  {Pesem stopinj.} Glejte, slavite Gospoda, vsi hlapci Gospodovi, ki služite v hiši Gospodovi vsako noč!

134:2  Povzdigujte roke svoje proti svetišču in slavite Gospoda!

134:3  Blagoslóvi te s Siona Gospod, ki je naredil nebesa in zemljo.

Chapter 135

135:1  Aleluja! Hvalite ime Gospodovo, hvalite ga, Gospodovi hlapci,

135:2  ki stojite v hiši Gospodovi, v vežah hiše našega Boga!

135:3  Hvalite Gospoda, ker dober je Gospod, prepevajte psalme imenu njegovemu, ker je sladko.

135:4  Kajti Jakoba si je izvolil Gospod, Izraela sebi v last.

135:5  Zakaj jaz vem, da je velik Jehova in Gospod naš nad vse bogove.

135:6  Karkoli mu je po volji, dela Gospod v nebesih in na zemlji, v morjih in v vseh breznih.

135:7  On pripeljava sopare od kraja zemlje, bliske dela za dež, vetrove jemlje iz zakladnic svojih.

135:8  On je udaril prvorojence v Egiptu, od človeka pa do živine.

135:9  Poslal je znamenja in čuda v sredo tvojo, Egipt, zoper Faraona in vse hlapce njegove.

135:10  On je udaril narode mnoge in pobil kralje mogočne,

135:11  Sihona, kralja amorejskega, in Oga, kralja basánskega, in vsa kraljestva kanaanska,

135:12  in dal je njih deželo v dediščino, v dediščino Izraelu, ljudstvu svojemu.

135:13  O Gospod, ime tvoje traja vekomaj, Gospod, spomin tvoj od roda do roda.

135:14  Kajti Gospod se potegne za pravdo ljudstva svojega in žal mu bode hlapcev svojih.

135:15  Maliki poganov so zlato in srebro, rok človeških delo:

135:16  usta imajo, a ne govore, oči imajo, a ne vidijo,

135:17  ušesa imajo, ali ne slišijo, tudi sape ni nič v njih ustih.

135:18  Enaki jim naj bodo, kateri jih delajo in kdorkoli vanje upa!

135:19  Hiša Izraelova! slavite Gospoda! hiša Aronova, slavite Gospoda!

135:20  Hiša Levijeva, slavite Gospoda! kateri se bojite Gospoda, slavite Gospoda!

135:21  Slava Gospodu s Siona, ki prebiva v Jeruzalemu! Aleluja!

Chapter 136

136:1  Zahvaljujte Gospoda, ker je dobrotljiv, ker vekomaj traja milost njegova.

136:2  Zahvaljujte Boga bogov, ker vekomaj traja milost njegova.

136:3  Zahvaljujte gospodov Gospoda, ker vekomaj traja milost njegova.

136:4  Njega, ki edini dela čuda velika, ker vekomaj traja milost njegova.

136:5  Ki je ustvaril nebesa z umnostjo, ker vekomaj traja milost njegova.

136:6  Ki je razprostrl zemljo nad vodami, ker vekomaj traja milost njegova.

136:7  Ki je naredil luči velike, ker vekomaj traja milost njegova.

136:8  Solnce, da gospoduje po dnevi, ker vekomaj traja milost njegova.

136:9  Mesec z zvezdami, da gospodujejo po noči, ker vekomaj traja milost njegova.

136:10  Ki je udaril Egipčane v njih prvorojencih, ker vekomaj traja milost njegova.

136:11  In je izpeljal Izraela izmed njih, ker vekomaj traja milost njegova.

136:12  Z močno roko in z iztegnjeno ramo, ker vekomaj traja milost njegova.

136:13  Ki je razdelil Rdeče morje, ker vekomaj traja milost njegova;

136:14  in peljal Izraela po sredi njegovi, ker vekomaj traja milost njegova;

136:15  in pahnil Faraona in vojsko njegovo v Rdeče morje, ker vekomaj traja milost njegova.

136:16  Ki je peljal ljudstvo svoje skozi puščavo, ker vekomaj traja milost njegova.

136:17  Ki je udaril kralje velike, ker vekomaj traja milost njegova.

136:18  In pobil je kralje veličastne, ker vekomaj traja milost njegova.

136:19  Sihona, kralja amorejskega, ker vekomaj traja milost njegova.

136:20  In Oga, kralja basánskega, ker vekomaj traja milost njegova.

136:21  In dal je njih deželo v dediščino, ker vekomaj traja milost njegova.

136:22  V dediščino Izraelu, svojemu hlapcu, ker vekomaj traja milost njegova.

136:23  Ki se nas je spomnil v ponižanju našem, ker vekomaj traja milost njegova.

136:24  In nas je otel nasprotnikov naših, ker vekomaj traja milost njegova.

136:25  Ki daje hrane vsemu mesu, ker vekomaj traja milost njegova.

136:26  Zahvaljujte Boga mogočnega nebes, ker vekomaj traja milost njegova.

Chapter 137

137:1  Ob rekah babilonskih, tam smo sedevali in jokali, spominjajoč se Siona.

137:2  Na vrbe sredi one dežele smo obesili strune svoje.

137:3  Kajti ondi so zahtevali od nas besede pesmi tisti, ki so nas odpeljali v sužnost, in naši mučitelji so hoteli veselost: Pojte nam katero pesmi sionskih!

137:4  Kako naj bi peli pesem Gospodovo v tujcev deželi?

137:5  Če pozabim tebe, Jeruzalem, pozabi naj mi desnica zmožnosti svoje!

137:6  Jezik naj se mi prijemlje nébesa, ako se ne spominjam tebe, ako ne stavim Jeruzalema nad največje veselje svoje!

137:7  Spomni se, Gospod, zoper Edomce dneva jeruzalemskega, ki so rekli: Razvalite, razvalite, dokler bode kaj podzidja v njem!

137:8  O hči babilonska, boš pokončana; blagor mu, kdor ti povrne tisto, kar si nam storila!

137:9  Blagor mu, kdor zgrabi in razbije otroke tvoje ob skalo.

Chapter 138

138:1  {Psalm Davidov.} Hvalil te bom iz vsega srca svojega, vpričo oblastev ti bom psalme prepeval.

138:2  Priklanjal se bom proti templju svetosti tvoje in slavil ime tvoje zavoljo milosti in resnice tvoje; kajti poveličal si čez vse ime svoje besedo svojo.

138:3  V dan, ko sem vpil, si mi odgovoril: vdahnil si mi pogum, duša se mi je pokrepčala.

138:4  Hvalili te bodo, Gospod, vsi kralji zemlje, ko bodo slišali govor tvojih ust,

138:5  in opevali bodo poti Gospodove, da je velika slava Gospodova.

138:6  Kajti vzvišen je Gospod, vendar gleda na nizkega, a prevzetnega spozna oddaleč.

138:7  Ako hodim po sredi stiske, ohraniš me živega; zoper jezo sovražnikov mojih iztegneš roko svojo, in desnica tvoja me reši.

138:8  Gospod dovrši vse za mene. Gospod, milost tvoja traja vekomaj, del rok svojih ne zapústi!

Chapter 139

139:1  {Načelniku godbe. Psalm Davidov.} Gospod, preiskal si me in me poznaš!

139:2  Ti poznaš sedenje moje in vstajanje moje, mišljenje moje umeš oddaleč.

139:3  Hojo mojo in ležo mojo zasleduješ in znana so ti vsa pota moja.

139:4  Ko ni še beseda na jeziku mojem, glej, Gospod, jo poznaš docela.

139:5  Zadaj in spredaj me obdajaš in name pokladaš roko svojo.

139:6  Taka vednost je prečudovita zame, visoka je, ne morem je doseči.

139:7  Kam naj grem pred duhom tvojim, ali kam naj bežim pred tvojim obličjem?

139:8  Ko bi stopil na nebesa, tam si ti, ali bi ležišče si izbral v kraju mrtvih, tudi ondi si.

139:9  Ko bi si vzel zarje peruti in odletel prebivat ob najzadnjem kraju morja,

139:10  tudi tja bi me spremljala roka tvoja in zgrabila bi me desnica tvoja.

139:11  Ko bi pa rekel: Teme me bodo vsaj pokrile in svetloba okoli mene postane naj noč –

139:12  tudi teme ti ne morejo ničesar omračiti, noč ti je svetla kakor dan, temina ti je kakor noč.

139:13  Zakaj ti si imel v lasti ledice moje, stkal si me v telesu matere moje.

139:14  Hvalim te, da sem storjen na strašen, čudovit način; čudovita so dela tvoja, predobro to pozna duša moja.

139:15  Ni ti bilo skrito okostje moje, ko sem bil ustvarjen na skrivnem, umetno narejen, kakor v zemlje globočinah.

139:16  Zarodek moj so videle tvoje oči, in v knjigo tvojo je bilo vpisano vse to; dnevi so mi bili določeni, ko še eden njih ni bil napočil.

139:17  Zatorej kako so mi dražestne misli tvoje, o Bog mogočni, kako ogromna so njih števila!

139:18  Hotel bi jih našteti, a več jih je od peska; kadar se zdramim, sem z mislimi še pri tebi.

139:19  O da bi pokončal, o Bog, brezbožnika! In vi, možje krvoločni: Poberite se izpred mene!

139:20  Kajti zoper tebe govoré pregrešno, tvoje ime rabijo za laž tvoji sovražniki.

139:21  Ali naj bi ne sovražil, o Gospod, sovražilcev tvojih, ali naj mi ne mrzé, ki se vzpenjajo zoper tebe?

139:22  S skrajnim sovraštvom jih sovražim, za neprijatelje so meni.

139:23  Preiskuj me, Bog mogočni, in spoznaj srce moje, izkusi me in spoznaj misli moje,

139:24  in glej, hodim li po potu, ki pelje v trpljenje, in vodi me po večnem potu.

Chapter 140

140:1  {Načelniku godbe. Psalm Davidov.} Reši me, Gospod, hudobnih ljudi, moža silovitega me brani,

140:2  kateri mislijo hudo v srcu, vsak dan se shajajo, da snujejo vojsko.

140:3  Brusijo jezik svoj, da je podoben kačjemu, strup gadji je pod njih ustnami. (Sela.)

140:4  Obvaruj me, Gospod, rok krivičnika, moža silovitega me brani, ki mi mislijo izpodbiti noge.

140:5  Skrivaj so mi nastavili prevzetniki zanko in vrvi, razgrnili so mi mrežo poleg pota, zadrge mi napravili. (Sela.)

140:6  Rekel sem Gospodu: Bog mogočni moj si ti; čuj, Gospod, prošenj mojih glas!

140:7  Jehova, Gospod, je moč zveličanja mojega; glavo mojo si pokril ob dnevi boja.

140:8  Ne dopusti, Gospod, da se brezbožniku izpolnijo želje, hude naklepe njegove ne pospešuj, povzdigovali bi se! (Sela.)

140:9  Glave njih, ki me obdajajo – ustnic njih nadloga naj jih pokrije!

140:10  Žerjavica pridi nadnje, v ogenj naj jih vržejo, v jame, odkoder več ne vstanejo.

140:11  Mož zbadljivega jezika se ne utrdi na zemlji; mož silovitosti – hudo ga bo gonilo do pogube.

140:12  Vem, da se bo Gospod potegnil za pravdo siromaku, za pravico potrebnim.

140:13  Res, pravični bodo hvalili ime tvoje, pošteni bivali pred tvojim obličjem.

Chapter 141

141:1  {Psalm Davidov.} O Gospod, kličem te, hiti k meni, čuj glas moj, ko te kličem!

141:2  Molitev moja pridi kakor kadilo pred tebe, povzdigovanje mojih rok kakor daritev večerna.

141:3  Postavi, Gospod, stražo ustom mojim, čuvaj vrata ustnic mojih.

141:4  Ne daj, da se mi nagne srce k hudobni reči, da bi brezbožno izvrševal hudobije z možmi, ki delajo krivice; tudi naj ne okusim njih slaščic!

141:5  Udari naj me pravični, ljubezen je to, in posvari naj me, je kakor mazilo glavi: ne brani se glava moja; zakaj tudi pri njih krivičnosti vztrajam v molitvi.

141:6  Ko popadajo raz skale njih sodniki, bodo poslušali besede moje, ker so prijetne.

141:7  Kakor bi kdo razsekal in razklal zemljo, so raztresene kosti naše do žrela groba.

141:8  Toda k tebi, Jehova, Gospod, se ozirajo oči moje, v tebi iščem zavetja, ne zapústi duše moje.

141:9  Obvaruj me zadrge, ki so mi jo razpeli, in zank tistih, ki delajo krivico.

141:10  Zapleto naj se v mreže svoje brezbožni, a jaz grem varno mimo.

Chapter 142

142:1  {Pouk Davidov, ko je bil v votlini. Molitev.} Z glasom svojim kličem h Gospodu, z glasom svojim milo prosim Gospoda,

142:2  pred njim izlivam skrbi svoje, stisko svojo oznanjam pred njim.

142:3  Ko je omagoval moj duh v meni, takrat si ti poznal stezo mojo. Na poti, po kateri sem hodil, so mi skrivaj nastavili zanko.

142:4  Ozri se na desno in poglej: ni ga, ki bi me poznal; izginilo mi je vsako zavetje, ni ga, ki bi skrbel za dušo mojo.

142:5  K tebi kličem, Gospod, govoreč: Ti si zavetje moje, delež moj v deželi živečih.

142:6  Poslušaj vpitje moje, ker ponižan sem silno, otmi me preganjalcev mojih, ker močnejši so od mene.

142:7  Izpelji iz zapora dušo mojo, da hvalim ime tvoje; tedaj me bodo obdali pravični, ko mi izkažeš dobroto.

Chapter 143

143:1  {Psalm Davidov.} O Gospod, sliši molitev mojo, ušesa nagni k prošnjam mojim; v zvestobi svoji mi odgovori in v pravičnosti svoji.

143:2  In ne hodi v sodbo s hlapcem svojim, ker pravičen ni pred tabo nihče, ki živi.

143:3  Kajti sovražnik preganja dušo mojo, tlači na tla življenje moje, dela, da sedim v teminah kakor tisti, ki so mrtvi za vselej.

143:4  In duh moj v meni omaguje, srce mi je otrpnilo v notranjščini moji.

143:5  Spominjam se dni nekdanjih, premišljujem vse delo tvoje, dejanje tvojih rok preudarjam.

143:6  Roke svoje razprostiram proti tebi, duša moja kakor zemlja razsušena hrepeni po tebi. (Sela.)

143:7  Hitro mi odgovóri, Gospod! duh moj hira; ne skrivaj mi obličja svojega, da ne postanem podoben njim, ki se pogrezajo v jamo.

143:8  Daj, da slišim zgodaj milost tvojo, ker nate stavim upanje; naznani mi pot, po kateri naj hodim, zakaj k tebi povzdigujem dušo svojo.

143:9  Otmi me sovražnikov mojih, Gospod! pri tebi sem skrit.

143:10  Uči me delati po volji tvoji, ker ti si moj Bog, z dobrim duhom svojim me spremljaj po ravni zemlji.

143:11  Zavoljo imena svojega, Gospod, me ohrani živega, v pravičnosti svoji izpelji iz stiske dušo mojo.

143:12  In zavoljo milosti svoje iztrebi sovražnike moje, pokončaj vse, ki stiskajo dušo mojo, ker jaz sem hlapec tvoj.

Chapter 144

144:1  {Davidov.} Hvaljen bodi Gospod, skala moja, ki vadi roke moje za boj, prste moje za vojsko:

144:2  milost moja in grad moj, visoka trdnjava moja in rešitelj moj, ščit moj in zavetje, kamor pribegam, ki mi podložno dela ljudstvo moje!

144:3  Gospod, kaj je človek, da ti je v čislu, sin smrtnikov, da se meniš zanj?

144:4  Človek je podoben dihu, dnevi njegovi so kakor mimogredočega senca.

144:5  Gospod, nagni nebesa svoja ter stopi doli, dotakni se gorá, in se bodo kadile.

144:6  Strelo zaženi in razkropi jih, izstreli pšice svoje in zbegaj jih.

144:7  Iztegni roko svojo z višave, reši me in otmi me iz mnogih vodá, iz roke tujcev.

144:8  Njih usta govore ničevost in njih desnica je lažnivosti desnica.

144:9  Bog, novo pesem ti bom pel, na deseterostrunje ti psalme prepeval,

144:10  tebi, ki daješ rešitev kraljem, otimlješ Davida, hlapca svojega, pogubnega meča.

144:11  Reši me in otmi me iz roke tujcev, katerih usta govoré ničevost, in njih desnica je lažnivosti desnica.

144:12  Da bodo sinovi naši kakor rastline, dobro zrejene v nežni dobi svoji, in hčere naše kakor vogelni stebri, obdelani po zidavi svetišča;

144:13  žitnice naše da bodo polne in bodo dajale mnogoteren živež, naše ovce da tisočero rodevajo, desettisočkrat da bodo pomnožene na pašnikih naših,

144:14  in goved naša breja; nič napada, nič predaje, nič jadikovanja da ne bode v ulicah naših!

144:15  Blagor ljudstvu, ki se mu tako godi, blagor ljudstvu, čigar Bog je Gospod.

Chapter 145

145:1  {Hvalnica Davidova.} Poviševati te hočem, Bog moj in Kralj, in slaviti ime tvoje vedno in vekomaj.

145:2  Vsak dan te bom slavil in hvalil ime tvoje vedno in vekomaj.

145:3  Velik je Gospod in hvale vreden jako in velikosti njegove ni preiskati.

145:4  Rod naj rodu slavi dela tvoja in oznanjajo naj junaške čine tvoje.

145:5  Lepoto in slavo tvojega veličastva in čudovite stvari tvoje bom premišljeval.

145:6  In moč strašnih del tvojih naj slavé; in velika dela tvoja bom pripovedoval.

145:7  Spomin obile dobrote tvoje naj vre iz njih in o pravičnosti tvoji naj glasno pojó.

145:8  Milosten in usmiljen je Gospod, počasen v jezo in velik v milosti;

145:9  dobrotljiv je Gospod vsem in usmiljenje njegovo gre čez vsa dela njegova.

145:10  Hvalijo te naj, Gospod, vsa dela tvoja, in slavé te naj tisti, ki jim izkazuješ milost.

145:11  Slavo kraljestva tvojega naj razglašajo in govoré o mogočnosti tvoji,

145:12  da oznanijo sinom človeškim slavne čine njegove in slavo in lepoto njegovega kraljestva.

145:13  Kraljestvo tvoje je vseh vekov kraljestvo in gospostvo tvoje od roda do roda.

145:14  Gospod podpira vse, ki padajo, in kvišku pomaga vsem potlačenim.

145:15  Vseh oči zaupno gledajo vate, in ti jim daješ njih jed o pravem času;

145:16  roko svojo odpiraš in sitiš, karkoli živi, po volji.

145:17  Pravičen je Gospod na vseh potih svojih in milostiv v vseh svojih delih.

145:18  Blizu je Gospod vsem, ki ga kličejo, vsem, ki ga kličejo v resnici.

145:19  Voljo izpolnjuje njim, ki se ga bojé, vpitje njih sliši in jih rešuje.

145:20  Gospod hrani vse, kateri ga ljubijo, vse brezbožnike pa pogublja.

145:21  Hvalo Gospodovo naj torej govore usta moja, in vse meso naj slavi sveto ime njegovo vedno in vekomaj!

Chapter 146

146:1  Aleluja! Hvali, duša moja, Gospoda!

146:2  Hvalil bom Gospoda v življenju svojem, psalme prepeval Bogu svojemu, dokler bodem živ.

146:3  Ne zanašajte se na poglavarje, na sina človeškega, pri katerem ni rešitve.

146:4  Duh njegov izide, pa se povrne v prah svoj, isti dan minejo vse misli njegove.

146:5  Blagor mu, komur je pomočnik Bog mogočni Jakobov, čigar nada je v Gospodu, Bogu njegovem,

146:6  ki je ustvaril nebesa in zemljo, morje in karkoli je v njih; ki hrani resnico vekomaj,

146:7  ki pridobiva pravico zatiranim, hrane daje lačnim. Gospod oprošča jetnike,

146:8  Gospod odpira oči slepim, Gospod vzdiguje potrte, Gospod ljubi pravične,

146:9  Gospod brani tujce, siroto in vdovo podpira, pot brezbožnih pa podira.

146:10  Vladal bo Gospod vekomaj, Bog tvoj, o Sion, od roda do roda. Aleluja!

Chapter 147

147:1  Hvalite Gospoda! Zakaj dobro je pevati psalme Bogu našemu, ker prijetno je to, in spodobno je hvaljenje.

147:2  Stavitelj Jeruzalema je Gospod, on zbira razkropljence Izraelove.

147:3  On ozdravlja potrte v srcu in obvezuje njih rane;

147:4  prešteva zvezd število, kliče jih, kolikor jih je, po imenih.

147:5  Velik je Gospod naš in mnoga moč njegova, modrost njegova je brezmerna.

147:6  Krotke podpira Gospod, brezbožnike pa potiska prav do tal.

147:7  Pojte hvalne pesmi Gospodu, s strunami prepevajte psalme Bogu našemu!

147:8  Ki zagrinja z gostimi oblaki nebo, ki pripravlja dež zemlji, ki daje, da seno rojevajo gore.

147:9  Živini daje njen živež in mladim krokarjem, ki čivkajo.

147:10  Moči konjeve se ne veseli, stegna vojščakova mu niso po volji.

147:11  Po volji so Gospodu tisti, ki se ga bojé, ki imajo nado v milosti njegovi.

147:12  S hvalo slávi, Jeruzalem, Gospoda, hvali Boga svojega, o Sion!

147:13  Zakaj utrdil je zapahe tvojih vrat, sinove tvoje je blagoslovil sredi tebe.

147:14  On, ki daje mir pokrajinam tvojim, z mezgo pšenice te siti;

147:15  ki pošilja povelje svoje na zemljo, urno teče beseda njegova;

147:16  ki daje sneg kakor volno, slano razsiplje kakor pepel,

147:17  led svoj meče doli kakor kosčke, mraz njegov kdo prebije?

147:18  Besedo svojo pošlje, in vse raztaja; kakor hitro pihne veter njegov, že tekó vode.

147:19  Besedo svojo je naznanil Jakobu, postave svoje in pravice Izraelu.

147:20  Ni storil tako nobenemu narodu, zato sodb njegovih niso spoznali. Aleluja!

Chapter 148

148:1  Aleluja! Hvalite Gospoda, vsi iz nebes, hvalite ga na višavah!

148:2  Hvalite ga, vsi angeli njegovi, hvalite ga, vse vojske njegove!

148:3  Hvalite ga, solnce in mesec, hvalite ga, vse svetle zvezde!

148:4  Hvalite ga, nebes nebesa, in vode, katere so nad nebom –

148:5  hvalijo naj ime Gospodovo! kajti on je rekel, in so bili ustvarjeni,

148:6  in utrdil jih je za vselej in na veke; dal je zapoved, ki je nihče ne prestopi.

148:7  Hvalite Gospoda, vsi iz zemlje, zmaji in brezna vsa,

148:8  ogenj in toča, sneg in sopara, veter viharni, ki izpolnjuješ besedo njegovo,

148:9  ve gore in vsi hribi, drevesa sadonosna in vse cedre,

148:10  ti zverina in vsa živina, laznina in ptiči krilati;

148:11  kralji zemeljski in narodi vsi, knezi in vsi zemljé sodniki,

148:12  mladeniči in tudi device, starci z dečki vred –

148:13  naj hvalijo ime Gospodovo! kajti vzvišeno je ime njegovo, On sam, slava njegova sega čez zemljo in nebo.

148:14  In povišal je rog svojemu ljudstvu, hvalo vseh svetih svojih, sinom Izraelovim, ljudstvu, ki mu je blizu. Aleluja!

Chapter 149

149:1  Aleluja! Pojte Gospodu pesem novo in hvalo njegovo v zboru svetih njegovih!

149:2  Izrael naj se veseli v njem, ki ga je ustvaril, sinovi sionski naj se radujejo v Kralju svojem.

149:3  Hvalijo naj ime njegovo s plesom, z bobnom in s strunami naj mu psalme prepevajo.

149:4  Kajti veseli se Gospod ljudstva svojega, krotke diči z zveličanjem.

149:5  Radujejo se naj v slavi sveti njegovi, pojó naj od veselja na ležiščih svojih.

149:6  Hvala, povišujoča Boga mogočnega, naj jim polni grlo in meč dvorezni naj imajo v roki svoji,

149:7  da izvršé maščevanje nad narodi in pokoré ljudstva,

149:8  da zvežejo z verigami njih kralje in njih plemenitnike z vezmi železnimi:

149:9  da nad njimi izvršé sodbo, ki je pisana. Čast je to vsem svetim njegovim. Aleluja!

Chapter 150

150:1  Aleluja! Hvalite Boga mogočnega v svetišču njegovem, hvalite ga v veličastva njegovega gradu!

150:2  Hvalite ga zaradi junaških činov njegovih, hvalite ga po velikem veličastvu njegovem!

150:3  Hvalite ga s trombe glasom, hvalite ga s citrami in harfami!

150:4  Hvalite ga z bobni in s plesom, hvalite ga s strunami in piščalmi!

150:5  Hvalite ga z miloglasnimi cimbali, hvalite ga z gromkimi cimbali! —

150:6  Vsak duh naj hvali Gospoda! Aleluja!